R320 SerijaJugoslavija — država, ki je izginila Del 28 / 30

Srebrenica 1995: kaj je dokazano, kaj je sporno in kaj dokumenti dejansko povedo

Srebrenica skozi sodbe, dokumente OZN, forenziko, pričevanja in sporne interpretacije — z jasnim ločevanjem med dokazanim in nedokazanim.

Metoda tega članka: pet dokaznih ravni

Pri Srebrenici je največja napaka: mešanje različnih vrst dokazov. Ta članek uporablja pet ravni. RAVEN A — pravnomočna sodna ugotovitev. Sem sodijo:

  • ICTY;
  • IRMCT;
  • ICJ;
  • druge pravnomočne sodbe.

To je najmočnejša raven za: pravno odgovornost in pravno kvalifikacijo. Toda sodba ni enciklopedija vsega, kar se je zgodilo. Odloča o:

  • konkretnih obtožencih;
  • konkretnih točkah;
  • dokaznem standardu konkretnega postopka.

RAVEN B — primarni institucionalni in znanstveni dokaz. Sem sodijo:

  • dokumenti OZN;
  • vojaški ukazi;
  • zapisniki;
  • prestreženi pogovori;
  • forenzične ekshumacije;
  • DNK identifikacije;
  • materialni dokazi.

To je najmočnejša raven za: rekonstrukcijo dogodka. RAVEN C — neposredno pričevanje. Priča lahko:

  • govori o dogodku, ki ga je sama videla;
  • prenese izjavo druge osebe;
  • opisuje kasnejši spomin.

Pričevanje je dokaz. Ni pa avtomatično: dokazano dejstvo. Moč pričevanja je odvisna od:

  • neposrednosti;
  • notranje konsistentnosti;
  • neodvisne potrditve;
  • časa med dogodkom in izjavo;
  • drugih materialnih dokazov.

RAVEN D — zgodovinska oziroma strokovna sinteza. Sem sodijo:

  • poročilo generalnega sekretarja OZN A/54/549;
  • NIOD;
  • resne akademske raziskave.

Te sintetizirajo več virov. Tudi takšna študija lahko:

  • vsebuje negotovosti;
  • pusti odprta vprašanja;
  • pozneje dobi nove dokumente.

RAVEN E — dokumentarec, članek, politična interpretacija. Sem sodi tudi: A Town Betrayed / Byen som kunne ofres. Tak vir lahko odkrije:

  • pričo;
  • dokument;
  • pozabljeno vprašanje.

Toda njegova trditev je: začetek preverjanja, ne končni dokaz.

Pred julijem 1995: Srebrenica ni bila prazna točka na zemljevidu

Da bi razumeli julij 1995, moramo začeti prej. Od pomladi 1992 so bosanskosrbske sile zavzemale kraje vzhodne Bosne. Srebrenica je postala enklava pod nadzorom bosanskih Muslimanov/Bošnjakov, zatočišče za veliko število beguncev iz okoliških krajev in območje pod skoraj stalnim vojaškim pritiskom. ICTY je v Orićevi zadevi ugotovil, da so bili Srebrenica in okoliška bošnjaška naselja med aprilom 1992 in marcem 1993 redno izpostavljeni topniškim napadom, ostrostrelskemu ognju, napadom na vasi in izgonom oziroma pobojem prebivalstva[1]. To je ustvarilo: prenatrpano, oblegano in lačno enklavo.

Toda iz enklave so bili izvedeni tudi napadi na srbske kraje. To je prav tako dokumentirano. Bošnjaške oborožene skupine iz območja Srebrenice so izvajale vojaške operacije proti okoliškim srbskim enotam, vasem in oskrbovalnim točkam. V Orićevi obtožnici so bili navedeni med drugim Ratkovići, Ježestica, Fakovići, Bjelovac, Kravica in Šiljkovići[2]. Obtožnica je trdila, da je bila med temi operacijami uničena in požgana lastnina, oplenjena lastnina in da so Srbi zapuščali območje. Pomembna pravna varovalka.

Obtožnica je: trditev tožilstva. Ni pravnomočna ugotovitev. Zato ta članek ne pretvori vsega iz Orićeve obtožnice v: sodno dokazano dejstvo o Orićevi osebni krivdi. Zločini nad srbskimi zaporniki so sodno ugotovljeni. Tu je dokazna raven močnejša. ICTY je ugotovil, da so bili srbski zaporniki v Srebrenici med septembrom 1992 in marcem 1993 hudo zlorabljani, poškodovani in nekateri pretepeni do smrti[3]. Prvostopenjsko vijeće je leta 2006 Orića obsodilo zaradi omejene poveljniške odgovornosti za del teh zločinov. Toda Naser Orić je bil na koncu pravnomočno oproščen.

  1. julija 2008 je pritožbeno vijeće:

razveljavilo Orićevi obsodbi in ga pravnomočno oprostilo.[3] Razlog ni bil ugotovitev: »zločinov nad Srbi ni bilo«. Pritožbeno vijeće je izrecno poudarilo, da: ne dvomi, da so bili nad srbskimi zaporniki storjeni hudi zločini.[3] Problem je bil: ali je bila Orićeva individualna poveljniška odgovornost dokazana po potrebnem standardu. Ni bila. To je ista metodološka lekcija kot pri drugih člankih: obstoj zločina ≠ avtomatična krivda konkretnega obtoženca.

Zato je napačno reči »Orić je bil na Haagu obsojen za poboj Srbov«. Končni procesni rezultat: oprostitev. Pravilna formulacija zločini nad določenimi srbskimi zaporniki so sodno ugotovljeni, Orićeva prvostopenjska obsodba je bila razveljavljena in Orić je bil na ICTY pravnomočno oproščen. Enako pomembno njegova oprostitev ni dokaz: da v napadih iz enklave ni umrl noben srbski civilist ali da ni bila uničena nobena srbska lastnina. Pomeni samo, da obtožbe proti: Oriću osebno niso pripeljale do pravnomočne obsodbe.

1993: zakaj je Srebrenica postala »safe area«?

Spomladi 1993 je bil položaj v enklavi katastrofalen. OZN je poročal o velikem prilivu beguncev, pomanjkanju hrane, pomanjkanju zdravil in smrtih zaradi bojev, lakote, mraza in bolezni[4].

  1. aprila je Varnostni svet sprejel Resolucijo 819.

Srebrenica in okolica naj bi bili: safe area — varno območje brez oboroženih napadov in drugih sovražnih dejanj.[4] Safe area in demilitarizirano območje nista popolnoma ista pravna koncepta. To se pogosto zameša. Safe area.

je določil: Varnostni svet OZN. Demilitarizacija. je temeljila na: sporazumih med vojskujočima stranema pod okriljem UNPROFOR. Aprila in maja 1993 so bili podpisani sporazumi, ki so predvidevali zbiranje orožja, odsotnost oboroženih enot iz demilitariziranega območja in prisotnost UNPROFOR[5]. Ali je bila Srebrenica demilitarizirana? Najbolj natančen odgovor: formalno delno, dejansko ne popolnoma.

  1. aprila 1993 je poveljnik UNPROFOR poročal, da je bilo mesto:

uspešno demilitarizirano.[4] Toda poznejši dokazi kažejo drugačno globljo sliko. Uporabno orožje je ostalo v enklavi. V sodbi Popović in drugi je navedeno pričevanje Seferja Halilovića, da je bilo srebreniškim silam ukazano umakniti oborožene ljudi in opremo iz demilitarizirane cone in vendar UNPROFOR ne predati funkcionalnega orožja in streliva. Po tem dokazu so bila oddana predvsem: stara oziroma neuporabna orožja, medtem ko je bilo del uporabnega orožja zadržan.[6] To je zelo pomembno. Pomeni: trditev, da v enklavi po aprilu 1993 ni bilo več bošnjaških oboroženih sil, je napačna.

Toda tudi VRS ni izpolnila celotne logike demilitarizacije. Poročilo generalnega sekretarja OZN iz leta 1999 ugotavlja bošnjaški borci se niso popolnoma demilitarizirali, OZN je kljub temu aprila 1993 razglasil proces za uspešen, navodila UNPROFOR so bila, naj pri iskanju bošnjaškega orožja ne bo pretirano agresiven, težko orožje bosanskih Srbov naj bi bilo umaknjeno, preden bi Bošnjaki oddali preostalo orožje in bosanskosrbska stran težkega orožja ni umaknila[7]. Zato: nepopolna demilitarizacija je bila realna, vendar asimetrična.

Ali so iz safe area še naprej potekali napadi? Da. Iz enklave so se izvajali manjši napadi, izpadi, akcije za hrano in vojaške aktivnosti. To pomeni, da safe area: ni bila sterilna neoborožena cona. Toda ali je to dokaz, da je Srebrenica predstavljala veliko vojaško nevarnost za VRS?

Poročilo OZN iz leta 1999 pravi nekaj pomembnega. Po njegovi oceni nekaj napadov iz enklave je bilo vojaško malo pomembnih, več jih je bilo povezanih z iskanjem hrane in celo nekateri srbski viri, s katerimi so govorili pripravljavci poročila, so priznali, da sile v Srebrenici niso predstavljale pomembne vojaške grožnje[7]. Poročilo zato ni našlo verodostojnega dokaza, da bi bili taki izpadi: vzrok oziroma vojaška nuja za julijski napad 1995.[7] To je ocena OZN. Ni treba, da se z njo vsak zgodovinar strinja, vendar jo moramo predstaviti pravilno.

Napadi na srbske vasi so pomemben kontekst — niso pa pravna razlaga julijskih usmrtitev. To razlikovanje je temeljno. Tudi če sprejmemo, da so bili srbski civilisti ubiti, srbske vasi napadene in srbski zaporniki mučeni. to ne spremeni statusa: poznejših zajetih oseb. Vojni ujetnik ali civilist ne izgubi zaščite zato, ker je njegova skupnost prej storila zločine in njegova vojska prej napadala nasprotnikove vasi. Kolektivno maščevanje: ni zakonita vojaška sankcija.

Srebrenica kot predmet pogajanj: ideja ozemeljske zamenjave je dokumentirana

Leta 1993 so potekala pogajanja o notranji razdelitvi Bosne in Hercegovine, zemljevidih in statusu enklav. Poročilo generalnega sekretarja OZN A/54/549 navaja, da so bosanskosrbski voditelji predlagali: zamenjavo Srebrenice in Žepe za srbsko nadzorovana ozemlja okoli Sarajeva.[8] Septembra 1993 je bila srebreniška delegacija prepeljana v Sarajevo.

  1. in 29. septembra 1993 so se predstavniki bošnjaške skupnosti sestali v Sarajevu.

Delegacija iz Srebrenice je bila prepeljana: s helikopterjem UNPROFOR.[8] Pred širšim sestankom se je zasebno srečala s: Alijo Izetbegovićem. Poročilo OZN navaja, da jim je Izetbegović predstavil: srbski predlog za zamenjavo Srebrenice in Žepe za ozemlja okoli Sarajeva.[8] Delegacija je temu nasprotovala. OZN navaja, da: dogovor o taki zamenjavi ni bil dosežen.[8] Hakija Meholjić in trditev o »5.000 mrtvih«.

To je ena najbolj občutljivih trditev ta članek. Poročilo generalnega sekretarja OZN iz leta 1999 izrecno zapiše, da so: nekateri preživeli člani srebreniške delegacije trdili, da jim je Izetbegović povedal, da je izvedel za možnost Natove intervencije če bi srbske sile vdrle v Srebrenico in ubile: najmanj 5.000 ljudi.[8] V naslednjem stavku isto poročilo zapiše: Izetbegović je kategorično zanikal, da je to izjavil.[8] To je osnovni evidenčni status.

Meholjić je to trditev javno ponavljal. V sodnih transkriptih ICTY se pojavlja video oziroma članek, v katerem je Hakija Meholjić opisan kot član delegacije in je citirana njegova različica pogovora. Njegova pripoved povezuje razpravo o zamenjavi Srebrenice za Vogošćo, domnevno Izetbegovićevo izjavo in domnevno Clintonovo ponudbo o 5.000 žrtvah in poznejši intervenciji[9]. Torej je dokazano: da je Meholjić takšno trditev izrekel.

Toda to še ne dokazuje, da je Clinton takšno ponudbo res dal. Zato ta članek ne zapiše: »Clinton je ponudil intervencijo za 5.000 mrtvih«. Zapiše: »nekateri člani delegacije, med njimi Meholjić, so trdili, da jim je Izetbegović to povedal; Izetbegović je to zanikal; osnovna domnevna Clintonova ponudba v pregledanem korpusu ni neodvisno potrjena.« Tudi ICTY je razlikoval med obstojem trditve in njeno dokazno vrednostjo.

V Mladićevem postopku je obramba leta 2016 želela kot dokumentarni dokaz vložiti novinarski članek in prepis intervjuja z Meholjićem. Pretresno vijeće je zavrnilo njun sprejem. Pri članku je označilo trditev o »žrtvovanju Srebrenice« kot: daljnosežno in nekoroborirano ter menilo, da bi bila za tako trditev primernejša neposredna priča.[10] Za prepis intervjuja je ugotovilo nejasen izvor, pomanjkanje zanesljivih podatkov o avtorju in objavi in nezadostno dokazno vrednost[10]. Kaj to pomeni?

Ne pomeni: »sodišče je dokazalo, da je Meholjić lagal«. Pomeni: predloženi dokumenti niso bili sprejeti kot dovolj zanesljiv dokaz osnovne trditve. To je precej ožji in natančnejši sklep. OZN je trditev kljub temu vključil v svoje zgodovinsko poročilo. To je prav tako pomembno. A/54/549 je leta 1999 ocenil, da je informacija: dovolj pomembna, da jo zabeleži. Toda poročilo jo zapiše kot izjavo nekaterih preživelih članov delegacije in skupaj z Izetbegovićevim zanikanjem. Ne zapiše je kot: ugotovljeno dejstvo. To je model, ki ga uporablja tudi ta članek.

Kaj je torej dokazano glede politične »zamenjave«? Močneje dokazano je: vprašanje ozemeljske zamenjave. OZN dokumentira srbske predloge, razpravo s srebreniško delegacijo, poznejše pogovore o Srebrenici in Žepi in dejstvo, da po vedenju OZN sporazum ni bil dosežen[8]. Bistveno manj dokazano je: domnevno namerno žrtvovanje več tisoč ljudi zaradi Natove intervencije. To sta: dve različni trditvi.

»A Town Betrayed«: zakaj ga vključujemo?

Norveški dokumentarec: Byen som kunne ofres / A Town Betrayed sta pripravila Ola Flyum in David Hebditch. Film je pomemben zato, ker odpira vprašanja o predzgodovini enklave, napadih na srbske vasi, demilitarizaciji, političnih pogajanjih, ravnanju bošnjaškega vodstva in vlogi mednarodne skupnosti[11]. To so legitimna raziskovalna vprašanja. Toda dokumentarec ni primarni dokaz.

Norveški Pressens Faglige Utvalg je po predvajanju dokumentarca na NRK ugotovil kršitev pravil: kritičnosti pri izbiri in uporabi virov.[12] Kritika je bila med drugim usmerjena v nezadostno širino virov in način, kako so nekatere ključne trditve ostale brez dovolj močnega nasprotnega preverjanja. To ne pomeni: da je vsaka informacija v filmu napačna. Pomeni: film ne more biti sam sebi dokaz. Vsako pomembno trditev iz filma moramo preveriti v OZN, NIOD, sodnem spisu, primarnem dokumentu in forenziki.

NIOD: pomembna zgodovinska sinteza, ne sodba. Nizozemska vlada je leta 1996 naročila obsežno raziskavo padca Srebrenice. NIOD je poročilo: Srebrenica, a “safe” area objavil 10. aprila 2002.[13] Poročilo rekonstruira predzgodovino, Dutchbat, padec enklave, politične in vojaške odločitve in posledice. Po objavi je odstopila druga Kokova vlada.[14]

NIOD je raziskovanje nadaljeval. Leta 2016 je NIOD na zahtevo vlade ponovno pregledal nove vire in literaturo, predvsem o političnem odločanju glede zračne podpore, predhodnem vedenju obveščevalnih služb o napadu in vedenju o natančnem namenu napada[15]. To je pomembna lekcija: zgodovinska raziskava se po sodbi ali enem velikem poročilu ne konča.

Marec 1995: Direktiva 7

  1. marca 1995 je Radovan Karadžić izdal:

Direktivo 7. V sodni evidenci je njena vsebina povezana z nalogo ustvariti za prebivalce Srebrenice in Žepe: nevzdržno stanje popolne negotovosti brez upanja na nadaljnje preživetje oziroma življenje.[16]

  1. marca je Mladić podpisal nadaljnji operativni ukaz oziroma Direktivo 7/1.[16]

To je precej močnejši dokaz o nameri bosanskosrbskega vodstva glede enklave kot: poznejše politične špekulacije o tem, kdo bi imel korist od padca. Operacija Krivaja 95. VRS je v začetku julija začela: Krivaja 95. Sodne ugotovitve se nekoliko razlikujejo v formulaciji razvoja cilja operacije, vendar pravnomočni in prvostopenjski sodni material dokumentira načrtovan napad na enklavo, cilj njene eliminacije oziroma izpraznitve in kasnejšo prisilno odstranitev bošnjaškega prebivalstva.[16][17]. Napad se je začel: 6. julija 1995.

  1. julija je VRS vstopila v Srebrenico.

Dutchbat: kaj je lahko in česa ni mogel storiti? Najlažja politična zgodba je: »Nizozemci so samo stali in gledali.« Resničnost je bolj zapletena. Poročilo OZN navaja, da je bilo približno: 150 bojno sposobnih pripadnikov Dutchbata v slabo branljivih položajih, nasproti približno: 2.000 napadalcem z oklepom in topništvom.[18] To je bilo izrazito neugodno razmerje.

Toda OZN priznava tudi lastne napake. A/54/549 ni opravičilo OZN. Nasprotno. Poročilo opisuje več zahtev Dutchbata za zračno podporo, zavrnitve in zamude, zmedo v poveljniški verigi, strah pred srbsko odmazdo proti pripadnikom OZN in splošno nepripravljenost pravočasno uporabiti silo[18]. Do trenutka, ko so bili omejeni letalski napadi izvedeni: je bilo prepozno, da bi preprečili padec mesta.

Dutchbat tudi sam ni brez vprašanj. Poročilo OZN kritizira izogibanje neposrednemu oboroženemu spopadu, nezadostno poročanje o zloveščih znakih po padcu in probleme pri deljenju obveščevalnih informacij[18]. Toda isto poročilo opozarja, da ni mogoče z gotovostjo reči: da bi bolj agresivno ravnanje Dutchbata rešilo življenja in ne povzročilo še več žrtev v prenatrpanem Potočarju.[18] To je pomembna protiutež poznejšim enostavnim sodbam. OZN priznava širšo sistemsko odgovornost.

Generalni sekretar je leta 1999 ugotovil, da je sistem safe areas nastal brez soglasja vseh strani, brez dovolj močnega vojaškega odvračanja in z mandatom, ki je pričakoval rezultat, ne da bi zagotovil potrebna sredstva[19]. Poročilo zato odgovornost ne omeji na: Dutchbat. Vključuje poveljniško strukturo OZN, sekretariat, Varnostni svet, države članice in zamude pri uporabi sile. Toda kot primarno in neposredno odgovornost za poznejše poboje navaja: načrtovalce in izvajalce zločinov.[19]

Datum: 11. julij: dva različna toka prebivalstva

Po padcu mesta sta nastali dve glavni skupini. Potočari. Tja je odšlo približno: 25.000–30.000 ljudi, pretežno žensk, otrok in starejših[16]. Kolona skozi gozd. Velika večina vojaško sposobnih moških ter del drugih ljudi je poskušala: peš prebiti do Tuzle. Sodni viri ocenjujejo kolono na približno: 10.000–16.000 ljudi.[17] Kolona ni bila samo civilna.

V njej so bili pripadniki ARBiH, oboroženi moški, neoboroženi civilisti in nekaj žensk in otrok. Na čelu so bili tudi: oboroženi pripadniki, ki so skušali omogočiti preboj.[17] To je pomembno za razlikovanje med padlimi v boju, zajetimi osebami in pozneje usmrčenimi osebami. Nekateri ljudje iz kolone so umrli v boju. Da. Med prebojem so bile borbe, zasede, granatiranje, mine, medsebojna zmeda, predaje in zajetja. Zato ni pravilno trditi: da je bil vsak človek, ki je izginil iz kolone, nujno usmrčen kot ujetnik.

Toda to ne pojasni množičnih grobišč in organiziranih eksekucij. Sodni in forenzični dokazi dokumentirajo množična zajetja, prevoze zapornikov, pridržanje v šolah, skladiščih in drugih objektih, množične usmrtitve na več lokacijah in uporabo težke mehanizacije za pokop trupel[20]. Med ključnimi lokacijami se v sodbah pojavljajo Kravica, Orahovac, Petkovci, Branjevo, Kozluk in druge lokacije v območju Zvornika in Bratunca[20]. To ni mogoče razložiti kot: običajne bojne izgube kolone.

Potočari: ločevanje moških

Po padcu so bosanskosrbske sile organizirale avtobusni prevoz žensk, otrok in starejših. iz Potočarjev proti ozemlju pod nadzorom vlade BiH.[16] Moški in fantje so bili ločevani, pridržani in odpeljani na druge lokacije. VRS je formalno govorila tudi o: preverjanju vojnih zločincev in vojnih ujetnikov. Toda poznejši dogodki so pokazali sistem množičnih usmrtitev. Prisilna premestitev žensk, otrok in starejših.

Mednarodna sodišča so prisilno premestitev prebivalstva obravnavala kot kaznivo dejanje in del širše operacije odstranitve bošnjaške skupnosti iz enklave. V genocidni analizi je bila pomembna kombinacija ubijanja moških in fantov, prisilne odstranitve preostale skupnosti in posledic za možnost njenega nadaljnjega obstoja v Srebrenici[21]. Kdaj se začnejo množične usmrtitve? Poročilo OZN rekonstruira:

  • sporadične umore že v noči 12. julija;
  • množičnejše ubijanje neoboroženih moških in fantov 13. julija;
  • nadaljevanje množičnih eksekucij 14., 15. in pozneje.[22]

Sodne rekonstrukcije nato dogodke povežejo z logistiko, prevozom, pridržanjem, strelskimi enotami in pokopi.

Koliko je bilo usmrčenih?

Pri številkah je treba razlikovati:

  1. začetne sezname pogrešanih;
  2. ljudi, umrle v boju;
  3. ljudi zajete in usmrčene;
  4. forenzično identificirane žrtve;
  5. pravno ugotovljen obseg genocidnega ubijanja.

Zakaj so bile zgodnje številke nižje? Decembra 1995 je OZN navajal:

  • okoli 8.000 veljavnih tracing requests po odstranitvi dvojnikov;
  • vendar zaradi neznane usode kolone kot najboljšo takratno oceno približno:

3.500–5.500 pogrešanih.[23] To je bila: začasna ocena nekaj mesecev po dogodku. Ni bila: končna forenzična številka. Do leta 1996 se je dokazna slika že spremenila. Februarja 1996 je poročilo posebnega poročevalca OZN zapisalo, da novi dokazi podpirajo sklep, da je bilo: najmanj 3.000 in morda do 8.000 ljudi žrtev množičnih pobojev.[24] Takrat grobišča še niso bila sistematično ekshumirana, sekundarna grobišča še niso bila v celoti rekonstruirana in DNK identifikacija še ni obstajala v današnjem obsegu. Kaj je forenzika pozneje ugotovila? ICTY-jeve ekipe so od leta 1996:

  • ekshumirale primarna in sekundarna grobišča;
  • analizirale okostja;
  • balistiko;
  • tekstil;
  • povezovalne vrvi;
  • preveze za oči;
  • zemljo;
  • DNK.[25]

Sodna forenzika je povezala posamezna sekundarna grobišča z: določenimi primarnimi grobišči. Zakaj so bila telesa v več grobiščih? Ker so bila nekatera primarna grobišča: prekopana. Telesa so bila z mehanizacijo izkopana, razkosana, prepeljana in ponovno zakopana v sekundarna oziroma terciarna grobišča.[25][26]. To močno zaplete štetje, identifikacijo in določanje minimalnega števila posameznikov. To je tudi dokaz prikrivanja. ICTY je forenzične povezave med primarnimi in sekundarnimi grobišči interpretiral kot: organizirano operacijo prikrivanja zločina.[25] ICMP danes pojasnjuje, da so bili ostanki posamezne žrtve pogosto najdeni v: treh ali štirih različnih grobiščih.[26] To ni običajen pojav pri: pokopu padlih po boju.

DNK je spremenil dokazno sliko. ICMP je po letu 2001 uvedel obsežno: DNA-led identification. Sorodniki pogrešanih so dali referenčne vzorce. Ti so bili primerjani z: DNK iz ekshumiranih posmrtnih ostankov.[26] Današnje stanje identifikacij. ICMP je julija 2025 navajal, da je bilo identificiranih: več kot 7.000 od približno 8.000 moških in fantov, umorjenih po padcu Srebrenice.[27] Na podrobni strani ICMP:

  • 7.745 prijav pogrešanih iz padca Srebrenice in okolice;
  • 6.981 DNK-identifikacij do junija 2023;
  • 7.017 identifikacij z DNK in drugimi metodami;
  • ocena skupnega števila ubitih nekoliko nad 8.000.[26]

Številke se razlikujejo glede na datum, definicijo območja in metodo štetja. Toda niso več samo: ocena iz pričevanj. Temeljijo na: identificiranih ljudeh. Ali DNK pove, kako je vsak človek umrl? Ne. DNK določa predvsem: identiteto. Način smrti se ugotavlja iz:

  • forenzične patologije;
  • položaja ostankov;
  • poškodb;
  • vezi;
  • prevez;
  • balistike;
  • konteksta grobišča;
  • pričevanj;
  • vojaških dokumentov.

Zato je napačno: »DNK sam dokazuje genocid«. DNK je en del: večplastnega dokaznega sistema. Prvi veliki pravni prelom: Krstić. Leta 2001 je ICTY Radislava Krstića na prvi stopnji obsodil za genocid. Na pritožbi leta 2004 je vijeće soglasno potrdilo: da je bil v Srebrenici storjen genocid.[28] Krstićeva osebna pravna kvalifikacija pa je bila spremenjena iz neposrednega storilca oziroma udeležbe v genocidu v: pomoč in podporo genocidu.[28] Kazenska sankcija je bila znižana na: 35 let. To je še en primer, zakaj je treba ločiti pravno kvalifikacijo dogodka in individualno odgovornost posameznika.

Popović in Beara: pravnomočni obsodbi za genocid. Januarja 2015 je pritožbeno vijeće pravnomočno potrdilo Vujadinu Popoviću — genocid in zarota za genocid, dosmrtni zapor, Ljubiši Beari — genocid in zarota za genocid, dosmrtni zapor in Dragu Nikoliću — pomoč in podpora genocidu ter drugi zločini[29]. To pomeni, da pravna kvalifikacija Srebrenice: ne temelji na eni sami sodbi ali enem samem obtožencu. Karadžić in Mladić.

IRMCT je pravnomočno potrdil Radovanu Karadžiću in Ratku Mladiću. dosmrtni kazni in obsodbe, ki vključujejo: genocid v Srebrenici.[16][30] To je danes: končni pravni status njunih mednarodnih procesov. ICJ: genocid kot vprašanje odgovornosti države. Leta 2007 je Meddržavno sodišče — ICJ — obravnavalo: Bosna in Hercegovina proti Srbiji in Črni gori. Sodišče je ugotovilo, da so bila dejanja v in okoli Srebrenice od približno 13. julija 1995: genocid, storjen s strani pripadnikov VRS.[31]

Pokopališče spominskega centra Srebrenica-Potočari z vrstami belih nagrobnikov.
Spominski center Srebrenica-Potočari. Pokopališče je poznejši prostor spomina; v članku ga uporabljamo kot dokumentarno sidro ob razlagi identifikacij, grobišč in pravnomočnih sodnih ugotovitev. Slika: Yoann.gonthier / Wikimedia Commons CC BY-SA 4.0

ICJ ni ugotovil, da je Srbija sama storila genocid

To je nujna pravna varovalka. ICJ je ugotovil genocidnih dejanj VRS ni mogoče pripisati Srbiji po uporabljenem standardu državne odgovornosti, ni dokazano, da je Srbija sama storila genocid, ni dokazano, da je k genocidu napeljevala in ni dokazano, da je bila pravno sokriva po Konvenciji[31]. Toda Srbija je kršila Konvencijo o genocidu.

ICJ je hkrati ugotovil, da je Srbija: kršila dolžnost preprečiti genocid.[31] Sodišče je poudarilo velik vpliv Beograda na VRS, informacije o nevarnem položaju in dejstvo, da oblasti niso uporabile vseh sredstev, ki so jih imele na voljo za preprečevanje[31]. Ugotovilo je tudi kršitev obveznosti sodelovanja z ICTY, povezano z Mladićem.[31] Torej sta napačni obe poenostavitvi: »ICJ je obsodil Srbijo za storitev genocida.«. Ne.

»ICJ je Srbijo popolnoma oprostil vsake odgovornosti glede Srebrenice.«. Tudi ne. Zakaj je pravna oznaka »genocid«? Genocid ni samo: zelo veliko število mrtvih. Zahteva poseben namen: uničiti zaščiteno skupino v celoti ali delno kot tako. V primeru Srebrenice so sodišča opredelila relevantno skupino kot: bosanske Muslimane/Bošnjake Srebrenice. Zakaj ubijanje predvsem moških lahko pomeni namen uničiti del skupine?

To je eno najpogosteje zastavljenih vprašanj. Sodna logika je bila ubiti so bili vojaško sposobni moški in fantje, vendar ne samo dejanski borci, odstranjena je bila velika večina moškega prebivalstva skupnosti, ženske, otroci in starejši so bili prisilno odstranjeni iz enklave in skupnost je bila s tem fizično in družbeno uničena kot skupnost na tem območju[28]. Sodišča so to presojala v: konkretnem kontekstu Srebrenice, ne kot univerzalno pravilo, da je vsak množični poboj moških genocid.

Ali so bili med usmrčenimi tudi borci? Med ljudmi, ki so: umrli med prebojem, da. Med zajetimi so bili prav tako ljudje, ki so bili vojaki, potencialni borci in civilisti. Toda ko je oseba: zajeta oziroma hors de combat, je ne smeš usmrtiti brez zakonitega postopka. Krstićevo pritožbeno vijeće je izrecno poudarilo, da množične eksekucije: niso razlikovale med dejanskimi borci in civilisti v kategoriji zajetih moških.[28]

Zato »vsi so bili vojaki« ni pravni odgovor na eksekucije. Tudi če bi bil velik delež zajetih: pripadnikov ARBiH, to ne legalizira vezanja, pridržanja, prevoza na strelišče in množične ustrelitve. Status vojnega ujetnika daje: več zaščite pred samovoljnim ubojem, ne manj. Toda tudi »vseh 8.000 je bilo ustreljenih na istem mestu« je napačno. Dogodek ni bil en sam poboj. Gre za:

  • različne lokacije;
  • več dni;
  • več transportov;
  • različne skupine;
  • smrt nekaterih v boju;
  • zajetja;
  • množične eksekucije;
  • poznejše prikrivanje.

Zato je treba uporabljati: sodni in forenzični model dogodkov, ne politični slogan.

Kaj je s teorijo, da gre večinoma za bojne izgube?

Bojne izgube so: realen del dogodka kolone. Toda teorija, da bi z njimi lahko pojasnili veliko večino danes identificiranih žrtev, ne pojasni:

  • množičnih grobišč na lokacijah eksekucij;
  • vezi na rokah;
  • prevez za oči;
  • strelnih poškodb;
  • prič preživelih iz eksekucij;
  • logistike prevozov;
  • sekundarnih grobišč;
  • operacije ponovnega prekopavanja.[20][25][26]

Zato: bojna smrt in množična usmrtitev sta dve resnični kategoriji, vendar nista zamenljivi. Ali so seznami žrtev brez napak? Noben velik zgodovinski seznam ni nujno: absolutno brez administrativne napake. Možni so dvojniki, napačni osebni podatki, kasnejše identifikacije in spremembe statusa pogrešanega. Zato je zgodnja metoda tracing requests imela veliko negotovost.[23] Toda današnja dokazna slika ni odvisna samo od: enega imenskega seznama. Temelji na DNK, ekshumacijah, sodnih dokazih, družinskih referenčnih vzorcih in individualnih identifikacijah.[26][27]. Posamezna napaka zato: ne razveljavi celotnega dokaznega sistema. Sporno oziroma odprto za zgodovinsko raziskavo.

  • natančna rekonstrukcija vseh odločitev v poveljniški verigi OZN;
  • kaj so posamezne obveščevalne službe vedele in kdaj;
  • alternativni scenarij, če bi bila zračna sila uporabljena prej;
  • natančna motivacija posameznih političnih akterjev;
  • celotna notranja dinamika bošnjaškega vodstva;
  • kako pomembni so bili posamezni predhodni napadi iz enklave za srbsko politično propagando in vojaško odločanje;
  • vse podrobnosti sestanka s srebreniško delegacijo leta 1993;
  • resničnost domnevne Clintonove ponudbe.

Bistveno manj sporno na dokazni ravni.

  • Srebrenica ni bila popolnoma demilitarizirana;
  • zločini nad srbskimi zaporniki so se zgodili;
  • Orić je pravnomočno oproščen;
  • VRS je julija 1995 zavzela safe area;
  • ženske, otroci in starejši so bili prisilno premeščeni;
  • več tisoč zajetih moških in fantov je bilo množično usmrčenih;
  • obstajajo primarna in sekundarna množična grobišča;
  • telesa so bila premeščana zaradi prikrivanja;
  • več kot 7.000 žrtev je individualno identificiranih;
  • mednarodna sodišča so dogodke pravnomočno opredelila kot genocid.

Kaj dokumentarec lahko spremeni — in česa ne? A Town Betrayed lahko legitimno opozori na zamolčane predhodne srbske žrtve, na notranjo politiko Sarajeva, na napake OZN in na nepopolno demilitarizacijo. Če je pri konkretni trditvi: boljši dokaz, jo je treba vključiti. Ne more pa dokumentarec sam razveljaviti DNK-identifikacij, primarnih grobišč, sekundarnih grobišč in več neodvisnih pravnomočnih sodb. brez dokaznega korpusa, ki bi bil močnejši od njih. To je osnovno pravilo raziskovalne higiene.

Kaj Meholjićevo pričevanje lahko spremeni — in česa ne? Če je njegova pripoved pravilna, bi bila pomembna za: politično zgodovino odločanja o Srebrenici. Lahko bi pokazala, da je vodstvo BiH razpravljalo o ozemeljski zamenjavi, možnosti padca enklave in povezavi med množičnimi žrtvami in tujo intervencijo. Del glede: ozemeljske zamenjave ima neodvisno dokumentarno podlago v poročilu OZN.[8] Del glede: domnevne Clintonove ponudbe ostaja nepotrjen.

Tudi če bi bila domnevna ponudba dokazana, kaj bi to pravno spremenilo? Ne bi samodejno spremenila odgovornosti oseb, ki so zajele zapornike, organizirale transport, izvedle eksekucije, zakopale trupla in pozneje prekopale grobišča. Lahko bi odprla: ločeno politično vprašanje odgovornosti drugih akterjev. Toda odgovornost A: ne izniči odgovornosti B. »Kdo je imel korist?« ni isto kot »kdo je načrtoval zločin?«.

Po Srebrenici se je povečal mednarodni politični pritisk, spremenilo okolje za Natovo uporabo sile in spremenila dinamika mirovnega procesa. To je: poznejša posledica. Ni avtomatičen dokaz: predhodnega dogovora, da bo zločin dovoljen ali organiziran zaradi te koristi. Za tak sklep je potreben: neposreden dokaz načrta. Je bil padec Srebrenice »false flag«? Dokazni korpus, pregledan v ta članek, tega ne podpira. Ni spora, da je:

  • operacijo Krivaja 95 izvedla VRS;
  • VRS zavzela mesto;
  • bosanskosrbske strukture organizirale zajetja, transporte in množične eksekucije;
  • njihove enote sodelovale pri prikrivanju grobišč.[16][20][25]

Spori se nanašajo predvsem na politično predzgodovino, ravnanje Sarajeva, OZN, predhodno vedenje, neuspeh zaščite in domnevne politične ponudbe. To ni ista stvar kot: dokaz, da je storilec množičnih pobojev nekdo drug. Kaj pomeni »genocid« v tem članku? Ta članek izraz uporablja: kot pravno kvalifikacijo pravnomočnih mednarodnih sodb. To ne pomeni, da ni dovoljeno analizirati dokazov, ni dovoljeno preučiti predzgodovine, ni dovoljeno kritizirati OZN, ni dovoljeno raziskati zločinov nad Srbi in ni dovoljeno razpravljati o motivih drugih političnih akterjev. Pomeni: ne bomo pravnomočne pravne kvalifikacije predstavljali kot nekaj, česar sodišča nikoli niso ugotovila.

Ali je pravna kvalifikacija lahko predmet akademske kritike? Da. Pravna doktrina lahko razpravlja o definiciji »dela skupine«, dokazovanju posebnega namena, razmerju med prisilnim premestitvijo in fizičnim uničenjem in mejah genocidne kvalifikacije. Toda akademska kritika: ni isto kot sprememba sodbe. Dokler sodbe ostanejo pravnomočne, je procesni status: genocid. SODNO DOKAZANO / PRAVNOMOČNO. genocid v Srebrenici, množične organizirane usmrtitve, prisilna premestitev prebivalstva, več individualnih obsodb, Orićeva oprostitev, Srbija ni pravno spoznana za storilca genocida in Srbija je kršila dolžnost preprečitve genocida. PRIMARNO DOKUMENTIRANO.

  • safe area režim;
  • sporazumi o demilitarizaciji;
  • nepopolna demilitarizacija;
  • Direktiva 7;
  • napad Krivaja 95;
  • zamude pri zračni podpori;
  • politične razprave o ozemeljski zamenjavi;
  • zgodnje ocene pogrešanih.

FORENZIČNO DOKAZANO. množična grobišča, povezave primarnih in sekundarnih grobišč, prekopavanje in DNK-identitete več kot 7.000 ljudi. DOKUMENTIRANO KOT PRIČEVANJE, NE KOT POTRJENA VSEBINA. Meholjićeva trditev o domnevni Clinton/Izetbegović ponudbi. RESEARCH LEAD. A Town Betrayed in posamezne dokumentarne in politične razlage, ki jih je treba preverjati ločeno. Kaj lahko po dokazih trdimo z visoko stopnjo gotovosti? Srebrenica je bila pred 1995 oblegana enklava z velikim številom beguncev.

Iz enklave so bile 1992–1993 izvedene vojaške operacije proti srbskim krajem. Nad srbskimi zaporniki v Srebrenici so bili storjeni hudi zločini. Naser Orić je bil na ICTY pravnomočno oproščen. Orićeva oprostitev pomeni, da zločinov nad srbskimi zaporniki ni bilo. Srebrenica je bila aprila 1993 razglašena za safe area. Demilitarizacija je bila formalno razglašena kot uspešna, vendar dejansko nepopolna. Bošnjaške sile so zadržale del funkcionalnega orožja. VRS ni v celoti odstranila težkega orožja iz logike demilitarizacije.

Safe area je bila popolnoma neoborožena. Nekateri izpadi iz enklave so se nadaljevali. OZN leta 1999 ni našel verodostojnega dokaza, da bi taki izpadi predstavljali pomembno vojaško grožnjo, ki je povzročila julijski napad. Ozemeljska zamenjava Srebrenice/Žepe za območja okoli Sarajeva je bila predmet političnih predlogov in pogovorov. OZN dokumentira trditev nekaterih preživelih članov delegacije o 5.000 žrtvah in Natovi intervenciji. Izetbegović je tako izjavo kategorično zanikal.

Clintonova ponudba »5.000 mrtvih za intervencijo« je neodvisno dokazana. Mladićevo vijeće je medijske/intervjujske dokumente o »žrtvovanju« zavrnilo zaradi problemov z nekoroboriranostjo in zanesljivostjo. To dokazuje, da je Meholjić lagal. A Town Betrayed je legitimni raziskovalni lead. A Town Betrayed sam po sebi dokazuje svoje ključne teze. PFU je pri dokumentarcu ugotovil kršitev načela kritične uporabe virov. NIOD je 2002 objavil veliko neodvisno študijo Srebrenice in 2016 novo študijo o air support/prior knowledge.

VRS je julija izvedla Krivaja 95 in zavzela Srebrenico. Dutchbat je imel dovolj moči za zagotovljeno uspešno obrambo brez zunanje podpore. OZN je imel težave, zamude in zmedo pri uporabi zračne podpore. Padec enklave dokazuje, da je OZN namerno načrtoval pokol. Del moških je med prebojem umrl v bojih. Zato množičnih eksekucij ni bilo. Več tisoč zajetih moških in fantov je bilo organizirano usmrčenih. Ženske, otroci in starejši so bili prisilno odstranjeni iz enklave.

Grobišča so bila pozneje prekopana in telesa premaknjena. Več kot 7.000 žrtev je individualno identificiranih. Vse žrtve so bile identificirane iz enega političnega seznama brez forenzične potrditve. ICTY/IRMCT in ICJ so zločin pravno opredelili kot genocid. Srbija je bila na ICJ spoznana za storilko genocida. Srbija je bila na ICJ spoznana za kršiteljico dolžnosti preprečiti genocid. Najpomembnejša ugotovitev ta članek.

Srebrenica je dober primer, zakaj zgodovine ne smemo raziskovati z izbiro samo tistih dokazov, ki služijo eni pripovedi. Če izpustimo srbske žrtve pred 1995, nepopolno demilitarizacijo, Orićevo pravnomočno oprostitev, politične pogovore o zamenjavi, Meholjićevo pričevanje in napake OZN. dobimo: nepopolno zgodovino. Če pa zaradi teh dejstev izpustimo sistem množičnih eksekucij, primarna in sekundarna grobišča, DNK, organizirano prikrivanje in več neodvisnih pravnomočnih sodb. dobimo: prav tako nepopolno zgodovino. Raziskava mora obdržati: oboje.

Končni dokazni sklep

  1. Srebrenica je nastala kot oblegana bošnjaška enklava v kontekstu hudih zločinov in izgona v vzhodni Bosni.
  2. Bošnjaške sile iz enklave so napadale okoliške srbske kraje; nad srbskimi zaporniki so bili storjeni hudi zločini.
  3. Naser Orić je bil na koncu na ICTY pravnomočno oproščen.
  4. Enklava po letu 1993 ni bila popolnoma demilitarizirana.
  5. Tudi bosanskosrbska stran ni izpolnila celotne demilitarizacijske logike in je ohranila odločilno premoč v težkem orožju.
  6. Politični predlogi za ozemeljsko zamenjavo Srebrenice so dokumentirani.
  7. Trditev nekaterih članov delegacije, da je Izetbegović omenjal 5.000 žrtev kot pogoj za možno Natovo intervencijo, je dokumentirana kot pričevanje in jo je Izetbegović zanikal.
  8. Neodvisen dokaz, da je Clinton dejansko podal takšno ponudbo ali da je bil padec Srebrenice načrtno dogovorjeno »žrtvovanje«, v pregledanem korpusu ni bil ugotovljen.
  9. OZN in Dutchbat nista učinkovito zaščitila enklave; A/54/549 dokumentira resne sistemske napake pri mandatu, poveljevanju in zračni podpori.
  10. Po padcu so nekateri ljudje iz kolone umrli v boju, toda več tisoč zajetih ljudi je bilo organizirano usmrčenih.
  11. Množična grobišča, sekundarna grobišča, prekopavanje in DNK dokazujejo veliko več kot zgolj seznam pogrešanih.
  12. ICTY/IRMCT in ICJ so poboje pravnomočno opredelili kot genocid.
  13. ICJ genocida ni pripisal Srbiji kot storilki, je pa Srbijo spoznal za odgovorno za kršitev obveznosti preprečevanja genocida in za nesodelovanje pri kaznovanju.
  14. Politična odgovornost Sarajeva, Washingtona, OZN ali drugih akterjev je legitimno raziskovalno vprašanje samo tam, kjer je podprta z dokazi; ne more pa brez dokazov nadomestiti ugotovljene odgovornosti neposrednih storilcev množičnih eksekucij.

Dokazi zato niso razporejeni na dve nasprotni zgodbi, temveč po njihovi dokazni teži. Dokumentirana dejstva, pravnomočne sodne ugotovitve, pričevanja, odprta vprašanja in trditve brez neposredne dokazne potrditve morajo ostati jasno ločeni. Serija se nadaljuje z Dve drugačni poti iz Jugoslavije: Severna Makedonija in Črna gora — od relativno mirnega izhoda do Ohrida 2001 in referenduma 2006.

Viri in nadaljnje branje

  1. ICTY. Naser Orić Trial Judgement, 30 June 2006 — vojaški in humanitarni kontekst Srebrenice 1992–1993. Vir
  2. ICTY. Naser Orić Indictment — očitani napadi na Ratkoviće, Ježestico, Fakoviće, Bjelovac, Kravico, Šiljkoviće in druge kraje. Vir
  3. ICTY. Naser Orić Appeals Judgement Summary, 3 July 2008 — pravnomočna oprostitev; izrecna ugotovitev, da so bili nad srbskimi zaporniki storjeni hudi zločini. Vir
  4. United Nations Peacekeeping. UNPROFOR / Safe Areas — Resolution 819, april 1993; humanitarian context and initial declaration of successful demilitarization. Vir
  5. United Nations. Historical precedents for protected/demilitarized zones — demilitarization agreements of April and May 1993; distinction between demilitarized zones and Security Council safe areas. Vir
  6. ICTY. Popović et al. Trial Judgement — evidence concerning retained functional weapons after demilitarization and later military organization in the enclave. Vir
  7. United Nations Secretary-General. The fall of Srebrenica, A/54/549, paras. 475–479 — incomplete Bosniac demilitarization, Serbian heavy weapons, raids from enclave and UN assessment. Vir
  8. United Nations Secretary-General. The fall of Srebrenica, A/54/549, paras. 114–116 — territorial exchange proposals; September 1993 delegation; allegation concerning 5,000 victims and Izetbegović denial. Vir
  9. ICTY. Popović et al. trial transcript, 18 September 2006 — courtroom presentation of Hakija Meholjić's public allegation. Vir
  10. ICTY. Mladić, Decision on Defence's Second Bar Table Motion, 23 May 2016, and reconsideration decision 6 July 2016 — Meholjić news/interview material, uncorroborated allegation and source-reliability/admissibility problems. Vir 1 Vir 2
  11. Journalisten / contemporary Norwegian media documentation. Byen som kunne ofres / A Town Betrayed and the public debate around the NRK documentary. Vir
  12. Journalisten. PFU decision regarding Byen som kunne ofres — violation of source-critical requirements, point 3.2. Vir 1 Vir 2
  13. NIOD Institute for War, Holocaust and Genocide Studies. Srebrenica, een 'veilig' gebied, 2002 — reconstruction, background, consequences and analysis. Vir
  14. NIOD. History of NIOD — report published 10 April 2002; Dutch cabinet resignation and later parliamentary inquiry. Vir
  15. NIOD. De val van Srebrenica: Luchtsteun en voorkennis in nieuw perspectief, 2016 — later review of sources on air support and prior intelligence. Vir
  16. ICTY / IRMCT. Ratko Mladić Trial and Appeal materials — Directive 7/1, Krivaja 95, forced removal, executions and final genocide conviction. Vir 1 Vir 2
  17. ICTY. Tolimir Trial Judgement Summary — Krivaja 95, column estimates and operation against the enclave. Vir
  18. United Nations Secretary-General. A/54/549, paras. 297–317 and 470–474 — air-support delays, Dutchbat force balance and UN assessment of Dutchbat conduct. Vir
  19. United Nations General Assembly / Secretary-General. Public presentation of A/54/549 — failure of safe-area model, reluctance to use force and institutional responsibility. Vir
  20. ICTY. Srebrenica investigations / Krstić forensic findings — execution sites, mass executions, primary graves and burial operations. Vir 1 Vir 2
  21. ICTY. Blagojević & Jokić — forcible transfer, separation of men and murder of more than 7,000 Bosnian Muslim men and boys in the Trial Chamber findings. Vir
  22. United Nations Secretary-General. A/54/549 — reconstruction of killings and mass executions, 12–20 July 1995. Vir
  23. United Nations. S/1995/988 — early post-fall tracing requests and provisional 3,500–5,500 missing estimate. Vir
  24. United Nations Commission on Human Rights. E/CN.4/1996/63 — by early 1996, evidence supporting at least 3,000 and possibly as many as 8,000 victims of mass killings. Vir
  25. ICTY. Krstić Trial Judgement and OTP investigations — primary/secondary grave links, reburial and concealment operation. Vir 1 Vir 2
  26. International Commission on Missing Persons (ICMP). Srebrenica program — DNA identification, 7,017 identified victims, secondary/tertiary graves and estimated total slightly above 8,000. Vir
  27. ICMP. Srebrenica: Solidarity through Truth and Justice, 11 July 2025 — more than 7,000 of approximately 8,000 men and boys murdered after the fall identified. Vir
  28. ICTY. Krstić Appeals Judgement, 19 April 2004 — genocide finding affirmed; Krstić convicted of aiding and abetting genocide. Vir
  29. ICTY. Popović et al. Appeals Judgement, 30 January 2015 — final genocide and conspiracy convictions for Popović and Beara; aiding and abetting genocide for Drago Nikolić. Vir 1 Vir 2
  30. IRMCT. Karadžić and Mladić final appeal outcomes — life sentences and final Srebrenica genocide convictions. Vir 1 Vir 2
  31. International Court of Justice. Bosnia and Herzegovina v. Serbia and Montenegro, Judgment Summary, 26 February 2007 — genocide at Srebrenica; no attribution of perpetration to Serbia; Serbian breach of duty to prevent and cooperate with punishment. Vir