Dve drugačni poti iz Jugoslavije: Severna Makedonija in Črna gora — od relativno mirnega izhoda do Ohrida 2001 in referenduma 2006

O imenih: Makedonija in Severna Makedonija

Za obdobje 1991–2019 je država, ki jo danes imenujemo: Republika Severna Makedonija, uporabljala ustavno ime: Republika Makedonija. V OZN je bila od leta 1993 do leta 2019 začasno navedena kot: the former Yugoslav Republic of Macedonia — FYROM. Ta članek pri zgodovinskih dogodkih uporablja ime: Makedonija / Republika Makedonija, pri današnjem poimenovanju pa: Severna Makedonija.

1991: drugačen referendum kot v Sloveniji in Hrvaški

1. septembra 1991 je bil izveden referendum o državnem statusu Makedonije.

Vprašanje ni bilo preprosto: »Ali ste za neodvisnost?« Temveč: »Ali ste za suvereno in neodvisno državo Makedonijo s pravico, da se pridruži prihodnji zvezi suverenih držav Jugoslavije?«[1] To je pomembna formulacija. Referendum je podpiral suverenost in samostojnost, hkrati pa ni zapiral možnosti: nove, prostovoljne zveze suverenih jugoslovanskih držav. Rezultat je bil zelo jasen med udeleženci. Po uradni parlamentarni zgodovini je za referendumsko vprašanje glasovalo: 95,09 % sodelujočih, kar je predstavljalo približno: 72,16 % vseh volilnih upravičencev.[1]

1. septembra je parlament rezultate potrdil z deklaracijo o vzpostavitvi:

suverene in neodvisne države.[1]

1. novembra je bil sprejet nov ustavni okvir.[1]

Toda albanski bojkot je pokazal, da politična enotnost ni bila popolna. Pomemben del etničnih Albancev je referendum: bojkotiral. Ameriško poročilo o človekovih pravicah je pozneje bojkot povezovalo predvsem z nezadovoljstvom nad ustavnim položajem Albancev, njihovim statusom kot manjšine oziroma narodnosti, zastopanostjo v policiji in vojski in jezikovnimi in izobraževalnimi vprašanji[2]. To ne spremeni: rezultata referenduma. Pokaže pa, da je bil že ob rojstvu države odprt drugi problem: kako naj bo nova država organizirana kot skupna država več etničnih skupnosti?

Samostojnost brez velike vojne. Makedonija je bila med jugoslovanskimi republikami posebna. Ni doživela desetdnevne vojne kot Slovenija, večletne vojne kot Hrvaška in vojne razsežnosti Bosne in Hercegovine. Makedonsko predsedstvo in JLA sta februarja 1992 dosegla sporazum o: umiku jugoslovanske vojske.[3] Do konca marca je bila JLA iz republike umaknjena brez večjega oboroženega spopada.[3] Zakaj je bil izhod mirnejši?

Ni mogoče dokazati enega samega vzroka. Pomembno pa je, da ni obstajala velika kompaktna srbska manjšina, primerljiva s Krajino, politično vodstvo pod Kirom Gligorovom je iskalo dogovorjen izhod, JLA je svoje glavne vojaške prioritete usmerjala drugam in med Skopjem in Beogradom je bil dosežen dogovor o umiku. Ta članek zato ne ustvarja mita: »Makedonija je bila mirna, ker so bili njeni politiki moralno boljši.« Bolj natančno: struktura konflikta in razmerje interesov sta bila drugačna.

Miren izstop ni pomenil varnega geopolitičnega položaja

Novembra 1992 je predsednik Kiro Gligorov OZN zaprosil za mednarodno prisotnost zaradi nevarnosti, da bi se vojne iz drugih delov nekdanje Jugoslavije: prelile na makedonsko ozemlje.[4] Varnostni svet je nato razširil UNPROFOR na Makedonijo. To je bil prvi veliki primer: preventivnega mirovnega razporejanja OZN. Pozneje je misija dobila samostojno ime: UNPREDEP. Država je postala članica OZN — vendar pod začasnim imenom.

Zaradi spora z Grčijo glede imena je Varnostni svet leta 1993 priporočil sprejem države v OZN pod začasnim nazivom: the former Yugoslav Republic of Macedonia.[5] Generalna skupščina jo je 8. aprila 1993 sprejela v članstvo. Resolucija 817 ni odločila: katera zgodovinska interpretacija imena je pravilna. Vzpostavila je: začasni diplomatski kompromis do rešitve spora.[5]

Spor z Grčijo je bil državni problem, ne isti problem kot spor z albansko skupnostjo. To razlikovanje je pomembno. Grčija. Spor z Grčijo je zadeval ime, simbole, interpretacijo zgodovine in domnevne implikacije imena. Albanska skupnost v Makedoniji. Notranji spor je zadeval predvsem politično enakopravnost, jezikovne pravice, zastopanost, lokalno samoupravo in status države kot večetnične skupnosti. Oba problema sta vplivala na stabilnost. Toda nista bila: isti konflikt.

Devetdeseta: napetosti niso izginile. Albanske politične stranke so sodelovale v parlamentarnem življenju in vladah, vendar so ostala vprašanja zastopanosti v državni upravi, policiji, univerzitetnega izobraževanja v albanščini, lokalne uporabe jezika in ustavne simbolike države[2]. Makedonska večina je del zahtev pogosto razumela kot: grožnjo unitarni državi. Del albanskih politikov pa je državno ureditev videl kot: premalo vključujočo.

Kosovo 1999 poveča pritisk. Vojna na Kosovu je imela neposredne posledice za Makedonijo. Država je sprejela velik val kosovskih beguncev. Hkrati se je povečal pretok orožja, gibanje oboroženih ljudi in napetost ob meji s Kosovom. To ni dokaz, da je konflikt leta 2001: preprosto »uvožen s Kosova«. Je pa pomemben regionalni kontekst.

Začetek oboroženega konflikta 2001

V začetku leta 2001 so se spopadi med makedonskimi varnostnimi silami in oboroženimi etnično albanskimi skupinami, ki so se imenovale National Liberation Army — NLA / UÇK. stopnjevali ob meji s Kosovom in nato v okolici Tetova, Kumanova in drugih območij severa in zahoda[6]. OSCE je marca 2001 opozarjal, da je nasilje pomenilo: resno eskalacijo regionalne napetosti.[6] Kaj je zahtevala NLA?

NLA je svoje delovanje javno povezovala predvsem z izboljšanjem pravic Albancev, ustavnimi spremembami in enakopravnejšo zastopanostjo. Toda o njenih širših motivih so obstajale: različne interpretacije.[7] Zato ta članek ne zapiše: »NLA je dokazano hotela razdeliti Makedonijo.« Prav tako ne zapiše: »šlo je samo za miroljubno gibanje za človekove pravice.« Šlo je za: oboroženo uporniško strukturo, ki je politične cilje uveljavljala tudi z nasiljem.

Tudi državne varnostne sile niso bile brez kršitev. Med konfliktom so bili dokumentirani samovoljni odvzemi prostosti, pretepi, slabo ravnanje in napadi oziroma uničevanje civilnega premoženja. s strani posameznih državnih varnostnih enot.[7] Na drugi strani so NLA in povezane enote izvajale ugrabitve, zlorabe civilistov, izgone določenih makedonskih prebivalcev z območij pod njihovim nadzorom in napade na varnostne sile[7].

To ni bila ponovitev Bosne. Konflikt je bil resen. Toda ni dosegel obsega bosanske vojne, večletne teritorialne razdelitve in industrijskega obsega etničnega čiščenja in množičnih pobojev. Po ameriških ocenah je bilo na vrhuncu spopadov razseljenih približno: 170.000 ljudi.[7] Velik del se je pozneje vrnil. Mednarodna skupnost vztraja pri ohranitvi države.

EU, NATO in OSCE niso podprli etnične delitve države in spremembe meja z nasiljem. Ohridski okvirni sporazum je izrecno zapisal: suverenost, ozemeljska celovitost in unitarni značaj države so nedotakljivi.[8] Hkrati pa je zahteval: ohranitev in odražanje večetničnega značaja družbe v javnem življenju.[8] To je bilo jedro kompromisa.

Ohrid, 13. avgust 2001

Ohridski okvirni sporazum so podpisali predsednik Boris Trajkovski, voditelji glavnih makedonskih političnih strank in voditelji glavnih albanskih političnih strank. ob politični podpori predstavnikov EU in ZDA.[9] Sporazum je zavrnil: nasilje kot sredstvo doseganja političnih ciljev.[8] Kaj je Ohrid dejansko spremenil? Sporazum je vzpostavil okvir za večjo decentralizacijo, bolj pravično zastopanost skupnosti v javni upravi, spremembe pri uporabi jezika, posebne parlamentarne varovalke pri določenih vprašanjih identitete in lokalne samouprave in reformo policije[8].

Jezik: pravilo 20 odstotkov. Predlagane ustavne spremembe so določile, da je: makedonski jezik uradni jezik po vsej državi. Jezik, ki ga govori najmanj: 20 % prebivalstva, pa dobi dodatne uradne funkcije, določene z ustavo in zakoni.[10] V praksi je to predvsem pomenilo: albanščino. Ohrid ni ustvaril federalne države. Sporazum ni razdelil države na etnične republike, ustvaril albanske entitete in priznal pravice do odcepitve. Nasprotno izrecno je zavrnil: teritorialne rešitve etničnih vprašanj.[8] Zato je bil kompromis: več kolektivnih in jezikovnih pravic znotraj ohranjene unitarne države. NATO: Essential Harvest.

Po podpisu Ohrida in ob soglasju državnih oblasti je NATO začel: Operation Essential Harvest. Namen je bil: prostovoljno zbrati orožje albanskih oboroženih skupin.[11] NATO je v približno 30-dnevni misiji zbral skoraj: 4.000 kosov orožja.[12] NATO ni prišel osvojit države. Operacija je bila izvedena na zahtevo predsednika Borisa Trajkovskega, po političnem sporazumu, ob dogovorjenem premirju in z dogovorom o prostovoljni oddaji orožja[11]. To je precej drugačen model od: NATO bombardiranja ZRJ leta 1999. Ustavne spremembe in amnestija.

Jeseni 2001 so bile sprejete ustavne spremembe, povezane z Ohridom. Leta 2002 je parlament sprejel tudi zakon o: amnestiji za večino dejanj, povezanih z uporom, z izjemo dejanj, ki bi sodila pod pristojnost ICTY.[13] Namen je bil omogočiti razorožitev, vrnitev policije, politično reintegracijo nekdanjih borcev in stabilizacijo države. Je Ohrid rešil vse probleme? Ne. Ohrid je: končal glavni oboroženi konflikt in spremenil institucionalni okvir. Ni pa odpravil etničnega nezaupanja, sporov o jeziku, simbolnih sporov, vprašanj pravične zastopanosti in politične polarizacije. To je bil: mirovni in ustavni kompromis, ne konec politike. Ključna makedonska lekcija.

Makedonija je leta 1991 dokazala, da je mogoče iz Jugoslavije izstopiti: brez velike vojne. Leto 2001 pa je pokazalo: miren izstop iz federacije ne pomeni avtomatične notranje družbene integracije. Državni status in: notranja legitimnost državnega modela sta dve različni vprašanji. 1992: Črna gora izbere drugačno smer. Medtem ko so Slovenija, Hrvaška, Makedonija in Bosna in Hercegovina. stopale iz jugoslovanskega državnega okvira, je Črna gora leta 1992 izvedla referendum, na katerem se je odločila: ostati v novi skupni državi s Srbijo.[14] To je nato omogočilo oblikovanje: Zvezne republike Jugoslavije — ZRJ.

Zato je napačno prikazati neodvisnost 2006 kot uresničitev enotnega načrta iz leta 1991. Leta 1992 je večina udeleženih volivcev podprla: skupno državo s Srbijo. Venecijanska komisija je leta 2005 izrecno spomnila, da je referendum 1992 odločil, da bo Črna gora: del Zvezne republike Jugoslavije.[14] Neodvisnost 2006 je zato rezultat: politične evolucije v naslednjih štirinajstih letih.

Črna gora je bila tudi del vojnega konteksta zgodnjih devetdesetih

Črnogorski državni in politični aparat je bil v začetku devetdesetih močno povezan z Beogradom, ZRJ, JLA in Miloševićevim regionalnim političnim blokom. Črnogorski rezervisti in enote so sodelovali tudi v vojnih operacijah, povezanih z območjem Dubrovnika. To pomeni, da zgodnja Črna gora ni stala: zunaj jugoslovanskih vojn. Poznejše distanciranje ne izbriše zgodnejše vloge. To je metodološka varovalka. Kasnejša politika Podgorice je postala bolj samostojna, bolj zahodno usmerjena in bolj konfliktna do Miloševićevega Beograda. Toda iz tega ne smemo retroaktivno sklepati: da je bila Črna gora od leta 1991 ves čas proti Miloševićevi politiki. Politična usmeritev se je: spremenila.

Prelom 1997

Predsedniške volitve 1997 so postale simbol političnega razkola v dotlej dominantni Demokratski partiji socialistov. Glavna kandidata sta bila Momir Bulatović in Milo Đukanović. OSCE je po drugem krogu ugotovil, da so preliminarni rezultati: odražali voljo črnogorskega volilnega telesa.[15] Đukanović je zmagal. Zakaj je bil ta spopad več kot osebni konflikt?

Bulatović je ostal tesneje povezan z: Miloševićevim Beogradom. Đukanovićev politični blok pa se je vedno bolj zavzemal za večjo črnogorsko avtonomijo, ločeno ekonomsko politiko in neposrednejše odnose z Zahodom. Tako se je začel: postopen odmik institucij Podgorice od zveznega centra. 1998: volitve utrdijo novo smer. Parlamentarne volitve maja 1998 so potekale pod močnim pritiskom vprašanja: kakšen naj bo odnos Črne gore do Beograda in ZRJ? OSCE je volitve spremljal kot samostojen črnogorski politični proces.[16] Đukanovićev blok je svojo oblast utrdil.

Kosovo 1999: Črna gora znotraj ZRJ, vendar politično vse bolj ločena. Med Natovim bombardiranjem leta 1999 je bila Črna gora: formalno del ZRJ. Na njenem ozemlju so bili zato tudi zvezni vojaški objekti. Toda politični odnos Podgorice do Miloševićevega režima je bil: bistveno drugačen kot v Srbiji. To je povečalo napetosti med republiškimi organi Črne gore, zveznimi oblastmi in Vojsko Jugoslavije. Od federacije ostaja vedno manj.

Do začetka 2000-ih je Črna gora razvila velik del lastnih ekonomskih politik, lastnih carinskih praks, ločenega monetarnega sistema in neposrednih odnosov s tujino. Torej je obstajala nenavadna situacija: formalno ena država, praktično dve vedno bolj ločeni ekonomiji in politični upravi. Po padcu Miloševića se pojavi možnost dogovorjenega razhoda. Po letu 2000 je Beograd postal bolj demokratičen in mednarodno odprt. Toda to ni povzročilo: vrnitve stare federacije. Vprašanje je bilo zdaj ali obnoviti skupno državo, ali dovoliti neodvisnost oziroma ustvariti vmesno rešitev.

Belgrajski sporazum — 14. marec 2002

Pod močnim posredovanjem Evropske unije in Javierja Solane sta Srbija in Črna gora dosegli: Belgrajski sporazum.[17] Namen je bil nadomestiti ZRJ z: ohlapnejšo državno skupnostjo. EU je sporazum predstavila kot način: reševanja statusnega vprašanja z dialogom, ne konfrontacijo ali enostranskim dejanjem.[17] Srbija in Črna gora — 2003.

1. februarja 2003 je bila sprejeta Ustavna listina.

ZRJ je postala: Državna skupnost Srbija in Črna gora.[18] Skupna država je imela precej manj integracije kot nekdanja federacija. Državi članici sta ohranili velik del lastnih ekonomskih sistemov, institucij in politik. Ključna določba: referendum po treh letih. Ustavna ureditev je omogočila, da po: treh letih vsaka država članica lahko sproži postopek za: spremembo državnega statusa oziroma izstop iz skupnosti na podlagi referenduma.[18] To pomeni referendum 2006 ni bil: nenadna enostranska ustavna revolucija. Bil je predviden: v samem dogovorjenem institucionalnem okviru. Zakaj EU ni želela takojšnje neodvisnosti?

Po krvavem razpadu devetdesetih je bila Evropska unija previdna do novih: statusnih prelomov. Belgrajski sporazum je zato odložil dokončno odločitev, zahteval obdobje skupnega življenja in ustvaril pravno pot za kasnejši referendum. To lahko interpretiramo kot stabilizacijski kompromis oziroma kot odlaganje neizogibnega vprašanja. Ta članek ne izbere politične ocene. Dokumentira: mehanizem. Referendumsko pravilo 55 odstotkov. Pred referendumom 2006 je bil dosežen politični kompromis za odločitev za samostojnost ni bila dovolj samo navadna večina veljavnih glasov. Zahtevano je bilo najmanj: 55 % veljavnih glasov za neodvisnost.[19] Hkrati je bilo določeno tudi pravilo glede minimalne udeležbe. To je bila zelo visoka politična meja v tesno razdeljeni družbi.

Datum: 21. maj 2006

Referendumsko vprašanje je volivce spraševalo, ali želijo, da Črna gora postane: neodvisna država s polno mednarodno in pravno osebnostjo. Uradni končni rezultat:

• 55,5 % veljavnih glasov za neodvisnost;
• 44,5 % proti;
• udeležba približno 86,5 %.[19]

Rezultat je: tesno, vendar presegel dogovorjeni 55-odstotni prag. OSCE: referendum je omogočil legitimno in mirno odločitev. OSCE/ODIHR je zaključil, da je referendum državljanom omogočil: resnično možnost določiti prihodnji državni status in da je proces omogočil rešitev dolgoletnega vprašanja: mirno, legitimno in z gotovostjo.[19] Organizacija je ugotovila tudi posamezne proceduralne nepravilnosti, primere skupinskega glasovanja in nekaj sumljivih incidentov. vendar ne v obsegu, ki bi po oceni volilnih organov lahko spremenil rezultat.[19] Datum: 3. junij 2006: razglasitev neodvisnosti. Črnogorski parlament je: 3. junija 2006 razglasil neodvisnost.[18] Srbija je nato nadaljevala: mednarodnopravno kontinuiteto članstva Srbije in Črne gore v OZN, Črna gora pa je zaprosila za članstvo kot nova država.[20]

1. junija 2006 je bila Črna gora sprejeta v OZN.[20]

Zakaj se razhod ni spremenil v vojno? Ni enega samega razloga. Toda bistvene razlike glede na zgodnja devetdeseta so bile referendum je bil vnaprej predviden s skupnim pravnim okvirom, Beograd in Podgorica sta sprejela referendumski proces, EU je aktivno posredovala, obstajal je mednarodno dogovorjen prag, OSCE in drugi opazovalci so nadzorovali postopek, ni bilo vprašanja velikega ozemeljskega spora med Srbijo in Črno goro in ni obstajal vojaški projekt zadržanja republike z oboroženo silo. To kaže, koliko pomeni: institucionaliziran postopek.

Toda referendum ni pomenil, da je bila črnogorska družba enotna. Rezultat: 55,5 proti 44,5 pokaže globoko politično in identitetno delitev. Vprašanja črnogorske identitete, srbske identitete, jezika, cerkve in zgodovinskega odnosa do Srbije. niso izginila z razglasitvijo države. Tako kot v Makedoniji: državni status ni enak popolnemu družbenemu konsenzu. Makedonija: država najprej, notranji kompromis pozneje. Zaporedje:

1. referendum 1991;
2. samostojnost;
3. miren odhod JLA;
4. mednarodno priznanje;
5. notranje medetnične napetosti;
6. konflikt 2001;
7. Ohridski ustavni kompromis.

Črna gora: skupna država najprej, neodvisnost pozneje. Zaporedje:

1. referendum 1992 za skupno državo s Srbijo;
2. ZRJ;
3. politični razkol 1997;
4. postopna institucionalna avtonomizacija;
5. Belgrajski sporazum 2002;
6. državna skupnost 2003;
7. referendum 2006;
8. neodvisnost.

Nobena od poti ni bila neizogibna. V zgodovini je nevarno gledati nazaj in reči: »vedno je bilo jasno, kam bo to pripeljalo.« Leta 1991 ni bilo jasno da bo Makedonija deset let pozneje doživela albanski upor, da bo Črna gora leta 2006 neodvisna, da bo Đukanović postal nasprotnik Miloševićevega političnega centra in da bo ZRJ zamenjala zelo ohlapna državna skupnost. Politične identitete in interesi: se spreminjajo.

Kaj je preprečilo večjo vojno? V obeh primerih je pomembno: odsotnost večstranskega ozemeljskega vojaškega projekta, primerljivega s Hrvaško ali Bosno. Toda pomembni so bili tudi pogajanja, mednarodno posredovanje, sprejeti institucionalni postopki in politični kompromisi. Makedonija leta 2001 je prišla: nevarno blizu širši državljanski vojni. Ohrid jo je pomagal ustaviti. Črna gora leta 2006 je imela možnost status rešiti: s pravili, določenimi pred glasovanjem.

Najpomembnejša skupna točka: suverenost ni rešila vprašanja identitete

Makedonija je po 1991 ostala soočena z vprašanjem: kako makedonska in albanska skupnost razumeta skupno državo. Črna gora pa po 2006: kako se njeni državljani identificirajo v odnosu do črnogorske in srbske narodne pripadnosti. Državna meja lahko odgovori: kdo je suveren. Ne more sama odgovoriti: kdo smo.

Kaj lahko po dokazih trdimo z visoko stopnjo gotovosti?

Referendum v Makedoniji je bil 8. septembra 1991. Referendumsko vprašanje je ohranilo možnost prihodnje zveze suverenih jugoslovanskih držav. Več kot 95 % sodelujočih je glasovalo za referendumsko možnost. Pomemben del albanskega prebivalstva je referendum bojkotiral. Bojkot je povezan z vprašanji ustavnega statusa, zastopanosti in pravic. Makedonija je iz Jugoslavije izšla brez velike vojne. JLA se je leta 1992 umaknila na podlagi dogovora. OZN je zaradi strahu pred prelivanjem vojn preventivno razporedil sile v Makedoniji.

Država je bila leta 1993 sprejeta v OZN pod začasno referenco FYROM. Spor z Grčijo in makedonsko-albanski notranji spor sta bila ista stvar. Konflikt 2001 je vključeval NLA in državne varnostne sile. NLA je bila zgolj nenasilno politično gibanje. Varnostne sile države so bile brez resnih zlorab. Konflikt 2001 je dosegel obseg bosanske vojne. Ohridski sporazum je bil podpisan 13. avgusta 2001. Ohrid je zavrnil nasilje in teritorialne rešitve etničnih vprašanj.

Ohrid je ohranil unitarni značaj države. Ohrid je povečal jezikovne, zastopanostne in lokalnosamoupravne pravice skupnosti. Ohrid je ustvaril albansko federalno entiteto. Operation Essential Harvest je bila izvedena na zahtevo makedonskih oblasti. NATO je zbiral orožje NLA prostovoljno po političnem dogovoru. Črna gora je leta 1992 izglasovala ostanek v skupni državi s Srbijo. Neodvisnost 2006 je bila nespremenjen načrt črnogorske oblasti že od 1991. Politični prelom Đukanović–Bulatović leta 1997 je bil pomembna točka oddaljevanja od Miloševićevega Beograda.

OSCE je ocenil, da je rezultat predsedniških volitev 1997 odražal voljo volivcev. Belgrajski sporazum je bil podpisan 14. marca 2002. Državna skupnost Srbija in Črna gora je nastala leta 2003. Ustavna listina je omogočila referendum po treh letih. Za neodvisnost je bilo treba doseči najmanj 55 % veljavnih glasov. Končni rezultat je bil 55,5 % za neodvisnost ob približno 86,5 % udeležbi. OSCE je referendum označil kot proces, ki je omogočil mirno in legitimno odločitev.

Referendum je bil brez kakršnihkoli nepravilnosti. Nepravilnosti so bile po ugotovitvah takšne, da so dokazano spremenile rezultat. Črna gora je razglasila neodvisnost 3. junija 2006. Srbija je po razhodu nadaljevala članstvo nekdanje državne skupnosti v OZN. Črna gora je bila 28. junija 2006 sprejeta v OZN. Najbolj natančen odgovor na vprašanje: zakaj sta se ti dve republiki iz Jugoslavije ločili drugače? Ker nista imeli: iste demografije, iste vojaške strukture, istega odnosa do Beograda ali istega političnega trenutka.

Makedonija. je državnost pridobila zgodaj in relativno mirno, nato pa je morala skoraj desetletje pozneje ponovno definirati: notranji etnični kompromis. Črna gora. je najprej ostala v skupni državi s Srbijo, nato pa je skozi več kot desetletje: institucionalnega oddaljevanja prišla do dogovorjenega referenduma. Obe zgodbi kažeta: razpad države ni en dogodek. Je proces, v katerem se državne institucije, identitete, mednarodni okvir in politična zavezništva. lahko večkrat spremenijo.

Končni sklep tega članka

Če Slovenija, Hrvaška, Bosna in Kosovo kažejo, kako lahko razpad federacije preraste v vojno, obleganje, etnično čiščenje in mednarodno vojaško intervencijo. Makedonija in Črna gora kažeta drug spekter možnosti. Makedonija. miren izstop → nerešena notranja vprašanja → omejen oboroženi konflikt → ustavni kompromis. Črna gora. ostanek v skupni državi → politično oddaljevanje → ohlapna državna skupnost → referendum → miren razhod. To ne pomeni: da je bila katera pot idealna. Pomeni: da nasilje ni bilo avtomatična posledica same ideje razpada Jugoslavije. Na to, ali se je politični spor spremenil v vojno, so vplivali lokalne demografske razmere, ozemeljske zahteve, oborožene strukture, ravnanje vodstev, mednarodno okolje in predvsem obstoj ali odsotnost sprejetega postopka za politični spor.

Od tod se serija vrne na Kosovo po letu 1999. Kosovo po bombardiranju: UNSCR 1244, UNMIK, KFOR, povojno nasilje, statusna pogajanja in pot do leta 2008 nadaljuje časovnico od konca vojne do povojnega institucionalnega in statusnega vprašanja.