Bosna 1992: republika brez večine — referendum, tri nacionalne politike in začetek najkrvavejše vojne razpada

Bosna ni bila Slovenija in ni bila Hrvaška

Slovenija je imela jasno slovensko večino. Hrvaška je imela jasno hrvaško večino, čeprav z veliko in ozemeljsko zgoščeno srbsko skupnostjo. Bosna in Hercegovina je bila drugačna. Po popisu leta 1991 je imela 4.377.033 prebivalcev. Od tega se jih je:

• 1.902.956 oziroma 43,5 % opredelilo kot Muslimani,
• 1.366.104 oziroma 31,2 % kot Srbi,
• 760.852 oziroma 17,4 % kot Hrvati,
• 242.682 oziroma 5,5 % kot Jugoslovani,
• preostali pa v drugih kategorijah.[1]

Izraz Muslimani je bil takrat uradna nacionalna kategorija. Danes za isti narodni korpus praviloma uporabljamo ime Bošnjaki, vendar ga pri opisovanju dokumentov iz let 1990–1992 ne bomo retroaktivno vstavljali tja, kjer je izvirni vir uporabljal tedanji ustavni izraz. Najpomembnejša številka pa je druga: noben narod ni imel absolutne večine. To je pomenilo, da razpad Jugoslavije Bosni ni zastavil samo vprašanja: Ali naj ostane v Jugoslaviji ali postane neodvisna? Zastavil je tudi vprašanje: Kdo ima pravico o tem odločiti? Večina vseh državljanov? Vsak od treh konstitutivnih narodov posebej? Republikanska skupščina? Ali območja, ki jih posamezna nacionalna politika razglasi za »svoja«? To bo postalo srce krize.

Volitve 1990: tri nacionalne stranke zmagajo skupaj

Prve večstrankarske volitve v Bosni in Hercegovini so bile 18. novembra 1990. Zmagale niso stranke s skupnim bosanskim programom. Zmagale so tri stranke, organizirane predvsem po nacionalnem ključu: SDA — Stranka demokratske akcije, ki je predstavljala predvsem Muslimane; SDS — Srbska demokratska stranka; HDZ BiH — Hrvaška demokratična skupnost Bosne in Hercegovine.[2] V 240-članski dvodomni skupščini so skupaj osvojile približno 84 odstotkov vseh mandatov. SDA je imela 86 sedežev. SDS 72. HDZ 44.[2][3] Toda po volitvah niso takoj postale sovražne vlade. Skupaj so oblikovale oblast.

Alija Izetbegović je postal predsednik Predsedstva. Momčilo Krajišnik, vidni politik SDS, predsednik Skupščine. Jure Pelivan iz HDZ predsednik vlade.[2] To je pomemben prizor. Bosna leta 1990 ni bila država, v kateri tri nacionalne stranke niso mogle niti sedeti za isto mizo. Lahko so. Problem je bil, da so pod skupno oblastjo obstajali zelo različni odgovori na vprašanje prihodnosti Jugoslavije.

Dokler obstaja Jugoslavija, je mogoče odlagati odgovor

Dokler je obstajala možnost reformirane Jugoslavije, so se razlike še lahko skrivale. Toda 25. junija 1991 sta Slovenija in Hrvaška razglasili neodvisnost. Na Hrvaškem je izbruhnila velika vojna. Zvezne institucije so razpadale. In Bosna je morala odgovoriti na vprašanje, ki ga je do tedaj lahko odlagala: Kaj ostane od Jugoslavije, če Slovenija in Hrvaška odideta? Za večino vodstva SDA je bila možnost, da Bosna ostane v novi, močno srbskocentrični Jugoslaviji s Srbijo, Črno goro in deli drugih republik, nesprejemljiva. Za vodstvo SDS je bila neodvisna Bosna, v kateri bi o ključnih vprašanjih odločala skupna državljanska večina, prav tako nesprejemljiva.

HDZ BiH pa je bil vmes: podpiral je izstop Bosne iz preostale Jugoslavije, hkrati pa je del hrvaškega političnega vodstva vse bolj organiziral tudi lastni teritorialni okvir.[4] Od tod naprej Bosna nima enega ustavnega spora. Ima najmanj tri.

Prvi projekt: SDA — neodvisna in ozemeljsko celovita Bosna

SDA Alije Izetbegovića je bila nacionalna stranka. Ni bila nevtralna državljanska stranka brez muslimanske oziroma bošnjaške politične identitete. Toda njen državni program se je do konca leta 1991 vedno bolj usmerjal v: neodvisno Bosno in Hercegovino v njenih obstoječih republiških mejah. To je pomenilo: Bosna ne ostane v zmanjšani Jugoslaviji; ne razdeli se med Srbijo in Hrvaško; in ne razpade na tri samostojne nacionalne države. SDA je pri vprašanju neodvisnosti našla skupni interes s HDZ. Toda to zavezništvo ni pomenilo, da sta imeli enako predstavo o notranji ureditvi Bosne. Del muslimanskega oziroma bošnjaškega političnega prostora je vedno bolj zagovarjal načelo: državljani odločajo z večino.

Za SDS je bilo to nevarno. Če ima eden od treh konstitutivnih narodov skoraj 44 odstotkov prebivalstva in lahko skupaj z delom Hrvatov preglasuje Srbe, potem po srbski razlagi to ni več ravnotežje treh narodov. To je začetek ustavnega problema, ki ga ni bilo mogoče rešiti samo s štetjem glasov. Tudi Muslimani se oborožujejo.

Pomembno je, da pri Bosni ne naredimo slike, po kateri bi se samo ena stran pripravljala na možnost vojne. Sodna dokumentacija ICTY ugotavlja, da so se leta 1991 in v začetku 1992 oboroževale vse glavne skupnosti.[5] Na muslimanski strani je nastajala Patriotska liga. Organizirala je tajno pridobivanje orožja, vojaško usposabljanje in lokalne mreže. Tudi skupine, pozneje znane kot Zelene beretke, so bile del širšega procesa samoorganiziranja.[5] To je pomembno. Neodvisna Bosna ni nastala kot popolnoma neoborožen politični projekt, ki bi šele po prvem napadu pomislil na vojsko. Vodstva so opazovala vojno na Hrvaškem.

Videla so, kaj pomeni razpad skupne države. In se pripravljala. Toda oboroževanje vseh strani ni pomenilo enake vojaške moči. JLA je imela: težko orožje, vojašnice, skladišča, poveljstva, logistiko, artilerijo, oklep, in infrastrukturo po vsej Bosni. To razmerje bo odločilno.

Drugi projekt: SDS — ostati v Jugoslaviji ali izločiti srbska ozemlja iz neodvisne Bosne

SDS Radovana Karadžića je nasprotovala neodvisni Bosni, če bi ta izstopila iz Jugoslavije brez soglasja Srbov. Njena politika je postopoma postajala ozemeljska. Že leta 1991 so se občine s srbskimi večinami povezovale v: skupnosti občin, avtonomne regije, in druge vzporedne politične strukture.[6]

1. oktobra 1991 je bila oblikovana Skupščina srbskega naroda v Bosni in Hercegovini.[6][7]

S tem je SDS ustvarila institucijo, ki ni bila več samo poslanska skupina znotraj bosanske skupščine. Bila je vzporedni politični center.

1. in 10. novembra 1991 je SDS izvedla plebiscit.

Bosanske Srbe je vprašala, ali želijo ostati v skupni jugoslovanski državi s Srbijo, Črno goro in drugimi, ki želijo ostati.[8] Velika večina sodelujočih Srbov je odgovorila pritrdilno. Toda plebiscit ni bil skupni referendum vseh državljanov Bosne. Udeležba je bila skoraj izključno srbska in različnim skupinam so bile dane različne glasovnice.[8] Tako je do konca 1991 nastal paradoks: ena politična stran se je sklicevala na voljo večine vseh prebivalcev republike; druga na ločeno voljo enega konstitutivnega naroda. Obe sta govorili o demokraciji. Toda merili sta drugačen demos. Srbske avtonomne regije niso bile samo simbol.

Do konca 1991 srbska regionalizacija ni bila samo kulturna ali upravna ideja. ICTY je v več postopkih ugotovil dokaze, da je SDS: organizirala ločene srbske institucije; usklajevala lokalna krizna telesa; sodelovala pri oboroževanju srbskega prebivalstva; ter z elementi JLA pripravljala strukture za prevzem oblasti v občinah.[6][9] V poznejši sodbi Radovanu Karadžiću je sodišče ugotovilo, da je od oktobra 1991 obstajal širši skupni projekt trajnega odstranjevanja Muslimanov in Hrvatov z ozemelj, ki jih je bosansko-srbsko vodstvo zahtevalo za svojo državo.[10] Karadžić je bil pozneje pravnomočno obsojen za:

preganjanje, iztrebljanje, umore, deportacije, prisilne premestitve, ter za kampanjo terorja nad Sarajevom.[10] Toda pomembna pravna meja ostane: ICTY ni ugotovil genocida v bosanskih občinah leta 1992. Karadžić je bil za genocid pravnomočno obsojen zaradi Srebrenice leta 1995, ne zaradi vseh zločinov iz leta 1992.[10] Zločin proti človečnosti in genocid nista ista pravna kategorija. januar 1992: srbska republika nastane pred bosanskim referendumom. Ta datum je zelo pomemben.

1. januarja 1992 je Skupščina srbskega naroda razglasila Srbsko republiko Bosno in Hercegovino.[7][11]

Ime bo avgusta spremenjeno v Republiko Srbsko. To se je zgodilo: pred referendumom o neodvisnosti Bosne, pred evropskim priznanjem, in pred ameriškim priznanjem. Zato je kronološko napačno reči: »Bosanski Srbi so svojo republiko ustanovili šele kot reakcijo na mednarodno priznanje Bosne.« Njene politične in institucionalne strukture so nastajale že leta 1991. Republika je bila formalno razglašena januarja 1992. To ne pomeni, da referendum in priznanje pozneje nista vplivala na eskalacijo. Pomeni samo, da separatistična institucionalna infrastruktura obstaja že prej.

Tretji projekt: HDZ BiH — za neodvisnost Bosne, a ne nujno za popolnoma centralizirano Bosno

Hrvaška politika v Bosni je bila najbolj dvojna. HDZ BiH pod Stjepanom Kljuićem je leta 1991 še zagovarjal neodvisno in nedeljivo Bosno in Hercegovino.[12] Hkrati pa so se znotraj stranke krepili voditelji, ki so hoteli tudi posebno hrvaško teritorialno organizacijo.

1. novembra 1991 je bila v Grudah razglašena Hrvaška skupnost Herceg-Bosna.[7][13]

Tukaj je potrebna velika previdnost. Ne smemo avtomatično prenesti vsega, kar se je zgodilo v hrvaško-bošnjaški vojni leta 1993, nazaj v november 1991. Poznejša sodba v zadevi Prlić in drugi je ugotovila, da je kriminalni skupni projekt etničnega preoblikovanja ozemlja zaživel pozneje, zlasti od začetka leta 1993.[14] Toda druge sodne ugotovitve kažejo, da so že konec leta 1991 obstajali politični voditelji Herceg-Bosne, ki so javno govorili o hrvaškem ozemlju v Bosni in povezovanju s Hrvaško.[15] Zato je najbolj natančno reči: hrvaški projekt je bil konec 1991 notranje razdeljen in se je razvijal. HDZ je podpiral referendum za neodvisno Bosno. Hkrati je gradil svojo regionalno politično strukturo. Ta dvojnost bo pozneje postala eden glavnih virov bosansko-hrvaškega spora. Oktobra 1991 skupna skupščina poči.

1. oktobra 1991 je bosanska skupščina sprejela dokumente, ki so potrjevali suverenost Bosne in Hercegovine.

Srbski poslanci so odločitvi nasprotovali. Spor je bil oster in ustavnopraven: ali lahko večina poslancev sprejme odločitev o statusu republike, če predstavniki enega od treh konstitutivnih narodov trdijo, da gre za vprašanje, pri katerem ne smejo biti preglasovani? SDS je odločitev razumela kot dokaz, da skupne institucije ne ščitijo več srbske politične enakopravnosti. SDA in HDZ pa sta trdila, da srbski veto ne more Bosni avtomatično preprečiti, da sledi Sloveniji in Hrvaški iz razpadajoče Jugoslavije. Po tem sporu srbski predstavniki vedno bolj delujejo skozi svojo skupščino. Bosanski parlament pa vedno manj deluje kot skupni prostor treh nacionalnih politik. To je institucionalna prelomnica.

Badinterjeva komisija: Bosna še nima dovolj jasnega odgovora

Ko je Evropska skupnost decembra 1991 odprla postopek priznanja novih držav, je za Bosno nastal problem. Predsedstvo Bosne in Hercegovine je 20. decembra zaprosilo za priznanje neodvisnosti. Srbski člani Predsedstva tega niso podprli.[7] Badinterjeva arbitražna komisija je 11. januarja 1992 ugotovila, da v Bosni in Hercegovini še ni mogoče zanesljivo ugotoviti volje prebivalstva za samostojno državo, ker ni bilo referenduma ali drugega izraza volje vseh prebivalcev oziroma narodov.[16] Zato je zahtevala referendum. To je ključno. Referendum ni bil samo Izetbegovićeva enostranska ideja. Bil je tudi odgovor na evropski pogoj za priznanje. januar: srbski poslanci odidejo, referendum je razpisan.

1. januarja 1992 je Skupščina SR Bosne in Hercegovine razpisala referendum o suverenosti in neodvisnosti.

Poslanci SDS in del drugih srbskih poslancev so sejo zapustili in odločitve niso podprli.[7][17] Referendum je bil določen za 29. februar in 1. marec. Vprašanje se je glasilo približno: Ali ste za suvereno in neodvisno Bosno in Hercegovino, državo enakopravnih državljanov, narodov Bosne in Hercegovine — Muslimanov, Srbov, Hrvatov in pripadnikov drugih narodov, ki v njej živijo?[18] Pomemben je izraz: država enakopravnih državljanov in narodov. Poskusil je povezati dve legitimnosti: državljansko in nacionalno. Toda spor o tem, katera ima zadnjo besedo, s tem ni izginil.

Referendum: 64,31 odstotka vseh volilnih upravičencev glasuje, skoraj vsi za

Uradne rezultate je republiška volilna komisija ugotovila 6. marca. Od 3.253.847 volilnih upravičencev jih je glasovalo 2.073.568 oziroma 64,31 odstotka.[18] Od veljavnih glasov je bilo: 2.061.932 oziroma 99,44 odstotka za, 6.037 proti.[18] To je zelo jasen rezultat. Toda njegov pomen je treba opisati natančno. Za neodvisnost je glasovalo približno 63,4 odstotka vseh registriranih volilnih upravičencev. To je absolutna večina vseh volivcev. Ni pa bilo soglasje vseh treh narodov. SDS je referendum bojkotirala. Bosanski Srbi so v veliki večini ostali doma.[17][19]

Zato sta mogoča dva politična stavka: »Večina vseh državljanov Bosne je izbrala neodvisnost.« To je podprto z rezultatom. In: »Večina bosanskih Srbov neodvisnosti ni sprejela.« Tudi to je podprto z njihovim bojkotom in predhodnim srbskim plebiscitom. Oba stavka sta lahko resnična hkrati. Referendum ni bil etnično enoten niti na strani »za«.

Pomembno je tudi, da rezultat ne reduciramo na: Muslimani proti Srbom. HDZ BiH je podprl izhod na referendum in neodvisnost. Tudi Hrvaška je bosanske Hrvate spodbujala, naj glasujejo za.[17] Tako je bila referendumska koalicija v osnovi: Muslimansko-bošnjaška + hrvaška, ob množičnem srbskem bojkotu. Toda med hrvaškim vodstvom in SDA so že obstajala nesoglasja o prihodnji notranji ureditvi. HDZ je želel močnejše priznanje konstitutivnosti in teritorialne organizacije narodov. SDA je bolj poudarjala celovitost države in državljansko večino. Zavezništvo za neodvisnost torej še ni pomenilo skupne vizije Bosne. marec: umor na srbski poroki v Sarajevu.

Na prvi dan marca, med referendumom, je bil pred pravoslavno cerkvijo v Sarajevu napaden srbski poročni sprevod. Ubit je bil Nikola Gardović, oče ženina, pravoslavni duhovnik pa je bil ranjen. Dogodek je med bosanskimi Srbi postal simbol: dokaz, da v neodvisni Bosni niso varni. Sledile so barikade v Sarajevu. ICTY-jeva rekonstrukcija kaže, da je SDS barikade politično nadzorovala in jih povezovala tudi z zahtevami po ustavitvi mednarodnega priznanja, spremembah v policiji in drugih političnih vprašanjih.[20] Naslednji dan so v Sarajevu potekali veliki protesti za odstranitev barikad. Za nekaj časa so bile odstranjene.

To je pomembno. Umor na poroki je bil resničen in politično eksploziven dogodek. Ni pa sam po sebi pojasnilo celotne vojne. Vzporedne srbske institucije, avtonomne regije, oboroževanje in načrti za teritorije so obstajali že mesece pred njim.

Lisbon 18. marec: zamujeni mir?

Marca 1992 je Evropska skupnost pod Joséjem Cutileirom poskušala preprečiti vojno.

1. marca so Alija Izetbegović, Radovan Karadžić in Mate Boban sprejeli Izjavo o načelih za novo ustavno ureditev Bosne in Hercegovine kot podlago za nadaljnja pogajanja.[21]

Predlog je ohranil Bosno in Hercegovino kot državo v obstoječih mejah. Toda razdelil bi jo na tri konstitutivne enote, zasnovane predvsem na nacionalnem načelu, ob upoštevanju geografskih in gospodarskih kriterijev.[21] To je pomemben dokument, ker kaže, da tik pred vojno še vedno obstaja pogajalski prostor. Toda okoli njega se je pozneje ustvaril mit: »Mir je bil že podpisan, nato pa je Izetbegović po ameriškem ukazu dogovor zavrgel in s tem povzročil vojno.« Primarni zapis je bolj zapleten. Dokument z dne 18. marca je bil izjava o načelih in osnova za nadaljnja pogajanja, ne dokončen podpisan mirovni sporazum.[21] Strani so ga sprejele kot pogajalsko osnovo.

Pozneje ga je bosansko Predsedstvo zavrnilo.[21] Obstajajo poznejša pričevanja in politične trditve o vlogi ameriškega veleposlanika Warrena Zimmermanna pri Izetbegovićevem umiku podpore. Toda iz dokumentacije, pregledane za ta članek, ne moremo odgovorno postaviti trditve, da je dokazano obstajal ameriški ukaz: »zavrni mir in pojdi v vojno.« Pravilnejši sklep je: marca 1992 je obstajala resna, a še nedokončana pogajalska možnost za etnično federalizirano Bosno; propadla je, še preden so se strani dogovorile o končni karti in ustavni izvedbi. Zakaj je bil Lisbon za vsako stran problem?

Za SDS je bil načrt zanimiv, ker je priznaval nacionalno definirane konstitutivne enote. To je bilo blizu njihovemu cilju teritorialne avtonomije. Toda srbsko vodstvo je hkrati že imelo svojo republiko in svoje ozemeljske zahteve. Za HDZ je bil načrt prav tako privlačen, ker je priznaval hrvaško konstitutivno enoto. Za SDA pa je bil nevaren. Če se Bosna že pred vojno razdeli na nacionalne enote, se lahko s tem legalizira ravno etnična delitev države, ki jo je Izetbegovićeva politika želela preprečiti. Za zagovornike načrta je bila cena federalizacije manjša od cene vojne. Za njegove kritike pa je bila etnična karta recept za nadaljnjo delitev.

Tega konflikta interesov ne moremo razrešiti samo z vprašanjem, kdo je zadnji rekel »ne«. Priznanje ni ustvarilo vseh oboroženih struktur — jih pa je postavilo v nov državni okvir. Evropska skupnost je Bosno in Hercegovino priznala 6. aprila 1992. Združene države 7. aprila. V OZN je bila sprejeta 22. maja 1992.[7][22] Toda do priznanja so že obstajali: Srbska republika BiH; Herceg-Bosna; srbske avtonomne regije; Patriotska liga; lokalne oborožene skupine; sistemi kriznih štabov; in velik del JLA na bosanskem ozemlju. Zato priznanje ni ustvarilo vseh akterjev iz nič. Je pa spremenilo pravni okvir. Od tega trenutka je Sarajevo trdilo: JLA in srbske sile delujejo na ozemlju mednarodno priznane države. Bosansko-srbsko vodstvo pa:

mednarodno priznanje ne more izničiti pravice Srbov, da ostanejo v Jugoslaviji oziroma živijo v svoji državni enoti. Pravna sprememba ni rešila političnega spora. Postavila ga je v še ostrejši okvir.

Kdaj se je vojna dejansko začela?

Tako kot pri Hrvaški, ni enega popolnoma nevtralnega datuma. Za nekatere je začetek:

1. marec in umor na poroki.

Za druge:

1. ali 6. marec in formalizacija neodvisnosti.

Za tretje: konec marca v Bosanskem Brodu ali Bijeljini. Za Sarajevo:

1. in 6. april, ko se nasilje okoli mesta in na demonstracijah stopnjuje, nato pa se začne sistematično obleganje.

Za posamezne občine je vojna prišla na drug datum. Najbolj pošteno je zato reči: Bosna je iz politične krize prešla v odprto vojno med marcem in začetkom aprila 1992, pri čemer so posamezne regije eksplodirale v različnih trenutkih. ICTY v eni od sodb opisuje, da po formalizaciji neodvisnosti konflikt izbruhne, v začetku aprila pa so zabeleženi spopadi v Bijeljini, Foči, Kupresu, Bosanskem Brodu in drugod.[23]

Bijeljina: kako hitro lahko politični projekt postane nasilna teritorialna sprememba

Konec marca in v začetku aprila 1992 so v Bijeljino prišli pripadniki Srbske prostovoljske garde Željka Ražnatovića Arkana. ICTY je pozneje ugotovil, da so Arkanovi možje skupaj z lokalnimi srbskimi strukturami, TO in SDS do 4. aprila prevzeli nadzor nad mestom.[24] Sodišče je ugotovilo najmanj 45 ubitih nesrbskih civilistov med prevzemom. Mnogi Muslimani so zaradi nasilja zapustili mesto.[24] Bijeljina je pomembna, ker pokaže model, ki se bo nato ponavljal še drugod: prevzem policijskih in občinskih institucij; vstop lokalnih ali zunanjih oboroženih skupin; razorožitev ali odstranitev druge skupnosti;

uboji in zastraševanje; beg prebivalstva; nova politična oblast. To je več kot spontani medetnični spopad. To je sprememba oblasti na terenu. JLA v Bosni ni bila nevtralna prazna lupina. Do pomladi 1992 je bilo vprašanje JLA podobno kot nekaj mesecev prej na Hrvaškem, vendar še bolj pomembno. Velik del vojaške infrastrukture JLA je bil v Bosni. Z razpadom federacije je postajala kadrovsko vse bolj srbska. ICTY je ugotovil, da so bošnjaški in hrvaški naborniki ter rezervisti vedno bolj zavračali mobilizacijo, medtem ko so se bosanski Srbi še naprej odzivali, kar je spreminjalo sestavo vojske.[25]

V dokumentih, predstavljenih pred ICTY, so tudi podatki o velikih količinah orožja JLA, razdeljenega bosanskim Srbom pred in med začetkom vojne.[26] Ko se je JLA maja 1992 formalno umaknila iz Bosne in Hercegovine, je velik del njenega kadra, opreme in strukture ostal ter postal osnova Vojske Republike Srpske. To bomo podrobneje obdelali v nadaljevanju serije, ko pridemo do vojaške strukture vojne. Za ta članek je dovolj ključni sklep: strani spomladi 1992 niso vstopile v vojno z enakimi materialnimi možnostmi.

Sarajevo: mesto, ki pokaže, da vojna ni samo vprašanje oddaljenih nacionalnih regij. Sarajevo je bilo morda najbolj jugoslovansko veliko mesto v Bosni. Mešani zakoni. Večetnične soseske. Skupna podjetja. Univerza. Olimpijski spomin iz leta 1984. Toda prav zato je njegovo obleganje simbolno tako pomembno. ICTY je ugotovil, da so sile bosanskih Srbov od aprila 1992 do novembra 1995 izvajale kampanjo ostrostrelskega ognja in obstreljevanja civilistov, katere namen je bil širiti teror med prebivalstvom Sarajeva.[10] Civilisti so bili napadani: na ulicah; pri iskanju vode; na javnem prevozu;

in tudi otroci med igro.[10] To ne pomeni, da v Sarajevu niso delovale tudi bosanske vladne sile in da vojna ni imela vojaških ciljev. Pomeni pa, da je bila sistematična kampanja proti civilnemu prebivalstvu sodno ugotovljena. Ali je bila Bosna samo srbska agresija?

Če s tem izrazom izbrišemo notranji ustavni konflikt, politične odločitve bosanskih Srbov in dejstvo, da so bili na začetku vsi državljani iste republike, izgubimo del zgodbe. Če pa Bosno opišemo samo kot spontano državljansko vojno treh enakovredno organiziranih strani, izgubimo drug del zgodbe. SDS je že leta 1991 gradila vzporedno državno strukturo. Bosansko-srbske sile so imele veliko podporo JLA. Obstajale so povezave s Srbijo in srbsko državno varnostjo. ICTY je v različnih sodbah ugotovil organizirane kampanje prisilnega odstranjevanja Muslimanov in Hrvatov z ozemelj, ki jih je zahtevalo bosansko-srbsko vodstvo.[10] Hkrati so se tudi SDA in HDZ oboroževali in gradili svoje sile.[5] Pozneje bodo tudi sile Armade BiH in HVO zagrešile dokumentirane vojne zločine.

Toda simetričen obstoj zločinov na več straneh ne pomeni simetrične kronologije, vojaške moči ali teritorialnih projektov v vsakem trenutku vojne. To razlikovanje bo pri Bosni nujno do konca serije. Ali je bila Bosna samo vojna treh narodov?

Tudi to je preveč enostavno. Leta 1991 se je več kot 240.000 ljudi še vedno opredelilo kot Jugoslovani.[1] Obstajali so mešani zakoni. Ljudje, ki niso hoteli nacionalne delitve. Lokalni Srbi, Hrvati in Muslimani, ki so ostali lojalni skupni državi. Ljudje, ki so služili v silah, v katerih njihova etnična oznaka ni ustrezala oznaki političnega vodstva. In ljudje, ki so bežali pred »svojo« nacionalno stranjo. Nacionalne stranke so bile najmočnejši politični organizatorji. Niso pa bile isto kot celotni narodi. To je treba vedno znova poudariti. Trije politični projekti niso bili statični.

Če jih poenostavimo na tri stavke: SDA: celovita neodvisna Bosna. SDS: srbska Bosna povezana z Jugoslavijo oziroma Srbijo. HDZ: hrvaška teritorialna avtonomija in hkrati neodvisna Bosna. dobimo uporabno začetno karto. Toda resničnost se je spreminjala. SDA bo med vojno gradila vedno bolj centralizirano državno vojsko. SDS bo iz vzporedne republike ustvarila Republiko Srbsko. HDZ bo iz Herceg-Bosne ustvaril politično in vojaško strukturo, ki bo leta 1993 stopila tudi v odprto vojno z Armado BiH. Zato ta članek ni zaključek o tem, kaj so vse tri strani »od vedno« želele. Je fotografija političnega trenutka tik pred veliko vojno.

Največja napaka: začeti pri Srebrenici in potem zgodovino brati nazaj. Danes vemo, kaj se je zgodilo leta 1995. Srebrenica. Pravna kvalifikacija genocida v sodbah mednarodnih sodišč — z ločeno razpravo o dokaznem standardu, nasprotnih interpretacijah in širšem kontekstu v samostojnem članku. Dayton. Toda če to znanje prenesemo nazaj v januar 1992, dobimo lažno zgodovino. Ljudje takrat še niso vedeli: kako dolgo bo vojna trajala; kdo bo nadzoroval katero ozemlje; da bo Sarajevo oblegano skoraj štiri leta; da bo prišlo do hrvaško-bošnjaške vojne; da bo Srebrenica postala kraj množičnih pobojev, ki jih bodo mednarodna sodišča pozneje pravno kvalificirala kot genocid; ali da bo država končala kot dve entiteti pod Daytonom.

Poznali so pa dovolj razlogov za strah. Vojna na Hrvaškem je bila pred njihovimi očmi. Orožje je bilo že razdeljeno. Vzporedne oblasti so že obstajale. In skupna politična institucija ni več znala proizvesti odločitve, ki bi jo vsi trije nacionalni bloki priznali kot legitimno. To je prava tragedija začetka bosanske vojne.

Kaj lahko po dokazih trdimo z visoko stopnjo gotovosti?

Bosna ni imela absolutne nacionalne večine. Muslimani so predstavljali približno 43,5 %, Srbi 31,2 %, Hrvati 17,4 %, Jugoslovani 5,5 % prebivalstva.[1] Tri nacionalne stranke so na volitvah 1990 skupaj dobile veliko večino oblasti. SDA, SDS in HDZ so osvojile okoli 84 % parlamentarnih mandatov ter sprva oblikovale skupno oblast.[2] Vse tri skupnosti so se pred odprto vojno vsaj deloma vojaško organizirale.

Tudi muslimanske in hrvaške strukture so zbirale orožje in gradile oborožene formacije.[5] Bosansko-srbski vzporedni politični sistem je nastajal že leta 1991. Avtonomne regije, Srbska skupščina, plebiscit in nato Srbska republika BiH so vsi pred mednarodnim priznanjem Bosne.[6][7][8] Herceg-Bosna je bila ustanovljena novembra 1991. Toda poznejših zločinov in kriminalnega projekta iz leta 1993 ni pravilno avtomatično prenesti nazaj na sam trenutek ustanovitve.[13][14]

Badinterjeva komisija je zahtevala referendum. Ni menila, da je bila volja vseh prebivalcev za neodvisnost do januarja 1992 že dovolj jasno izkazana.[16] Referendum je imel večino vseh volilnih upravičencev, ne pa soglasja vseh narodov. 64,31 % volivcev je glasovalo; 99,44 % oddanih veljavnih glasov je bilo za neodvisnost. SDS je referendum množično bojkotirala.[18][19] Lisbon ni bil dokončno podpisan mirovni sporazum.

Bil je sprejet sklop načel kot podlaga za nadaljnja pogajanja in je pozneje propadel.[21] Trditev, da je dokazano ZDA ukazala Izetbegoviću zavrniti že sklenjen mir, presega pregledano dokumentacijo. Vloga ameriške diplomacije v bosanski politiki je relevantna, vendar slogan o neposrednem ukazu ni dovolj dokumentiran za faktografsko trditev. Vojna nima enega samega nespornega začetnega dne. Od marca do začetka aprila 1992 se politična kriza spreminja v odprto vojno v več regijah.[23][24]

Bosansko-srbske sile so imele pomembno prednost zaradi JLA in njenih zalog. Sodna dokumentacija potrjuje sodelovanje pri oboroževanju in poznejši institucionalni prehod velikega dela JLA v VRS.[6][25][26] Zločini v bosanskih občinah leta 1992 niso bili v Karadžićevi končni sodbi pravno opredeljeni kot genocid. Bili pa so podlaga za obsodbe zaradi pregona, umorov, iztrebljanja, deportacije in prisilnih premestitev.[10] Zakaj je bila bosanska vojna tako uničujoča?

Ker meja med skupnostmi ni bila jasna. Ni bilo ene fronte, ki bi lepo ločila tri narode. Občine so bile mešane. Vasi prepletene. Mesta večetnična. Prometne poti skupne. Vojašnice JLA razporejene po vsej državi. Ko politični projekt temelji na zahtevi po nacionalno homogenem teritoriju v državi s takšno demografijo, nastane grozljiva praktična posledica: da bi zemljevid postal etnično čist, se morajo ljudje premakniti. Prostovoljno ne bodo. Zato se ozemeljska politika zelo hitro spremeni v: zastraševanje, izgon, zapiranje, deportacijo, ubijanje, uničevanje domov, in uničevanje verskih ter kulturnih objektov. Prav ta proces bo pozneje dobil izraz: etnično čiščenje. Naslednji korak: Kosovo pred letom 1999.

Bosna nam pokaže, kaj se zgodi, ko: razpad države, ustavni konflikt, nacionalna teritorializacija, vzporedne oblasti, oboroževanje, in zunanja podpora začnejo delovati hkrati. Toda naslednji veliki jugoslovanski konflikt ima drugačno genezo. Kosovo. Tam se moramo vrniti še dlje nazaj: na ustavo iz 1974; demonstracije leta 1981; odnos med Srbi in Albanci; Miloševićev vzpon; zmanjšanje avtonomije 1989; paralelne albanske institucije; Ibrahima Rugovo; mirni odpor; in šele nato nastanek OVK. Od tu se serija nadaljuje z Kosovo pred 1999: avtonomija, represija, paralelna družba in pot od Rugove do OVK