Kdo je plačal račun tranzicije? Bančne sanacije, državni prevzemi dolgov, garancije, subvencije, stečaji in socializacija zasebnih izgub od Slovenije do Kosova

Najprej: kaj pomeni »socializacija zasebnih izgub«?

Izraz je privlačen, vendar ga je mogoče hitro zlorabiti. Najbolj natančno pomeni: zasebno ustvarjena ali zasebno nosljiva izguba se prek državnega proračuna, javne banke, državne garancije, odpisa davkov ali drugega javnega mehanizma prenese na širšo skupnost. Toda vsi javni reševalni ukrepi niso avtomatično to. Če država izplača zajamčene depozite gospodinjstev, financira odpravnine zaposlenim, prepreči takojšen kolaps plačilnega sistema in sanira okoljsko škodo, ki bi sicer ostala neodpravljena. gre lahko za: zaščito tretjih oseb ali javnega sistema, ne za zaščito lastnika.

Zato ta članek uporablja tri ločene kategorije: A — zaščita kapitala lastnika. Lastnik ohrani lastništvo ali pomemben del ekonomske koristi, medtem ko javni sektor prevzame del izgub. B — zaščita sistema, upnikov ali prebivalstva. Lastniki so izbrisani ali močno razvrednoteni, država pa varuje depozite, plačilni promet, zaposlene in ključne javne storitve. C — mešani primer. Del zasebnih izgub je absorbirala država, vendar so pomembne izgube nosili tudi lastniki, podrejeni upniki, banke, zaposleni in dobavitelji. Večina resničnih primerov spada v: C.

Kaj sploh štejemo kot »račun«? Ta članek loči najmanj sedem kanalov. Dokapitalizacija. Država vloži nov kapital v banko ali podjetje. To je neposreden javni izdatek oziroma povečanje javnega finančnega sredstva. Prenos slabih terjatev. Slaba posojila se prenesejo na slabo banko, agencijo za sanacijo in državno družbo. Račun ni nujno enak bruto nominalni vrednosti terjatev. Pomembna je: prenosna cena in poznejša izterjava. Državna garancija.

Država samo z izdajo garancije še ne plača. Javni strošek nastane, ko: garancija postane unovčena. Zato ta članek loči izdano garancijo, aktivirano garancijo in dejansko plačilo iz proračuna. Odpisi davkov in prispevkov. Če državno ali zasebno podjetje več let ne plača davkov, zdravstvenih prispevkov in pokojninskih prispevkov. je to oblika: implicitnega oziroma kvazifiskalnega financiranja. Subvencija. Država lahko krije izgubo, razliko v ceni, strošek elektrike, strošek dela in tekočo likvidnost. Subvencija lahko ohranja delovna mesta, javno storitev oziroma ekonomsko nevzdržen poslovni model.

Stečaj. Stečaj lahko izgubo razdeli med lastnike, zavarovane upnike, nezavarovane upnike, delavce, državo in dobavitelje. Stečaj torej ni: izginotje dolga. Je: pravni vrstni red, kdo izgubo absorbira prvi in koliko. Socialni strošek. Ni vse v proračunu. Zaprtje banke ali tovarne pomeni lahko izgubo delovnih mest, izgubo neizplačanih plač, izgubo pokojninskih prispevkov, lokalni gospodarski padec in migracijo. Ta članek tega ne pretvarja v eno izmišljeno denarno številko, ampak ga prikazuje kot: ločeno kategorijo stroška.

SLOVENIJA — NAJBOLJ MERLJIV BANČNI RAČUN

Slovenska bančna kriza po letu 2008 je eden najbolj transparentno dokumentiranih primerov javnega stroška v seriji. V letih 2013 in 2014 je Republika Slovenija dokapitalizirala šest bank NLB, NKBM, Factor banko, Probanko, Abanko in Banko Celje. v skupnem znesku: 3,647 milijarde EUR.[1] Poleg tega so bile iz štirih bank na DUTB prenesene tvegane terjatve z bruto izpostavljenostjo približno: 4,9 milijarde EUR po prenosni vrednosti približno: 1,6 milijarde EUR.[1] Pomembno: 4,9 milijarde ni dodatnih 4,9 milijarde javnega stroška.

To je ključno. 4,9 milijarde je bila: bruto izpostavljenost prenesenih terjatev. Prenosna vrednost je bila približno: 1,6 milijarde EUR. DUTB je nato sredstva upravljala, prodajala in izterjevala. Zato bi bilo napačno zapisati 3,647 + 4,9 = 8,547 milijarde EUR čiste izgube davkoplačevalcev. To ni pravilna računovodska operacija. Ali so bili zasebni lastniki bank preprosto rešeni? Ne v celoti. Slovensko Ministrstvo za finance pozneje izrecno navaja, da so v sanaciji 2013–2014 breme z državo delili tudi:

• nekdanji delničarji;
• imetniki podrejenih oziroma kvalificiranih obveznosti bank.[2]

To je zelo pomembno. Javni sektor je zagotovil kapital za stabilizacijo sistema, vendar stari lastniški in del podrejenega kapitala: ni bil preprosto ohranjen nedotaknjen. Kdo je torej plačal? Država. Dokapitalizacije in tveganje DUTB. Delničarji in podrejeni vlagatelji. Izguba oziroma izbris dela njihovih pravic. Banke in podjetja. Prestrukturiranje, prodaje sredstev, konsolidacija.

Zaposleni. Zmanjševanje števila zaposlenih in zapiranje nekaterih poslovalnic v kasnejšem procesu. Je bilo to reševanje zasebnih izgub? Delno. Bančna kriza je vsebovala slaba zasebna in podjetniška posojila, tvegano kreditiranje, povezane prevzeme in padec vrednosti zavarovanj. Toda javna intervencija ni bila samo: reševanje posameznih dolžnikov. Njen namen je bil tudi preprečiti sistemski zlom bank, zaščititi depozite, obnoviti kapitalsko ustreznost in obnoviti dostop države do finančnih trgov. Zato je najbolj natančen izraz: socializacija pomembnega dela bančnih izgub ob hkratni delitvi bremena z zasebnim kapitalom.

HRVAŠKA — BANKE IN LADJEDELNICE: DVA RAZLIČNA MODELA JAVNEGA RAČUNA

Hrvaška ponuja dva povsem različna kanala:

• sanacijo bank v devetdesetih;
• desetletja državne podpore ladjedelništvu.

Bančna sanacija: država prevzame banke, toda stare delničarje lahko izbriše. IMF je za hrvaški sistem 1995–1998 opisal mehanizem odpis slabih posojil, izbris oziroma začasno izničenje obstoječega delniškega kapitala, državne obveznice za pokritje preostalih izgub, prenos slabih terjatev na sanacijsko agencijo in poznejša privatizacija bank[3]. Pri Riječki in Splitski banki je bil v postopku: celoten obstoječi kapital izničen, državna agencija pa je postala lastnica.[3] Pri Privredni banki je bil: skoraj ves obstoječi kapital odpisan, po dokapitalizaciji pa je agencija držala približno 90 % banke.[3]

Kolikšen je bil neposredno dokumentiran javni instrument? Leta 1996 je bilo v povezavi z Riječko, Splitsko in Privredno banko odpisanih približno: 6,1 milijarde HRK podjetniških kreditov. Za podporo bankam je bilo izdanih približno: 2,9 milijarde HRK državnih obveznic, kar je ustrezalo približno: 3,7 % hrvaškega BDP leta 1996.[4] Pri Dubrovački banki je država leta 1998 dodatno:

• zagotovila približno 500 milijonov HRK začasne likvidnosti;
• nato izdala približno 1 milijardo HRK sanacijskih obveznic.[4]

Ali je to bila rešitev starih lastnikov? Pri več ključnih bankah: ne. Njihov kapital je bil izničen. Država je predvsem prevzela problematični del bilance, zaščitila finančni sistem in pripravila banke za poznejšo privatizacijo. To je zelo drugačen primer od: država plača, lastnik pa ohrani vse delnice. Ladjedelnice: dolgoročna industrijska politika postane velik javni račun.

Hrvaška vlada je leta 2019 navedla, da je bilo med: 1992 in 2017 za sanacije oziroma državne subvencije ladjedelnicam porabljenih približno: 31,7 milijarde HRK.[5] Od tega sta Uljanik in 3. Maj skupaj predstavljala približno: 13,3 milijarde HRK.[5] To je bistveno drugačen tip podpore od bančne sanacije. Uljanik: zasebno podjetje, državne garancije.

Vlada je avgusta 2018 sama poudarila: Uljanik je zasebno podjetje in da je odgovornost za njegovo poslovanje primarno pri upravi.[6] Kljub temu je država izdajala garancije. Do oktobra 2018 je bilo od leta 2010 izdanih približno: 7,5 milijarde HRK državnih garancij za skupino Uljanik.[7] Pozneje je država zaradi aktiviranih garancij dejansko plačala več milijard kun. Marca 2019 je finančni minister navajal približno: 3,1 milijarde HRK že plačanih unovčenih garancij.[8] To je precej čist primer prenosa tveganja.

Lastništvo je bilo zasebno, financiranje ladij pa je bilo delno zaščiteno z: državnim jamstvom. Ko dolžnik svojih obveznosti ni mogel izpolniti, je del finančnega računa prešel: na državni proračun. To je bližje klasičnemu pomenu: socializacije zasebnega kreditnega tveganja. Toda država ni plačevala samo »lastnikom«. Garancije so ščitile oziroma poplačale predvsem banke, financerje in pogodbene obveznosti ladjedelnice. Hkrati je stečaj pomenil izgube lastnikov, delavcev in lokalnega gospodarstva. Zato tudi Uljanik ni zgodba: zasebnik je dobil vse, država pa izgubila vse. Je zgodba: zasebni poslovni model z velikim javnim garancijskim repom.

SRBIJA — ZAPRTJE BANK NAMESTO SANACIJE LASTNIKOV

Srbija je po letu 2000 podedovala izjemno insolventen bančni sistem. Štiri velike banke Beobanka, Beogradska banka, Investbanka in Jugobanka Beograd. so bile januarja 2002 poslane v stečaj.[9] Skupaj so predstavljale približno: polovico bilančne aktive bančnega sistema.[10] Zakaj jih država ni preprosto rešila?

Ocena je bila, da bi njihova sanacija zahtevala približno: 3,8 milijarde USD poleg že državnogarantiranih obveznosti do Pariškega kluba, Londonskega kluba in zamrznjenih deviznih vlog prebivalstva[10]. Zato je bila izbrana: likvidacija. To je pomemben kontrast s Slovenijo. Toda likvidacija ni brezplačna. IMF je ocenil neposredne dodatne proračunske stroške bančnega prestrukturiranja na približno: 324 milijonov DEM v sedanji vrednosti oziroma približno: 1,2 % BDP leta 2002.[9] Od tega približno:

• 271 milijonov DEM za likvidacijske stroške, izplačila depozitov in odpravnine;
• 53 milijonov DEM za sanacijo treh manjših bank.[9]

Kdo je bil zaščiten? Posamezni depozitorji. Prejeli so izplačila oziroma obveznice po pravilih programa.[9] Zaposleni. Približno 8.000–9.000 delavcev v velikih bankah je bilo zajetih v program odpravnin in socialne podpore.[10] Podjetja in drugi upniki. Niso bili vsi poplačani v celoti. IMF je izrecno navajal, da bodo podjetja praviloma dobila: samo del svojih depozitov, nekatere kategorije finančnih upnikov pa praktično nobenega posebnega nadomestila.[9] Kdo torej ni bil rešen?

Banke same: so prenehale obstajati. To ni primer: država dokapitalizira zasebno banko in ohrani delničarja. Je: država financira urejeno razgradnjo insolventnega sistema in zaščiti izbrane družbene skupine. Toda obstajal je še večji stari dolg. IMF je opozoril, da so bile poleg novih likvidacijskih stroškov prisotne tudi že obstoječe državnogarantirane bančne obveznosti, predvsem do Londonskega kluba, Pariškega kluba in zamrznjenih deviznih vlog. ki so bile izjemno velike glede na tedanji BDP.[11] Teh obveznosti ni pošteno pripisati samo privatizaciji po letu 2001. Velik del je bil: podedovan problem prejšnjega sistema, sankcij in devetdesetih.

BOSNA IN HERCEGOVINA — RAČUN SE POGOSTO SKRIVA V NEPLAČANIH DAVKIH IN RAČUNIH JAVNIH PODJETIJ

Bosanski problem je manj koncentriran v eni veliki: »bančni sanaciji«. Velik del fiskalnega tveganja je razpršen med državna podjetja, entitete, kantone, občine in pokojninske in zdravstvene sklade. Agregat: javna podjetja z dolgom okoli četrtine BDP. IMF-jeva analiza državnih podjetij je za leto 2017 ocenila: skupni dolg javnih podjetij na približno 4 milijarde EUR oziroma približno: 26 % BDP.[12] Skoraj polovica javnih podjetij je bila nelikvidna.[12] Približno: 0,6 milijarde EUR so predstavljali zaostanki pri davkih in socialnih prispevkih. kar je ustrezalo približno: 4 % BDP.[12] Zakaj so neplačani prispevki javni strošek?

Ker podjetje dobi: likvidnost danes, medtem ko pokojninski sklad, zdravstveni sklad in proračun. ne dobijo pripadajočega prihodka. To je: kvazifiskalno financiranje. Ni vidno kot klasična subvencija, vendar ima realen javni učinek. Neposredna podpora. IMF je za leto 2017 ocenil, da so vlade v BiH javnim podjetjem zagotovile približno: 109 milijonov EUR oziroma: 0,9 % BDP prek transferjev, subvencij in grantov[12]. To je poleg implicitne podpore prek davčnih in prispevkovnih zaostankov. Aluminij Mostar: elektrika kot skriti kanal financiranja. Aluminij Mostar je do konca 2017 nakopičil:

• več kot 120 milijonov EUR kumulativnih izgub;
• približno 188 milijonov EUR obveznosti.[13]

Približno tri četrtine dolga je bilo do: Elektroprivrede HZHB, javnega elektroenergetskega podjetja.[13] IMF je to izrecno opisal kot: implicitno državno podporo.[13] Kdo je tu nosil račun? Ne samo proračun. Del stroška je bil prestavljen na: drugo javno podjetje. To je pomemben mehanizem. Država lahko izgubo skrije tako, da eno javno podjetje ne plačuje in drugo javno podjetje ne izterja. Formalno ni vedno: proračunska subvencija. Ekonomsko pa je: prenos izgube znotraj javnega sektorja.

Ali je to neposreden račun privatizacije? Ne nujno. To je ključna varovalka. Velik del bosanskega problema je dediščina vojne, nedokončano prestrukturiranje, javno lastništvo in politično fragmentirano upravljanje. Zato ta članek ne bo vsega javnega dolga podjetij razglasil za: »strošek privatizacije«. Natančneje: to je strošek širše postjugoslovanske tranzicije in nedokončanega prestrukturiranja.

ČRNA GORA — KAP: UČBENIŠKI PRIMER AKTIVIRANE DRŽAVNE GARANCIJE

KAP je že v Prodano prepoceni? Anatomija najbolj spornih privatizacij nekdanje Jugoslavije: cena, vrednost, dolgovi, zemljišča in končni lastniki pokazal, kako se po privatizaciji ponovno pojavi javni rizik. Leta 2005 je bilo približno: 65,44 % KAP-a prodano za: 48,5 milijona EUR. Pozneje je država jamčila za velik del novih obveznosti podjetja. IMF je leta 2012 navajal:

• približno 350 milijonov EUR skupnega dolga;
• okoli 132 milijonov EUR dolga z državnimi garancijami.[14]

Garancija postane pravi proračunski račun. Leta 2013 je Črna gora zaradi aktiviranih garancij KAP-a plačala približno: 102,5 milijona EUR.[15] Črnogorska vlada je sama zapisala, da je šlo za: nepredviden izdatek.[15] To je več kot dvakrat: prvotna kupnina za večinski delež KAP-a. To je najčistejši primer ta članek? Je eden najčistejših. Ker imamo časovno zaporedje:

1. podjetje postane večinsko zasebno;
2. država pozneje jamči za dolg;
3. podjetje ne more servisirati obveznosti;
4. garancija se aktivira;
5. proračun plača.

To je klasičen primer: prenosa zasebnega kreditnega tveganja na državo. Toda tudi tu moramo biti natančni. KAP ni bil samo zasebna finančna špekulacija. Bil je eden največjih izvoznikov, velik delodajalec in strateško pomemben za gospodarstvo. Država je torej garancije dajala tudi zaradi zaposlovanja, izvoza in industrijske politike. To pojasni odločitev. Ne spremeni pa dejstva: ko se je tveganje uresničilo, ga je v velikem delu plačal proračun.

SEVERNA MAKEDONIJA — STOPANSKA BANKA: NAJPREJ JAVNO ČIŠČENJE BILANCE, NATO ZASEBNA PRODAJA

Stopanska Banka je učbeniški primer: saniraj → privatiziraj. Pred prodajo je država izdala evrsko denominirane obveznice v zameno za slabe terjatve do štirih največjih dolžnikov. Nominalni obseg: 235 milijonov DEM.[16] Slabe terjatve so bile prenesene na: Bank Rehabilitation Agency.[16] Nato je bil prodan lastniški kapital. Za približno: 85 % navadnega delniškega kapitala je bila dogovorjena cena: 94 milijonov DEM.[16] Država je ocenila, da bo iz svojega deleža in premij prejela približno: 60 milijonov DEM.[16] Te prihodke je nameravala prihraniti za pomoč pri servisiranju novih državnih obveznic.[16] Kdo je plačal? Država.

Prevzela je problematične terjatve in jih zamenjala za državne obveznice. Stari lastniki. Njihova ekonomska pozicija je bila razvrednotena v sanaciji in prestrukturiranju. Novi investitorji. Plačali so za očiščeno banko in se zavezali k dodatni dokapitalizaciji. Je to »zasebni dobiček, javna izguba«? Delno, vendar bi bil slogan preveč grob. Banka pred sanacijo: ni bila enaka ekonomskemu sredstvu kot banka po sanaciji. Javni sektor je prevzel stare izgube, novi lastnik pa je plačal za: očiščeno in kapitalsko sposobnejšo institucijo. To je točno vrsta transakcije, kjer je treba posebej analizirati strošek stare krize in vrednost novega lastniškega kapitala.

KOSOVO — DRUGAČEN MODEL: PRIVATIZACIJSKI SKLAD, DELAVSKIH 20 % IN JAVNO ENERGETSKO TVEGANJE

Kosovo nima primerljive velike postsocialistične bančne sanacije kot Slovenija ali Hrvaška. Njegov prehod je bolj vezan na likvidacijo družbenih podjetij, prodajo sredstev, razdeljevanje kupnine delavcem in upnikom in poznejša fiskalna tveganja javnih podjetij. Privatizacijski denar ne gre neposredno v proračun. Privatization Agency of Kosovo septembra 2026 na svoji strani navaja približno:

• 2.323 prodanih sredstev;
• približno 822,4 milijona EUR vrednosti prodaj;
• približno 171,9 milijona EUR razdeljenih v okviru 20-odstotnega deleža delavcev.[17]

PAK tudi leta 2025 še vedno potrjuje:

• končne sezname delavcev;
• razdelitve 20 %;
• izplačila upnikom v likvidacijskih postopkih.[18][19]

To je pomemben kontrast. Pri kosovski privatizaciji del prodajnih prihodkov ni bil: fiskalni prihodek države za prosto porabo. Šel je upravičenim delavcem, upnikom in likvidacijskim skladom. Torej prodaja družbenega premoženja ustvarja tudi: obveznost razdelitve premoženja prejšnjim deležnikom. Vendar Kosovo pozneje dobi drug tip javnega računa: energijo. V letih 2021–2022 je zaradi visokih cen uvožene elektrike vlada namenila pomembne transferje za blaženje energetskega šoka. World Bank navaja:

• približno 20 milijonov EUR podpore za uvoz elektrike v 2021;
• približno 94 milijonov EUR transferjev oziroma subvencijskih sredstev v 2022,

skupaj približno: 114 milijonov EUR za obdobje 2021–2022.[20] Je to strošek tranzicijske privatizacije? Ne. In ravno zato je primer pomemben. To je: fiskalno tveganje javnega energetskega sistema in zunanjega cenovnega šoka. Ta članek ga vključuje samo za prikaz širše meje: ni vsak javni račun postjugoslovanskega gospodarstva posledica privatizacije.

Kosovo danes fiskalna tveganja že obravnava sistematično. IMF je leta 2025 navajal, da kosovski okvir fiskalnih tveganj posebej spremlja državne garancije, javna podjetja, PPP, sodne spore in finančni sektor[21]. To je pravzaprav institucionalni odgovor na osrednje vprašanje ta članek: kje se lahko zasebno ali podjetniško tveganje spremeni v prihodnjo javno obveznost?

KDO JE DEJANSKO PLAČEVAL? PRIMERJALNA MATRIKA

Ta tabela ni lestvica »kdo je bil najbolj neodgovoren«. Zneski niso neposredno primerljivi, ker gre za različna leta, valute, velikosti gospodarstev in definicije. Namen je pokazati: različne kanale prenosa izgub. NAJVEČJA ZMOTA: VSAKA DOKAPITALIZACIJA JE DARILO STARIM LASTNIKOM. Ne. Hrvaški primer kaže, da je bilo pri nekaterih saniranih bankah: obstoječe lastništvo izbrisano.[3] V Sloveniji so breme delili tudi:

• delničarji;
• podrejeni vlagatelji.[2]

V Srbiji so štiri največje insolventne banke: zaprli.[9] Torej javni denar lahko rešuje depozitorje, sistem in novo kapitalsko osnovo. ne pa nujno: stare lastnike. DRUGA ZMOTA: DRŽAVNA GARANCIJA NI STROŠEK, DOKLER JE NI TREBA PLAČATI. To je pravilno samo delno. Do aktivacije je garancija: pogojna obveznost. Toda že prej vpliva na fiskalno tveganje, ceno kredita, obnašanje banke in obnašanje podjetja. Ko se aktivira, postane: resničen proračunski izdatek. KAP in Uljanik sta zelo jasna primera.[7][15] TRETJA ZMOTA: ČE PODJETJE NI DOBILO GOTOVINSKE SUBVENCIJE, GA DRŽAVA NI REŠEVALA.

Bosna pokaže nasprotno. Podjetje lahko financira svoje poslovanje tako, da ne plačuje elektrike, davkov in prispevkov. To pomeni, da ga kreditirajo javno elektroenergetsko podjetje, zdravstveni sklad, pokojninski sklad in proračun. To je: implicitna subvencija. ČETRTA ZMOTA: STEČAJ PRENESE VES STROŠEK NA LASTNIKA. Ne. V stečaju najprej lastnik praviloma izgubi kapital, vendar lahko izgubo nosijo tudi zaposleni, dobavitelji, nezavarovani upniki, lokalne banke in država zaradi neplačanih davkov. Stečaj je: delitev izgube, ne njeno izginotje. PETA ZMOTA: OHRANITEV DELOVNIH MEST JE BREZPLAČNA.

Ko država subvencionira podjetje zaradi delovnih mest, kupuje: čas in socialno stabilnost. To ima lahko ekonomsko logiko. Toda vsako leto podpore ima: oportunitetni strošek. Denar ni uporabljen za šole, bolnišnice, infrastrukturo, znižanje davkov in drugo podjetje. Zato je vprašanje vedno: ali javna korist upraviči javni strošek? ta članek tega ne razsoja politično. Pokaže: račun. Davkoplačevalci. Prek dokapitalizacij, garancij, subvencij in državnih obveznic. Zaposleni. Prek odpuščanj, neizplačanih plač, nižjih odpravnin in izgubljenih prispevkov.

Mali delničarji. Prek razvrednotenja, izbrisa in stečaja. Podrejeni upniki in nezavarovani upniki. Prek odpisa, delnega poplačila in dolgotrajnega stečaja. Pokojninski in zdravstveni sistemi. Prek: neplačanih socialnih prispevkov. To je posebno pomembno v BiH. Javna podjetja. Prek: neizterjanih računov drugega podjetja. Aluminij Mostar je jasen primer.

KDO JE BIL NAJBOLJ ZAŠČITEN?

Ni enega odgovora. Odvisno od primera. Banke. Pogosto mali depozitorji, plačilni sistem in novi kapital. Industrija. Pogosto zaposlovanje, izvoz in lokalna ekonomija. Garancije. Pogosto kreditodajalec. ker država ob neplačilu izpolni obveznost dolžnika. To je razlog, zakaj je treba pri garanciji vprašati: kdo dejansko prejme denar, ko je garancija aktivirana? Pogosto: banka ali drugi financer.

ALI JE TRANZICIJA »PRIVATIZIRALA DOBIČKE IN SOCIALIZIRALA IZGUBE«?

Kot univerzalna formula to ne drži za vsak primer. Toda pri nekaterih dokumentiranih zgodbah je smer zelo jasna: nadzor in potencialni donos se koncentrirata zasebno, del kreditnega, garancijskega ali socialnega tveganja pa se ob zlomu prenese na banke, državo, zaposlene in lokalno skupnost. To je treba meriti primer za primerom, ne pa ga vnaprej razglasiti za mit samo zato, ker so izgube nosili tudi delničarji in upniki. Račun ni samo proračunska postavka.

Ko je do leta 1994 v gorenjski industriji delo izgubilo približno 9.000 ljudi,[22] je bil del tranzicijskega računa viden v gospodinjstvih, praznejših industrijskih kompleksih in izgubi lokalne kupne moči. Tudi kadar je bila bančna sanacija makroekonomsko potrebna, to ne pomeni, da je bila za delavca, ki je že izgubil podjetje in službo, prejšnja pot do krize zato manj pomembna. NAJPOMEMBNEJŠE VPRAŠANJE: KAJ JE ALTERNATIVA REŠEVANJU?

Ko vidimo račun 3 milijarde, se naravno vprašamo: zakaj je država sploh plačala? Toda alternativni scenarij ni: plačilo = 0. Če država ne ukrepa, lahko nastanejo propad bank, izguba depozitov, kreditni krč, več stečajev podjetij, brezposelnost, dodatni socialni transferji in izguba davčnih prihodkov. To ne pomeni: vsaka sanacija je bila pravilna. Pomeni samo: strošek sanacije moramo primerjati tudi s stroškom verjetnega neresševanja. Ta kontrafaktual je pogosto: najslabše dokumentiran del javne razprave.

KAJ LAHKO PO DOKAZIH TRDIMO Z VISOKO STOPNJO GOTOVOSTI? Slovenija je 2013–2014 dokapitalizirala šest bank z okoli 3,647 milijarde EUR. 4,9 milijarde EUR bruto prenesenih terjatev na DUTB ni enako dodatni 4,9-milijardni javni izgubi. Pri slovenski sanaciji so del bremena nosili tudi delničarji in podrejeni vlagatelji. Hrvaška je pri sanaciji nekaterih bank izničila stari delniški kapital. Hrvaška je za ladjedelnice med 1992–2017 porabila približno 31,7 milijarde HRK državne podpore oziroma sanacij.

Uljanik je bil zasebno podjetje, pri katerem je država prevzela veliko garancijsko tveganje. Srbija je leta 2002 zaprla štiri velike insolventne banke namesto njihove polne sanacije. Neposredni dodatni stroški srbske bančne reorganizacije so bili ocenjeni na približno 324 milijonov DEM oziroma 1,2 % BDP. V Srbiji vsi upniki niso bili poplačani v celoti. BiH javna podjetja so imela okoli 26 % BDP dolga, pomembne davčne in prispevkovne zaostanke ter neposredne subvencije.

Aluminij Mostar je del svojega poslovnega modela financiral z neplačevanjem elektrike javnemu podjetju. Črna gora je leta 2013 plačala približno 102,5 milijona EUR zaradi aktiviranih garancij KAP-a. Stopanska Banka je bila očiščena s približno 235 milijoni DEM državnih obveznic pred zasebno prodajo. Kosovo je del privatizacijskih prihodkov sistemsko razdeljevalo upravičenim delavcem kot 20-odstotni delež. Kosovo je v 2021–2022 porabilo približno 114 milijonov EUR za blaženje energetskega šoka. Energetske subvencije na Kosovu niso dokaz stroška privatizacije.

Javni izdatek ni avtomatično rešitev starega delničarja. Ko zasebni finančni vzvod postane javni bančni problem. Pri Sloveniji je mogoče en pomemben kanal prenosa videti zelo jasno. Banka Slovenije je pozneje zapisala, da so prevzemniki podjetij s posojili z majhnimi lastnimi vložki povzročili velike izgube v bančnem sistemu.[23] IMF pa je za konec leta 2011 ocenil, da so finančni holdingi, uporabljeni pri močno zadolženih privatizacijskih prevzemih, skupaj z gradbeništvom predstavljali približno 21 % vseh bančnih posojil.[24]

Iz teh številk ni mogoče pošteno izračunati, kolikšen del sanacije bank leta 2013 je pripadal posameznemu prevzemu, Merkurju, Istrabenzu, Pivovarni Laško ali kateri drugi skupini. To bi zahtevalo kredit po kreditu in izgubo po izgubi. Lahko pa dokumentirano pokažemo mehanizem: zasebno organizirana koncentracija lastništva z visokim bančnim vzvodom je ustvarila izgube, ki so se nato pojavile v bilancah bank; ko je bančni problem postal sistemski, je v stabilizacijo vstopila država.[1][23][24]

Za delavca iz kraja, kjer je medtem tovarna zmanjšala proizvodnjo ali zaprla vrata, je ta časovni zamik bistven. Izguba delovnega mesta nastopi lokalno in takoj; bančna izguba se pokaže pozneje, javna sanacija pa še pozneje in se razporedi po celotni državi. Zato je občutek, da je bil dobiček oziroma nadzor lahko koncentriran, strošek propada pa razpršen, nekaj, kar je mogoče raziskovati z bilancami in kreditnimi tokovi — ne samo z nostalgijo ali jezo.

Najbolj natančen odgovor na vprašanje »kdo je plačal račun tranzicije?«

Vsi — vendar ne enako in ne istočasno. Plačevali so davkoplačevalci skozi sanacije in garancije, delničarji skozi razvrednotenje in izbris, upniki skozi odpise, zaposleni skozi odpuščanja in izgubljene prihodke, pokojninski in zdravstveni skladi skozi neplačane prispevke, javna podjetja skozi neizterjane račune in prihodnji proračuni skozi obveznice in dolg. Najbolj pomembna ugotovitev zato ni: »država je vedno reševala zasebnike«. Niti: »trg je vse izgube sam očistil«. Resnična slika je: mešan sistem prerazporejanja izgub, v katerem se je meja med zasebnim in javnim tveganjem večkrat premaknila — včasih zaradi sistemske nuje, včasih zaradi industrijske politike, včasih zaradi politične odločitve in v nekaterih primerih zaradi slabo zasnovanih garancij ali dolgo odlaganega prestrukturiranja. Zaključek ekonomskega deep-dive loka Kdo je dobil družbeno premoženje? Velike privatizacije, novi lastniki in izgubljena podjetja od Slovenije do Kosova–ta članek.

Kdo je dobil družbeno premoženje? Velike privatizacije, novi lastniki in izgubljena podjetja od Slovenije do Kosova je vprašal: kdo je dobil družbeno premoženje? Prodano prepoceni? Anatomija najbolj spornih privatizacij nekdanje Jugoslavije: cena, vrednost, dolgovi, zemljišča in končni lastniki: za koliko je bilo prodano oziroma je bilo prepoceni? Novi lastniki in stare povezave: menedžerski prevzemi, banke, poslovne mreže in sodno dokazani primeri zlorab v postjugoslovanski privatizaciji: kdo je prek bank, menedžerskih prevzemov in politično-poslovnih mrež obvladoval transakcije — in kaj je bilo dejansko sodno dokazano? ta članek zdaj doda zadnji del: kdo je nosil izgubo, ko se je račun iztekel? S tem je štiridelni lok: LASTNIŠTVO → CENA → MREŽE → IZGUBE vsebinsko zaključen.