Hrvaška 1990–1991: od političnega spora do vojne — Krajina, JLA, Tuđman in srbski upor

Vojna, za katero vsak izbere drug začetek

Če vprašamo, kdaj se je začela vojna na Hrvaškem, bomo dobili več odgovorov. Aprila in maja 1990 z volitvami? Maja 1990 z odvzemom orožja Teritorialne obrambe? Avgusta 1990 z barikadami okoli Knina? Marca 1991 v Pakracu in na Plitvicah?

1. maja 1991 v Borovem Selu?

1. junija z razglasitvijo hrvaške neodvisnosti?

Ali avgusta in septembra, ko JLA začne sodelovati v velikih napadih na hrvaške sile in naselja? Vsak datum pove nekaj resničnega. Noben sam ne pove celotne zgodbe. Vojna ni bila ena odločitev. Bila je proces, v katerem so se politična demokratizacija, razpad skupne države, nacionalni strahovi, ustavni konflikt, vzporedne oblasti, oboroževanje, propad policijskega monopola, vloga Srbije in preobrazba JLA postopoma zlili v vojno. Zato je pomembno, da ne začnemo pri koncu.

Volitve 1990: demokracija pride v državo, v kateri nacionalno vprašanje že ni več mirno

Prve večstrankarske volitve na Hrvaškem so potekale aprila in maja 1990. Zmagala je Hrvaška demokratična skupnost — HDZ — Franja Tuđmana. Volilni sistem je bil večinski in dvokrožen, zato je zmago povečal v precej večjo parlamentarno večino. HDZ je z okoli 42 odstotki glasov osvojil 205 od 351 poslanskih mest, približno 58 odstotkov vseh sedežev.[1] To je pomembna podrobnost. Ni natančno reči, da je 58 odstotkov sedežev pomenilo enak delež podpore volivcev. Volilni sistem je rezultat povečal. Toda politični učinek je bil jasen. Po desetletjih enostrankarske oblasti je na oblast prišla stranka, ki je veliko močneje poudarjala hrvaško državnost, nacionalno suverenost, večstrankarstvo, tržno gospodarstvo in možnost bistveno ohlapnejše Jugoslavije oziroma samostojne Hrvaške.

Za velik del hrvaške večine je bil to demokratični prelom. Za pomemben del hrvaških Srbov pa je ista sprememba izgledala drugače. Hrvaški Srbi niso bili majhna, abstraktna manjšina.

Po popisu leta 1991 je na Hrvaškem živelo približno 4,78 milijona ljudi. Okoli 3,74 milijona oziroma 78,1 odstotka se jih je opredelilo kot Hrvati. Kot Srbi se jih je opredelilo 581.663 oziroma približno 12,2 odstotka.[2] Toda ta populacija ni bila enakomerno razpršena. Na posameznih območjih Kninske krajine, Like, Korduna, Banije/Banovine, zahodne Slavonije in vzhodne Slavonije so bili Srbi lokalno večina ali zelo velik delež prebivalstva. Zato vprašanje statusa Srbov ni bilo samo klasično vprašanje manjšinske kulture. Bilo je tudi vprašanje, kdo bo nadzoroval policijo, kdo lokalno upravo, kdo orožje in katera država bo imela oblast nad območji, na katerih je bila lokalna etnična sestava zelo drugačna od hrvaškega povprečja. Spomin na NDH je bil politično živ.

Strahu dela hrvaških Srbov ni mogoče razumeti brez druge svetovne vojne. V Neodvisni državi Hrvaški so ustaške oblasti izvajale množične zločine in preganjanje Srbov, Judov, Romov in političnih nasprotnikov. Ta zgodovinski spomin leta 1990 ni bil mrtva preteklost. Bil je del družinskih zgodb, partizanske zgodovine, lokalnega spomina in politične propagande. Ko so se v hrvaškem javnem prostoru pojavili nacionalni simboli, retorika o zgodovinski državnosti in izjave posameznih nacionalističnih politikov, je bilo mogoče te spremembe med delom Srbov interpretirati skozi spomin na štirideseta leta. To ne pomeni, da je bila nova demokratična Hrvaška ponovitev NDH. Ni bila. Pomeni pa, da so lahko politični simboli, ki so za enega človeka predstavljali obnovitev nacionalne državnosti, pri drugem sprožili zgodovinski strah.

Raziskave volilne kampanje leta 1990 ugotavljajo, da so hrvaški in srbski mediji iste dogodke pogosto predstavljali povsem drugače in da je kampanja dodatno zaostrovala nacionalna nasprotja.[3] Strah je torej obstajal. Naslednje vprašanje pa je, kdo ga je politično oblikoval in v kaj ga je pretvoril.

Maja 1990 JLA premakne orožje Teritorialne obrambe

1. maja 1990 je načelnik Generalštaba Blagoje Adžić odredil, naj se orožje in strelivo Teritorialne obrambe premesti v skladišča JLA oziroma postavi pod njen neposredni nadzor.[4]

Ukaz ni veljal samo za Hrvaško. Bil je jugoslovanski. Dokument Predsedstva SFRJ iz 31. maja je kot uradno utemeljitev navajal slabo varovanje razpršenih skladišč, kraje orožja in nevarnost, da bi do orožja prišle ekstremne organizacije.[4] Po teh podatkih je bilo prej približno 54 odstotkov orožja TO že shranjenega v objektih JLA, 46 odstotkov pa zunaj njih.[4]

Toda politična posledica ukaza je bila večja od razlage o varovanju skladišč. Republika, katere nova oblast je želela vedno večjo suverenost, je izgubila neposreden dostop do pomembnega dela rezervnega orožja. Hrvaška je ukrep razumela kot razorožitev. Tudi poznejši zapis takratnega predsednika Predsedstva SFRJ Borisava Jovića, ki ga je Hrvaška predložila Meddržavnemu sodišču, ukrep opisuje veliko bolj politično: po njegovem zapisu naj bi s premestitvijo orožja praktično razorožili Slovenijo in Hrvaško, da TO ne bi bilo mogoče uporabiti za nasilno odcepitev.[5]

To je Jovićev zapis, ne samostojna sodna ugotovitev motiva. Toda pokaže, da politična dimenzija ukrepa ni samo poznejša hrvaška interpretacija. Novo vodstvo in nova simbolika. Po volitvah so sledile hitre simbolne in politične spremembe. Odstranjena je bila beseda »socialistična« iz imena republike. Spremenjeni so bili državni simboli. V javnosti je vedno večjo vlogo dobivala hrvaška nacionalna simbolika. Za veliko Hrvatov so bile to normalne posledice večstrankarske demokracije in odhoda iz komunističnega sistema. Za del Srbov so pomenile dokaz, da država, ki so jo poznali, izginja. Tudi tukaj pa je treba ločiti občutek ogroženosti od pravne izgube vseh pravic. To ni isto.

Kaj se je dejansko spremenilo z ustavo?

To je eno najbolj politiziranih vprašanj celotne zgodbe. Ustava Socialistične republike Hrvaške iz leta 1974 je Hrvaško opredelila kot nacionalno državo hrvaškega naroda, državo srbskega naroda na Hrvaškem in državo drugih narodnosti, ki v njej živijo.[6] Nova ustava Republike Hrvaške, sprejeta 22. decembra 1990, je uporabila drugačno formulacijo. Hrvaško je opredelila kot nacionalno državo hrvaškega naroda in državo pripadnikov drugih narodov in manjšin, med katerimi je Srbe izrecno navedla, ter jim zagotovila enakopravnost in nacionalne pravice.[7] Zato sta dve skrajni trditvi napačni. Prva: »Nič se ni spremenilo.« Se je. Srbi niso bili več ustavno poimenovani kot srbski narod v Hrvaški v isti formulaciji kot leta 1974.

Njihov kolektivni ustavni položaj je bil simbolno in politično drugače opredeljen. Druga: »Nova ustava je Srbom odvzela državljanstvo in vse pravice.« Tudi to ni res. Ustava jih je izrecno navedla med skupnostmi, katerih pripadniki so državljani, ter jim zagotavljala enakopravnost in nacionalne pravice.[7] Resnični spor je bil zato globlji. Ni šlo samo za vprašanje individualnih državljanskih pravic. Šlo je za vprašanje, ali so Srbi na Hrvaškem konstitutiven politični narod ali nacionalna skupnost z manjšinskimi pravicami znotraj hrvaške države.

Toda upor se ni začel decembra

Ta časovnica je ključna. Če bi bila nova ustava iz decembra 1990 neposredni vzrok srbskega oboroženega upora, bi moral upor slediti ustavi. Ni. Do politične organizacije, referenduma in barikad je prišlo že mesece prej.

1. julija 1990 je bila v Srbu organizirana srbska skupščina, ki je sprejela deklaracije o politični avtonomiji oziroma suverenosti Srbov na Hrvaškem in ustanovila Srbski narodni svet.[8]

1. avgusta je Srbski narodni svet razpisal referendum o srbski avtonomiji.

Hrvaška oblast ga je 17. avgusta razglasila za nezakonitega in poskušala prevzeti oziroma zavarovati policijske postaje in orožje v delu srbskih območij. Istega dne so se na cestah okoli Knina in drugod pojavile barikade.[9] Začela se je tako imenovana balvanska revolucija. Referendum je nato potekal od 19. avgusta do začetka septembra in med sodelujočimi dobil skoraj soglasno podporo avtonomiji.[9] Zato je treba kronologijo zapisati natančno: spremembe hrvaškega nacionalnega programa in napovedane ustavne spremembe so bile del srbskega strahu in mobilizacije; decembrska ustava pa ni mogla biti vzrok avgustovskih barikad, ker takrat še ni obstajala.

Od politične stranke do vzporedne oblasti. Srbska demokratska stranka — SDS — je bila sprva legalna stranka v novem hrvaškem večstrankarskem sistemu. Toda politični proces v krajinskih območjih je hitro presegel običajno strankarsko organiziranje. Milan Babić je postal eden najpomembnejših političnih voditeljev. Milan Martić, policijski funkcionar, pa je gradil oborožene policijske strukture. Nastajale so srbske občinske povezave, Srbski narodni svet, vzporedne policijske strukture, teritorialne enote in pozneje Srbska avtonomna oblast Krajina. Do konca leta 1990 je politični spor zato že dobil ozemeljsko strukturo. Na istem ozemlju sta se pojavljali dve predstavi legitimne oblasti. Zagreb je trdil: to je ozemlje Republike Hrvaške in hrvaški zakoni veljajo povsod.

Krajinsko srbsko vodstvo pa: hrvaški Srbi imajo pravico organizirati lastno politično oblast in ne smejo biti prisiljeni v državo, iz katere želi Hrvaška izstopiti. Ko obe strani začneta organizirati policijo in oborožene enote, pravni spor postane varnostni spor. Srbski strah ni enako srbski separatistični projekt.

To razlikovanje je nujno. Del hrvaških Srbov je imel resnične razloge za negotovost: zgodovinski spomin na NDH, ostro nacionalno retoriko dela hrvaške politike, spremembo kolektivnega ustavnega položaja, spremembo simbolov in strah pred izgubo vpliva v policiji ter upravi. Toda iz tega ne sledi, da je bila vzpostavitev oboroženih vzporednih oblasti edina ali neizogibna obramba teh interesov. Milan Babić je pozneje pred ICTY priznal svojo vlogo pri kampanji, katere cilj je bil prisilno in trajno odstraniti večino Hrvatov in drugih nesrbov iz približno tretjine Hrvaške ter to ozemlje vključiti v novo državo pod srbsko oblastjo.[10]

Priznal je politično in logistično podporo prevzemu ozemlja, pomoč pri organizaciji Teritorialne obrambe, spodbujanje pridobivanja in razdeljevanja orožja, pozivanje k sodelovanju JLA in uporabo nacionalno vnetljive propagande.[10] To pomeni, da moramo ločiti med strahovi običajnih ljudi in političnim programom vodstva, ki je iz teh strahov gradilo ozemeljski separatistični projekt.

Srbija in Milošević: koliko daleč sega odgovornost Beograda?

Srbske oblasti in strukture v Beogradu niso bile zgolj zunanji opazovalec krajinskega konflikta. Krajinske srbske strukture so dobivale politično, finančno, materialno in vojaško podporo iz Srbije ter iz struktur JLA. Milan Babić je v svojem priznanju krivde opisal podporo, oboroževanje in sodelovanje JLA pri prevzemu ozemlja.[10] V ločenem procesu proti Milanu Martiću je ICTY ugotovil obstoj skupnega zločinskega projekta, katerega cilj je bil z zločini nad nesrbskim prebivalstvom ustvariti enotno srbsko državno območje. Pretresni senat je med udeležence tega projekta uvrstil tudi Slobodana Miloševića ter več drugih političnih, vojaških in varnostnih funkcionarjev.[11]

Toda tu je bistvena pravna meja. Slobodan Milošević v svojem lastnem procesu ni bil obsojen. Umrl je leta 2006 pred koncem sojenja, zato v njegovem primeru ni končne sodbe.[12] Zato ni pravilno reči: »ICTY je Miloševića obsodil za vojno na Hrvaškem.« Ni ga. Pravilno pa je reči, da so bila v pravnomočno končanih procesih proti drugim voditeljem ugotovljena dejstva o organizirani podpori in projektu prisilnega odstranjevanja nesrbskega prebivalstva; v Martićevem prvostopenjskem zaključku je bil Milošević naveden med udeleženci tega projekta, medtem ko njegov lastni kazenski postopek ni bil dokončan. Hrvaška se medtem oborožuje.

Tudi Zagreb ni čakal pasivno. Ker je bila hrvaška TO po majski odločitvi JLA v velikem delu brez neposrednega nadzora nad orožjem, je nova oblast povečala oboroževanje policije in začela graditi nove varnostne strukture. Orožje se je nabavljalo tudi prikrito. Leta 1991 je bila ustanovljena Zbor narodne garde — ZNG — kot jedro nastajajočih hrvaških oboroženih sil. Zato konflikt ni bil preprosta zgodba, v kateri bi bila samo ena stran oborožena, druga pa brez vojaških priprav. Obe politični strani sta do pomladi 1991 vedno bolj pričakovali možnost oboroženega spopada. Ključna razlika pa je bila v začetnem dostopu do težkega orožja. JLA je imela tanke, topništvo, letalstvo, velika skladišča in profesionalno poveljniško strukturo.

Hrvaške sile so to šele gradile. Pakrac in Plitvice: policijski spor postane oborožen konflikt. V začetku marca 1991 je prišlo do spopada v Pakracu. Konec istega meseca je sledil konflikt na Plitvicah. Takšni dogodki so imeli večji pomen od samega števila žrtev. Dokazovali so, da vzporedne policijske strukture niso več samo politična izjava, da hrvaška policija poskuša ponovno vzpostaviti oblast in da JLA vedno pogosteje vstopa med obe strani kot oboroženi arbiter. Toda arbiter, ki ima svoje politične interese, zelo težko dolgo ostane nevtralen. Borovo Selo: 2. maj 1991. Borovo Selo je eden ključnih trenutkov zgodnje eskalacije.

1. maja 1991 je v vasi pri Vukovarju v oboroženem spopadu umrlo 12 hrvaških policistov, 21 jih je bilo ranjenih.[13]

Dogodek je na Hrvaškem povzročil šok. Postal je dokaz, da konflikt ni več omejen na blokade cest in politične deklaracije. Najnovejša strokovna analiza iz leta 2026 ga obravnava kot pripravljeno urbano zasedo, v kateri so velike hrvaške izgube nastale tudi zaradi slabe taktične priprave, pomanjkanja zaščitenih vozil, šibkega poveljevanja in institucionalne nepripravljenosti policijskega sistema na vojaški tip boja.[14] To je uporaben korektiv spominski politiki. Dogodek je bil krvav. Toda za razumevanje ni dovolj reči, da je šlo samo za izdajo ali samo za spontano samoobrambo. V Borovem Selu so se že prepletali lokalne srbske oborožene skupine, prostovoljci, hrvaška policija, JLA in širši politični konflikt. JLA je nato v območje vstopila kot tamponska sila. Toda vprašanje njene nepristranskosti je postajalo vse težje.

JLA: od skupne vojske do ene od glavnih sil vojne

JLA leta 1990 formalno ni bila srbska vojska. Bila je oborožena sila SFRJ. V njej so služili pripadniki vseh republik, njena uradna naloga pa je bila obramba federacije. Tudi v prvih lokalnih spopadih leta 1991 je pogosto nastopala kot sila, ki naj bi ločevala hrvaško policijo in srbske oborožene skupine. Ameriški State Department v svojem zgodovinskem pregledu ugotavlja, da je JLA sprva navzven nastopala kot ločevalec sprtih strani, vendar je hitro postajalo očitno, da favorizira hrvaške Srbe.[15] Pomembno je, da spremembe ne predstavimo kot čarobni trenutek. JLA se ni nekega dne čez noč spremenila iz nevtralne jugoslovanske vojske v srbsko silo. Proces je bil postopen.

Toda do poznega poletja 1991 imamo že zelo konkretne sodne ugotovitve, da nevtralnega ločevanja ni več mogoče uporabiti kot splošni opis njenega delovanja. Kijevo: 26. avgust kot jasna prelomnica. V postopku proti Milanu Martiću je ICTY posebej obravnaval napad na Kijevo, hrvaško vas, obkroženo z območji pod nadzorom Krajine.

1. avgusta 1991 so sile JLA 9. korpusa skupaj s policijo in TO SAO Krajine napadle Kijevo.[16]

Pri širši analizi vloge JLA je bilo ugotovljeno, da je vojska v zgodnejši fazi na nekaterih območjih posegala med sprte strani, pri Kijevu pa je sodelovala v napadu skupaj s krajinskimi silami.[16] Po napadu so bili domovi izropani in požgani, cerkev pa poškodovana in pozneje uničena.[16] To je pomemben dokaz. Ne temelji samo na poznejšem nacionalnem spominu ene strani. Temelji na sodni rekonstrukciji konkretnega dogodka. Od poznega avgusta dalje je zato veliko težje govoriti o JLA samo kot o nevtralni zvezni vojski. Hrvaški referendum in neodvisnost ne zaustavita nasilja — ga postavita v nov okvir.

1. maja 1991 je Hrvaška izvedla referendum o prihodnjem državnem položaju.

Velika večina sodelujočih je podprla suvereno Hrvaško oziroma možnost izstopa iz Jugoslavije. Velik del hrvaških Srbov je glasovanje bojkotiral.

1. junija sta Hrvaška in Slovenija razglasili neodvisnost.

Po Brionskem sporazumu je bilo izvajanje dela odločitev za tri mesece odloženo. Toda na Hrvaškem je oboroženi konflikt že tekel. To je pomembno. Vojna se ni začela zato, ker je Hrvaška 25. junija čez noč postala neodvisna. Do barikad, vzporednih oblasti, policijskih spopadov in smrti je prišlo prej. Razglasitev neodvisnosti pa je spremenila politični okvir. Za Zagreb je šlo vedno bolj za obrambo ozemlja lastne države. Za krajinsko vodstvo pa za preprečitev, da bi ozemlja s srbskim prebivalstvom postala del neodvisne Hrvaške.

Do septembra je spor postal velika vojna. Meddržavno sodišče je leta 2015 v povzetku dokaznega gradiva zapisalo, da je vsaj od septembra 1991 JLA posegala v boje proti silam hrvaške vlade.[17] Do konca leta so JLA in srbske sile nadzorovale približno tretjino ozemlja nekdanje Socialistične republike Hrvaške.[17] To je kvalitativno drugačna faza konflikta. Ne govorimo več o policijski postaji, lokalni barikadi ali nekaj deset oboroženih ljudeh. Govorimo o tankih, topništvu, brigadah, obleganjih mest, frontnih črtah, beguncih in sistematičnem prevzemanju ozemlja.

Vukovar: mesto, kjer je razlika v vojaški moči postala vidna vsem

Vukovar je bil pred vojno večetnično mesto. Poleti in jeseni 1991 je postal eno glavnih bojišč. Od konca avgusta do 18. novembra so mesto oblegale in napadale sile JLA ter srbske teritorialne in paravojaške enote. Mesto je bilo uničeno v obsegu, ki je postal simbol vojne. Po padcu Vukovarja se je zgodil še eden najbolj znanih zločinov hrvaške vojne. Iz vukovarske bolnišnice so bili ranjenci, vojni ujetniki in drugi odpeljani pod nadzorom JLA. Del skupine je bil premeščen na Ovčaro. ICTY je v procesu proti oficirjem JLA rekonstruiral, da je bilo tam ubitih več kot 200 ljudi; v sodbi je bilo po ekshumacijah in identifikacijah poimensko potrjenih 194 žrtev iz obtožnice.[18]

Sodišče je ugotovilo, da so umore izvedli pripadniki srbskih TO in paravojaških skupin po tem, ko je bila zaščita JLA odstranjena. Mile Mrkšić je bil obsojen za pomoč in podporo umorom, ker je umaknil vojaško zaščito ujetnikov. Miroslav Radić je bil oproščen.[18] Tudi tukaj je potrebna natančnost. Ni pravilno samo prepisati prvotne številke iz obtožnice kot dokončno dokazano število. Pomembneje je, da obstaja zelo podrobna sodna rekonstrukcija zločina.

Dubrovnik: tukaj ni več prepričljive razlage o zaščiti lokalnih Srbov

Napad na območje Dubrovnika razkrije še drugo dimenzijo vloge JLA. Na območju starega mestnega jedra ni bilo vprašanja velike lokalne srbske skupnosti, ki bi jo morala zvezna vojska ločevati od hrvaških sil. Jeseni 1991 je JLA izvedla vojaško kampanjo na dubrovniškem območju.

1. decembra je bilo staro mestno jedro Dubrovnika več ur obstreljevano.

ICTY je v procesu proti generalu Pavlu Strugarju ugotovil, da je bilo obstreljevanje Starega mesta namerno, da ni bilo odgovor na dejanske ali domnevne hrvaške vojaške položaje v starem jedru ter da je povzročilo civilne žrtve in veliko škodo na zaščiteni kulturni dediščini.[19] Strugar je bil pravnomočno obsojen za kazniva dejanja, povezana z napadom na civiliste in kulturno lastnino.[19] Dubrovnik je zato pomemben za vprašanje, kaj je JLA do konca leta 1991 sploh še bila. Razlaga, da je vojska samo ločevala Hrvate in lokalne Srbe, tu ne zadostuje. Toda tudi hrvaške sile so zagrešile zločine nad Srbi.

Če želimo razumeti vojno in ne graditi nacionalnega mita, mora biti v zgodbi tudi to. Hrvaške sile in varnostne strukture so leta 1991 zagrešile zločine nad srbskimi civilisti. Med najbolj dokumentiranimi sta Gospić in Pakračka Poljana. V Gospiću so bili jeseni 1991 srbski civilisti nezakonito prijeti in ubiti. Human Rights Watch je pozneje posebej izpostavil ta primer kot enega redkih zgodnjih primerov, v katerih je hrvaško sodišče izvedlo resen proces in obsodilo odgovorne.[20] V Pakrački Poljani je bila jeseni 1991 nastanjena rezervna enota hrvaškega notranjega ministrstva. Dokumentirani so nezakoniti pripori, pretepanje, mučenje in umori, predvsem srbskih civilistov, pa tudi nekaterih Hrvatov.[21] Teh zločinov ni mogoče zmanjševati zato, ker je bila Hrvaška napadena ali ker so druge sile zagrešile širše kampanje nasilja.

Civilist ostane civilist. Toda prav tako je pomembna časovnica. Zločini hrvaških sil jeseni 1991 ne morejo biti vzrok za srbske barikade avgusta 1990. Lahko pa potrdijo in okrepijo strah v srbskem prebivalstvu, povečajo željo po maščevanju in dodatno utrdijo nacionalne pripovedi, po katerih skupno življenje ni več varno.

Je bila to državljanska vojna ali agresija?

Izrazi so politično obremenjeni. Hrvaška uradna zgodovina govori o Domovinskem ratu in agresiji. Srbske nacionalne razlage so dolgo poudarjale državljansko vojno in upor Srbov proti odcepitvi Hrvaške. Namesto da izberemo slogan, je koristneje opisati konkretna dejstva. V začetku konflikta so bili hrvaški Srbi prebivalci iste republike in veliko nasilja je imelo značilnosti notranjega oboroženega konflikta. Hkrati so krajinske strukture dobivale pomoč iz Srbije, JLA pa se je iz zvezne institucije postopoma spremenila v neposrednega vojaškega akterja proti hrvaškim vladnim silam. Do poznega poletja in jeseni 1991 so enote JLA skupaj s srbskimi lokalnimi in paravojaškimi silami zavzemale hrvaško ozemlje.[16][17] Zato en sam izraz brez časovne razlage prikrije razvoj konflikta.

Bolj natančno je reči: vojna se je začela kot notranji ustavni, politični in etnoteritorialni konflikt z oboroženim uporom dela hrvaških Srbov, nato pa se je ob neposredni vlogi JLA, podpori iz Srbije in razpadu federacije razvila v veliko vojno za nadzor nad ozemljem Republike Hrvaške. Ali je Srbija »napadla Hrvaško«? Srbija leta 1991 formalno ni razglasila vojne Hrvaški. JLA je bila formalno še vojska SFRJ. To je eden razlogov, da pravni postopki po vojni niso bili preprosti. Toda formalna oznaka ne izčrpa dejanske vloge.

ICTY je v primeru Martić ugotovil projekt ustvarjanja enotnega srbskega ozemlja s prisilnim odstranjevanjem nesrbskega prebivalstva in med udeležence prvostopenjsko uvrstil politične in varnostne funkcionarje iz Srbije.[11] Milan Babić je priznal, da je sodeloval pri politični, vojaški in logistični infrastrukturi takšnega projekta ter spodbujal sodelovanje JLA.[10] Meddržavno sodišče je v primeru Hrvaška proti Srbiji ugotovilo množične poboje, hude poškodbe in prisilne selitve Hrvatov na številnih območjih, ni pa ugotovilo potrebnega posebnega namena za pravno kvalifikacijo genocida, zato je hrvaški genocidni zahtevek zavrnilo.[22] To je pomembna dvojna meja. Zločini in prisilno odstranjevanje so dokumentirani. Genocid v pravnem pomenu ni bil dokazan.

Milošević ni razlaga za vse srbske odločitve. Zgodbo je mamljivo skrčiti na enega človeka. Slobodan Milošević je imel izjemno pomembno vlogo. Srbska politika, mediji, varnostne strukture in odnos do JLA so bistveno vplivali na razvoj konflikta. Toda hrvaški Srbi niso bili samo lutke brez lastnega političnega delovanja. Milan Babić, Milan Martić, Jovan Rašković, lokalni SDS, občinske skupščine, policisti in lokalne teritorialne enote so imeli lastne interese, rivalstva in odločitve. Babić se je pozneje celo politično sprl z Miloševićem glede Vanceovega mirovnega načrta. Zato je bolj natančno govoriti o prepletanju lokalnega srbskega separatističnega projekta, podpore iz Srbije in vse tesnejše vojaške povezave z JLA. To je bolj zapleteno od zgodbe, da je vsak ukaz prišel neposredno iz ene pisarne v Beogradu. In tudi bolje podprto z dokumenti. Tuđman prav tako ni samo simbol demokratične neodvisnosti.

Franjo Tuđman je za veliko Hrvatov predsednik, pod katerim je država dosegla neodvisnost. Toda zgodovinski portret mora vključiti tudi težje plati njegove politike. HDZ-jeva nacionalna retorika in sprememba simbolnega jezika države sta pri delu Srbov povečali občutek negotovosti. Nova ustavna formulacija je spremenila njihov kolektivni status. V delu hrvaške politike so se pojavljali nacionalistični in izključujoči toni. Hrvaške varnostne sile so pozneje zagrešile dokumentirane zločine nad srbskimi civilisti. To je treba vključiti. Toda iz tega prav tako ne sledi, da je bilo vzpostavljanje ločenega srbskega ozemlja že leta 1990 demokratično nujna posledica, da je bilo prisilno odstranjevanje Hrvatov iz Krajine legitimna obramba ali da je JLA zaradi hrvaškega nacionalizma dobila pravico sodelovati pri zavzemanju ozemlja.

Politične napake ene strani niso dovoljenje za zločin druge. Kaj je do konca 1991 dejansko nastalo? Do konca leta lahko vidimo več vzporednih procesov. Hrvaška je razglasila neodvisnost, gradila lastno vojsko, izgubila nadzor nad približno tretjino svojega ozemlja, doživela uničenje mest in množično razseljevanje ter postajala mednarodno priznana država. Krajinske srbske oblasti so vzpostavile lastno politično in vojaško strukturo, z nadzorovanih območij izganjale Hrvate in druge nesrbe ter decembra 1991 razglasile Republiko Srbsko Krajino.[10] JLA je od skupne zvezne vojske prešla v neposredno sodelovanje z lokalnimi srbskimi silami, sodelovala pri velikih napadih in ob razpadu zvezne države izgubljala značaj institucije, ki bi enako zastopala vse republike.

Srbija pa je postajala politično, finančno, varnostno in logistično središče srbskih projektov zunaj svojih meja. To je nova realnost, s katero se leto 1992 začne. Kaj je vzrok in kaj posledica?

Pri tej vojni se vzroki in posledice zelo hitro zamenjujejo. Hrvaški nacionalizem je povečal srbski strah. Srbski separatizem je povečal hrvaški strah. Hrvaško oboroževanje je bilo za Srbe dokaz nevarnosti. Srbske barikade in orožje so bile za Zagreb dokaz, da je potrebno še več oboroževanja. JLA je svoje posege predstavljala kot zaščito reda in ločevanje strani. Hrvaška je njihovo prisotnost vedno bolj razumela kot zaščito srbskega upora. Vsak nov incident je potrjeval najtemnejšo razlago prejšnjega. To je mehanizem eskalacije. Ni treba verjeti, da so vsi od začetka želeli vojno. Dovolj je, da vsak naslednji korak naredi mir politično dražji in vojaško pripravo bolj racionalno.

Najpomembnejša korekcija: vojna ni bila »tisočletno sovraštvo«. Hrvati in Srbi niso bili ljudstvi, ki bi več stoletij živeli v neprekinjeni medsebojni vojni. Še leta 1991 so obstajali mešani zakoni, mešana mesta, mešane vasi, prijateljstva, delovni kolektivi in ljudje, ki so se opredeljevali kot Jugoslovani. Vojna je zahtevala politično in institucionalno proizvodnjo novih meja. Potrebovala je stranke, medije, lokalne oblasti, policijo, orožje, vojaške strukture, propagando in konkretne odločitve ljudi z močjo. To ne pomeni, da identitete niso bile resnične. Pomeni, da identiteta sama ne strelja. Institucije in ljudje streljajo.

Kaj lahko po dokazih trdimo?

Srbski strahovi niso bili popolnoma izmišljeni. Zgodovinski spomin, nacionalistična retorika, simbolne spremembe in sprememba kolektivne ustavne formulacije so bili resnični dejavniki. Nova ustava Srbom ni odvzela državljanstva ali vseh pravic. Spremenila je njihovo kolektivno ustavno opredelitev, vendar je Srbe izrecno navedla med skupnostmi državljanov in zagotavljala enakopravnost ter nacionalne pravice.[7] Oboroženi separatistični proces se je začel pred decembrsko ustavo. Srbska skupščina v Srbu, referendum in avgustovske barikade so časovno pred ustavo.[8][9]

Krajinsko vodstvo ni ostalo samo pri zahtevi po kulturni avtonomiji. Babićevo priznanje in Martićeva sodba dokumentirata projekt ozemeljskega prevzema in prisilnega odstranjevanja Hrvatov ter drugih nesrbov.[10][11] JLA ni bila od začetka preprosto »srbska vojska«. Njena vloga se je spreminjala. Toda do poznega poletja 1991 imamo dokumentirano sodelovanje JLA v napadih skupaj s krajinskimi silami.[16] Hrvaške sile so prav tako zagrešile zločine nad srbskimi civilisti.

Gospić in Pakračka Poljana sta dokumentirana primera.[20][21] Ti zločini ne razložijo začetka srbskega upora leta 1990. Časovno se zgodijo pozneje. Miloševićev vpliv je dokumentiran, njegove lastne kazenske odgovornosti pa ICTY ni dokončno razsodil. Umrl je pred koncem sojenja.[12] ICJ ni ugotovil genocida v Hrvaški. Ugotovil je dejanja množičnega nasilja, vendar ne posebnega genocidnega namena, ki ga zahteva Konvencija.[22]

In potem pride Bosna

V Hrvaški sta se do konca leta 1991 že oblikovali dve razmeroma jasni ozemeljski strani: hrvaška država in območja pod nadzorom krajinskih Srbov ter JLA. Bosna in Hercegovina bo bistveno bolj zapletena. Tam nobena od treh glavnih skupnosti ne bo imela svoje republike, ki bi jo preprosto lahko odnesla iz Jugoslavije brez vprašanja drugih dveh. Bošnjaki oziroma tedanji Muslimani. Srbi. Hrvati. Vsi bodo živeli prepleteni na istem ozemlju. In vsak od treh političnih projektov bo imel drugačen odgovor na vprašanje: kaj naj Bosna sploh postane po razpadu Jugoslavije? Od tu se serija nadaljuje z Bosna 1992: republika brez večine — referendum, tri nacionalne politike in začetek najkrvavejše vojne razpada