Ko je delavec postal Slovenec, Srb, Hrvat, Albanec …: kako je socialna kriza postala nacionalno vprašanje

Delavec je bil najprej jezen kot delavec

Če bi zgodbo o koncu Jugoslavije začeli samo z nacionalizmom, bi preskočili nekaj zelo pomembnega. V osemdesetih so bili ljudje množično nezadovoljni. Toda njihovo nezadovoljstvo ni bilo od začetka predvsem nacionalno. Bilo je socialno. Plača je izgubljala vrednost. Podjetje ni imelo surovin. Direktor je imel privilegije. Politiki so govorili o reformah, standard pa je padal. Mladi so težko dobivali službe. Inflacija je požirala prihranke. Država je imela dolgove. In vse več ljudi je bilo prepričanih, da nekdo v sistemu živi bolje zato, ker račun plačujejo drugi.

Leta 1980 je bilo v Jugoslaviji evidentiranih 247 stavk s približno 13.500 udeleženci. Leta 1988 jih je bilo že 1.851, sodelovalo pa je več kot 386.000 delavcev.[1] To je izjemen podatek. Kaže, da konec Jugoslavije ni začel z množicami, ki bi najprej zahtevale svoje nacionalne države. Začel je tudi z delavci, ki so zapuščali tovarne in zahtevali: višje plače, odgovornost vodstev, manj birokracije, zaščito družbene lastnine, in bolj pravično porazdelitev stroškov krize. Raziskave delavskih protestov kažejo, da je velik del tega gibanja še leta 1988 uporabljal prav jugoslovanski razredni jezik. Problem so bili »birokrati«.

Problem so bili direktorji. Problem je bil sistem, ki je izgubljal nadzor. Problem še ni bil nujno sosed druge narodnosti.[1][2] To je pomembno izhodišče. Nacionalizem ni bil avtomatičen rezultat revščine.

Gospodarska kriza sama po sebi ne proizvaja nacionalizma. Če bi ga, bi vsaka gospodarska kriza v večnacionalni državi vodila v razpad. Ne vodi. Kriza naredi nekaj drugega. Poveča število vprašanj, na katera ljudje želijo odgovor. Zakaj moja plača pada? Zakaj naše podjetje financira drugo? Zakaj je naša republika bogatejša, pa nimamo več nadzora nad svojim denarjem? Zakaj je naša republika revnejša in še vedno zaostajamo? Zakaj ima druga republika več politične moči? Zakaj zvezni center ne more ničesar rešiti? Zakaj so davki, cene, krediti in devize razdeljeni tako, kot so?

V dobrih časih lahko država veliko teh vprašanj pokrije z rastjo. Če imajo skoraj vsi prihodnje leto nekoliko več, je lažje prenašati občutek, da nekdo drug dobiva preveč. Ko pa se gospodarstvo krči, se politika spremeni. Vprašanje ni več: Kako bomo delili rast? Ampak: Kdo nam jemlje? In prav tukaj se začne prostor za nacionalno razlago gospodarske krize.

Jugoslavija je bila gospodarsko zelo neenaka država

Regionalne razlike v Jugoslaviji niso bile izmišljene. Bile so velike in dolgotrajne. Svetovna banka je že v začetku osemdesetih ugotavljala, da je bil dohodek na prebivalca v najrazvitejši Sloveniji približno šestkrat višji kot na Kosovu.[3] Bosna in Hercegovina, Makedonija, Črna gora in Kosovo so bili uradno obravnavani kot manj razvita območja. Federacija je zato uporabljala poseben sklad za pospeševanje njihovega razvoja. Iz bolj razvitih delov države so se sredstva prelivala v manj razvite. Za eno stran je bil to izraz solidarnosti in poskus zmanjševanja zgodovinskih razlik. Za drugo stran je lahko izgledal kot trajno subvencioniranje območij, ki kljub desetletjem pomoči niso dohitevala razvitejših.

Obe zaznavi sta lahko obstajali istočasno. In obe sta bili politično uporabni. V Sloveniji je bilo mogoče reči: »Mi ustvarjamo, drugi porabljajo.« Na Kosovu ali v Makedoniji pa: »Desetletja smo bili periferija, zdaj pa naj bi v času krize prvi plačali varčevanje.« To je tipičen primer, kjer iz iste gospodarske strukture nastaneta dve povsem nasprotni nacionalni zgodbi. Federacija, v kateri nihče več ni mogel preprosto ukazati.

Ustava iz leta 1974 je Jugoslavijo močno decentralizirala. Republike in avtonomni pokrajini so imele velike pristojnosti. V zveznih institucijah so bile številne pomembne odločitve vezane na soglasje ali ravnotežje med republikami in pokrajinama.[4] Dokler je obstajala Titova osebna avtoriteta, je imel sistem nad seboj političnega arbitra, ki ga ustava ni mogla v celoti nadomestiti. Po njegovi smrti se je vedno težje odgovorilo na preprosto vprašanje: Kaj se zgodi, ko se republike o ključni stvari ne strinjajo? Ena možnost je bila večja moč federacije. Druga še večja suverenost republik.

Obe strani sta lahko trdili, da rešujeta isti problem. Centralisti so govorili: brez učinkovitega centra država ne more voditi monetarne, davčne, gospodarske in politične politike. Decentralisti so odgovarjali: prav zvezni center je nevaren, ker lahko večje republike ali zvezne institucije omejijo samostojnost posameznih narodov. Gospodarska kriza je zato postajala tudi ustavna kriza.

Kosovo 1981: zgodnji znak, da socialni in nacionalni konflikt lahko postaneta isto vprašanje

Kosovo je ta proces pokazalo prej kot večina drugih delov države. Marca in aprila 1981 so se protesti začeli med študenti. Del prvotnih zahtev je bil povezan s pogoji študija in vsakdanjim standardom. Toda demonstracije so se hitro razširile in dobile politične ter nacionalne zahteve, med njimi tudi zahtevo, da Kosovo postane republika.[5] Oblast je proteste zatrla in jih razumela predvsem kot nacionalistični oziroma separatistični izziv državi. Sledili so politični in varnostni postopki, ki so dodatno povečevali nezaupanje med velikim delom albanskega prebivalstva in državnimi institucijami.[5][6] Kosovo je bilo hkrati najrevnejši del Jugoslavije. Zato je bilo praktično nemogoče popolnoma ločiti:

socialno nezadovoljstvo, vprašanje razvoja, položaj Alban­cev, ustavni položaj pokrajine, in vprašanje odnosa med Kosovom ter Srbijo. Ko se gospodarski in nacionalni konflikt prekrivata, vsak neuspeh gospodarstva zelo hitro postane dokaz politične diskriminacije. In vsaka politična represija postane dokaz, da ekonomski problem ni samo ekonomski.

SANU memorandum: dokument, ki je krizo prevedel v srbsko nacionalno vprašanje

Leta 1986 je v javnost prišel nedokončan osnutek memoranduma skupine članov Srbske akademije znanosti in umetnosti — SANU. Pomembna podrobnost: memorandum v tej obliki ni bil formalno sprejet kot uradni program celotne Akademije. Ušel je v časopis in povzročil politični škandal.[7] Dokument je vseboval ostro kritiko jugoslovanskega gospodarskega in političnega sistema. Toda velik del krize je razlagal tudi skozi položaj srbskega naroda. Posebej dramatično je opisoval položaj Srbov na Kosovu in trdil, da je ustavna ureditev Srbije po letu 1974 republiko postavila v neenak položaj.[7][8] Memorandum je pomemben.

Toda treba se je izogniti preprosti zgodbi, da je bil to nekakšen že dokončan načrt poznejših vojn. Zgodovinopisje opozarja, da so bili odnosi med srbskimi intelektualci, nacionalizmom in poznejšo Miloševićevo oblastjo bolj zapleteni, kot dopušča predstava ene same ideološke zarote.[9] Tudi Slobodan Milošević je memorandum sprva javno kritiziral. Toda v naslednjih letih so številne teme, ki so bile leta 1986 še obravnavane kot nevaren nacionalistični diskurz, postajale del množične politike. To je pomembnejše od vprašanja, kdo je komu napisal program. Milošević in Kosovo Polje: ko nacionalna zaščita postane politični kapital.

Aprila 1987 je Slobodan Milošević obiskal Kosovo Polje. Tam je stopil pred množico kosovskih Srbov, ki so se pritoževali zaradi položaja v pokrajini in ravnanja policije. Dogodek je postal prelomnica njegovega političnega vzpona. Raziskave ga pogosto obravnavajo kot trenutek, ko je Milošević pokazal, kako močno politično moč lahko dobi voditelj, ki se predstavi kot zaščitnik nacionalno ogrožene skupnosti.[10] Septembra istega leta je na znameniti osmi seji Centralnega komiteja Zveze komunistov Srbije premagal politični krog Ivana Stambolića in utrdil nadzor nad srbsko partijsko organizacijo.[11] Tudi tukaj je pomembna preciznost. Milošević ni prišel na oblast v državi brez resničnih problemov. Na Kosovu so obstajale resnične medetnične napetosti.

Obstajalo je izseljevanje dela Srbov in Črnogorcev. Obstajala je velika gospodarska beda. Obstajali so konflikti glede ustavne ureditve Srbije. Njegova politična moč ni temeljila na izmišljanju vseh problemov. Temeljila je na tem, da je resnične probleme vedno bolj povezoval v en sam nacionalni politični okvir. »Antibirokratska revolucija«: socialni jezik dobi nacionalno smer.

Leta 1988 in 1989 so Srbijo, Vojvodino in Črno goro preplavili množični mitingi, ki so dobili ime antibirokratska revolucija. Ime je bilo politično izjemno učinkovito. »Birokrat« je bil v Jugoslaviji že desetletja legitimen sovražnik. Komunistična ideologija je sama učila ljudi, da je odtujena birokracija nevarna delavskemu samoupravljanju. Delavci po vsej državi so zaradi krize napadali privilegije direktorjev in političnih funkcionarjev. Zato je lahko gibanje govorilo hkrati dva jezika: socialnega — proti privilegirani birokraciji; in nacionalnega — za pravice Srbije oziroma Srbov, posebej na Kosovu.[1][2]

Raziskave opozarjajo, da teh množic ni dobro opisati samo kot pasivno manipulirane ljudi. Socialno nezadovoljstvo je bilo resnično. Mnogi delavci so res želeli bolj učinkovito in pravično Jugoslavijo. Toda v Srbiji je Miloševićev politični projekt postopoma uspel povezati ta socialni upor z nacionalnim vprašanjem.[2][12] »Narod« je začel pomeniti oboje: delovno ljudstvo proti privilegirancem in srbski narod proti političnim strukturam, ki naj bi mu preprečevale enakopraven položaj. To je bila zelo močna kombinacija. Vojvodina in Črna gora: miting lahko zamenja tudi vodstvo.

Do jeseni 1988 antibirokratsko gibanje ni bilo več samo protestna retorika. Množični pritiski so pomagali zamenjati politična vodstva v Vojvodini in nato v Črni gori. Sodobne raziskave opozarjajo, da so bili protesti predstavljeni kot izraz spontanega ljudskega nezadovoljstva, hkrati pa so imeli pomembno podporo političnega centra okoli Miloševića.[13] S tem se je spremenilo razmerje znotraj federacije. Vprašanje Srbije ni bilo več samo: Ali naj se zmanjšajo pristojnosti Kosova in Vojvodine? Postalo je tudi vprašanje: Koliko političnega vpliva lahko srbsko vodstvo pridobi v zveznih institucucijah prek republik in pokrajin, katerih vodstva so mu naklonjena?

Za druga republiška vodstva je to povečalo strah pred centralizacijo. Tisto, kar je Miloševićev krog predstavljal kot obnovitev normalne državnosti Srbije, so v Sloveniji in delu drugih republik vedno bolj razumeli kot spremembo ravnotežja federacije. Isti dogodek je ponovno ustvarjal dve povsem različni zgodbi.

Slovenija 1987: nacionalno vprašanje pride iz intelektualne opozicije

V Sloveniji se je politični proces razvijal drugače. Februarja 1987 je 57. številka revije Nova revija objavila Prispevke za slovenski nacionalni program. Avtorji so odpirali vprašanja: slovenske suverenosti, večstrankarske demokracije, nacionalne samoodločbe, položaja Slovenije v Jugoslaviji, in odnosa do Evrope.[14] To še ni pomenilo, da je Slovenija leta 1987 že sprejela politično odločitev o izstopu. Prav nasprotno. Novejša arhivska raziskava stališč slovenskega komunističnega vodstva kaže, da je bilo še v letu 1987 uradno močno jugoslovansko usmerjeno in je separatizem zavračalo. Slovensko vodstvo je tedaj celo podpiralo nekatere prenose pristojnosti na federacijo, čeprav je nasprotovalo širši centralizaciji.[4]

To je pomembno. Poznejša slovenska osamosvojitev ni bila preprost načrt, ki bi ga slovenska oblast skrivala vse od začetka desetletja. Stališča so se spreminjala. In spreminjala so se v interakciji z dogajanjem drugod v Jugoslaviji. JBTZ 1988: ko spor z vojsko postane slovensko množično vprašanje.

Leta 1988 je prišla afera JBTZ. Janez Janša, Ivan Borštner, David Tasić in Franci Zavrl so bili obtoženi izdaje vojaške skrivnosti in obravnavani pred vojaškim sodiščem. Proces je v Sloveniji sprožil množično civilnodružbeno mobilizacijo. Ustanovljen je bil Odbor za varstvo človekovih pravic. Protesti niso bili samo obramba štirih posameznikov. Postali so vprašanje: pravne države, svobode medijev, jezika sodnega postopka, odnosa med Jugoslovansko ljudsko armado in republiko, ter vprašanja, kdo ima pravico posegati v slovenski politični prostor.[15] Slovenska vlada in partijsko vodstvo nista bila več preprosto na eni strani z zveznimi strukturami proti opoziciji.

Vedno bolj sta se znašla med zveznimi institucijami in lastno javnostjo. To je bil velik premik. Spor med demokratično opozicijo in komunistično oblastjo se je začel prekrivati s sporom med Slovenijo in zveznim centrom. Demokratizacija je postajala tudi nacionalno vprašanje. V istem času je hrvaški delavec še vedno lahko govoril kot jugoslovanski delavec.

Pomembno je, da razvoja Slovenije ali Srbije ne preslikamo avtomatično na vso državo. Raziskava delovnih kolektivov na severozahodu Hrvaške kaže, da so bile še v prvi polovici 1988 kritike birokracije in padanja življenjskega standarda zelo podobne tistim v drugih delih Jugoslavije. Delavci v Rijeki in okolici so kritizirali administracijo, privilegije in gospodarske težave v izrazito socialnem jeziku. Šele približno sredi leta 1988 se je povečala zaskrbljenost zaradi nacionalizma in mitingov v Srbiji.[16] To je dragocena časovna podrobnost. Pokaže, da nacionalna polarizacija ni istočasno zajela vseh republik in vseh družbenih skupin. Proces se je širil. In ljudje so se nanj odzivali tudi kot na nekaj novega in nevarnega.

Kosovo 1988–1989: ko se delavska stavka spremeni v nacionalno mobilizacijo

Morda najbolj jasen primer prehoda iz socialnega v nacionalni konflikt daje Trepča. Rudarji na Kosovu so živeli v okolju gospodarskega propadanja, težkega dela in notranjih konfliktov v velikem samoupravnem podjetju. Njihove težave so bile resnično delavske. Toda leta 1988 se je politično okolje okoli njih hitro spreminjalo. Miloševićeva mobilizacija v Srbiji. Mitingi kosovskih Srbov. Medijska polarizacija. Predlogi ustavnih sprememb, ki bi zmanjšali avtonomijo Kosova. Menjave albanskega političnega vodstva. Novembra 1988 je približno 1.500 večinoma albanskih delavcev Trepče krenilo proti Prištini. Februarja 1989 se je približno 1.300 rudarjev zaprlo v jamo Stari Trg in začelo gladovno stavko proti političnim menjavam in ustavnim spremembam.[6] Novejša raziskava je zelo pomembna zato, ker ne razlaga te mobilizacije samo z »večnim etničnim sovraštvom«.

Pokaže povezavo med: propadanjem rudarskega gospodarstva, socialnimi konflikti v podjetju, spremembami položaja etničnih skupin, srbsko politično mobilizacijo, in albansko proti-mobilizacijo.[6] Nekdanji direktor rudnika Burhan Kavaja je proces pozneje povzel zelo preprosto: začelo se je s socialnimi vprašanji, končalo pa kot politična in nacionalna mobilizacija.[6] Prav to je jedro tega članka.

Nacionalna politika ima veliko prednost: ponudi preprost odgovor. Gospodarska kriza je zapletena. Zunanji dolg. Tečaj. Produktivnost. Federalni razvojni skladi. Obrestne mere. Bančni sistem. Samoupravljanje. Izgube podjetij. Davki. Monetarna politika. Ustavna razdelitev pristojnosti. To ni politično privlačen jezik. Nacionalna razlaga je veliko enostavnejša. Mi plačujemo za njih. Oni odločajo namesto nas. Naši ljudje so diskriminirani. Njihova republika ima privilegije. Naša republika nima dovolj pravic. Zvezna država nas izkorišča. Republike uničujejo državo. V takšnem jeziku ni treba razumeti monetarne politike. Treba je samo vedeti, kdo je »mi« in kdo so »oni«. Zato nacionalizem ni samo ideologija identitete. V krizi je lahko tudi tehnologija političnega poenostavljanja.

Toda ljudje niso množično zahtevali razpada že od začetka

Tudi tukaj je pomembna korekcija. Po vojnah devetdesetih je zelo lahko pogledati nazaj in si predstavljati, da so vsi narodi že dolgo samo čakali na priložnost za svoje države. Raziskave javnega mnenja tega ne potrjujejo tako preprosto. Analiza dveh vsejugoslovanskih raziskav iz let 1986 in 1990 je ugotovila, da je bila množična podpora nacionalni osamosvojitvi v večini federacije omejena. Bolj izrazita je bila med kosovskimi Albanci in pozneje med Slovenci, vendar niti tik pred razpadom ne dobimo slike vseh jugoslovanskih narodov, ki bi bili že enotno odločeni za mononacionalne države.[17] Takšne ankete imajo omejitve. Ljudje lahko hitro spreminjajo stališča. Vprašanja niso vedno enaka političnim odločitvam.

Toda rezultat je pomemben. Razpad ni bil preprosta izvršitev desetletja stare množične želje vseh prebivalcev. Politične preference so se oblikovale v krizi. Politične elite niso ustvarile vseh problemov — določale pa so njihov pomen.

Tudi nasprotna skrajnost je preveč preprosta. Ni mogoče reči, da je nekaj politikov popolnoma mirne in zadovoljne narode kar hipnotiziralo v nacionalizem. Ljudje so imeli resnične skrbi. Kosovski Srbi so imeli realne pritožbe. Kosovski Albanci so imeli realne pritožbe. Slovenci so imeli realne gospodarske in ustavne interese. Manj razvite republike so imele realne razvojne probleme. Hrvaška je imela lastne spore o položaju v federaciji in o razmerju med nacionalno ter jugoslovansko politiko.

Toda politika odloča tudi o tem, kako se problem razloži. Če je človek brez službe, mu lahko politična stranka reče: problem je neučinkovito podjetje; problem je direktor; problem je IMF; problem je zvezna država; problem je republika; problem je drug narod. Vsaka razlaga vodi do drugačne politične rešitve. Elita torej ne potrebuje izmišljene krize. Dovolj je, da resnično krizo prevede v politični jezik, ki ji najbolj koristi.

Hrvaška 1989: politični pluralizem odpre tudi nacionalno tekmovanje

Na Hrvaškem je bila politična liberalizacija počasnejša kot v Sloveniji. Toda leta 1989 se je začel hitro oblikovati večstrankarski prostor. Nastajale so nove stranke in politične organizacije. Med pomembnimi so bili Hrvaški socialno-liberalni savez, Hrvaška demokratična skupnost in reformirani komunisti.[18] Programi niso govorili samo o nacionalizmu. Govorili so tudi o: demokratizaciji, človekovih pravicah, tržnem gospodarstvu, zasebni lastnini, političnem pluralizmu. Toda vprašanje odnosa Hrvaške do Jugoslavije je vse bolj postajalo osrednja politična ločnica.[18][19]

S tem se je zgodilo nekaj, kar bo leta 1990 odločilno. Gospodarska in demokratična reforma ni bila več samo vprašanje: Kakšno Jugoslavijo želimo? Postajala je tudi vprašanje: Ali je prihodnost sploh še v Jugoslaviji? 1989: leto, ko se tri krize združijo.

Zgodovinar V. P. Gagnon je leto 1989 opisal kot trenutek, ko so se v Jugoslaviji začeli prekrivati trije procesi: reforma političnega in gospodarskega sistema, spopad glede prihodnosti Zveze komunistov, in spreminjanje pomena nacionalnih identitet ter njihove povezave s političnimi programi.[20] To je koristen okvir. Do tega trenutka je bilo še mogoče predstavljati: gospodarsko reformo brez razpada države; demokratizacijo brez razpada države; spremembo komunizma brez nacionalne delitve. Toda vse tri spremembe so potekale hkrati. In niso bile enake v vseh republikah. V Sloveniji je demokratizacija vedno bolj pomenila zaščito republiške suverenosti.

V Srbiji je Miloševićeva mobilizacija vedno bolj pomenila ponovno krepitev državnosti Srbije in spremembo položaja pokrajin. Na Kosovu je obramba avtonomije postajala albanska nacionalna mobilizacija. Na Hrvaškem se je večstrankarsko tekmovanje odpiralo v trenutku, ko je nacionalno vprašanje že postajalo ključno. Federacija ni imela več enega političnega jezika.

Ustavne spremembe Srbije 1989: isti akt, dve zgodbi

Marca 1989 so bile sprejete spremembe srbske ustave, ki so bistveno zmanjšale samostojnost Kosova in Vojvodine na pomembnih področjih ter povečale pristojnosti republiških organov Srbije.[6][21] Za srbsko politično vodstvo je bil to popravek anomalije ustave iz leta 1974: Srbija naj bi bila edina republika, ki ni mogla normalno izvajati oblasti na celotnem svojem ozemlju. Za veliko kosovskih Albancev je bil to odvzem politične avtonomije. Za slovensko vodstvo in javnost pa dokaz, da lahko sprememba ravnotežja v eni republiki spremeni politično ravnotežje celotne federacije. Ponovno: en pravni dogodek, tri različne zgodbe. Ko država nima več skupnega načina, kako odločiti, katera zgodba je politično legitimna, pravna vprašanja postanejo vprašanja nacionalnega preživetja.

Solidarnost Slovenije s kosovskimi rudarji je dodatno razširila spor. Februarska stavka rudarjev Trepče ni ostala samo kosovsko vprašanje. V Sloveniji je dobila precej javne in politične podpore. Slovenski politični in civilnodružbeni prostor je vedno glasneje kritiziral način, kako je Srbija spreminjala položaj Kosova.[6] Za srbsko politično javnost je bilo to mogoče razumeti kot nedopustno poseganje druge republike v notranje vprašanje Srbije. Za Slovenijo je bilo Kosovo vprašanje: federalizma, človekovih pravic, ustavne avtonomije, in nevarnosti centralizacije. Spor med Srbijo in Slovenijo zato ni bil več samo prepir dveh partijskih vodstev. Postal je spor dveh vedno bolj različnih modelov prihodnje Jugoslavije. Do konca 1989 je tudi gospodarstvo postalo nacionalno orožje.

Ko politično zaupanje izgine, se tudi gospodarski odnosi spremenijo. Republike so vedno bolj branile: svoje banke, svoje devize, svoje davke, svoja podjetja, svoje trge. Slovenija je zahtevala več gospodarske in politične avtonomije. Srbsko vodstvo je zagovarjalo učinkovitejšo in bolj povezano državo, vendar pod pogoji, ki so jih v Sloveniji videli kot centralistične. Proti koncu leta 1989 je prišlo celo do odprtega gospodarskega konflikta med Srbijo in Slovenijo ter do prekinitve dela gospodarskih odnosov.[22] To je simbolno izjemno pomembno. Jugoslavija je bila desetletja skupen gospodarski prostor. Zdaj so republike gospodarske ukrepe vedno bolj uporabljale kot instrument medsebojnega političnega pritiska. Ko se skupni trg začne obravnavati kot orožje, je politična federacija že v globoki krizi.

Januar 1990: partija, ki je državo držala skupaj, se razcepi

Januarja 1990 je v Beogradu potekal 14. izredni kongres Zveze komunistov Jugoslavije. Slovenska delegacija je zahtevala globljo demokratizacijo in bolj konfederalno organizacijo skupne partije. Njeni ključni predlogi niso dobili podpore. Delegacija je kongres zapustila. Hrvaški komunisti niso želeli nadaljevati dela, kot da se ni zgodilo nič. Kongres se je razšel brez politične rešitve.[23] To je bil prelom, ki presega zgodovino ene stranke. Zveza komunistov je bila desetletja edina organizacija, ki je imela institucionalno strukturo po vsej Jugoslaviji in je povezovala republiška vodstva v en politični sistem.

Ko je razpadla njena sposobnost skupnega odločanja, ni obstajala druga vsejugoslovanska demokratična politična struktura, ki bi avtomatično prevzela njeno integrativno funkcijo. V republike je prihajalo večstrankarstvo. Toda ne kot enotna jugoslovanska demokracija. Kot šest različnih republiških političnih prostorov. Demokracija je prišla skozi republike, ne skozi federacijo.

To je eden najpomembnejših paradoksov leta 1990. Jugoslavija se je demokratizirala. Toda volitve niso najprej ustvarile skupnega demokratičnega političnega prostora Jugoslavije. Potekale so predvsem na ravni republik. Stranke so zato tekmovale za: slovenskega volivca, hrvaškega volivca, srbskega volivca, bosansko-hercegovskega volivca, makedonskega volivca, črnogorskega volivca. Tudi kadar program ni bil nacionalističen, je bil njegov institucionalni prostor republiški. S tem je bila ustvarjena močna spodbuda: politik, ki želi zmagati v republiki, mora najprej razložiti, kaj bo naredil za to republiko. Zvezni politični prostor je postajal vedno šibkejši ravno v trenutku, ko se je odprla demokratična konkurenca. To je bil strukturni problem, ne samo problem značaja posameznih politikov.

Ko je »naš« problem dobil nacionalnega krivca

Do tega trenutka se je zaključil proces, ki se je začel pri socialni negotovosti. Delavec je še vedno imel problem z: inflacijo, plačo, službo, stanovanjem, direktorjem, banko. Toda politična razlaga teh problemov je postajala drugačna. Slovenski delavec je lahko slišal: Slovenijo izčrpava neučinkovita federacija. Srbski delavec: Srbija je zaradi ustave razdeljena in nima enake državnosti kot druge republike. Kosovski Albanec: Beograd nam jemlje avtonomijo in politične pravice. Hrvaški volivec: Hrvaška mora sama odločati o svojem položaju in svojem gospodarstvu. Vsaka od teh zgodb je črpala iz resničnih problemov. Nobena pa ni predstavljala celotne gospodarske in politične realnosti Jugoslavije. Toda v politiki celotna razlaga pogosto izgubi proti razumljivi razlagi.

Največja izguba ni bila denar — bilo je skupno zaupanje. Dolg je mogoče reprogramirati. Inflacijo je mogoče ustaviti. Neuspešno podjetje je mogoče reorganizirati. Ustavo je mogoče spremeniti. Težje pa je ponovno zgraditi sistem, v katerem vsak politični akter verjame, da bodo skupna pravila veljala tudi takrat, ko izgubi glasovanje. Do konca osemdesetih je Jugoslavija vedno bolj izgubljala ravno to. Slovenija ni več zaupala centralizaciji. Srbija ni več zaupala ureditvi, ki je omejevala njeno oblast nad pokrajinama. Kosovski Albanci niso več zaupali srbski oblasti. Republike niso več zaupale skupnim finančnim mehanizmom. Politična vodstva niso več zaupala Zvezi komunistov kot prostoru kompromisa. Ljudje pa niso več zaupali, da bo država rešila gospodarsko krizo.

Ko izgine skupno zaupanje, vsak nadaljnji spor postane težji. Tudi povsem tehnično vprašanje se začne brati kot dokaz namere druge strani.

To še vedno ni vojna

Do januarja 1990 imamo: gospodarsko krizo, množične stavke, nacionalne mobilizacije, spor o Kosovu, spopad med centralizacijo in republiško suverenostjo, propad skupne komunistične partije, in nastajajoče večstrankarske sisteme. Toda še vedno nimamo odgovora, zakaj bo moral politični konflikt postati vojna. To je bistvena meja. Nacionalizem lahko razbije politični konsenz. Ni pa sam po sebi razlaga vsakega poznejšega strela. Preden pridemo do orožja, moramo pogledati še: mednarodno okolje, konec hladne vojne, politiko Nemčije,

Združenih držav in Evropske skupnosti, vprašanje priznanja republik, poskuse ohranitve ali preoblikovanja federacije, in trenutek, ko je notranja ustavna kriza postala evropsko in svetovno diplomatsko vprašanje. Zato se serija nadaljuje z Ko je jugoslovanska kriza postala mednarodna: Nemčija, ZDA, Evropska skupnost in vprašanje priznanja