Hrvaška 1992–1995: od zamrznjene fronte do Bljeska in Nevihte — UNPROFOR, Krajina, beg srbskega prebivalstva, zločini in mirna reintegracija

1992: vojna se ne konča — spremeni obliko

V začetku leta 1992 je začel delovati mednarodni mirovni okvir, zasnovan z Vanceovim načrtom. UNPROFOR je bil prvotno ustanovljen v Hrvaški z nalogo, da zagotovi demilitarizacijo določenih: United Nations Protected Areas — UNPA in zaščiti prebivalstvo pred novimi oboroženimi napadi.[1] To so bila območja, kjer je bilo veliko srbskega prebivalstva in ki so bila po vojni leta 1991 pod nadzorom lokalnih srbskih oblasti oziroma sil. Kaj je mirovni režim dejansko naredil?

Ustavil je večji del frontnega bojevanja. Ni pa rešil temeljnega vprašanja: komu bo ozemlje politično pripadalo in pod kakšnimi pogoji se bo vrnilo pod hrvaško suverenost? Hrvaška je mednarodno priznana država. Zagreb je območja Krajine obravnaval kot: začasno okupirani del lastnega ozemlja. Vodstvo Republike Srbske Krajine pa je razvijalo lastne institucije, vojsko, policijo in politično oblast. in si prizadevalo ostati zunaj dejanske oblasti Hrvaške. To je ustvarilo: zamrznjeno vojno, ne mir.

UNPROFOR ni bil vojska, ki bi Hrvaški “vrnila” Krajino. To je pogosto napačno razumljeno. UNPROFOR ni dobil mandata: vojaško razorožiti Krajino in nato predati ozemlje Zagrebu. Njegov mandat je bil demilitarizacija UNPA, nadzor premirja, zaščita prebivalstva in pomoč pri pogojih za politično rešitev. V praksi demilitarizacija ni bila v celoti uresničena. Lokalne srbske vojaške strukture so ostale funkcionalne. Hrvaška pa je postopoma izgubljala zaupanje, da bo mednarodna misija sama pripeljala do: obnovitve njenega teritorialnega nadzora.

Pred letom 1995 ne smemo pozabiti, kaj se je zgodilo Hrvatom in drugim nesrbom v Krajini

Ta članek ne začne zgodovine avgusta 1995. ICTY je v pravnomočni zadevi proti Milanu Martiću ugotovil, da je bilo z območij pod oblastjo krajinskih Srbov: praktično celotno hrvaško in drugo nesrbsko prebivalstvo izgnano.[2] Martić je bil pravnomočno obsojen na: 35 let zapora za zločine proti človečnosti in vojne zločine.[2] Sodišče je potrdilo kazensko odgovornost za pregone, umore, deportacije in napade na civiliste v več krajih na Hrvaškem. To je ključen del zgodovinskega ozadja. Vendar predhodni zločini ne dajejo dovoljenja za poznejše zločine. Pravna logika je jasna zločin ene strani in ne opraviči zločina druge strani. Zato moramo hkrati ohraniti dve dejstvi:

1. RSK je nastala in delovala v kontekstu množičnega izgona in zločinov nad Hrvati in drugimi nesrbi;
2. srbski civilisti, ki so ostali ali odšli leta 1995, so imeli enako zaščito mednarodnega humanitarnega prava.

Operacija Maslenica. Januarja 1993 je Hrvaška vojska izvedla ofenzivo na območju Maslenice in zadarskega zaledja. Varnostni svet OZN je z Resolucijo 802 zahteval takojšnjo prekinitev sovražnosti, umik hrvaških sil iz oziroma ob območjih UNPA, vrnitev težkega orožja pod nadzor UNPROFOR in spoštovanje premirja[3]. Resolucija je hkrati ponovno zahtevala: razorožitev in demobilizacijo srbskih teritorialnih in podobnih enot v skladu z mirovnim načrtom.[3] To je pomembno Varnostni svet ni sprejel samo enostranske razlage. Od Hrvaške je zahteval umik, od srbskih struktur pa izvajanje demilitarizacijskega dela mirovnega načrta.

Medački žep: vojaška operacija in dokumentirani zločini

Septembra 1993 je Hrvaška vojska napadla tako imenovani: Medački žep južno od Gospića. Pred operacijo je na območju živelo približno: 400 srbskih civilistov.[4] ICTY je pozneje primer proti Rahimu Ademiju in Mirku Norcu prenesel na Hrvaško. Končni sodni rezultat je pomemben. Hrvaška sodišča so Rahima Ademija oprostila in Mirka Norca obsodila zaradi vojnih zločinov nad civilisti. Vrhovno sodišče Hrvaške je Norcu kazen znižalo na: šest let zapora in potrdilo Ademijevo oprostitev.[5] To je pravnomočen nacionalni sodni epilog primera.

Kaj nam Medački žep pove? Da vojaška legitimnost cilja in kazenska odgovornost za ravnanje do civilistov: nista isto vprašanje. Vojska lahko napade nasprotnikove položaje, hkrati pa lahko posamezniki storijo umor, uničenje civilnega premoženja in druga kazniva dejanja. To razlikovanje bo ključno tudi pri Operaciji Nevihta.

1994: poskus stabilizacije brez končne politične rešitve

Leta 1994 je bilo med Zagrebom in lokalnimi srbskimi oblastmi sklenjeno novo premirje. UNPROFOR je spremljal njegovo izvajanje.[1] Varnostni svet je zahteval tudi praktične ukrepe zaupanja ponovno odprtje železniških povezav, avtocest, naftovoda, prehoda pri Maslenici in obnovitev električne in vodne oskrbe[6]. To kaže, da je mednarodna strategija poskušala konflikt: postopno depolitizirati z normalizacijo vsakdanjih povezav. Toda vprašanje končnega statusa Krajine je ostalo nerešeno.

Z-4: največji politični poskus pred koncem vojne

Januarja 1995 so ameriški, ruski in evropski diplomati predstavili tako imenovani: Zagreb-4 oziroma Z-4 plan. Predlog je srbskim območjem znotraj Hrvaške ponujal: zelo široko avtonomijo ob formalnem priznanju hrvaške suverenosti. Kaj se je zgodilo s planom? Poročilo generalnega sekretarja OZN iz marca 1995 pravi:

• Hrvaška vlada je načrt sprejela kot osnovo za pogajanja;
• vodstvo Srbov v Kninu ga 30. januarja ni želelo formalno sprejeti oziroma prejeti, dokler ni bila razjasnjena prihodnja prisotnost UNPROFOR;
• ob možnosti podaljšanja mandata UNPROFOR so nato izrazili pripravljenost za politične razprave od aprila naprej.[7]

Ameriški veleposlanik Peter Galbraith je pozneje na ICTY pričal bolj ostro Milan Martić dokumenta na januarskem sestanku: ni hotel niti vzeti v roke.[8] Obe trditvi lahko obstajata skupaj formalni proces je bil blokiran, vendar je bila diplomatska situacija nekoliko bolj zapletena od slogana: “Srbi so plan dokončno zavrnili in nikoli več niso hoteli govoriti.”

Pomlad 1995: mednarodna misija slabi, obe strani se pripravljata na nov položaj. Marca 1995 je bil UNPROFOR v Hrvaški preoblikovan v: UNCRO — United Nations Confidence Restoration Operation. To ni rešilo osnovnega problema. Hrvaška je hotela: obnovo suverenosti nad celotnim ozemljem. RSK je hotela: ohraniti politično ločenost oziroma izjemno široko samostojnost. Diplomacija je izgubljala čas. Vojaške možnosti so postajale pomembnejše.

Bljesak — 1. maj 1995

Hrvaška vojska je 1. maja 1995 začela: Operacijo Bljesak proti zahodni Slavoniji, ki je bila del UNPA Sector West. Do 4. maja je Hrvaška ponovno prevzela nadzor nad območjem.[9] Koliko ljudi je odšlo? Human Rights Watch je takrat ocenil, da je med boji: približno 5.000 do 7.500 Srbov odšlo iz zahodne Slavonije proti območjem pod oblastjo bosanskih Srbov.[9] Na območju je pred ofenzivo živelo približno: 13.000 Srbov.[9]

Zločini in kršitve. HRW je po terenski raziskavi ocenil, da kršitve vojnega prava med ofenzivo: niso bile razširjene v obsegu, kot so sprva trdili nekateri predstavniki OZN, vendar so se zgodile grožnje, ropi, pretepi in slabo ravnanje z nekaterimi pridržanimi Srbi[9]. To je pomembna korekcija na obe strani Bljesak ni dobro opisan niti kot: “operacija brez kršitev”, niti kot: “dokazani množični pokol celotnega prebivalstva”.

Raketiranje Zagreba

Po Bljesku je voditelj RSK Milan Martić ukazal raketiranje Zagreba 2. in 3. maja 1995. ICTY je pravnomočno potrdil, da je Martić ukazal: neselektivna raketna napada na mesto.[2] Umrlo je: sedem ljudi, več kot: 200 je bilo ranjenih.[2] Uporabljene so bile rakete Orkan s kasetnim strelivom. Martić je javno priznal, da je napad odredil kot: povračilo za hrvaško ofenzivo v zahodni Slavoniji.[10] To je sodno potrjen napad na civilno območje.

Po Bljesku ostane glavni problem: Krajina. Po maju 1995 je bilo jasno, da: status quo ni stabilen. Hrvaška je dokazala, da lahko vojaško ponovno zavzame območje pod srbsko oblastjo. RSK pa ni imela moči, primerljive s hrvaško vojsko, ki se je od leta 1991 povečala, reorganizirala, pridobila bojno izkušnjo in izboljšala poveljevanje. Hkrati je vojna v Bosni spreminjala strateško okolje.

Operacija Nevihta — 4. avgust 1995

1. avgusta 1995 je Hrvaška začela veliko ofenzivo:

Operacija Oluja / Nevihta. Glavni cilj je bil ponovno vzpostaviti nadzor nad večino ozemlja RSK v severni Dalmaciji, Liki, Kordunu in Baniji. Knin je padel naslednji dan. Vojaško je bila operacija: hitra in odločilna. V nekaj dneh je bila večina ozemlja RSK pod hrvaškim nadzorom. Ali je bila sama odločitev za vojaško operacijo na ICTY razglašena za zločin?

Ne. To je ena najpomembnejših pravnih varovalk ta članek. Predsedujoči sodnik Alphons Orie je ob prvostopenjski sodbi leta 2011 izrecno poudaril, da se predmet: ni ukvarjal z zakonitostjo odločitve za vojno oziroma vodenja vojne kot take.[11] Predmet je obravnaval zločine nad srbskimi civilisti in individualno odgovornost obtoženih. Zato ne smemo zapisati: “ICTY je razglasil Operacijo Nevihta za nezakonito.” Tega ni storil.

Srbsko prebivalstvo začne množično odhajati. Med operacijo je večina prebivalstva RSK zapustila domove. Pri razlogih moramo biti zelo previdni. Obstaja več dokumentiranih dejavnikov. Faktor 1 — vojna in strah pred hrvaško vojsko. Ofenziva, topništvo in razpad krajinskih obrambnih struktur so povzročili strah, paniko in beg. Civilisti so vedeli tudi za zgodovino nasilja med skupnostma. Faktor 2 — odločitev oziroma ukaz krajinskega vodstva o evakuaciji.

1. avgusta 1995 je Vrhovni obrambni svet RSK sprejel odločitev o organizirani evakuaciji civilnega prebivalstva:

severne Dalmacije in južne Like.[12] Dokumenti iz sodnega spisa kažejo, da so obstajali: vnaprej pripravljeni evakuacijski načrti.[12] To je realen in pomemben dejavnik množičnega odhoda. Faktor 3 — ravnanje hrvaških sil in dogodki po zavzetju območja. Po zavzetju območja so bila dokumentirana plenjenja, požigi hiš, umori preostalih civilistov in uničevanje srbskega premoženja[13]. To je dodatno zmanjševalo možnost oziroma pripravljenost za: ostanek in hitro vrnitev.

Zato je napačno iskati en sam vzrok eksodusa

Dve absolutni razlagi sta metodološko slabi. Razlaga A. “Srbe je izključno pregnala hrvaška država.” Preveč poenostavljeno. Ignorira ukaz krajinskega vodstva, načrtovano evakuacijo, vojaški poraz in splošni strah med civilisti. Razlaga B. “Srbi so odšli samo zato, ker jim je tako ukazalo lastno vodstvo.” Prav tako preveč poenostavljeno. Ignorira ofenzivo, topniško in drugo bojno delovanje, dokumentirane zločine po prevzemu območja in poznejše ovire za vračanje. Najbolj dokazljiva razlaga je: množični eksodus je nastal iz kombinacije vojaškega poraza, strahu, organizirane evakuacije in dejanskega oziroma pričakovanega nasilja.

Koliko ljudi je odšlo? Natančna številka se razlikuje med viri in definicijami. Poročilo generalnega sekretarja OZN iz leta 1996 je ocenjevalo, da je po hrvaških vojaških operacijah poleti 1995 v ZRJ in Bosno in Hercegovino. odšlo: skoraj 200.000 hrvaških Srbov.[14] Ta številka vključuje širši poletni val in se pogosto uporablja kot orientacijski red velikosti. Ta članek se zato izogiba lažni natančnosti: govorimo o približno 200.000 ljudeh, ne o matematično nesporni eni številki.

Kaj se je dogajalo z ljudmi, ki so ostali? To je najtemnejši del zgodbe. Human Rights Watch in drugi mednarodni opazovalci so dokumentirali umore starejših srbskih civilistov, ropanje, sistematično požiganje hiš in uničevanje vasi[13]. HRW je poročal, da se je požiganje in plenjenje nadaljevalo: več mesecev po zaključku glavne ofenzive.[13] V nekaterih krajih so bile vasi skoraj popolnoma uničene. Varnostni svet OZN je zahteval pravico do ostanka, odhoda in vrnitve.

1. avgusta 1995 je Varnostni svet z Resolucijo 1009 zahteval, da Hrvaška v celoti spoštuje pravice lokalnega srbskega prebivalstva, zagotovi pravico ostati, oditi ali se varno vrniti, omogoči dostop humanitarnim organizacijam in ustvari pogoje za vračanje ljudi, ki so odšli[15].

Resolucija je ponovno poudarila tudi: individualno kazensko odgovornost za kršitve mednarodnega humanitarnega prava.

ICTY 2011: prvostopenjska obsodba Gotovine in Markača

Leta 2011 je razpravno vijeće ICTY:

• Anteja Gotovino obsodilo na 24 let;
• Mladena Markača na 18 let;
• Ivana Čermaka oprostilo.[11]

Vijeće je menilo, da je obstajal: joint criminal enterprise — JCE katerega cilj je bil trajno in prisilno odstraniti srbsko prebivalstvo iz Krajine. Kot pomemben del konstrukcije je uporabilo tudi ugotovitev o: nezakonitih topniških napadih. ICTY 2012: pritožbeno vijeće razveljavi obsodbi. Leto pozneje je prišlo do pravno odločilnega preobrata. Pritožbeno vijeće ICTY je z večino razveljavilo obsodbo Gotovine, razveljavilo obsodbo Markača in oba oprostilo[16]. Zakaj?

Pritožbeno vijeće je soglasno ugotovilo napako pri uporabi tako imenovanega: 200-metrskega standarda s katerim je prvostopenjsko vijeće presojalo zakonitost topniških zadetkov.[16] Večina je nato zaključila, da nezakonitost topniških napadov ni bila dokazana na uporabljeni osnovi, ključni temelj za obstoj JCE ni zdržal in obstoj JCE za trajno prisilno odstranitev Srbov ni bil dokazan v potrebnem standardu[16]. Zato sta bila Gotovina in Markač: pravnomočno oproščena. To je končni rezultat njunega ICTY procesa.

Kaj pritožbena sodba ne pomeni? Ne pomeni: “ICTY je ugotovil, da med in po Nevihti ni bilo zločinov nad srbskimi civilisti.” Pomeni: da kazenska odgovornost Gotovine in Markača za očitane zločine po teoriji, na kateri je temeljila prvostopenjska sodba, ni bila dokazana preko razumnega dvoma. To je bistvena razlika med obstojem posameznih zločinov, individualno kazensko odgovornostjo določenih obtožencev in dokazom širšega državnega načrta oziroma JCE. Prvostopenjska sodba in pritožbena sodba se ne smeta mešati.

Najbolj natančna formulacija je: 2011. Razpravno vijeće obsodi Gotovino in Markača in ugotovi JCE. 2012. Pritožbeno vijeće razveljavi ključne ugotovitve, razveljavi obsodbi in oba pravnomočno oprosti[16]. Zato je napačno danes zapisati samo: “Gotovina je bil na ICTY obsojen na 24 let.” Pravnomočni rezultat je: oproščen. Prav tako pa je napačno: “ICTY je dokazal, da zločinov po Nevihti ni bilo.” To iz oprostilne sodbe ne sledi.

Kaj je s Franjem Tuđmanom? Franjo Tuđman: ni bil obtožen in ni bil sojen v zadevi Gotovina. Prvostopenjska sodba ga je obravnavala v okviru svoje analize domnevnega JCE. Toda po razveljavitvi ključne JCE konstrukcije na pritožbi ni pošteno predstavljati: prvostopenjske ugotovitve kot pravnomočne obsodbe Tuđmana. Takšna obsodba: ne obstaja. Beg ni pomenil, da se je problem končal.

Po vojni so nastala vprašanja vračanja beguncev, stanovanjskih in lastninskih pravic, obnove hiš, dokumentov, varnosti in kazenskih postopkov. OZN je še leta 1996 opozarjal, da se je od več kot 9.000 Srbov, ki so dobili dovoljenje za vrnitev: vrnila manj kot četrtina.[14] Organizacija je opozarjala tudi na strah, probleme z vračanjem v domove in pravne in administrativne ovire. Zato vojaški konec Krajine: ni pomenil takojšnje družbene reintegracije prebivalstva.

Vzhodna Slavonija pokaže, da je obstajala tudi druga pot

Po Bljesku in Nevihti je ostalo pod srbsko oblastjo še območje vzhodne Slavonije, Baranje in zahodnega Srema. Hrvaška bi ga lahko poskušala ponovno zavzeti vojaško. Namesto tega je bil novembra 1995 podpisan: Temeljni oziroma Erdutski sporazum. UNTAES: reintegracija brez nove velike ofenzive. Varnostni svet je januarja 1996 z Resolucijo 1037 ustanovil: UNTAES — United Nations Transitional Administration for Eastern Slavonia, Baranja and Western Sirmium.[17] Mandat je vključeval demilitarizacijo, prehodno civilno upravo, policijo, volitve, vračanje beguncev, integracijo javnih služb in postopno vrnitev hrvaškega pravnega reda.

Demilitarizacija je bila dejansko izvedena. UNTAES je poročal, da je bila demilitarizacija območja zaključena: 20. junija 1996.[18] Težko orožje lokalnih srbskih sil je bilo umaknjeno, predano za uničenje in odstranjeno iz območja. To je velika razlika glede na neuspešno demilitarizacijo prvotnih UNPA. Mirna reintegracija je bila uspešna — vendar ne popolna zgodba.

UNTAES je januarja 1998 zaključil mandat in dosegel ključni cilj: mirno reintegracijo vzhodne Slavonije, Baranje in zahodnega Srema v Hrvaško.[18] Toda OZN je tudi ob zaključku poudarjal pravico vseh beguncev do vrnitve, potrebo po odpravljanju administrativnih ovir, enake državljanske pravice Srbov in problem arbitrarnih aretacij in varnosti povratnikov[18]. Torej: mirna reintegracija je bila uspeh, ne pa čarobna rešitev vseh medetničnih posledic vojne. Zakaj je bila vzhodna Slavonija drugačna od Krajine?

Več dejavnikov vojaško ravnotežje po letu 1995, neposredna bližina Srbije, nevarnost večje regionalne vojne, sočasni Daytonski proces, večja pripravljenost obeh strani na mednarodno tranzicijsko upravo in nova politična realnost po porazu večine RSK. Ni enega samega vzroka. Toda zgodovinsko je pomembno: del hrvaškega teritorialnega vprašanja se je končal z vojaško operacijo, zadnji del pa z dogovorjeno in nadzorovano reintegracijo. Kdo je “zmagal”? Ta članek ne izdeluje moralne ali politične lestvice. Dokumentirano je:

Hrvaška država. do leta 1998 ponovno vzpostavi suverenost nad celotnim mednarodno priznanim ozemljem. RSK. preneha obstajati kot politično-teritorialna struktura. Hrvaški Srbi. velik del skupnosti zapusti Krajino in se sooči z begunstvom, izgubo doma ter težavami pri vračanju. Hrvaški begunci in razseljeni. dobijo možnost vračanja na območja, s katerih so bili pregnani ali so zbežali v letih 1991–1992.

Civilno prebivalstvo obeh skupnosti. nosi posledice vojne, izgona, uničenja in maščevanja. To niso: enake izkušnje, vendar vse spadajo v končni račun vojne. Kaj lahko trdimo z visoko stopnjo gotovosti? UNPROFOR je bil leta 1992 postavljen v Hrvaški z nalogo demilitarizacije UNPA in zaščite prebivalstva. Mirovna misija ni rešila končnega statusa Krajine. RSK je bila povezana s sistematičnimi zločini in odstranitvijo hrvaškega ter drugega nesrbskega prebivalstva.

Hrvaška je leta 1993 izvedla Maslenico in Medački žep. Mirko Norac je bil pravnomočno obsojen za zločine v Medačkem žepu; Rahim Ademi pravnomočno oproščen. Hrvaška je Z-4 sprejela kot osnovo za pogajanja, kninsko vodstvo pa ga januarja 1995 ni želelo formalno sprejeti/prejeti pod tedanjimi pogoji. Bljesak je ponovno vzpostavil hrvaški nadzor nad zahodno Slavonijo. Med Bljeskom je odšlo približno 5.000–7.500 Srbov. Milan Martić je pravnomočno odgovoren za raketiranje Zagreba.

Operacija Nevihta je avgusta 1995 zlomila večino RSK in vrnila glavnino Krajine pod hrvaški nadzor. RSK vodstvo je 4. avgusta sprejelo odločitev o organizirani evakuaciji civilnega prebivalstva severne Dalmacije in južne Like. Poleti 1995 je iz Hrvaške odšlo približno 200.000 Srbov. Po Nevihti so bili storjeni zločini nad preostalimi srbskimi civilisti ter obsežno plenjenje in požiganje premoženja. ICTY je leta 2011 Gotovino in Markača obsodil na prvi stopnji.

ICTY ju je leta 2012 pravnomočno oprostil. Pritožbena sodba je razveljavila ključne ugotovitve o nezakonitem topniškem napadu in JCE. Oprostilna sodba ne pomeni ugotovitve, da nad srbskimi civilisti ni bilo storjenih zločinov. Franjo Tuđman v zadevi Gotovina ni bil obtožen niti sojen. Vzhodna Slavonija ni bila ponovno zavzeta z novo hrvaško veliko ofenzivo. UNTAES je med 1996–1998 uspešno izvedel mirno reintegracijo regije.

Najbolj natančen odgovor na vprašanje: kako se je hrvaška vojna dejansko končala?

Ne z enim dogodkom. Končala se je v treh korakih: Vojaško. Bljesak in predvsem Nevihta sta uničila teritorialno jedro RSK. Demografsko. večina krajinskih Srbov je v času poraza in neposredno po njem zapustila območje. Diplomatsko. vzhodna Slavonija se je po Erdutskem sporazumu in UNTAES vrnila pod hrvaško oblast brez nove velike vojne. Zato je končni rezultat hkrati: obnova hrvaške teritorialne celovitosti;, konec RSK;, množični srbski begunski val;, dokumentirani povojni zločini; in in poznejša mirna reintegracija zadnjega območja.. Ena od teh resnic ne izniči druge.

Hrvaška vojna je bila leta 1995 tesno povezana z dogajanjem v Bosni. Če je Bosna 1992: republika brez večine — referendum, tri nacionalne politike in začetek najkrvavejše vojne razpada obravnavala začetek konflikta, se ta lok nadaljuje z Bosna 1992–1995: od obleganja Sarajeva do Daytona — tri vojske, etnično čiščenje, hrvaško-bošnjaška vojna, varna območja, NATO in konec vojne. Srebrenica je v njem del kronologije leta 1995, njen celoten dokazni in pravni pregled pa ostaja v Srebrenica 1995: kaj je dokazano, kaj je sporno in kaj dokumenti dejansko povedo.