Kdo je dobil družbeno premoženje? Velike privatizacije, novi lastniki in izgubljena podjetja od Slovenije do Kosova

Najprej: kaj sploh pomeni »družbena lastnina«?

Jugoslovansko podjetje ni bilo povsem isto kot klasično zahodno zasebno podjetje. Prav tako ni bilo preprosto: državno podjetje v običajnem današnjem smislu. Sistem samoupravljanja je uporabljal koncept: družbene lastnine. Svetovna banka pri opisu slovenskega prehoda opozarja, da so bila podjetja v jugoslovanskem samoupravnem sistemu pravno brez klasičnega individualnega lastnika, čeprav so zaposleni imeli močan de facto položaj pri upravljanju.[1] Zato privatizacija ni pomenila samo: država proda svoje podjetje. Najprej je bilo treba določiti komu pripada kapital, kako se družbeni kapital pretvori v delnice, koliko dobijo zaposleni, koliko skladi, koliko država in koliko zunanji kupci. Šele nato pride: končni lastnik.

Druga pomembna meja: »prodano podjetje« ni vedno isto kot »prodano premoženje«. Pri nekaterih privatizacijah je kupec dobil delnice delujočega podjetja, blagovno znamko, zaposlene, pogodbe in dolgove in obveznosti. Pri drugih je dobil novo družbo, v katero so bila prenesena izbrana sredstva in medtem ko so stari dolgovi ostali v starem podjetju. Drugod je kupil samo zemljišče, hotel, proizvodno halo, stroje in posamezno poslovno enoto iz stečaja. Zato naslov: »tovarna prodana za X milijonov« brez informacije o dolgovih, obveznostih in predmetu prodaje lahko zelo zavaja.

Tretja meja: cena ni edina sestavina privatizacijskega posla. V številnih pogodbah so bile poleg kupnine še obveznosti dodatne investicije, ohranitev zaposlenih, socialni program, prevzem dolgov, dokapitalizacija, okoljske obveznosti in koncesijske dajatve. Primer srbska Duvanska industrija Niš je bila prodana Philip Morrisu za približno: 387 milijonov EUR kupnine, v širšem paketu pa so bile dodatno dogovorjene pomembne investicijske in socialne obveznosti.[2] Kosovski Ferronikeli je imel prodajno ceno okoli: 30,55 milijona EUR, plus: 20 milijonov EUR zavezanih investicij in zaposlitvene obveznosti.[3] Zato ta članek nikjer ne bo primerjal samo: kupnina : knjigovodska vrednost in iz tega avtomatično sklepal:

poceni kraja. Za tak sklep so potrebni natančnejši podatki. Četrta meja: nepravilnost ni avtomatično kaznivo dejanje. To je posebej pomembno pri Hrvaški, kjer imamo izjemno obsežen državni revizijski material. Državni ured za revizijo je pregledal: 1.556 nekdanjih družbenih podjetij, ki so predstavljala okoli: 86,7 % temeljenega kapitala, vključenega v pretvorbo in privatizacijo.[4] Pri: 1.481 podjetjih oziroma 95,2 % so bile ugotovljene različne nepravilnosti.[4] Toda: nepravilnost ≠ dokaz kaznivega dejanja. Hrvaško državno odvetništvo je kasneje izrecno ločevalo administrativne nepravilnosti, ravnanja brez predpisane sankcije, prekrške in primere, kjer je obstajal sum kaznivega dejanja[5]. To razliko bomo ohranili skozi celoten članek.

Začetni model je močno favoriziral notranje lastništvo. Slovenija ni začela privatizacije z velikim valom neposrednih prodaj tujcem. OECD opisuje model po zakonu iz leta 1992: 20 % kapitala zaposlenim, del kapitala državno nadzorovanim skladom, certifikati državljanom, možnost notranjega odkupa in javne prodaje in druge metode[6]. V praksi se je večina podjetij odločila za: notranjo privatizacijo. Po eni analizi vzorca privatiziranih podjetij so notranji lastniki po začetni privatizaciji obvladovali okoli: 44 % delnic, država okoli 30 %, privatizacijski skladi pa okoli 19 %.[7] Torej prvi odgovor na vprašanje:

kdo je dobil slovensko družbeno premoženje? je: v velikem delu najprej zaposleni, nekdanji zaposleni, menedžerji, državni skladi in domači privatizacijski skladi. Toda lastništvo se nato začne koncentrirati. Razpršeno certifikatsko lastništvo ni ostalo nespremenjeno. Sčasoma so mali delničarji prodajali deleže. World Bank analiza povzema, da je bilo do leta 1999 prodanih približno: 40 % prvotnih delničarskih deležev, pet največjih lastnikov posameznega podjetja pa je povprečno že držalo približno: 62 % delnic.[7] To je drugi val tranzicije: od množičnega certifikatskega lastništva k bolj koncentriranemu kapitalu.

LEK: slovenska farmacija postane del Novartisa

Eden največjih in najčistejših primerov uspešne prodaje je: Lek. Novartis oziroma njegova takratna generična enota Sandoz je 29. novembra 2002 kupila: 99 % Leka za približno: 0,9 milijarde USD v gotovini.[8] Naslednje leto je prevzela tudi preostale manjšinske deleže. To ni bila prodaja propadle tovarne. Lek je bil tehnološko močno podjetje, izvoznik in farmacevtska blagovna znamka. Po več kot dveh desetletjih se proizvodnja v Sloveniji ni preprosto zaprla. Po reorganizaciji Novartisa leta 2023 so bili deli inovativne proizvodnje in razvoja preneseni neposredno na Novartis, generični del pa je bil povezan s samostojno skupino Sandoz.[9] Primer zato kaže:

tuji prevzem lahko pomeni izgubo samostojnega korporativnega sedeža, ne pa nujno izgube proizvodnje. Mercator: domače lastništvo → Agrokor → Fortenova. Mercator je drugačen primer. Po slovenski privatizaciji je dolgo ostal predvsem del regionalnega in domačega lastniškega prostora. Leta 2014 ga je prevzel hrvaški: Agrokor. Po Agrokorjevem finančnem zlomu je bil Mercator prenesen v: Fortenova Group. Fortenova je leta 2022 zaključila iztisnitev preostalih manjšinskih delničarjev in postala: 100-odstotna lastnica Mercatorja.[10] To je pomemben primer, ker pokaže: lastništvo nekdanjega družbenega podjetja se lahko po privatizaciji premika večkrat. Končni lastnik leta 2026 ni nujno prvotni privatizacijski kupec. Nova KBM: država → Apollo/EBRD → OTP. Nova KBM kaže tretji model. Slovenski državni delež je bil leta 2015 prodan družbi, povezani z:

• družba (ang. Apollo Global Management)
• in EBRD.[11]

Pozneje je celoten lastniški holding kupila madžarska: OTP Bank. Februarja 2023 je OTP postala posredni 100-odstotni lastnik Nove KBM.[12] Leta 2024 sta se Nova KBM in SKB pravno združili v: OTP banko.[13] Torej je nekdanja pomembna slovenska banka v manj kot desetletju prešla: država → zasebni finančni sklad/EBRD → regionalna bančna skupina. NLB: privatizacija brez popolnega izstopa države.

NLB je drugačna. Leta 2018 je Slovenija prek IPO prodala: 65 % banke domačim in tujim institucionalnim vlagateljem ter fizičnim osebam za približno: 669,5 milijona EUR.[14] Po dodatni prodaji je država ohranila: 25 % + 1 delnico.[11] To je primer: delne privatizacije, ne popolnega prenosa. TAM: pomemben opomin, da ni vsako izginulo podjetje »privatizirano podjetje«.

TAM Maribor pogosto nastopa v nostalgiji kot primer: »uničene tovarne po osamosvojitvi«. Toda pot je bila bolj zapletena. Podjetje je bilo v težavah že v osemdesetih. Leta 1995 je bil njegov družbeni kapital prenesen na Slovenski odškodninski sklad, Kapitalski sklad in Sklad RS za razvoj. Nato je bil leta 1996 uveden stečaj.[15] TAM zato ni preprost primer: tuji kupec dobi zdravo podjetje in ga zapre. Je primer stare industrijske krize, izgube trgov, velike zadolženosti, državnega reševanja, neuspešne sanacije in stečaja. To razliko mora članek o privatizaciji ohraniti.

Hrvaški sistem je najprej ustvaril veliko domačih delničarjev in insiderskega kapitala. Kot smo pokazali v Sedem postjugoslovanskih gospodarstev, sedem poti: zakaj so se po razpadu razvijala tako različno?, je hrvaški model zgodnjih devetdesetih zaposlenim in nekdanjim zaposlenim omogočal prednostni nakup, popuste in obročno plačilo[16]. To je ustvarilo močno insidersko strukturo. Toda po prvem valu se je lastništvo hitro koncentriralo. Nekateri deleži so šli domačim podjetnikom, investicijskim skladom, državi, pokojninskim skladom in tujim strateškim kupcem. Državna revizija pokaže, da je bil proces sistemsko problematičen. Pri 1.556 revidiranih podjetjih je hrvaški Državni ured za revizijo ugotovil:

• zmanjšanje zaposlenosti za več sto tisoč;
• stečajne postopke pri 345 podjetjih;
• velik delež neizvedenih razvojnih programov;
• 1.936 ugotovljenih nepravilnosti.[4]

Toda ponovno to ni dokaz, da je bilo vseh 1.481 podjetij: »ukradenih«. Del nepravilnosti sploh ni imel zakonsko predpisane sankcije.[5] zato je pri Hrvaški natančnejša formulacija: sistemsko veliko število ugotovljenih nepravilnosti, ne: dokazana kriminalna privatizacija celotnega gospodarstva. Hrvatski Telekom: država → Deutsche Telekom. Po ločitvi pošte in telekomunikacij je bila leta 1999 izvedena prva faza privatizacije Hrvatskog Telekoma. Deutsche Telekom je kupil: 35 % delnic. Leta 2001 je postal: večinski lastnik.[17] To je tipična strateška privatizacija telekomunikacijskega monopola.

INA: delna prodaja strateškemu partnerju MOL

INA je bila v osemdesetih največje podjetje v SFRJ in je leta 1990 zaposlovala okoli: 32.000 ljudi.[18] Prva večja privatizacijska faza je bila zaključena leta 2003. Madžarski MOL je kupil: 25 % + 1 delnico.[18] Kasneje je prek javne ponudbe povečal svoj delež.[19] Država pa ni v celoti izstopila. INA je zato primer: mešanega strateškega lastništva, ne popolne prodaje. PLIVA: od razpršenih delničarjev do globalnega farmacevtskega prevzema.

PLIVA je bila druga vrsta zgodbe. Do leta 2006 je bila kot delniška družba že lastniško transformirana. Takrat jo je ameriški: Barr Pharmaceuticals prevzel prek javne ponudbe. V ponudbi je bilo oddanih približno: 92 % delnic, vrednost posla pa je bila približno: 2,4–2,5 milijarde USD.[20] PLIVA je postala del globalnega farmacevtskega kapitala. Tudi tukaj: prvotna privatizacija in poznejši prevzem nista isti dogodek. Podravka: primer podjetja, ki ni preprosto »šlo tujcem«.

Podravka pokaže nasprotno. Še konec leta 2006 je bil največji posamezni lastniški blok povezan z Hrvaškim fondom za privatizacijo, pokojninskimi institucijami in Kapitalnim fondom. Skupaj je država oziroma z njo povezani skladi držala približno: 26,4 % kapitala.[21] Preostanek je bil razpršen med finančne vlagatelje, pokojninske sklade, druge delničarje in lastne delnice. Torej ni veljalo: vsa velika hrvaška podjetja so končala v tujih rokah.

Srbija je večino velikega privatizacijskega vala prestavila v novo tisočletje

Agencija za privatizacijo je bila ustanovljena leta: 2001.[22] Prodajala je družbeni kapital, državni kapital in premoženje podjetij. Velik del velikih poslov pride zato: desetletje pozneje kot na Hrvaškem ali v Sloveniji. Duvanska industrija Niš: Philip Morris. Ena največjih posameznih transakcij je bila: DIN Niš. Leta 2003 je Philip Morris kupil: 85,28 % delnic. Kupnina je znašala približno: 387 milijonov EUR. Dogovorjene so bile tudi:

• investicije okoli 64,85 milijona EUR;
• socialni program okoli 64,8 milijona EUR.[2]

Širši paket je bil v političnih objavah pogosto označen kot več kot: 500 milijonov EUR.[23] To je pomembno razlikovanje: kupnina ni enaka celotni vrednosti zavez kupca. Duvanska industrija Vranje: British American Tobacco. Istega leta je bila privatizirana tudi: DIV Vranje. British American Tobacco je bil edini formalni ponudnik v zaključni fazi tenderja.[24] Vladni podatki so širšo vrednost privatizacije navajali okoli: 87 milijonov EUR.[25] S tem je velik del srbske tobačne industrije prešel v last svetovnih multinacionalk.

Beočinska cementarna: Lafarge. Leta 2002 so Beočinsko cementarno prevzeli francoski Lafarge in skupaj z avstrijskima partnerjema. Leta 2011 je Lafarge postal: edini lastnik.[26] Podjetje samo navaja, da je po prevzemu sledil investicijski cikel okoli: 150 milijonov EUR.[26] To je primer, kjer privatizacija vodi v tehnološko modernizacijo, vključitev v multinacionalno skupino in ohranitev industrijske proizvodnje.

Niso vsi posli bili veliki — in niso vsi imeli močnih investicijskih obveznosti. Arhiv Agencije za privatizacijo kaže stotine dražb, lokalnih kupcev, konzorcijev in zelo različnih prodajnih cen[27]. Pri nekaterih podjetjih so bile cene majhne glede na nekdanjo simbolno pomembnost. Toda razlog je lahko dolg, izguba trga, zastarela oprema, obveznosti in nezmožnost nadaljnjega poslovanja. Zato bo ta članek za posamezne male posle uporabljal izraz: prodano po konkretni dražbeni ceni, ne pa brez dodatnega dokaza: podarjeno.

Tukaj privatizacija ne začne pri normalnem delujočem gospodarstvu

Bosanska podjetja so v privatizacijo vstopila po vojni, uničenju kapitala, izgubi trgov, razselitvi zaposlenih in različnih entitetnih pravnih sistemih. Zato je že osnovna vrednost podjetja leta 1997 lahko radikalno drugačna od njegove vrednosti leta 1990. BH Steel / Željezara Zenica → Mittal. Eden največjih poslov je bil: BH Steel – Željezara Zenica. Leta 2004 je Mittal Steel pridobil: 51 % podjetja od Vlade Federacije BiH. Naslednje leto je kupil še: 41 % od kuvajtskega partnerja ter dosegel približno: 92 % lastništva.[28] World Bank je takrat posel opisoval kot največjo dotedanjo privatizacijo v BiH in navajal približno: 420 milijonov USD načrtovanih investicij.[29] Tukaj je rezultat: velik nekdanji industrijski kompleks postane del globalne jeklarske skupine.

Energopetrol → INA/MOL → INA. Leta 2006 sta INA in MOL. v konzorciju pridobila: 67 % Energopetrola prek dokapitalizacijskega sporazuma z Vlado FBiH.[30] Leta 2016 je INA od MOL-a kupila njegov: 33,5-odstotni delež in postala lastnica celotnega 67-odstotnega paketa.[31] To je neposreden primer regionalnega kapitala: hrvaško-madžarska energetska skupina prevzame bosansko distribucijsko mrežo. Aluminij Mostar: privatizacija, ki se ni zaključila tako, kot je bilo načrtovano.

Aluminij je dober primer, da: razpis za privatizacijo ≠ izvedena privatizacija. Leta 2008 so potekali pogovori o prodaji: 88 % kapitala konzorciju Glencore, FEAL in Dalekovod[32]. Pogajanja so ostala odprta pri ceni elektrike, okoljskih obveznostih in sanaciji rdečega mulja[33]. Posel ni pripeljal do klasične zaključene strateške privatizacije. Leta 2018 je imela Federacija še vedno: 44 % državnega kapitala in je podjetju odobrila finančno konsolidacijo.[34] Leta 2019 je proizvodnja obstala. Aluminij zato ne sodi v preprost seznam: »prodano tujcu«.

Krivaja, Hidrogradnja, KTK, Vitezit: državni deleži, stečaji in likvidacija

Federacija BiH je še leta 2022 na seznamu podjetij z državnim kapitalom v stečaju ali likvidaciji navajala Željezaro Zenica, Hidrogradnjo, Krivajo, KTK Visoko, Vitezit, Unis Tools in Šipad Export-Import[35]. To je zelo pomemben del odgovora na vprašanje: kdo je dobil družbeno premoženje? Včasih odgovor ni: en strateški kupec. Včasih je: premoženje se skozi leta razdeli med upnike, stečajne kupce, nove družbe in državo. Zelo velik del družbenega kapitala je bil privatiziran.

World Bank danes ocenjuje, da je v devetdesetih in 2000-ih približno: 65 % podjetij prešlo skozi privatizacijo.[36] Črna gora je kombinirala mass voucher privatization, tenderje, dražbe in strateške partnerje. Jugopetrol → Hellenic Petroleum. Jugopetrol je bil leta 2002 prodan grškemu: Hellenic Petroleum. IMF je navajal kupnino približno: 65 milijonov EUR plus investicijske in socialne obveznosti.[37] Grška družba je pridobila približno: 54,5 % delnic.[38] To je primer klasične strateške prodaje regionalnemu energetskemu igralcu.

Telekom Crne Gore → Magyar Telekom. Leta 2005 je bil na tenderju prodan paket približno: 51,12 % Telekoma Crne Gore.[39] Najbolje uvrščeni ponudnik je bil: Matáv / Magyar Telekom, del skupine Deutsche Telekom.[40] Slovenski Telekom je bil med konkurenti na tenderju.[40] Ta primer kaže, da se je nekdanja jugoslovanska telekomunikacijska infrastruktura odprla: regionalni in evropski konkurenci za lastništvo. KAP: prodaja ruskemu investitorju in poznejši zlom modela.

Kombinat aluminijuma Podgorica je bil eden največjih izvoznikov države. Leta 2005 je bil privatiziran.[36] Kupec je bil povezan z ruskim: Rusalom. V istem času je ruski investitor prevzel tudi Rudnike boksita, pri katerih so bile dogovorjene investicije, ohranitev zaposlenih in dolgoročne koncesijske obveznosti[41]. KAP je kasneje postal primer velikih izgub, sporov z državo, subvencij in stečaja. To je primer, kjer: prvotni strateški kupec ne pomeni trajnega stabilnega lastnika.

Zanimiv obrat: privatizacija se po letu 2010 skoraj ustavi

World Bank ugotavlja, da se je po velikem valu privatizacij trend bistveno upočasnil. Med 2016 in začetkom 2025 je bilo po njihovem pregledu privatizirano samo: eno podjetje, država in občine pa so v istem obdobju ustanavljale nova javna podjetja.[36] To pomeni: postjugoslovanska zgodovina lastništva ni enosmerna pot od države k zasebniku. Velik del prvotne privatizacije dobijo zaposleni in menedžerji.

Do konca devetdesetih je bil velik del podjetij že privatiziran. IMF je za marec 1998 ugotavljal, da je bilo okoli: 87 % zaposlenih v privatiziranih podjetjih v podjetjih, ki so bila privatizirana prek različnih insiderskih oblik.[42] To pomeni menedžerski prevzem (ang. management buyout), employee buyout in druge notranje kombinacije. Prva faza je bila zato precej drugačna od poznejših velikih prodaj tujim strateškim vlagateljem. Stopanska Banka → tuji investitorji.

Aprila 2000 je bila večina največje banke v državi: Stopanska Banka prodana konzorciju tujih investitorjev.[43] IMF je prodajo obravnaval kot pomemben del sanacije bančnega sistema. Država je pred prodajo prevzela del starih problematičnih obveznosti.[44] To je pomemben primer: prodajna cena banke ni celoten strošek tranzicije, ker je lahko država pred prodajo očistila bilanco. Makedonski Telekom → Matáv.

Januarja 2001 je konzorcij pod vodstvom madžarskega: Matáva kupil: 51 % Makedonskega Telekoma za: 343,3 milijona EUR.[45] Matáv je bil že takrat pod pomembnim lastniškim vplivom Deutsche Telekoma. To je eden največjih posameznih privatizacijskih prihodkov države. Del izkupička je bil pozneje uporabljen za infrastrukturne projekte, pokojninske obveznosti, zmanjševanje zunanjega dolga in v času konflikta tudi varnostne izdatke[46]. Torej: privatizacijski denar ni nujno izginil v eni postavki; postal je vir javnofinančnega financiranja.

OKTA → Hellenic Petroleum. Leta 1999 je grški: Hellenic Petroleum kupil večinski delež rafinerije: OKTA.[47] World Bank je posel kasneje opisoval kot: controversial privatization deal — sporno privatizacijo.[48] V okviru novega lastništva je bil zgrajen tudi naftovod do Soluna. Ta primer je pomemben, ker pokaže: strateška infrastruktura je prešla pod nadzor regionalnega energetskega podjetja.

FENI: prodano podjetje, ne trajno rešena lastninska zgodba. World Bank navaja, da je bil nikljev kombinat: FENI prodan oktobra 2000.[49] Toda poznejša desetletja so prinesla nove lastnike, finančne težave in prestrukturiranja. To je še en primer: privatizacija je začetek nove lastniške zgodovine, ne njen konec. Tukaj je pravni model privatizacije posebej pomemben.

Kosovo je imelo poseben problem: kaj storiti z družbenimi podjetji v okolju spornega statusa in nejasnih starih lastninskih zahtevkov? Kosovo Trust Agency in pozneje Privatization Agency of Kosovo sta uporabljali predvsem spin-off, special spin-off in likvidacijo[50]. Pri spin-off modelu je agencija ustvarila: NewCo — novo podjetje, vanj prenesla izbrana sredstva starega družbenega podjetja, medtem ko so stare obveznosti praviloma ostale: pri starem podjetju.[50] To je bistvena razlika. Kupec pogosto ni kupil: starega podjetja z vsemi dolgovi. Kupil je: novo družbo z izbranimi sredstvi.

Ferronikeli: največji industrijski primer

Ferronikeli je bil eden najpomembnejših industrijskih kompleksov Kosova. Pogodba se je začela decembra 2005. Uradni PAK podatki navajajo:

• prodajna cena: 30.554.371 EUR
• zavezane investicije: 20 milijonov EUR
• zaposlitvena zaveza do 1.000 delavcev.[3]

Kupec je bil: Alferon/IMR. Postopek je bil sporen zato, ker je bila predhodno višja ponudba drugega ponudnika izločena; raziskovalna literatura opozarja, da je to sprožilo vprašanja o procesu.[51] Toda dokumentirano je tudi, da je Ferronikeli po ponovnem zagonu postal eden največjih kosovskih izvoznikov.[52] Torej isti primer vsebuje spor o postopku, zasebni prevzem, velike investicije in obnovljeno proizvodnjo. Sharrcem: Titan Group.

Leta 2010 je bila zaključena prodaja cementarne: Sharrcem. PAK jo je označil kot največjo dotedanjo privatizacijsko prodajo na Kosovu. Kupec: Titan Group. Kupnina: 30,1 milijona EUR. Dodatna obveznost: 35 milijonov EUR investicij v petih letih.[53] Poleg tega so bile dogovorjene zaposlitvene obveznosti. To je šolski primer, zakaj: cena + investicijska obveznost daje bolj popolno sliko kot samo kupnina. Peja Brewery: privatizacija in nova investicija.

Pivovarna Peja je bila družbena lastnina do: 2006. PAK navaja, da je bilo od privatizacije do konca 2010 vloženih približno: 25,5 milijona EUR v nove proizvodne linije, tehnologijo, energijo, infrastrukturo in trženje (ang. marketing)[54]. To je primer podjetja, ki je po privatizaciji nadaljevalo proizvodnjo. Kosovska privatizacija je še vedno odprt proces. To je presenetljivo pomembno. PAK tudi leta 2026 še vedno prodaja sredstva družbenih podjetij, vodi likvidacije in obravnava neprodano premoženje. Na uradni strani je septembra 2026 navedeno približno:

• 2.323 prodanih sredstev
• 129 prodajnih valov
• okoli 822,4 milijona EUR skupne vrednosti prodaj.[55]

Torej kosovska privatizacija: ni samo zgodovina iz let 2002–2010. Del procesa še traja. KDO JE TOREJ DEJANSKO DOBIL DRUŽBENO PREMOŽENJE? Če združimo sedem primerov, dobimo več kategorij. Zaposleni in menedžerji. Posebej pomembni v Sloveniji, Hrvaški in Severni Makedoniji. Dobili so delnice, popuste, notranje odkupe in certifikatske deleže. Toda veliko teh deležev je bilo pozneje prodanih. Državni in pokojninski skladi.

V Sloveniji in Hrvaški so bili pomemben vmesni lastnik. Njihova funkcija je bila držati del kapitala, financirati pokojninske oziroma odškodninske obveznosti in pozneje deleže prodajati. Zato je bilo nekaj nekdanje družbene lastnine dejansko najprej: ponovno podržavljeno oziroma preneseno v državno nadzorovane sklade, preden je šlo v zasebne roke. Domači zasebni kapital. Veliko podjetij ni šlo tujcem. Dobili so jih lokalni podjetniki, managerski konzorciji, poslovne skupine, domači investicijski skladi in regionalni kapital. Pri nekaterih primerih so nastale močne domače skupine. Pri drugih prezadolženi holdingi, stečaji in sporne povezane transakcije. Tuje multinacionalke. Najbolj vidni primeri:

• Novartis/Sandoz — Lek;
• Deutsche Telekom/Magyar Telekom — telekomunikacije;
• MOL — INA;
• Barr/poznejše farmacevtske skupine — PLIVA;
• Philip Morris — DIN;
• BAT — DIV;
• Lafarge — Beočinska cementarna;
• Mittal — Zenica;
• Hellenic Petroleum — Jugopetrol in OKTA;
• Titan — Sharrcem.

To je najbolj vidni del zgodbe: industrijski in infrastrukturni kapital postane del velikih mednarodnih skupin. Regionalni postjugoslovanski kapital. Kdo je pridobil po razpadu Jugoslavije? Lastništvo, banke, trgi, vojaška prisotnost, dolg in politični vpliv je že pokazal, da zgodba ni samo: Zahod kupi Balkan. Slovenska, hrvaška in druga regionalna podjetja so prav tako kupovala banke, trgovske verige, podjetja in distribucijo. Mercator, Energopetrol in drugi primeri kažejo: nekdanja notranja republiška ekspanzija postane čezmejni kapital.

Upniki. Če podjetje postane insolventno, lahko pomemben del ekonomskega nadzora preide na banke, imetnike obveznic, zavarovane upnike in stečajne upnike. To je posebej pomembno pri prezadolženih holdingih, stečajih in finančnem prestrukturiranju. V takem primeru lastništva ne dobi nujno: privatizacijski kupec. Lahko ga kasneje preoblikujejo: upniki. Agrokor → Fortenova je najbolj znan regionalni primer tega mehanizma.[56] Kupci stečajnih sredstev. Ko podjetje propade, ostanejo zemljišča, hale, hoteli, stroji, blagovne znamke in licence. Te se lahko prodajo ločeno. Zato je veliko nekdanje družbene lastnine končalo: razdrobljeno med več kupcev, ne v enem nasledniku podjetja.

KDO JE IZGUBIL?

Privatizacija ustvarja lastnika. Toda sprememba lastništva lahko ustvarja tudi izgube. Najbolj očitna skupina so: zaposleni, ki izgubijo delovno mesto. Toda vzrok ni vedno isti. Zaposlenost lahko pade zaradi privatizacijskega racionaliziranja, izgube trgov, vojne, tehnološke avtomatizacije, prezadolženosti, stečaja in spremembe proizvodnega programa. Zato ta članek ne bo vsake izgubljene službe: avtomatično pripisal privatizaciji. NAJVEČJI PROBLEM: PRODAJA PODJETJA, KI JE PRED TEM OČIŠČENO Z JAVNIM DENARJEM.

To je eden najpomembnejših, a pogosto spregledanih mehanizmov. Pred privatizacijo lahko država prevzame slabe kredite, dokapitalizira banko, poplača obveznosti, sanira okoljsko škodo in financira odpravnine. Nato proda: očiščeno podjetje. Takrat ni dovolj vprašati: za koliko je bilo prodano? Vprašati moramo tudi: koliko je država pred prodajo vložila ali prevzela dolgov? Pri Stopanski banki je IMF dokumentiral, da je država pred prodajo prevzela pomembne obveznosti v okviru finančnega prestrukturiranja.[44] Podobni vzorci se pojavljajo tudi drugod.

DRUGI PROBLEM: KUPEC PLAČA VELIKO — TODA PODJETJE KASNEJE PROPADE

Visoka kupnina sama ne zagotavlja uspeha. Kupec lahko preplača, financira nakup z dolgom, napačno oceni trg in pride v finančno krizo. Zato poznejši stečaj ne dokazuje: da je bila prvotna kupnina nujno prenizka. Agrokor je primer podjetja, ki je izvedlo velike regionalne prevzeme, nato pa je njegova prezadolženost vodila v izredno upravo in prestrukturiranje v Fortenovo.[56] TRETJI PROBLEM: »STRATEŠKI PARTNER« LAHKO POSTANE MONOPOLNI ALI PREVLADUJOČI LASTNIK.

Telekomunikacije, energija, cement, tobak in banke imajo velike vstopne stroške, infrastrukturo in močne tržne položaje. Zato strateški kupec ne dobi samo: stavbe. Dobi lahko mrežo, koncesijo, blagovno znamko, distribucijo, stranke in tržni delež. To je razlog, da so privatizacije telekomov, naftnih družb, bank in cementarn. politično in gospodarsko bolj občutljive kot prodaja majhne proizvodne hale. ČETRTI PROBLEM: KAKO VREDNOTITI PODJETJE V GOSPODARSTVU PO VOJNI?

Če je podjetje izgubilo 70 % trga, ima poškodovano infrastrukturo, dolgove, tehnološko zastarelost in presežno zaposlenost. njegova knjigovodska vrednost iz leta 1989 ne pove: koliko je vredno leta 1998. To je posebej pomembno za Bosno, Srbijo, Kosovo in del Hrvaške. Primerjati: predvojno vrednost celotnega kompleksa z povojno privatizacijsko ceno brez upoštevanja škode in dolgov ni metodološko pošteno. TODA »TEŽKO JE VREDNOTITI« NE POMENI, DA NEPRAVILNOSTI NI BILO.

Nasprotna skrajnost bi bila: »vse je bilo normalno, ker je bila tranzicija težka.« Tudi to ni podprto. Hrvaška državna revizija je dokumentirala neocenjeno premoženje, nepravilno financiranje odkupov, težave pri razvojnih programih in nepravilnosti pri postopkih.[4][5]. Kosovski Ferronikeli je imel dokumentiran spor glede izločitve višjega ponudnika.[51] Bosanski privatizacijski procesi so se soočali z pravno negotovostjo, slabo pripravljenostjo podjetij in nekonkurenčnimi ponudbami[57]. Torej: nepravilnosti so realen del zgodovine. Samo dokazovati jih moramo: posamično.

PREMOŽENJE NI IZGINILO — TODA TO NE POMENI, DA SO DELAVCI OHRANILI PODJETJE. Pravno in računovodsko premoženje praviloma ni izginilo. Spremenilo je lastnika, pravno obliko ali namen. Toda za zaposlenega je lahko rezultat vseeno izgledal kot izginotje: proizvodnja se ustavi, delovno mesto izgine, stroji in nepremičnine se prodajo, blagovna znamka zamenja lastnika, nekdanja tovarna pa postane skupek ločenih sredstev. Zato ni dovolj slediti samo lastniški knjigi. Treba je slediti tudi proizvodnji, zaposlenim, zemljiščem, strojem in denarnemu toku po prodaji ali stečaju.

• delnica zaposlenega;
• delež pokojninskega sklada;
• državna kapitalska naložba;
• last multinacionalke;
• last domačega podjetnika;
• bančna terjatev;
• stečajno zemljišče;
• nov holding;
• privatizirana NewCo družba.

Pravo vprašanje ni: kam je izginilo? Pravo vprašanje je: po kateri poti je posamezno sredstvo prešlo od družbene lastnine do današnjega lastnika? PRIMERJALNA TABELA VELIKIH PRIMEROV.

Ta tabela ni: lestvica dobrih in slabih privatizacij. Je: sled lastništva.

KAJ LAHKO PO DOKAZIH TRDIMO Z VISOKO STOPNJO GOTOVOSTI?

Družbena lastnina ni bila preprosto klasična državna lastnina. V Sloveniji je bil velik začetni delež lastništva prenesen zaposlenim, državljanom in skladom. Slovensko lastništvo se je po prvem certifikatskem valu koncentriralo. Velika slovenska podjetja so pozneje postala del tujih skupin. Lek, Nova KBM in del drugih podjetij to jasno kažejo.[8][11][12] Vsa slovenska velika podjetja niso bila popolnoma privatizirana. NLB je ohranila pomemben državni delež.[14] Hrvaška privatizacija je imela izjemno veliko dokumentiranih nepravilnosti.

To ni isto kot dokaz, da je bilo 95,2 % privatizacij kaznivih. Telekomunikacije in energija so v več državah prešli k tujim strateškim partnerjem. Tobačna industrija Srbije je v velikem delu prešla globalnim multinacionalkam. Zenica je postala del globalne jeklarske skupine. Nekatera podjetja niso bila uspešno privatizirana in so končala v stečaju. Črna gora je privatizirala velik del nekdanjih družbenih podjetij, vendar se je proces pozneje skoraj ustavil. Severna Makedonija je kombinirala močno insidersko privatizacijo in poznejše velike strateške prodaje tujcem.

Kosovo je uporabljalo poseben spin-off model, pri katerem kupec pogosto ni prevzel starih dolgov družbenega podjetja. Kosovska privatizacija še leta 2026 ni povsem zaključena. Prodajna cena sama ne pove celotne ekonomske vrednosti transakcije. Poznejši stečaj ne dokazuje avtomatično, da je bila prvotna prodaja kriminalna. Velika investicija po privatizaciji ne dokazuje avtomatično, da je bila prodajna cena optimalna. Najbolj natančen odgovor na vprašanje »kdo je dobil družbeno premoženje?«.

Ne ena sama skupina. Najprej so ga v številnih državah dobili: zaposleni, menedžerji, državljani in državni skladi. Nato se je kapital koncentriral. Del so dobili: domači zasebni lastniki. Del: regionalne poslovne skupine. Del: globalne multinacionalke. Del je ostal: državi. Del je prešel: upnikom. Del se je po stečaju razdelil med: kupce posameznih sredstev. Največja zgodovinska sprememba zato ni samo: »država je prodala tovarne«. Bolj natančno: sistem brez klasičnega individualnega lastnika je bil v nekaj desetletjih pretvorjen v sistem jasno določenih, prenosljivih in koncentriranih lastninskih pravic.

Ker je mogoče vprašanje, kdo je pridobil največ, zanesljivo odgovoriti le primer za primerom, serija nadaljuje z Prodano prepoceni? Anatomija najbolj spornih privatizacij nekdanje Jugoslavije: cena, vrednost, dolgovi, zemljišča in končni lastniki.