Kosovo po bombardiranju: UNSCR 1244, UNMIK, KFOR, povojno nasilje, statusna pogajanja in pot do leta 2008

Junij 1999: vojna se konča, vprašanje statusa pa ne

1. junija 1999 je bil v Kumanovu podpisan Vojaško-tehnični sporazum med poveljstvom bodočega KFOR ter predstavniki Zvezne republike Jugoslavije in Srbije. Sporazum je določil umik jugoslovanske vojske in srbske policije, varnostne cone ter prihod mednarodne vojaške prisotnosti.[1]

1. junija je NATO po začetku preverljivega umika suspendiral letalsko kampanjo. Istega dne je Varnostni svet sprejel Resolucijo 1244.[2]

1244 je bila kompromis po vojni. Resolucija je hkrati vsebovala elemente, ki jih danes politične strani pogosto citirajo ločeno. V preambuli je ponovno potrdila zavezanost držav članic suverenosti in ozemeljski celovitosti ZRJ ter drugih držav regije.[2] Hkrati je zahtevala popoln umik jugoslovanskih in srbskih vojaških, policijskih in paravojaških sil, mednarodno civilno in varnostno prisotnost, začasno upravo, bistveno avtonomijo in samoupravo ter politični proces za določitev prihodnjega statusa.[2] To ni enostaven dokument. Je prehodni kompromis med načelom teritorialne celovitosti in dejstvom, da Beograd po juniju 1999 na Kosovu ni več izvajal običajne civilne oblasti.

Kaj Resolucija 1244 ni naredila? Ni razglasila Kosova za neodvisno državo, ni določila datuma neodvisnosti in ni priznala splošne pravice do enostranske odcepitve. Prav tako pa ni dokončno določila končnega statusa Kosova. ICJ je leta 2010 posebej poudaril, da je bila Resolucija 1244 zasnovana kot začasni režim in da ni vsebovala določbe, ki bi vnaprej določila končni status.[3] Kaj pa »vrnitev srbskega osebja«?

Resolucija 1244 je predvidela možnost, da se po umiku vrne majhno dogovorjeno število jugoslovanskega in srbskega vojaškega ter policijskega osebja za omejene funkcije.[2] V prilogi je govorila o stotinah, ne tisočih. Predvidene naloge so vključevale povezavo z mednarodno civilno in varnostno prisotnostjo, označevanje oziroma čiščenje minskih polj, prisotnost pri srbski kulturni dediščini in določene mejne funkcije.[2] To ni bila pravica do ponovne vzpostavitve normalnega varnostnega nadzora Srbije nad Kosovom. KFOR: vojaška komponenta novega režima.

1. junija 1999 so se prve enote KFOR — Kosovo Force začele razporejati na Kosovo.[1]

KFOR je dobil mandat, ki temelji na Resoluciji 1244 in Vojaško-tehničnem sporazumu. Njegove začetne naloge so bile odvračanje novih sovražnosti, ustvarjanje varnega okolja, javna varnost v začetnem obdobju, demilitarizacija OVK/KLA, podpora humanitarnim dejavnostim ter usklajevanje z UNMIK.[4] Datum: 20. junij: umik je končan.

1. junija je NATO sporočil, da so vse vojaške in policijske sile ZRJ in Srbije zapustile Kosovo v skladu z Vojaško-tehničnim sporazumom.[5] S tem je bila Natova zračna kampanja formalno končana.

V istem obdobju se je začel proces demilitarizacije in transformacije OVK.[1] UNMIK: OZN ni bil samo opazovalec. Resolucija 1244 je vzpostavila United Nations Interim Administration Mission in Kosovo — UNMIK. Njena začetna vloga je bila izjemno široka. Vodja misije je junija 1999 javno pojasnil, da bo UNMIK v prehodnem obdobju opravljal izvršne funkcije vlade, dokler ne bodo vzpostavljene legitimne lokalne oblasti, na katere se bodo naloge lahko prenesle.[6] OZN tako ni bil samo mediator, opazovalec ali humanitarna agencija. Dejansko je postal začasna civilna oblast na Kosovu.

Štirje stebri UNMIK. Prvotna uprava je bila organizirana v štiri glavne stebre: humanitarno pomoč pod UNHCR, civilno upravo pod OZN, demokratizacijo in gradnjo institucij pod OVSE ter gospodarsko obnovo pod Evropsko unijo.[7] Po vojni ni bilo treba samo ustaviti streljanja. Treba je bilo ponovno vzpostaviti policijo, sodstvo, šole, bolnišnice, občinsko upravo, javne storitve, gospodarstvo in volitve.

Velika vrnitev albanskih beguncev. Po umiku srbskih in jugoslovanskih sil se je velik del kosovskih Albancev, ki so bili med vojno izgnani, pregnani ali so pobegnili, hitro vrnil. Za številne ljudi je junij 1999 pomenil konec državne represije in možnost vrnitve domov. Toda konec represije ene skupnosti ni prinesel varnosti drugi skupnosti. Povojno nasilje nad Srbi in Romi se začne skoraj takoj.

Human Rights Watch je že avgusta 1999 dokumentiral umore, ugrabitve, pretepe, grožnje, požige, ropanje in prisilno zapuščanje domov med srbskim in romskim prebivalstvom.[8] Po navedbah HRW, ki se je skliceval tudi na UNHCR, je v prvih tednih po prihodu KFOR Kosovo zapustilo več kot 164.000 Srbov oziroma zelo veliko število pripadnikov manjšin.[8] Pri teh zgodnjih številkah se v virih razlikujejo časovni rez in kategorije prebivalstva, zato ta članek uporablja številko kot zgodnjo približno oceno množičnega povojnega odhoda, ne kot absolutno končno statistiko.

Roma: dvojna ranljivost. Veliko Romov je bilo po vojni napadenih zaradi prepričanja dela albanskega prebivalstva, da so sodelovali s srbskimi oblastmi.[8] To je ustvarilo kolektivno obtoževanje, izgone, požige in nasilje. Posamezna kolaboracija ne dokazuje kolektivne odgovornosti celotne etnične skupnosti. Kdo je izvajal povojno nasilje?

HRW je dokumentiral sodelovanje posameznih albanskih civilistov, povratnikov, ljudi v uniformah OVK in lokalnih oboroženih struktur.[8] Najhujše incidente je pogosto povezoval z osebami oziroma pripadniki, povezanimi z OVK. Toda HRW je hkrati izrecno zapisal, da ni jasno, ali je šlo za centralno koordinirano politiko vodstva OVK ali za dejanja lokalnih enot in posameznikov.[8] Zato ta članek ne zapiše: »OVK je dokazano centralno organizirala povojno etnično čiščenje Srbov.« Takšna splošna trditev iz uporabljenega vira ne sledi.

Maščevanje ni pravna razlaga za napade na civile. Povojno nasilje je pogosto potekalo v okolju, kjer so se vračali ljudje, ki so izgubili sorodnike, hiše in domove ter doživeli nasilje srbskih oziroma jugoslovanskih sil. To pomaga razložiti motiv maščevanja. Ne opravičuje pa umorov, ugrabitev, izgona ali kolektivnega kaznovanja Srbov ali Romov.

KFOR in UNMIK povojnega nasilja nista učinkovito preprečila

HRW je že leta 1999 odziv mednarodnih struktur označil kot prepozen in neenakomeren.[8] Glavni problem je bil tudi varnostni vakuum: srbskih in jugoslovanskih policijskih struktur ni bilo več, nova mednarodna in lokalna policija pa še ni bila dovolj razvita. OVK se mora demilitarizirati. Po prihodu KFOR je bila dogovorjena demilitarizacija in transformacija OVK.[1] To ni pomenilo, da so vsi nekdanji pripadniki čez noč izginili iz politike ali varnostnega okolja. Del političnih strank je izšel iz nekdanjih struktur OVK, nekdanji pripadniki pa so se vključili tudi v Kosovo Protection Corps — KPC/TMK, ki formalno ni bil naslednik OVK kot vojska z enakim mandatom.

Vzporedne strukture in razdeljeno Kosovo. UNMIK je želel ustvariti enotno začasno administracijo. V praksi pa so obstajale albanske politične strukture, nastale med konfliktom, srbske vzporedne institucije in območja z zelo različnim dejanskim nadzorom. Posebej sever Kosova in Mitrovica sta postala simbol trajne institucionalne in etnične razdeljenosti.

Pogrešani: vojna se po juniju 1999 ni končala za tisoče družin. Po podatkih ICMP je bilo ob koncu konflikta ocenjenih približno 4.400–4.500 pogrešanih oseb.[9] Primeri pogrešanih zajemajo ljudi različnih skupnosti ter obdobje oboroženega konflikta in njegove neposredne posledice. Kasnejše forenzično delo je razrešilo večino, ne vseh primerov.

ICMP navaja, da je z uporabo DNK, ekshumacij in institucionalnega sodelovanja razrešil identiteto velikega števila pogrešanih.[9] Po njegovih novejših podatkih ostaja okoli 1.700 oseb še vedno pogrešanih oziroma nepojasnjenih.[9] To je časovno spremenljiv podatek, zato ga je pred objavo treba ponovno preveriti. Pogrešani niso vprašanje ene etnične skupnosti. Med pogrešanimi so Albanci, Srbi, Romi in pripadniki drugih skupnosti. Humanitarno vprašanje ni, katera skupnost ima monopol nad žrtvami, ampak ugotoviti usodo vsake osebe.

Od neposredne uprave do začasne samouprave

UNMIK je moral po Resoluciji 1244 najprej izvajati oblast, nato graditi lokalne institucije in postopoma prenašati odgovornost nanje. To je vodilo v lokalne volitve, začasne upravne strukture, policijo, sodstvo, parlamentarne institucije in začasno vlado. Kosovo je tako med 1999 in 2008 postajalo institucionalno vse bolj samoupravno, čeprav status ni bil rešen. Zakaj status ni bil rešen takoj?

Ker sta bili temeljni poziciji nezdružljivi. Beograd je zahteval ohranitev suverenosti in ozemeljske celovitosti ob široki avtonomiji Kosova. Večina kosovskoalbanskega političnega vodstva je zahtevala neodvisnost. UNMIK zato ni imel mandata, da bi enostransko izbral končni status. V začetku 2000-ih je zato razvil politiko »standardi pred statusom« (ang. Standards before status). Ideja je bila, da Kosovo najprej pokaže napredek na področjih demokratičnih institucij, vladavine prava, svobode gibanja, pravic skupnosti, vračanja beguncev, gospodarstva in dialoga z Beogradom, nato pa se odpre vprašanje končnega statusa.[10]

Logika politike je bila jasna — in problematična. Mednarodna skupnost ni želela, da bi razprava o meji in zastavi predhodila izgradnji institucij, ki lahko zaščitijo vse prebivalce. Toda če končni status predolgo ostane nejasen, lokalne institucije nimajo polne odgovornosti, investicije in politični razvoj ostajajo negotovi, obe strani pa čakata na statusni preobrat.

Marec 2004: največji poraz povojnega sistema

1. marca 2004 je Kosovo zajel val množičnega medetničnega nasilja. Neposredni sprožilec so bila poročila, da naj bi se trije albanski otroci utopili po tem, ko naj bi jih Srbi z zasledovanjem prisilili v reko. Ta zgodnja medijska trditev se je izkazala za nepotrjeno oziroma netočno predstavljeno.[11]

Do takrat se je nasilje že razširilo. Obseg nasilja. Po podatkih OZN, OVSE in HRW je v dveh oziroma treh dneh umrlo 19 ljudi, ranjenih je bilo 954, več kot 4.100 ljudi pa je bilo razseljenih.[11][12][13] HRW in OVSE navajata 27 pravoslavnih cerkva in samostanov, ki so bili požgani, medtem ko OZN v širši kategoriji poškodovanih ali uničenih pravoslavnih verskih in kulturnih objektov navaja 36 lokacij.[12][13] Številki zato nista nujno protislovni: uporabljata različne kategorije.

Glavne tarče so bile nealbanske skupnosti. Nasilje je najbolj prizadelo Srbe, Rome, Aškalije in druge nealbanske manjšine.[11] Umrli pa so tudi Albanci. HRW je za 19 mrtvih navajal 8 Srbov in 11 Albancev.[11] To ni bil samo spontan ulični izbruh. Nekateri deli nasilja so se hitro širili, ponavljali po podobnem vzorcu in sistematično usmerjali proti manjšinskim naseljem ter verskim objektom.[11] Toda ta članek brez dodatnega dokaza ne trdi, da je bilo celotno nasilje centralno načrtovano iz enega političnega centra.

KFOR in UNMIK sta ponovno odpovedala pri zaščiti manjšin. HRW je poročilo o marcu 2004 naslovil Failure to Protect. V več krajih KFOR ni pravočasno posredoval, UNMIK policija je bila prešibka, lokalna policija pa ni mogla ali ni hotela ustaviti množic.[11] Varnostni sistem, ki je obstajal že skoraj pet let, ni preprečil množičnega vala protimanjšinskega nasilja. Zakaj je marec 2004 politično prelomen?

Ker je dokazal, da več let mednarodne uprave ni avtomatično ustvarilo večetnične varnosti. To je oslabilo idejo, da je mogoče status odlagati neomejeno dolgo in čakati, da bodo vsi standardi popolnoma izpolnjeni. Paradoksalno je nasilje, ki je pokazalo neuspeh standardov, pospešilo razpravo o statusu. To ne pomeni, da je nasilje »nagradilo« eno stran. Statusni proces ni bil pravna nagrada za marčevsko nasilje. Politično pa je dogodek povečal občutek, da obstoječi začasni režim ni stabilen dolgoročni odgovor.

2005: Kai Eide pregleda stanje

Generalni sekretar OZN je imenoval norveškega diplomata Kai Eideja za celovit pregled razmer in izvajanja standardov.[14] Eide je ugotovil resne pomanjkljivosti in neenakomeren napredek, vendar je ocenil, da je čas za naslednjo fazo političnega procesa.[15] Varnostni svet odpre statusni proces.

1. oktobra 2005 je predsednik Varnostnega sveta objavil soglasje, da je čas za začetek procesa določanja prihodnjega statusa Kosova v okviru Resolucije 1244.[15]

Statusna pogajanja torej niso bila zasebna pobuda kosovskih institucij. Začela so se skozi proces OZN. Martti Ahtisaari. Generalni sekretar je novembra 2005 imenoval nekdanjega finskega predsednika Marttija Ahtisaarija za posebnega odposlanca za prihodnji status Kosova.[16] Njegova naloga je bila voditi politični proces med Beogradom in Prištino. Kaj sta želeli strani? Srbija je ponujala zelo široko avtonomijo brez neodvisnosti. Kosovski Albanci so zahtevali neodvisno državo. Pogajanja so zato lahko podrobno obravnavala decentralizacijo, zaščito srbskih občin, kulturno in versko dediščino, gospodarska vprašanja in varnost, niso pa dosegla soglasja o končnem statusu.

Ahtisaarijev predlog 2007. Marca 2007 je Ahtisaari Varnostnemu svetu predložil Comprehensive Proposal for the Kosovo Status Settlement.[17] Predlog je vključeval široke pravice skupnosti, decentralizacijo, zaščito Srbske pravoslavne cerkve, mednarodno civilno prisotnost, evropsko misijo na področju prava, mednarodno vojaško prisotnost in varnostni sektor. Ahtisaari je šel dlje od kompromisne avtonomije. V svojem poročilu je zapisal, da je po njegovi oceni edina izvedljiva možnost neodvisnost Kosova, sprva pod mednarodnim nadzorom.[18] To je bila ocena posebnega odposlanca OZN. Ni bila nova resolucija Varnostnega sveta.

Varnostni svet Ahtisaarijevega statusnega predloga ni sprejel kot novo resolucijo. Med članicami Varnostnega sveta ni bilo soglasja. Zato Ahtisaarijev predlog ni postal nova resolucija, ki bi nadomestila 1244. Treba je ločiti predlog OZN odposlanca od veljavne odločitve Varnostnega sveta. Še en poskus: trojka EU–ZDA–Rusija. Leta 2007 je proces nadaljevala trojka Evropske unije, ZDA in Rusije. V štirih mesecih je obravnavala neodvisnost, nadzorovano neodvisnost, avtonomijo, konfederalne modele, delitev in druge kompromisne možnosti.[19]

December 2007: sporazuma ni. Končno poročilo trojke je ugotovilo, da strani nista dosegli sporazuma o statusu.[19] Neodvisnost leta 2008 zato ni bila rezultat dvostranskega dogovora Beograd–Priština. Bila je enostranska deklaracija po neuspehu pogajanj. Datum: 17. februar 2008. Kosovska skupščina je 17. februarja 2008 sprejela deklaracijo neodvisnosti.[20] Kosovsko vodstvo se je zavezalo demokratični in sekularni državi, pravicam skupnosti, izvajanju elementov Ahtisaarijevega predloga in nadaljnji mednarodni prisotnosti. Srbija deklaracijo zavrne.

Istega dne je predsednik Srbije OZN obvestil, da Srbija deklaracijo šteje za enostransko in prisilno odcepitev dela svojega ozemlja brez pravnega učinka za Srbijo.[20] Spor zato ni bil rešen s samo deklaracijo. OZN po deklaraciji ne razglasi svoje misije za končano. Generalni sekretar je 17. februarja 2008 povedal, da bo, dokler Varnostni svet ne odloči drugače, Resolucija 1244 ostala pravni okvir mandata UNMIK.[20] UNMIK se po deklaraciji ni avtomatično razpustil.

EULEX: nov evropski sloj mednarodne prisotnosti

Leta 2008 je EU vzpostavila EULEX Kosovo kot veliko civilno misijo na področju policije, sodstva, carine in širše vladavine prava. Po deklaraciji in uveljavitvi kosovske ustave se je UNMIK močno zmanjšal in preoblikoval, del operativnih nalog pa je prevzel EULEX.[21] Statusno nevtralni problem. EULEX je moral delovati v politično občutljivem okolju, saj v EU niso vse države imele enakega stališča do statusa Kosova. Zato sodobna dokumentacija EU uporablja opombo, da oznaka Kosovo ne prejudicira statusa ter je skladna z Resolucijo 1244 in mnenjem ICJ.[22]

2008 torej ni pravno zaprl vseh vprašanj. Deklaracija je spremenila politično realnost. Ni pa sama spremenila besedila Resolucije 1244, dosegla priznanja Srbije, ustvarila soglasja vseh članic Varnostnega sveta ali avtomatično prinesla članstva v OZN. To je razlog, da se status vprašanja ohranja v mednarodnih institucijah. Srbija zahteva mnenje ICJ. Generalna skupščina OZN je na pobudo Srbije zaprosila Meddržavno sodišče, ali je enostranska deklaracija neodvisnosti v skladu z mednarodnim pravom. ICJ je mnenje izdal 22. julija 2010.[3]

Kaj je ICJ dejansko odločil?

Sodišče je z desetimi glasovi proti štirim ugotovilo: deklaracija neodvisnosti z dne 17. februarja 2008 ni kršila mednarodnega prava.[3] Natančneje: ni kršila splošnega mednarodnega prava, Resolucije 1244 ali ustavnega okvira, vzpostavljenega pod UNMIK.[3] Kaj ICJ ni odločil? Sodišče je izrecno poudarilo, da mu ni bilo treba odločiti, ali mednarodno pravo Kosovu daje pozitivno pravico do odcepitve, ali obstaja splošna pravica do remedial secession, ali morajo druge države Kosovo priznati, oziroma ali je Kosovo država za vse namene mednarodnega prava.[3] Odgovorilo je na ožje vprašanje zakonitosti same deklaracije. Zakaj je ICJ menil, da 1244 ni prepovedovala deklaracije?

Sodišče je ugotovilo, da je bila Resolucija 1244 začasni režim in da ni sama določila končnega statusa.[3] Prav tako je ugotovilo, da avtorji deklaracije po njegovi razlagi niso nastopali kot Provisional Institutions of Self-Government v okviru, ki ga je ustvaril UNMIK, temveč kot predstavniki ljudstva Kosova zunaj tega institucionalnega okvira.[3] Sodniki niso bili enotni. Mnenje je vsebovalo ločena in nasprotna mnenja. Nekateri sodniki so menili, da je večina vprašanje preozko interpretirala, preveč ločila avtorje deklaracije od začasnih institucij in podcenila pomen 1244 ter načela teritorialne celovitosti.[3] Zato je napačno reči: »ICJ je soglasno potrdil kosovsko neodvisnost.« Ni.

Kaj pomeni 1244 danes?

Kot pravni dokument OZN Resolucija 1244 ni bila razveljavljena. UNMIK je septembra 2026 še vedno aktivna misija, ustanovljena na njeni podlagi.[23] KFOR prav tako še vedno navaja Resolucijo 1244 in Vojaško-tehnični sporazum kot pravno podlago svojega mandata.[4][24] Toda današnja realnost ni enaka letu 1999.

UNMIK leta 2026 ne vodi več celotne civilne uprave, ne izdaja vseh zakonov in ne upravlja ministrstev ali vsakodnevnega sodstva. Po deklaraciji 2008 in novi ustavi se je njegova vloga močno spremenila. Danes je osredotočena predvsem na mir, varnost, stabilnost, človekove pravice, dialog in gradnjo zaupanja.[23] To pomeni: isti pravni mandat, zelo drugačna operativna realnost. KFOR prav tako ostaja.

NATO septembra 2026 še vedno vodi KFOR.[24] Njegova sodobna naloga ostaja prispevati k varnemu in stabilnemu okolju za vse skupnosti ter zagotavljati svobodo gibanja.[24] To je eden najbolj vidnih dokazov, da povojni režim iz leta 1999 ni popolnoma zgodovinsko zaključen. EULEX ostaja prisoten. Tudi EULEX deluje še naprej. EU je njegov mandat leta 2025 podaljšala do 14. junija 2027.[22] Današnja misija ima predvsem monitoring, mentoriranje, svetovanje ter omejene izvršne varnostne naloge.[22] To ni več EULEX iz začetnega obdobja 2008, ko je imel bistveno več neposrednih izvršnih nalog.

Kosovo po 1999: različne posledice za različne skupnosti

Ta članek ne izdeluje politične lestvice, lahko pa dokumentira različne posledice. Za kosovske Albance je povojno obdobje pomenilo konec neposredne srbske državne represije, množično vrnitev beguncev, gradnjo lastnih institucij in leta 2008 deklaracijo neodvisnosti. Za kosovske Srbe in nekatere druge manjšine je pomenilo velik povojni begunski oziroma razseljenski val, nasilje in ugrabitve, izgubo domov, življenje v enklavah ter marec 2004 kot nov velik varnostni pretres. Za Srbijo je junij 1999 pomenil izgubo dejanskega civilnega in varnostnega nadzora nad večino Kosova, pri čemer je ohranila statusno-pravni zahtevek in deklaracije 2008 ni priznala.

Za mednarodno skupnost je pomenil prevzem izredno obsežne civilne in vojaške odgovornosti — z institucionalnimi dosežki, a tudi z več resnimi neuspehi pri zaščiti vseh skupnosti. Je bila Resolucija 1244 »v celoti izvedena«? Vprašanje je treba razdeliti po konkretnih določbah. 1244 je zahtevala umik srbskih in jugoslovanskih sil — izveden; mednarodno prisotnost — izvedena; demilitarizacijo OVK — formalno izveden proces; varen povratek vseh beguncev in razseljenih — samo delno uresničen; zaščito vseh prebivalcev — večkrat neuspešna; bistveno samoupravo — institucionalno razvito; politični proces o prihodnjem statusu — izveden, vendar brez sporazuma strani. Zato sta gesli »1244 je bila v celoti izvedena« in »1244 po letu 1999 ni pomenila ničesar« obe preveč preprosti.

Ali je Kosovo po 2008 dokončno rešeno vprašanje? Ne kot univerzalno sprejeto mednarodnopravno in politično stanje. Velik del držav Kosovo priznava, druge ga ne. Srbija ga ne priznava kot neodvisno državo. UNMIK in KFOR še vedno delujeta na podlagi Resolucije 1244, medtem ko EU podpira dialog o normalizaciji odnosov med Beogradom in Prištino.[23][24] Najbolj nevtralna formulacija je: institucionalna realnost kosovske državnosti obstaja, vendar status ni univerzalno sprejet.

Zakaj je izraz »okupacija« metodološko problematičen? Različni politični akterji uporabljajo izraze okupacija, osvoboditev, protektorat, mednarodna administracija in neodvisnost. Ta članek se izogiba temu, da bi eno politično etiketo prevzel kot nevtralno dejstvo. Dokumentirana dejstva so: vojska in policija ZRJ/Srbije sta se umaknili; KFOR je vstopil po sporazumu in Resoluciji 1244; UNMIK je prevzel začasno civilno oblast; Kosovo je leta 2008 razglasilo neodvisnost; Srbija tega statusa ne priznava.

Zakaj tudi izraz »osvoboditev« ni dovolj? Za veliko kosovskih Albancev junij 1999 pomeni konec represije, vrnitev iz begunstva in možnost političnega samoodločanja. To je realna izkušnja. Za številne Srbe in Rome pa isto obdobje pomeni nasilje, beg, izgubo doma in dolgoročno negotovost. Beseda »osvoboditev« zato opisuje perspektivo dela prebivalstva, ne vseh posledic dogodka.

Kaj lahko po dokazih trdimo z visoko stopnjo gotovosti?

Vojaško-tehnični sporazum je omogočil umik sil ZRJ/Srbije in prihod KFOR. Resolucija 1244 je bila sprejeta 10. junija 1999. vsebuje besedilo o suverenosti in ozemeljski celovitosti ZRJ. hkrati vzpostavlja mednarodno upravo, bistveno avtonomijo in politični proces o prihodnjem statusu. je dokončno določila končni status Kosova kot trajno srbsko provinco. je odobrila prihodnjo neodvisnost Kosova.

omogoča vrnitev majhnega dogovorjenega števila srbskega/jugoslovanskega osebja za omejene naloge. KFOR se je začel razporejati 12. junija 1999. Vse srbske/jugoslovanske varnostne sile so bile po NATO potrditvi umaknjene do 20. junija. UNMIK je imel prvotno izvršne funkcije začasne uprave. UNMIK je imel štiri glavne stebre. Po vojni je sledilo množično nasilje in razseljevanje Srbov in Romov. HRW je zgodaj poročal o več kot 164.000 Srbih, ki so zapustili Kosovo.

Vsako povojno nasilje je bilo centralno ukazano s strani vrha OVK. Hudi napadi oseb, povezanih z OVK, na Srbe in Rome so dokumentirani. KFOR in UNMIK sta bila v prvem obdobju pri zaščiti manjšin pogosto neučinkovita. Ob koncu konflikta je bilo približno 4.400–4.500 pogrešanih. Trenutno je še vedno okoli 1.700 nepojasnjenih pogrešanih. »standardi pred statusom« je bil osrednji okvir UNMIK pred statusnimi pogajanji.

Marca 2004 je umrlo 19 ljudi, 954 je bilo ranjenih in okoli 4.100 razseljenih. Marčevsko nasilje je prizadelo predvsem srbske in druge nealbanske manjšine. KFOR in UNMIK sta marca 2004 povsod uspešno zaščitila manjšine. Nasilje marca 2004 dokazuje enotno centralno politično zaroto vseh kosovskih Albancev. Leta 2005 je Varnostni svet podprl začetek statusnega procesa. Ahtisaari je bil posebni odposlanec OZN za status.

Ahtisaari je leta 2007 predlagal nadzorovano neodvisnost. Ahtisaarijev predlog je postal nova resolucija Varnostnega sveta. Trojka EU–ZDA–Rusija je konec 2007 ugotovila, da strani nista dosegli sporazuma. Kosovo je neodvisnost razglasilo 17. februarja 2008. Srbija je deklaracijo sprejela. OZN je po deklaraciji takoj razveljavil 1244. ICJ je leta 2010 ugotovil, da deklaracija ni kršila mednarodnega prava, 1244 ali ustavnega okvira UNMIK.

ICJ je ugotovil splošno pravico Kosova do enostranske odcepitve. ICJ je vse države pravno zavezal k priznanju Kosova. ICJ je soglasno potrdil kosovsko neodvisnost. UNMIK leta 2026 še obstaja na podlagi 1244. KFOR leta 2026 še deluje na podlagi 1244 in MTA. EULEX ima mandat vsaj do junija 2027. Status Kosova je univerzalno sprejet. Najpomembnejša pravna razlika tega članka je naslednja.

Tri trditve niso iste. A — »Resolucija 1244 potrjuje ozemeljsko celovitost ZRJ.« Da, besedilo to vsebuje.[2] B — »Zato je 1244 že leta 1999 dokončno prepovedala vsak drugačen prihodnji status.« ICJ tega ni sprejel; Resolucijo je razložil kot začasni režim brez določbe o končnem statusu.[3] C — »ICJ je zato ustvaril pravico do kosovske odcepitve.« Ne. Sodišče je izrecno povedalo, da mu tega vprašanja ni treba rešiti.[3] Ta trojna ločitev je najpomembnejša zaščita pred politično selektivnim branjem prava.

Najpomembnejša zgodovinska razlika

Junij 1999 je hkrati konec enega nasilnega režima in začetek novega varnostnega problema. Konec represije nad kosovskimi Albanci ni izmišljeno dejstvo. Povojno nasilje, ugrabitve in množični odhod Srbov, Romov in drugih prav tako niso izmišljena dejstva. Obe zgodbi sta del istega povojnega Kosova. Kaj je mednarodna uprava dosegla? V devetih letih do deklaracije 2008 je pomagala obnoviti infrastrukturo, vzpostaviti policijo in administracijo, organizirati volitve, zgraditi začasne demokratične institucije in prenesti vse več vsakodnevnega upravljanja na lokalne oblasti. To je pomemben institucionalni dosežek.

Kje je mednarodna uprava odpovedala? Ni zagotovila popolne varnosti povratnikov in manjšin, hitre rešitve pogrešanih, uspešnega množičnega vračanja Srbov in Romov, učinkovitega odziva marca 2004 ali dogovorjenega statusnega kompromisa med Beogradom in Prištino. To ne pomeni, da je bila celotna misija neuspeh. Pomeni, da gradnja institucij in zaščita vseh skupnosti nista napredovali enako uspešno.

Zakaj je 2008 prišlo brez sporazuma? Ker po skoraj devetih letih Beograd ni sprejel neodvisnosti, Priština ni sprejela vrnitve pod dejansko srbsko suverenost, Ahtisaarijev predlog ni dobil soglasja Varnostnega sveta, dodatna trojka pa ni našla kompromisa. Nadaljevanje začasnega statusa je postajalo politično vse težje. Kosovsko vodstvo se je zato odločilo za enostransko deklaracijo.

Je bila deklaracija »zakonita«? Po ožjem odgovoru ICJ ni kršila mednarodnega prava.[3] Toda to ni isto kot vprašanje, ali obstaja univerzalna pravica do odcepitve. ICJ tega ni odločil. Zato sta slogana »ICJ je dokazal splošno pravico do odcepitve« in »ICJ je razglasil kosovsko državo« preširoka. Je bila deklaracija »nezakonita« zaradi 1244?

ICJ je na to odgovoril ne v smislu vprašanja, ki mu je bilo postavljeno.[3] Ugotovil je, da Resolucija 1244 ni vsebovala posebne prepovedi takšne deklaracije in ni vnaprej določila končnega statusa. To je veljavni odgovor večine ICJ. Politično nasprotovanje statusu ni isto kot sodna ugotovitev nezakonitosti deklaracije.

Končni odgovor: kaj se je zgodilo s Kosovom po bombardiranju?

Najbolj natančna časovnica je: 1999 — vojna se konča, sile Srbije/ZRJ se umaknejo, KFOR in UNMIK prevzameta varnostni in civilni okvir. 1999–2000 — množična vrnitev Albancev ter hkrati velik val nasilja in odhoda Srbov, Romov in drugih manjšin. 2001–2003 — gradnja začasnih institucij in prenos dela oblasti z OZN na lokalne strukture. 2004 — množično protimanjšinsko nasilje razkrije, da varnostni in večetnični projekt ni stabilen. 2005 — Varnostni svet odpre prihodnji statusni proces. 2006–2007 — Ahtisaarijeva pogajanja brez dogovora. 2007 — Ahtisaari predlaga mednarodno nadzorovano neodvisnost; Varnostni svet nove statusne resolucije ne sprejme.

2007 — trojka EU–ZDA–Rusija prav tako ne doseže sporazuma. 17. februar 2008 — Kosovo enostransko razglasi neodvisnost; Srbija jo zavrne. 2010 — ICJ ugotovi, da sama deklaracija ni kršila mednarodnega prava. 2026 — UNMIK, KFOR in EULEX še vedno obstajajo v spremenjenih vlogah, dialog Beograd–Priština pa se nadaljuje.[22][23][24] Končni sklep tega članka je naslednji.

Kosovo po letu 1999 ni zgodba o enem preprostem prehodu iz vojne v neodvisnost. Je zgodba o štirih zaporednih režimih: srbska/jugoslovanska oblast → mednarodna začasna uprava → vse večja lokalna samouprava → deklarirana neodvisnost brez univerzalnega statusnega soglasja. Resolucija 1244 je ustvarila pravni in institucionalni most. Ni pa sama rešila, kam ta most vodi.

To vprašanje je bilo po osmih letih neuspešnih pogajanj leta 2008 rešeno enostransko s strani kosovskih institucij, ne sporazumno med Beogradom in Prištino. ICJ je pozneje ugotovil, da sama deklaracija ni kršila mednarodnega prava. Ni pa odločil, da imajo vse podobne pokrajine pravico do odcepitve, da so vse države dolžne Kosovo priznati ali da politični statusni spor ne obstaja več. Zato je najbolj natančna zaključna formulacija: Kosovo danes deluje z lastnimi institucijami in je mednarodno priznano s strani številnih držav, vendar njegov status ni univerzalno sprejet; Srbija ga ne priznava kot neodvisno državo, Resolucija 1244 ostaja pravna podlaga mandata UNMIK in KFOR, mednarodni dialog o normalizaciji pa se nadaljuje.