Rambouillet 1999: Račak, Aneks B in pot do Natovega bombardiranja

Med oktobrom in marcem: premirje, ki ni rešilo konflikta

Jeseni 1998 je bila kosovska vojna že dovolj velika, da je Varnostni svet OZN sprejel več resolucij. Resolucija 1199 z dne 23. septembra je od vseh strani zahtevala takojšnjo prekinitev sovražnosti, od ZRJ pa dodatne ukrepe za politično rešitev in zmanjšanje represivnih varnostnih operacij.[1] Oktobra je bil dosežen dogovor med Beogradom in mednarodnimi posredniki. Na Kosovo je prišla Kosovska verifikacijska misija OVSE — KVM. Njena naloga ni bila okupacija. Bila je neoborožena opazovalna in verifikacijska misija, ki naj bi preverjala spoštovanje premirja in dogovorjenega zmanjšanja sil.[2] Resolucija 1203 je 24. oktobra zahtevala polno izvedbo teh dogovorov.[2] Toda osnovni problem se ni razrešil.

OVK se ni razorožila. Jugoslovanske in srbske sile se niso trajno umaknile na raven, ki bi odpravila spor. Napadi, ugrabitve, povračilne operacije in premiki sil so se nadaljevali. Premirje je zmanjšalo intenzivnost konflikta. Ni odpravilo njegovih vzrokov. OVK uporablja premirje tudi za širitev.

Za kosovsko-albansko stran je prihod opazovalcev zmanjšal nevarnost velikih državnih operacij. To je imelo nenamerno posledico. OVK je dobila prostor za: ponovno organiziranje, novačenje, vračanje na nekatera območja, in širjenje političnega vpliva. Tudi zahodni dokumenti niso skrivali, da so kršitve prihajale z obeh strani. NATO je še januarja 1999 javno opozarjal, da bo pri odločitvi o vojaški akciji upošteval tudi dejanja kosovsko-albanskega vodstva in vseh oboroženih skupin ter da preučuje ukrepe proti tihotapljenju orožja OVK.[3] To je pomembno. V začetku 1999 Zahod OVK še ne obravnava kot popolnoma disciplinirano vojsko legitimne države. Je oborožen akter, ki ga hkrati pritiska, naj spoštuje premirje.

Srbske in jugoslovanske sile prav tako kršijo oktobrske dogovore. Na drugi strani se je nadaljevala prisotnost policijskih in vojaških sil ter operacije proti območjem OVK. ICTY je pozneje pri rekonstrukciji dogodkov ugotovil, da so bile nekatere obveznosti oktobrskih dogovorov dejansko ignorirane in da so se posebne policijske ter vojaške strukture na Kosovu še naprej pripravljale na operacije.[4] Zato stanje konec 1998 ni bilo: mir, ki ga je prekinil en sam incident. Bilo je nestabilno premirje med stranema, ki sta se še vedno pripravljali na nadaljevanje konflikta.

8. in 10. januar 1999: pred Račakom so bili ubiti srbski policisti

Račaka ne smemo začeti šele s fotografijami trupel 16. januarja.

1. januarja 1999 so bili v napadu OVK na policijsko patruljo med Suvo Reko in Štimljem ubiti trije policisti.

1. januarja je zaradi ran, ki jih je dobil dva dni prej, umrl še en policist.[4]

ICTY je pozneje ugotovil, da je bila operacija v Račaku izvedena kot odgovor na te napade oziroma v okviru poskusa prijetja ljudi, ki naj bi bili zanje odgovorni.[4] To je pomemben kontekst. Račak ni bil vas brez prisotnosti OVK in policijska operacija ni nastala brez predhodnega oboroženega konflikta. Toda ta kontekst sam po sebi še ne pove, kaj se je zgodilo med operacijo. januar: skupna operacija MUP in JLA/VJ.

1. januarja 1999 se je zgodaj zjutraj začela operacija v vasi Račak/Reçak.

ICTY je v poznejši sodbi Vlastimirju Đorđeviću po obsežnem dokaznem postopku ugotovil, da je šlo za usklajeno operacijo: srbske policije oziroma MUP, in Vojske Jugoslavije — VJ.[4] Vojaške sile na okoliških položajih so uporabljale tudi težje orožje. Policijske enote so nato vstopile v vas in izvajale hišne preiskave.[4] V vasi je bila prisotna OVK. To je pomembno, ker prepreči poenostavljeno zgodbo o popolnoma neoboroženem območju. Toda ista sodba je ugotovila tudi drugo plat. Med operacijo je bilo ubitih najmanj 45 kosovskih Albancev. Približno 20 do 24 trupel je imelo strelne rane v glavo in znake streljanja z majhne razdalje. Med mrtvimi sta bila tudi ženska in otrok.[4]

Kaj je trdil Beograd?

Jugoslovanske in srbske oblasti so trdile, da je šlo za zakonito protiteroristično operacijo proti OVK. Po njihovi razlagi so bili mrtvi predvsem borci OVK, padli v spopadu. V javnosti se je pojavila tudi trditev, da so bila trupla pozneje premaknjena oziroma preoblečena, da bi nastal videz pokola civilistov. Ta razlaga je postala eden osrednjih argumentov kritikov zahodne politike do Kosova. Ker je bil Račak neposredno uporabljen za politični pritisk pred Rambouilletom, je vprašanje razumljivo pomembno: ali je svet reagiral na dejanski poboj ali na inscenacijo? Kaj je ugotovila finska forenzična skupina?

Evropska unija je poslala forenzično skupino pod vodstvom finske patologinje Helene Ranta. Preiskava ni bila idealna. Ekipa je lahko začela delo šele približno teden dni po dogodku. To je omejevalo nekatere zaključke.[5] Kljub temu je njeno poročilo ugotovilo nekaj ključnega: najmanj 40 preiskanih žrtev je bilo neoboroženih civilistov; ni bilo znakov, da bi bila trupla po smrti sistematično predelana ali da bi bili dokazi umetno ustvarjeni; testi za smodniške delce niso pokazali, da bi bili mrtvi dokazano strelci.[5] To ne pomeni, da forenzika sama rekonstruira vsako minuto operacije. Pomeni pa, da glavna teza o množično preoblečenih borcih in insceniranih truplih ni dobila podpore te forenzične ekipe.

Kaj je pozneje ugotovil ICTY? Tu je potrebna posebna previdnost, ker obstajata dva različna sodna konteksta. V procesu Milutinović in drugi Račak ni bil dokončno obravnavan kot samostojna točka obtožnice: senat zaradi procesne omejitve ni dovolil izvajanja dokazov o tej konkretni točki.[6] Zato ni pravilno reči: »ICTY je v Milutinoviću dokazal pokol v Račaku.« Ni ga v tej obliki. Toda v kasnejšem procesu proti Vlastimirju Đorđeviću je senat Račak podrobno obravnaval.[4] Ugotovil je: da je šlo za skupno operacijo VJ in MUP;

da je bilo ubitih najmanj 45 kosovskih Albancev; da je bila uporabljena sila glede na zatrjevani cilj aretacije oziroma protiteroristične operacije izrazito nesorazmerna; ter da je policija ob poznejšem uradnem ogledu postavila oziroma prikazala prizor tako, da je dajal lažen vtis o resničnem poteku dogodkov.[4] To zadnje je pomembno. Sodišče ni ugotovilo, da je OVK inscenirala trupla, da bi ustvarila pokol. Nasprotno: ugotovilo je poznejše policijsko prikrivanje oziroma postavljanje prizora, ki naj bi operacijo prikazal kot legitimno protiteroristično akcijo.[4]

William Walker: diplomat, ki je iz dogodka naredil svetovno krizo. Vodja KVM, ameriški diplomat William Walker, je 16. januarja prišel v Račak. Predstavniki misije so videli skupino trupel in druge mrtve po vasi. Walker je dogodek skoraj takoj javno obsodil kot poboj civilistov in za odgovornost obtožil sile ZRJ oziroma Srbije. Beograd ga je nato razglasil za nezaželeno osebo, čeprav njegova odstranitev ni bila dejansko izvedena.[7] Walkerjeva hitra javna kvalifikacija je postala predmet spora. Kritiki trdijo, da je politično sodbo izrekel pred zaključeno forenzično preiskavo. To je resna metodološka pripomba. Forenzična ekipa je poročala šele pozneje.

Toda poznejša forenzika in sodna rekonstrukcija prav tako nista potrdili srbske teze o množični inscenaciji mrtvih borcev. Zato je treba ločiti: Walker je zelo hitro politično označil dogodek. od: ali so poznejši dokazi njegovo osnovno trditev o množični smrti civilistov ovrgli. Niso.

Račak je bil politična prelomnica, ne edini razlog za vojno

Po Račaku se je zahodni diplomatski pritisk dramatično povečal. Toda če rečemo: »NATO je bombardiral Jugoslavijo zaradi Račaka,« izpustimo preveč. Pred Račakom so že obstajali: vojna leta 1998; več sto mrtvih; množično razseljevanje; Resoluciji 1199 in 1203; grožnja Natovih zračnih napadov; oktobrski sporazum; KVM; in nadaljevanje kršitev. Račak je spremenil politični tempo. Ni ustvaril celotne krize.

Rambouillet: pogajanja pod grožnjo sile

1. februarja 1999 so se v gradu Rambouillet pri Parizu začela pogajanja.

Vodili so jih predstavniki Kontaktne skupine. Na eni strani je bila delegacija ZRJ in Srbije. Na drugi kosovsko-albanska delegacija, v kateri so bili: Rugovovi ljudje, drugi politični predstavniki, in vodstvo OVK. Že pred začetkom pogajanj je NATO 30. januarja pooblastil generalnega sekretarja, da lahko ob neuspehu procesa odobri letalske napade.[3] Zato Rambouillet ni bil klasičen pogajalski proces brez zunanjega pritiska. Nad eno stranjo je visela izrecna grožnja vojaške sile. Tudi kosovsko-albanski strani pa je Zahod sporočal, da jo lahko politično kaznuje, če zavrne predlog.[3]

Kaj je politični del ponujal Kosovu?

Predlog je bil za Kosovo izredno širok. Kosovo bi v triletnem prehodnem obdobju dobilo: lastne politične institucije; predsednika; skupščino; vlado; sodstvo; široko pristojnost nad vsakdanjimi notranjimi zadevami; lokalno policijo; zaščito jezikovnih in nacionalnih skupnosti; mednarodni nadzor volitev in izvajanja sporazuma.[8] Velik del srbskih policijskih sil bi se moral umakniti. VJ bi imela na Kosovu zelo omejeno vlogo. OVK pa bi se morala demilitarizirati.[8][9] Formalno je sporazum hkrati potrjeval: suverenost in ozemeljsko celovitost Zvezne republike Jugoslavije.[8] Zato Rambouillet ni bil preprost dokument o takojšnji neodvisnosti Kosova. Ali je sporazum zagotavljal referendum o neodvisnosti po treh letih?

To je še ena pogosto poenostavljena trditev. Besedilo sporazuma ni izrecno zapisalo: »čez tri leta bo referendum o neodvisnosti.« Poglavje 8 je določalo, da se po treh letih skliče mednarodno srečanje, ki bo določilo mehanizem končne rešitve na podlagi: volje ljudstva, stališč relevantnih oblasti, izvajanja sporazuma, in Helsinške sklepne listine.[8] Britanska parlamentarna preiskava je zato pozneje ugotovila, da sporazum sam ni dajal izrecne obljube zavezujočega referenduma.[9] Toda obstajala je dodatna ameriška politična dimenzija. Madeleine Albright je kosovsko-albanski delegaciji poslala pismo, v katerem so ZDA besedilo razumele kot potrditev pravice prebivalcev Kosova do referenduma o končnem statusu po treh letih.[9] Tako sta bila možna dva različna branja istega procesa.

Za srbsko stran: triletni prehod lahko vodi v odcepitev. Za kosovsko-albansko: brez verjetne poti do referenduma sporazum ni dovolj. Ta dvoumnost je bila namerna, da bi bilo sploh mogoče približati strani. Tudi OVK sprva ni hotela podpisati.

Danes je Rambouillet pogosto predstavljen kot: Albanci so sprejeli; Srbi so zavrnili. Na koncu je to res. Toda 23. februarja še ni bilo tako preprosto. Kosovsko-albanska delegacija sprva ni bila pripravljena podpisati celotnega dokumenta. Posebej težka je bila zahteva po demilitarizaciji OVK.[9] Hashim Thaçi in drugi predstavniki so potrebovali čas, da pridobijo podporo poveljnikov OVK. Ob koncu prvega dela konference so Albanci sprejeli politični dokument načelno in odšli na posvetovanje. Tudi srbsko-jugoslovanska delegacija je govorila o sprejemanju oziroma nadaljnjem pogajanju političnega dela, vendar ni sprejela vojaškega dela in Natove implementacijske sile.[10] To je pomembno, ker pokaže, da februarja še ni obstajal preprost podpisani dogovor ene strani proti zavrnitvi druge.

Aneks B: dokument, ki ga pri Rambouilletu ni mogoče preskočiti

Najbolj sporen del celotnega sporazuma ni politična avtonomija. Je Appendix B oziroma Aneks B vojaškega poglavja. Ta je določal status Natovih sil. Po njegovem besedilu bi imelo Natovo osebje: imuniteto pred civilno, upravno in kazensko jurisdikcijo ZRJ; zaščito pred aretacijo in pridržanjem; prost vstop in izstop; uporabo prometne infrastrukture; ter skupaj z vozili, plovili in letali prost in neoviran dostop po celotni ZRJ, vključno z zračnim prostorom in teritorialnimi vodami.[8] Besedilo je dovoljevalo tudi: manevriranje, začasno nastanitev, uporabo objektov, in logistične aktivnosti, potrebne za operacijo.[8] To ni teorija o skritem dodatku. To je dejansko besedilo predloga.

Zakaj je Aneks B tako pomemben? Ker vojaška misija ni bila omejena samo na: »Natove enote bodo na Kosovu varovale sporazum.« Status sil je Natovemu osebju dajal zelo široke pravice po celotni ZRJ. Britanski parlamentarni Odbor za zunanje zadeve je po vojni to posebej preiskal. Ugotovil je, da je bil Aneks B pomemben poseg v jugoslovansko suverenost in da je NATO naredil resno napako, ker je takšen Status of Forces Agreement vključil v paket.[9] Odbor je tudi opozoril, da poznejša ureditev po koncu bombardiranja ni ponovila enakega režima prostega Natovega dostopa po celotni ZRJ.[9] Zato trditve: »Aneks B ni obstajal« ali »NATO je zahteval samo vstop na Kosovo« ne držijo. Ali to dokazuje, da je bil Rambouillet namenoma napisan tako, da ga Srbija ne more podpisati?

Ne. To je ena od možnih interpretacij. Ni pa dokazano dejstvo. Britanska parlamentarna preiskava je našla kritike, ki so trdili, da bi tako široke pravice Natovih sil težko sprejela katera koli suverena država.[9] Hkrati je zapisala tudi pričanja pogajalcev, da Aneks B med samimi pogajanji ni bil glavni predmet razprave in da ni jasnega dokaza, da je prav on sam povzročil propad pogajanj.[9] To je pomembno. Aneks B je bil resničen in zelo širok. Toda iz njegove vsebine še ne moremo avtomatično dokazati skritega namena: »sporazum je bil narejen samo zato, da ga Milošević zavrne in da NATO dobi izgovor za vojno.« Takšen motiv zahteva več dokazov kot samo neprijeten člen.

Zakaj je Beograd zavračal Nato na Kosovu?

Za Miloševićevo in jugoslovansko stran je bila prisotnost Natovih enot vprašanje suverenosti. Kosovo je bilo po njihovem pravnem stališču del Srbije in ZRJ. Natova vojska pa vojaška organizacija, katere članica Jugoslavija ni bila. Sprejem: Natovih vojakov, njihovega poveljstva, njihove jurisdikcijske imunitete, in zelo širokih pravic gibanja bi pomenil sprejem tuje vojaške prisotnosti na lastnem ozemlju. Tudi ameriško zunanje ministrstvo je v svoji kronologiji priznalo, da je jugoslovanska vlada pozneje zavrnila Rambouillet tudi zato, ker je sporazum zahteval Natovo vojaško prisotnost.[10] To ni izmišljena srbska razlaga. Je dejanski osrednji spor pogajanj.

Toda političnega dela Beograd prav tako ni brezpogojno sprejel. Tudi tu je potrebna korekcija nasprotnega mita. Pogosto se trdi: »Srbija je sprejela ves politični del, zavrnila je samo Aneks B.« Ameriški zapisi iz same konference kažejo bolj zapleteno sliko.

1. februarja je Madeleine Albright povedala, da je srbska stran sodelovala pri političnem dokumentu in sprejela mnoge elemente kosovske samouprave, vendar njena privolitev ni bila brezpogojna.[11]

Ko so se pogajanja marca nadaljevala v Parizu, je ameriška stran trdila, da je srbska delegacija ponovno odprla tudi že prej obravnavane politične točke.[12] Torej: vojaško vprašanje je bilo največja in najbolj očitna ovira, vendar spora ni mogoče reducirati samo na en odstavek Aneksa B.

18. marec: Albanci podpišejo, Beograd ne

1. marca so se pogovori nadaljevali v Parizu.

Kosovsko-albanska delegacija je sprejela in podpisala predlagani sporazum. Jugoslovanska oziroma srbska delegacija ga ni.[12] Od tega trenutka ima Zahod politično zelo pomembno sliko: ena stran je sprejela njegov predlog; druga ne. Za Beograd pa je bila zgodba drugačna: pred njim ni bil samo ustavni dogovor o Kosovu, temveč tudi vojaški režim Natove prisotnosti, ki ga je imel za nesprejemljivega. Obe dejstvi morata ostati v članku. marec: OVSE zapusti Kosovo.

Kosovska verifikacijska misija se je 19. marca umaknila. Razlog je bila ocena, da se je varnostni položaj tako poslabšal, da neoboroženih opazovalcev ni več mogoče varno obdržati na terenu.[10] To je zgodovinsko pomembno. KVM je bila nepopolna in pogosto nemočna. Toda bila je tudi več kot tisoč mednarodnih oči na terenu.[13] Ko se umakne, se Kosovo znajde brez glavnega neposrednega mednarodnega mehanizma nadzora ravno v času koncentracije sil.

20.–23. marec: zadnja faza pred bombardiranjem. Po umiku KVM so se srbske in jugoslovanske operacije ponovno močno okrepile. Ameriški diplomatski viri so takrat poročali o velikih koncentracijah sil v in okoli Kosova ter o novih izgonskih operacijah.[10] Richard Holbrooke je še zadnjič odšel v Beograd. Miloševića ni prepričal, da sprejme pogoje.

1. marca je Javier Solana ukazal vrhovnemu zavezniškemu poveljniku Wesleyju Clarku, naj začne zračne operacije.

1. marca 1999 so se začeli napadi.[14]

Ali je Varnostni svet OZN odobril bombardiranje?

Ne. To je eno najpomembnejših pravnih dejstev celotne zgodbe. Varnostni svet je pred vojno sprejel: Resolucijo 1160, Resolucijo 1199, in Resolucijo 1203. Te so: obsodile nasilje; zahtevale prekinitev spopadov; zahtevale politično rešitev; potrdile verifikacijske dogovore; in zahtevale njihovo izvajanje.[1][2] Nobena pa ni vsebovala izrecnega pooblastila: »države članice lahko uporabijo vojaško silo proti ZRJ.« NATO zato 24. marca ni začel operacije na podlagi običajnega, izrecnega mandata Varnostnega sveta za uporabo sile. To ne pomeni, da je Varnostni svet bombardiranje pozneje »odobril«.

1. marca so Rusija, Belorusija in Indija predlagale resolucijo, ki bi zahtevala takojšnjo ustavitev Natove uporabe sile.

Predlog je padel z rezultatom: 3 za, 12 proti, brez vzdržanih.[15] Podporniki Nata so rezultat uporabljali kot dokaz, da večina Varnostnega sveta ni želela ustaviti intervencije. Toda pravno je treba razlikovati. Zavrnitev resolucije, ki bi bombardiranje obsodila, ni isto kot sprejem resolucije, ki bombardiranje vnaprej dovoljuje. Varnostni svet zračne kampanje ni izrecno avtoriziral. To je jedro poznejšega pravnega spora. Humanitarna intervencija: politični argument proti pravnemu ugovoru.

NATO je svojo odločitev utemeljeval s potrebo preprečiti nadaljnjo humanitarno katastrofo in prisiliti Beograd k sprejetju politične rešitve.[14] ZDA, Združeno kraljestvo in druge članice so trdile, da je po več neuspešnih resolucijah, sporazumih in grožnjah sile poseg postal nujen. Rusija, Kitajska in druge države so odgovorile: uporaba sile brez odobritve Varnostnega sveta krši Ustanovno listino OZN in suverenost države.[15] To ni spor, ki ga članek lahko pošteno reši s sloganom. Pravno vprašanje je bilo resnično. Humanitarni argument je bil resničen politični argument Natovih držav. Izrecnega mandata VS OZN pa ni bilo. Primerjava z junijem 1999 pokaže pomembno razliko.

Ko se je vojna junija končala, je Varnostni svet sprejel Resolucijo 1244. Ta je bila sprejeta pod VII. poglavjem. Izrecno je dovolila mednarodno civilno in varnostno prisotnost na Kosovu. Potrdila je: umik jugoslovanskih in srbskih vojaških, policijskih ter paravojaških sil; mednarodno varnostno prisotnost z bistveno Natovo udeležbo; začasno upravo OZN; demilitarizacijo OVK; in proces široke samouprave Kosova.[16] Hkrati je ponovno potrdila načelo suverenosti in ozemeljske celovitosti ZRJ.[16] Pravna struktura junija je zato drugačna od 24. marca. Junija je obstajal izrecni mandat Varnostnega sveta. Marca ga ni bilo. Tudi rešitev po bombardiranju ni bila preprosto Rambouilletov Aneks B.

To je še ena pomembna primerjava. Junijska ureditev je omogočila: zelo močno mednarodno vojaško prisotnost na Kosovu, pod okriljem OZN, z bistveno udeležbo Nata.[16] Ni pa preprosto ponovila določbe Aneksa B o prostem in neoviranem Natovem dostopu po celotni ZRJ. To ne dokazuje, da je bil Aneks B namerna past. Pokaže pa: poznejši dogovor, ki je dejansko končal vojno, je glede širine Natovih pravic zunaj Kosova izgledal drugače od predloga v Rambouilletu. Zato je Aneks B legitimno in pomembno zgodovinsko vprašanje, ne marginalna opomba.

Kaj lahko po dokazih trdimo o Račaku?

OVK je bila v Račaku prisotna. Vas ni bila politično ali vojaško nevtralna. Policijska operacija je sledila predhodnim napadom OVK. Nekaj dni prej so bili ubiti srbski policisti.[4] Operacijo sta izvajala MUP in VJ. To je ugotovitev sodbe v zadevi Đorđević.[4] Umrlo je najmanj 45 kosovskih Albancev. Sodišče je rekonstruiralo tudi veliko število strelnih ran z majhne razdalje.[4]

Finska forenzična ekipa ni potrdila zgodbe o insceniranih truplih borcev. Ugotovila je najmanj 40 neoboroženih civilistov in ni našla dokazov postmortalnega fabriciranja prizora.[5] ICTY-jevi postopki niso vsi Račaka obravnavali enako. V zadevi Milutinović konkretna točka zaradi procesne omejitve ni bila dokazovana; v zadevi Đorđević pa je bil dogodek podrobno rekonstruiran.[4][6] Walkerjeva takojšnja politična obsodba je bila hitrejša od forenzičnega postopka. To je legitimna kritika njegovega postopka.

Iz tega ne sledi, da je bila osnovna zgodba o mrtvih civilistih pozneje forenzično ovržena. Ni bila. Kaj lahko po dokazih trdimo o Rambouilletu? Šlo je za realen politični predlog široke kosovske avtonomije. Ni bil samo list papirja brez politične vsebine. Takojšnje neodvisnosti ni določal. Kosovo bi v prehodnem obdobju formalno ostalo znotraj ZRJ.[8] Končni status po treh letih je bil namenoma dvoumen.

Besedilo je govorilo o volji ljudstva in mednarodnem srečanju, ne o avtomatični neodvisnosti.[8][9] Ameriška stran je Albancem politično nakazovala podporo poznejšemu referendumu. To je okrepilo srbski strah, da je avtonomija samo vmesna stopnja.[9] Albanci februarja sporazuma niso takoj sprejeli. Pomembna ovira je bila demilitarizacija OVK.[9] Marca ga je kosovsko-albanska delegacija podpisala. Jugoslovanska delegacija ni.[12] Aneks B je resnično dajal Natovemu osebju zelo široke pravice po celotni ZRJ.

To ni mit.[8] Iz tega še ni dokazano, da je bil dokument namenoma izdelan kot nesprejemljiv ultimatum. O tem obstajajo različne interpretacije in tudi britanska parlamentarna preiskava ni našla preprostega odgovora.[9] Kaj lahko po dokazih trdimo o začetku bombardiranja? Diplomacija je potekala pod izrecno grožnjo Natove sile. Pooblastilo za možnost zračnih napadov obstaja že pred zaključkom Rambouilleta.[3] Beograd sporazuma ni sprejel. To je dejstvo.

Sporazum je vseboval tudi politično zelo težke vojaške pogoje. Zlasti Natovo vojaško prisotnost in Aneks B. NATO je 24. marca začel bombardiranje brez izrecnega dovoljenja Varnostnega sveta OZN. To je dejstvo.[15] Varnostni svet je dva dni pozneje zavrnil predlog za takojšnjo ustavitev Natovih napadov. Tudi to je dejstvo.[15] To glasovanje samo po sebi ni enako pravni avtorizaciji že začetih napadov. Gre za različni pravni dejanji.

Največja napaka: izbrati samo en dokument

Če pokažemo samo: Račak, dobimo zgodbo o humanitarnem posegu. Če pokažemo samo: Aneks B, dobimo zgodbo o vnaprej pripravljenem ultimatu. Če pokažemo samo: napade OVK, dobimo zgodbo o protiteroristični operaciji države. Če pokažemo samo: sodne ugotovitve o državnih zločinih, dobimo zgodbo brez albanske oborožene strani. Resnična politična zgodovina je neprijetnejša. OVK je izvajala nasilje. Srbija in ZRJ sta izvajali velike in pogosto nesorazmerne varnostne operacije. Račak je imel dejanske civilne žrtve in postal politični katalizator.

Rambouillet je ponujal široko avtonomijo. Hkrati je njegov vojaški del vseboval določbe, ki so močno posegale v suverenost ZRJ. Beograd ni sprejel celotnega paketa. Kosovsko-albanska stran ga je po notranjih sporih sprejela. NATO pa se je odločil za silo brez izrecnega pooblastila Varnostnega sveta. Vsaka od teh trditev lahko obstaja hkrati.

Rambouillet je meja med diplomacijo in vojno. Od tu se zgodba ne osredotoča več predvsem na pogajanja. Bo o tem, kaj se zgodi po 24. marcu. Katere cilje je NATO bombardiral? Kaj je bil vojaški namen? Koliko civilistov je umrlo? RTS. Grdelica. Niš. Varvarin. Kitajsko veleposlaništvo. Kasetne bombe. Mostovi. Električno omrežje. Industrijski objekti. In tudi: kaj se je istočasno dogajalo kosovskim Albancem na terenu; koliko ljudi je bilo izgnanih; kaj so ugotovila sodišča o koordinirani kampanji deportacij; ter ali je bombardiranje nasilje ustavilo ali ga je v prvih tednih še pospešilo. 78 dni: Natovo bombardiranje Jugoslavije 1999 — vojaški cilji, civilne žrtve in vojna na Kosovu