Kosovo pred 1999: avtonomija, represija, paralelna družba in pot od Rugove do OVK

Kosovo je bilo vedno nekoliko drugačno

Kosovo je bilo del Socialistične republike Srbije. Toda po jugoslovanski ustavi iz leta 1974 ni bilo navadna pokrajina. Skupaj z Vojvodino je dobilo položaj socialistične avtonomne pokrajine z lastnimi: skupščino, izvršnimi institucijami, ustavnim oziroma statutarnim redom, sodstvom, policijo, izobraževalnim sistemom, in neposredno zastopanostjo v pomembnih organih federacije.[1] V zveznem sistemu je Kosovo sodelovalo v Predsedstvu SFRJ in drugih zveznih institucijah ločeno od Srbije. Ustavni strokovnjaki, ki jih je pozneje zaslišal ICTY, so takšen položaj opisovali kot nenavaden: pokrajini sta bili znotraj Srbije, hkrati pa sta v nekaterih zveznih institucijah nastopali skoraj kot samostojna federalna subjekta.[1]

Toda Kosovo ni bilo ena od šestih republik. To razlikovanje je bistveno. Leta 1974 je imelo široko politično avtonomijo. Ni pa imelo enakega ustavnega položaja kot: Slovenija, Hrvaška, Bosna in Hercegovina, Srbija, Črna gora ali Makedonija. Prav vprašanje: »Zakaj ne tudi republika?« bo postalo ena ključnih političnih zahtev kosovskih Albancev. Demografska sprememba je bila velika.

Po popisu leta 1981 — zadnjem, pri katerem je bilo sodelovanje prebivalstva Kosova skoraj splošno — je imela pokrajina približno 1,585 milijona prebivalcev. Okoli: 77 odstotkov je bilo Albancev, 13 odstotkov Srbov.[2] Preostanek so sestavljali Črnogorci, Turki, Romi, Muslimani in druge skupine. Kosovo je bilo zato že dolgo pred vojno izrazito albansko večinsko območje. Toda za srbsko zgodovinsko in politično zavest je imelo posebno mesto: srednjeveški samostani; Kosovo polje; srbska zgodovinska mitologija; in dejstvo, da je bilo Kosovo ustavno še vedno del Srbije. Tako sta na istem ozemlju obstajali dve zelo močni legitimnosti. Albanska: večina prebivalstva smo mi. Srbska: to ozemlje je del Srbije in središče naše zgodovinske identitete. Jugoslovanski federalizem je desetletja poskušal držati obe trditvi skupaj.

1981: od študentske menze do zahteve po republiki

Marca 1981 so se na univerzi v Prištini začeli študentski protesti. Prve zahteve so bile povezane s študentskimi pogoji: prehrano, domovi, in socialnimi razmerami. Toda protest je hitro postal političen. V demonstracijah marca in aprila so se pojavile zahteve: Kosovo republika. Del radikalnejšega političnega prostora je zagovarjal tudi povezovanje z Albanijo.[3] Oblasti so demonstracije zatrle. Razglašene so bile izredne oziroma posebne varnostne razmere, na Kosovo pa so bile poslane varnostne sile iz različnih delov Jugoslavije.[4] Od tega trenutka Kosovo ni več samo problem gospodarskega razvoja nerazvite pokrajine.

Postane vprašanje prihodnje ustavne strukture Jugoslavije. Zahteva po republiki ni pomenila enakega za vse Albance. Tudi albanske politike ne smemo predstavljati kot ene same linije. Raziskave protestov leta 1981 kažejo najmanj dve pomembni smeri. Radikalnejše skupine so zahtevale: republiko, večjo nacionalno samoodločbo, v nekaterih primerih tudi združitev z Albanijo. Drugi albanski politični in akademski akterji so še vedno iskali rešitev znotraj socialistične Jugoslavije: več dejanske enakopravnosti, gospodarski razvoj, spoštovanje avtonomije, in širše pravice.[3] Tako kot drugod po Jugoslaviji tudi tukaj narod ni ena politična oseba.

Srbska stran: težave niso bile popolnoma izmišljene

Po demonstracijah leta 1981 so se medetnični odnosi poslabševali. Kosovski Srbi in druge manjšine so poročali o: pritiskih, nadlegovanju, napadih, poškodovanju premoženja, in občutku, da jih albansko vodena lokalna oblast ne ščiti dovolj. ICTY-jeva zgodovinska rekonstrukcija ugotavlja, da so bili posamezni Srbi in pripadniki drugih manjšin dejansko tarče napadov.[4] Del Srbov se je v osemdesetih iz Kosova izselil. Toda tudi tukaj je potrebna velika korekcija. Sodišče je izrecno ugotovilo, da izseljevanja ni mogoče pojasniti samo z etničnim nasiljem. Ljudje so odhajali tudi zaradi:

slabega gospodarstva, brezposelnosti, boljših možnosti drugod po Jugoslaviji, in širših migracijskih tokov.[4] Zato sta dve trditvi preveč enostavni. »Srbi so Kosovo množično zapuščali samo zaradi albanskega terorja.« Preširoko. In: »Srbske pritožbe so bile popolnoma izmišljena propaganda.« Tudi to ne drži. Resnični problemi so obstajali. Naslednje vprašanje pa je, kaj politika naredi z resničnim problemom. Milošević: ko lokalna pritožba postane nacionalna politična platforma.

Aprila 1987 je Slobodan Milošević, takrat voditelj Zveze komunistov Srbije, obiskal Kosovo Polje. Med konfliktom med kosovskimi Srbi in policijo je izrekel stavek, ki bo postal simbol njegovega vzpona: da nihče ne sme tepsti ljudi pred njim oziroma v znameniti televizijski različici: »Nihče ne sme da vas bije.«[4] Stavek je bil večkrat predvajan na srbski televiziji. Politično je bil izredno učinkovit. Milošević je sebe začel predstavljati kot politika, ki bo zaščitil Srbe, kjer jih dotedanja jugoslovanska in srbska politika ni. Kosovo je postalo eno glavnih orodij njegovega vzpona. To ne pomeni, da je ustvaril vse srbske pritožbe. Pomeni, da jih je spremenil v širšo politično mobilizacijo. Problem leta 1974 postane Miloševićev argument.

Za srbske nacionalne in centralistične kritike je bila ustavna ureditev iz leta 1974 nenormalna. Srbija je bila republika. Toda dve njeni pokrajini sta imeli: lastne močne institucije, lastne predstavnike v zveznem Predsedstvu, in sposobnost omejevati odločitve Srbije. Z vidika zagovornikov avtonomije je bil to sistem zaščite: Kosova pred premočnim Beogradom, Vojvodine pred centralizacijo, ter nacionalnih skupnosti pred majorizacijo. Z vidika Miloševićevega tabora pa je bila Srbija edina republika, ki ni imela polne oblasti nad celotnim lastnim ozemljem. Zato je slogan: »Srbija mora biti cela.« postal ustavna in nacionalna zahteva.

1988–1989: Kosovo postane središče spora o prihodnosti Jugoslavije

Milošević je v letih 1988 in 1989 s tako imenovano antibirokratsko revolucijo razširil politični vpliv nad: Vojvodino, Črno goro, in vodstvom Kosova. Na Kosovu sta bila Azem Vllasi in Kaqusha Jashari razumljena kot pomembna zagovornika obstoječe avtonomije. Njuna odstranitev je med Albanci sprožila množično nasprotovanje.[5] Hkrati so potekale priprave ustavnih amandmajev Srbije. Ti naj bi Beogradu vrnili bistveno več pristojnosti nad pokrajinama. Za albansko prebivalstvo je bilo to razumljeno kot razgradnja ustavnega položaja iz leta 1974. Trepča: ko gredo rudarji pod zemljo.

1. februarja 1989 se je okoli 1.300 albanskih rudarjev rudnika Stari Trg/Stantërg v kompleksu Trepča spustilo pod zemljo in začelo gladovno stavko.[5]

Nasprotovali so ustavnim spremembam. Zahtevali so tudi odstop novega političnega vodstva, ki ga je Miloševićev tabor potiskal na oblast. Stavka je trajala približno teden dni. Rudarji so prišli na površje potem, ko so bile nekatere njihove kadrovske zahteve formalno sprejete. Toda politični proces se ni ustavil. Sledile so: nove demonstracije, izredni varnostni ukrepi, aretacije, in na koncu ustavne spremembe.[5] Trepča je pomembna tudi za celotno jugoslovansko zgodbo. Slovensko politično in civilnodružbeno okolje je rudarjem javno izražalo podporo. Kosovski spor je zato leta 1989 neposredno prispeval tudi k poglabljanju spora med slovenskim in srbskim političnim vodstvom.

marec 1989: glasovanje pod izrednimi razmerami. Za spremembo ustave Srbije je bilo potrebno tudi soglasje kosovske skupščine. Ta se je sestala 23. marca 1989. ICTY-jeva sodna rekonstrukcija opisuje okolje, v katerem je potekalo glasovanje: pred stavbo so bile razporejene varnostne sile; policija je bila tudi v stavbi; pred poslanci je obstajal velik politični in varnostni pritisk.[1] Dva dni pozneje so izbruhnili novi množični protesti.

1. marca je srbska skupščina sprejela ustavne amandmaje.

O njihovi pravni naravi so se pozneje kresala različna stališča. Srbski ustavni strokovnjaki v procesu pred ICTY so trdili, da avtonomija ni bila odpravljena, temveč so bile samo prerazporejene pristojnosti.[1] Toda praktični učinek je bil jasen: Beograd je dobil bistveno več nadzora nad: policijo, ustavnimi spremembami, sodstvom, gospodarsko politiko, in drugimi ključnimi področji.[1][6] Zato je najnatančneje govoriti o: drastičnem zmanjšanju oziroma učinkovitem odvzemu politične avtonomije iz leta 1974, ne pa o izbrisu vsake formalne omembe avtonomne pokrajine.

1990: naslednji korak je neposredni nadzor

Napetosti se po marcu 1989 niso umirile. Leta 1990 je Srbija sprejela dodatne ukrepe.

1. julija 1990 so albanski poslanci kosovske skupščine pred zaprto stavbo parlamenta sprejeli deklaracijo, s katero so Kosovo razglasili za enakopravno republiko znotraj Jugoslavije.[6][7]

1. julija je srbska skupščina kosovsko skupščino razpustila.[6]

Septembra so se poslanci tajno sestali v Kačaniku in sprejeli ustavo Republike Kosovo.[7]

1. septembra 1990 je Srbija sprejela novo ustavo, ki je še dodatno utrdila neposreden nadzor Beograda nad ključnimi političnimi, gospodarskimi, sodnimi in varnostnimi institucijami pokrajine.[8]

Formalno je Kosovo ostalo avtonomna pokrajina Srbije. Dejanska samouprava iz leta 1974 pa je bila izgubljena. Množične odpustitve in dve družbi na istem ozemlju. V naslednjih letih se začne nekaj nenavadnega. Kosovo se ne razdeli z mednarodno mejo. Razdeli se institucionalno. Srbske oblasti prevzamejo nadzor nad: policijo, sodišči, javnim sektorjem, mediji, univerzo, šolskim sistemom, in številnimi podjetji. Na tisoče albanskih: učiteljev, zdravnikov, profesorjev, policistov, sodnikov, uradnikov, in delavcev izgubi delovna mesta.[6][9] Različni viri dajejo različne skupne številke. Zato jih ne bomo skrčili v eno navidez popolnoma natančno številko. Pomemben je obseg: šlo je za množičen institucionalni izgon albanskega kadra iz državnega sistema. Kosovski Albanci odgovorijo z gradnjo lastnega sistema.

Paralelna država, ki je skoraj nihče na svetu ne prizna. Septembra 1991 kosovski Albanci organizirajo neuradni referendum o suverenosti in neodvisnosti. Glasovanje je potekalo deloma po zasebnih hišah in tajno zaradi policijskih pritiskov. Organizatorji so poročali o približno 87-odstotni udeležbi in skoraj soglasni podpori neodvisnosti.[7] Srbi so referendum bojkotirali. Beograd ga je razglasil za nezakonitega. Mednarodno ga skoraj nihče ni priznal. Republiko Kosovo je priznala Albanija.[7][10]

1. maja 1992 so kosovski Albanci izvedli še neuradne parlamentarne in predsedniške volitve.

Za predsednika je bil izbran Ibrahim Rugova.[10] Tako se je na istem prostoru oblikoval paradoks: po pravu Srbije obstaja ena država; za veliko večino kosovskih Albancev pa obstaja druga politična legitimnost.

Ibrahim Rugova: odpor brez vojske

Rugova je bil literarni kritik in intelektualec. Njegova strategija je bila nenavadna za Jugoslavijo zgodnjih devetdesetih. Medtem ko so Slovenija, Hrvaška in Bosna prehajale v vojaški konflikt, je kosovsko albansko vodstvo skušalo doseči neodvisnost: brez oborožene vstaje, brez frontalnega spopada z jugoslovansko vojsko, in z gradnjo vzporedne družbe.[10][11] Logika je bila pragmatična. Kosovski Albanci so bili številčna večina. Toda država je imela: policijo, vojsko, težko orožje, in izkušnjo iz Hrvaške ter Bosne. Rugovova strategija je zato skušala preprečiti scenarij, v katerem bi Beograd lahko uporabil veliko vojaško premoč.

Kako deluje država brez države? Z denarjem in samoorganizacijo. Kosovski Albanci so zgradili vzporedne: šole, zdravstvene strukture, politične institucije, socialne mreže, in delno davčni sistem.[9] Posebej pomemben je bil denar iz diaspore. Vlada v izgnanstvu je zbirala neformalni triodstotni prispevek od albanskih izseljencev in prebivalstva ter z njim financirala vzporedne institucije.[12] Šole so pogosto delovale: v zasebnih hišah, garažah, praznih poslovnih prostorih, in improviziranih učilnicah.[9] To ni bila normalna država. Toda tudi ni bila samo politična deklaracija. Milijoni vsakdanjih odločitev so ustvarili družbo, ki je vse manj uporabljala institucije Srbije. Šolstvo postane fronta.

Ena največjih posledic institucionalnega razkola je bilo izobraževanje. Albanski učitelji in učenci so bili izrinjeni iz velikega dela uradnega sistema. Nastalo je vzporedno šolstvo v albanskem jeziku. Za celo generacijo otrok je bila normalna šola: hiša nekega soseda, dnevna soba, improvizirana učilnica, ali del zasebne stavbe.[9] Leta 1996 sta Milošević in Rugova s posredovanjem skupnosti Sant'Egidio podpisala sporazum, ki naj bi albanskim učencem omogočil vrnitev v šolske stavbe.[9] Toda izvajanje se je zavleklo. Sporazum ni odpravil osnovnega političnega konflikta. Leta 1997 so albanski študenti ponovno množično demonstrirali za dostop do univerze. Policija je proteste nasilno razganjala.[9] Prav študenti so vse glasneje postavljali vprašanje: koliko časa lahko nenasilni odpor še samo čaka? Zakaj Rugova ni dosegel rezultata?

Nenasilna strategija je dosegla nekaj pomembnega. Preprečila je veliko vojno v času, ko so bili Hrvaška in Bosna že v plamenih. Ohranila je organizirano albansko politično družbo. Rugovi je dala veliko legitimnost med kosovskimi Albanci. Pridobila je mednarodno simpatijo. Toda ni dosegla glavnega cilja: neodvisnosti ali obnovitve avtonomije iz leta 1974. Daytonski sporazum leta 1995 je končal vojno v Bosni. Kosova praktično ni rešil. Za veliko kosovskih Albancev je bilo sporočilo zelo slabo: vojna v Bosni je pripeljala svetovne voditelje za pogajalsko mizo; osem let nenasilnega odpora na Kosovu pa ni prineslo podobnega političnega rezultata. To je eden ključnih razlogov za izgubo vere v Rugovovo strategijo.

OVK ni nastala leta 1998

Osvobodilna vojska Kosova — OVK oziroma UÇK/KLA — je bila dolgo majhna in slabo razumljena struktura. Njeni koreni segajo v starejše albanske radikalne in emigrantske organizacije. Sredi devetdesetih začne prevzemati odgovornost za oborožene napade. Leta 1996 je izvedla oziroma prevzela odgovornost za več napadov na: srbsko policijo, državne uslužbence, in posamezne Albance, ki jih je označila za sodelavce oblasti.[13] To je pomembno. Oboroženi konflikt se ni začel tako, da bi leta 1998 popolnoma miroljubno Kosovo nenadoma napadla policija brez predhodne gverilske dejavnosti. OVK je že prej izvajala nasilne napade. Toda prav tako ni bila leta 1996 velika vojska, ki bi nadzorovala Kosovo. Bila je majhna oborožena organizacija na robu dominantne Rugovove politike. Je bila OVK teroristična organizacija?

Termin je treba obravnavati natančno. Februarja 1998 je ameriški posebni predstavnik Robert Gelbard javno označil dejanja OVK za teroristična in jo na novinarski konferenci neposredno opisal kot teroristično skupino.[14] Hkrati je na isti novinarski konferenci dejal, da po ameriški oceni velika večina nasilja na Kosovu izvira iz policijskih oziroma uradnih sil.[14] Združene države OVK niso uvrstile na svoj formalni seznam tujih terorističnih organizacij, Gelbard pa je pozneje svojo označbo omilil oziroma umaknil.[13] Zato sta obe pogosto uporabljeni trditvi napačni: »ZDA nikoli niso OVK imenovale teroristične.« So jo, skozi Gelbardovo javno izjavo. In: »OVK je bila uradno ameriško razglašena teroristična organizacija.« Ni bila uvrščena na formalni seznam FTO. To razlikovanje bo zelo pomembno, ko pridemo do poznejšega ameriškega odnosa z OVK.

1997: Albanija razpade — in orožje prečka mejo

Leta 1997 je v Albaniji propadel sistem piramidnih finančnih shem. Sledil je skoraj popoln razpad javnega reda. Vojaška skladišča so bila izropana. Po ocenah je v obtok prišlo več kot 100.000 kosov osebnega orožja.[13] Velik del tega orožja je bilo mogoče kupiti zelo poceni. Del je prešel čez mejo na Kosovo. Za OVK je to spremenilo vse. Organizacija, ki je imela prej velik problem z orožjem, je dobila: avtomatske puške, strelivo, logistične poti, in nove možnosti za oboroževanje. Do konca 1997 je bila Drenica že območje z močno prisotnostjo OVK.[13]

1. novembra 1997 so se njeni uniformirani in zamaskirani pripadniki prvič javno pokazali pred veliko množico na pogrebu Halita Gecaja.[13]

Gverila ni bila več samo skrivnostna kratica na faksiranih sporočilih. Postajala je vidna vojaška alternativa. Tudi OVK napada civiliste. Pri kosovski zgodbi se zelo hitro ustvari preprost moralni zemljevid: država represira; OVK se brani. Toda dokumenti so bolj zapleteni. OVK je napadala srbske policiste in državne predstavnike. Napadala pa je tudi: srbske civiliste, Rome, ter Albance, ki jih je imela za sodelavce Beograda.[13][15] V poznejših postopkih ICTY so bili obravnavani tudi zločini pripadnikov OVK proti zapornikom in civilistom.[16] Pri nekaterih posameznih obtoženih so bile obtožbe zavrnjene ali niso bile dokazane. Zato tudi tu velja ista metoda: organizacije ne bomo oprostili vseh zločinov, vendar tudi ne bomo posamezne obtožnice avtomatično pretvorili v dokaz krivde vsakega voditelja.

Februar 1998: krog nasilja se zapre. Do začetka 1998 ima Kosovo že vse elemente nevarne eskalacije. Albanska večina ne priznava srbske oblasti. Srbska policija nadzira državni aparat. Rugovova strategija izgublja verodostojnost. OVK napada policijo. Policija izvaja vse več protigverilskih akcij. Vsaka stran lahko naslednji korak predstavi kot odgovor na prejšnjega. In nato pride Drenica.

Drenica in Prekaz: dogodek, ki OVK spremeni

1. februarja in 1. marca 1998 so srbske posebne policijske sile po napadih OVK izvedle operacije v vaseh Likosane/Likošan in Ćirez/Qirez.

1. marca je sledil velik napad na kompleks družine Adema Jasharija v Donjem Prekazu/Prekazu.[17]

Jashari je bil znan voditelj OVK. Zato je bila operacija usmerjena proti resnični oboroženi tarči. Toda uporabljena sila je prizadela tudi veliko število civilistov. ICTY je v zadevi Limaj povzel, da je bilo v februarsko-marčevskih napadih v Drenici ubitih 83 kosovskih Albancev, med njimi najmanj 24 žensk in otrok.[17] Human Rights Watch je za sam napad na Prekaz poročal o približno 58 mrtvih ter velikem številu žensk, otrok in starejših.[18] Poznejša sodba v zadevi Đorđević je ugotovila, da je bilo pri napadu na Jasharijev kompleks ubitih najmanj 54 članov družine, med njimi številne ženske in otroci.[19] Natančne številke se med posameznimi rekonstrukcijami nekoliko razlikujejo zaradi načina pokopa, identifikacije in vključevanja bližnjih dogodkov. Osnovno dejstvo pa ni sporno:

napad je ubil Adema Jasharija in velik del njegove razširjene družine. Zakaj je Prekaz politično pomembnejši od svoje vojaške vrednosti? Ker je spremenil razmerje znotraj albanske družbe. Do takrat je Rugova lahko trdil: oboroženi odpor bo povzročil katastrofo; potrpežljivost in mednarodna podpora sta varnejši poti. Po Prekazu je veliko Albancev dobilo nasprotni sklep: pasivnost nas ne ščiti. Human Rights Watch je dogodek označil za prelomnico. Po napadih v Drenici je na tisoče ljudi, ki so prej podpirali Rugovovo nenasilno politiko, začelo podpirati OVK oziroma se ji priključevati.[13][18] Adem Jashari je iz lokalnega gverilskega voditelja postal nacionalni simbol. Državna operacija, namenjena uničenju OVK, je s političnega vidika pomagala OVK postati množično gibanje. Ali je šlo samo za policijsko represijo nad civilisti?

Tudi ta formulacija bi bila nepopolna. OVK je v Drenici delovala oboroženo. Napadala je policijske postaje in patrulje. Srbska država je imela pravico reagirati na oborožene napade. Toda pravica do protigverilske operacije ni dovoljenje za: nediskriminatorno uporabo sile, ubijanje civilistov, usmrtitve pridržanih, ali kolektivno kaznovanje vasi. Human Rights Watch je za operacije v Drenici dokumentiral hude kršitve pravil vojne.[18] ICTY je v nekaterih postopkih opozoril tudi na dokazne omejitve pri določenih dogodkih in ni za vsak posamezni napad sprejel vseh trditev tožilstva.[20] To je pomembna metodološka meja. Ni treba pretiravati z dokazi, da bi bil osnovni problem resen.

Poletje 1998: iz upora nastane vojna

Po Drenici OVK hitro raste. Spomladi in poleti prevzame nadzor nad številnimi ruralnimi območji in cestami. Srbska policija in Vojska Jugoslavije odgovorita z večjimi operacijami. Human Rights Watch je dokumentiral: granatiranje vasi, uničevanje hiš, prisilne premike prebivalstva, samovoljne aretacije, mučenje, izginotja, in usmrtitve.[13][18] Hkrati dokumentira tudi zločine OVK. Do konca leta 1998 zato ni več smiselno govoriti samo o: policijskem problemu ali teroristični skupini. Gre za oborožen konflikt.[13] Neenakost nasilja ne pomeni odsotnosti zločinov druge strani.

To je ena najpomembnejših razmejitev. Human Rights Watch je za leto 1998 ugotovil hude kršitve na obeh straneh. Toda po njegovi oceni je bil večji del hudih zlorab posledica delovanja srbskih in jugoslovanskih državnih sil.[13] To ni isto kot reči: »OVK ni izvajala zločinov.« Je pa pomembna korekcija lažni simetriji. Državna sila ima: bistveno več orožja, več ljudi, institucije, aretacijske pristojnosti, in sposobnost izvajati operacije po celotnem ozemlju. Zato je treba primerjati ne samo obstoj posameznega zločina, ampak tudi: obseg, sistematičnost, organizacijo, in učinek na civilno prebivalstvo.

Zakaj se mirna strategija sesuje prav takrat? Ker se med letoma 1995 in 1998 sešteje več stvari. Dayton ne reši Kosova. Sporazum o šolah se ne izvaja. Študentske demonstracije so zatrte. Mednarodna skupnost ne prizna paralelne Republike Kosovo. OVK pokaže, da lahko napada policijo. Albanija odpre ogromen vir orožja. Prekaz ustvari mučenika in simbol. Vsaka od teh stvari zmanjša politično vrednost Rugovovega argumenta: »počakajmo, nenasilje bo prineslo rezultat.« To ne pomeni, da je bila vojna neizogibna. Pomeni, da se je politična cena čakanja za albansko stran hitro povečevala.

Mednarodna skupnost še februarja 1998 ne podpira neodvisnosti. To je zelo pomembno za razumevanje nadaljevanja. Februarja 1998 ameriški predstavnik Robert Gelbard ni samo obsodil nasilja OVK. Izrecno je dejal, da ZDA ne podpirajo neodvisnosti Kosova in da prihodnost Kosova vidijo znotraj Zvezne republike Jugoslavije, vendar z bistveno okrepljenim statusom oziroma avtonomijo.[14] To je pomembna časovna korekcija poznejšim razlagam. Zahod februarja 1998 še nima javne politike: »Kosovo mora postati neodvisna država.« Uradna linija je: dialog, večja avtonomija, ostanek znotraj Jugoslavije. V naslednjem letu se bo položaj dramatično spremenil.

Do konca 1998 je Kosovo že mednarodna kriza. Večje operacije srbskih in jugoslovanskih sil spomladi in poleti 1998 ustvarijo: mrtve, begunce, notranje razseljene, uničene vasi, in vedno močnejši mednarodni pritisk. OVK je medtem dovolj močna, da predstavlja vojaško in politično realnost. Jeseni 1998 pride do novega mednarodnega posredovanja. Vzpostavljena je Kosovska verifikacijska misija OVSE. Dogovor naj bi zmanjšal: prisotnost sil, spopade, in nevarnost za civiliste. Toda konflikt se ne konča. Obe strani še naprej kršita dogovore in se pripravljata na nadaljevanje. Zima 1998–1999 je zato premirje samo na površini.

Kaj lahko po dokazih trdimo z visoko stopnjo gotovosti?

Ustava 1974 je Kosovu dala izjemno široko avtonomijo. Kosovo je bilo del Srbije, vendar je imelo lastne institucije ter neposredno zastopanost v zveznih organih.[1] Kosovo ni bilo republika. Pravno ni imelo istega statusa kot šest jugoslovanskih republik. Demonstracije 1981 niso ostale samo socialni študentski protest. Hitro so vključile zahtevo po statusu republike in širše albanske nacionalne zahteve.[3][4] Srbske pritožbe v osemdesetih niso bile v celoti izmišljene.

Dokumentirani so napadi na Srbe in druge manjšine. Toda izseljevanje Srbov je imelo tudi pomembne gospodarske in socialne vzroke.[4] Milošević je kosovsko vprašanje uporabil za politično mobilizacijo. Njegov vzpon je tesno povezan z zaščito srbskih nacionalnih interesov na Kosovu in z zahtevo po centralizaciji Srbije.[4] Spremembe 1989–1990 so bistveno zmanjšale kosovsko samoupravo. Sporno je, ali je pravno natančneje govoriti o »ukinitvi« ali o drastični prerazporeditvi pristojnosti. Praktično pa je Beograd prevzel ključni nadzor.[1][6]

Glasovanje kosovske skupščine marca 1989 ni potekalo v običajnem političnem okolju. Sodno dokumentirani so velika prisotnost varnostnih sil in pritiski.[1] Albanci so v devetdesetih zgradili dejanske paralelne institucije. Šolstvo, zdravstvo, politika in davčno financiranje so več let delovali zunaj uradnega srbskega sistema.[9][12] Rugovov projekt je bil dominantno nenasilen. LDK je večino devetdesetih imel množično podporo za strategijo mirnega odpora.[10] OVK je izvajala oborožene napade že pred Drenico 1998. Od sredine devetdesetih je napadala policijo, državne predstavnike ter tudi posamezne civiliste in domnevne sodelavce.[13]

OVK je Gelbard februarja 1998 javno označil za teroristično skupino. Toda ni bila uvrščena na uradni ameriški seznam tujih terorističnih organizacij.[13][14] Drenica ni bila napad na popolnoma neoborožen prostor. OVK je tam imela močno prisotnost in je izvajala napade. To ne izniči dokumentiranih zločinov državnih sil. V operacijah so bili ubiti številni civilisti, vključno z ženskami in otroki; dokumentirane so tudi nezakonite usmrtitve in nediskriminatorna uporaba sile.[17][18][19]

Prekaz je politično pomagal OVK. Po smrti Adema Jasharija in njegove družine se je podpora oboroženemu uporu močno povečala.[13] Leta 1998 so zločine zagrešile obe strani. Toda razpoložljiva dokumentacija ne podpira preproste enačitve obsega državnega nasilja in nasilja OVK.[13] Zahod v začetku 1998 še ne zagovarja neodvisnosti Kosova. Ameriško javno stališče je bila bistveno večja avtonomija znotraj ZRJ.[14] Največja napaka: začeti zgodbo z Natovim bombardiranjem.

Če začnemo 24. marca 1999, lahko dobimo dve popolnoma različni propagandni zgodbi. Prva: »NATO je brez razloga napadel suvereno državo.« Druga: »NATO je moral posredovati, ker se je nenadoma začelo etnično čiščenje.« Obe preskočita desetletje, ki je ustvarilo konflikt. Pred letom 1999 imamo že: razgrajeno avtonomijo; množično albansko izključitev iz državnih institucij; paralelno družbo; neuspeh nenasilne strategije; oboroženo OVK; napade na policijo in civiliste; velike protigverilske operacije; civilne žrtve; begunce; in mednarodno posredovanje. Šele iz tega procesa pridemo do: Račka, Rambouilleta, vprašanja Natovega vojaškega dostopa, ultimata, zavrnitve sporazuma, in bombardiranja. Temu se posveti Rambouillet 1999: Račak, Aneks B in pot do Natovega bombardiranja