Kdo je pridobil po razpadu Jugoslavije? Lastništvo, banke, trgi, vojaška prisotnost, dolg in politični vpliv

Najprej najpomembnejša meja: korist ni isto kot načrt

Pri razpadu države se skoraj vedno pojavi vprašanje: cui bono — komu je koristilo? To je legitimno zgodovinsko vprašanje. Toda ima nevarno past. Če akter po dogodku nekaj pridobi, iz tega še ne sledi: da je dogodek zato povzročil. Primer: podjetje lahko kupi tovarno po vojni. To dokazuje: da je pridobilo tovarno. Ne dokazuje: da je desetletje prej povzročilo vojno, da bi jo kupilo. Enako velja za: države; banke; vojaška zavezništva; politične elite; in mednarodne organizacije. Zato bo ta članek ločeval tri stvari:

1. dokumentirano pridobljeno korist ali vpliv;
2. dokumentirano politično ravnanje v času dogodkov;
3. trditev o vnaprej načrtovanem namenu.

Tretje zahteva veliko močnejše dokaze kot prvo.

Prvi pridobitniki: republike, ki postanejo države

Najbolj neposredna posledica razpada je politična. Slovenija. Hrvaška. Bosna in Hercegovina. Makedonija. Pozneje Črna gora. Vsaka dobi nekaj, česar kot jugoslovanska republika ni imela v polnem mednarodnopravnem smislu: samostojno članstvo v mednarodnih organizacijah; lastno zunanjo politiko; lastno vojsko ali obrambno politiko; lastno centralno banko oziroma monetarni sistem; lastno davčno politiko; lasten diplomatski aparat; in pravico sama sklepati mednarodne pogodbe. To je objektivna pridobitev politične suverenosti. Toda cena ni bila enaka.

Slovenija je dosegla neodvisnost po kratki vojni in razmeroma hitro stabilizirala gospodarstvo. Bosna in Hercegovina je postala mednarodno priznana država skozi vojno, v kateri je bila uničena velikanska količina človeškega in fizičnega kapitala. Srbija je ohranila največji del zvezne institucionalne in vojaške infrastrukture, toda izgubila skupno državo, prestala sankcije, vojne in leta 1999 tudi Natovo bombardiranje. Zato: državnost je bila korist, vendar ne dokaz, da je bil celoten proces koristen prebivalstvu nove države. Nova država pomeni tudi nove elite.

Ko federacija razpade, se ne ustvari samo nova zastava. Ustvarijo se: predsedstva; ministrstva; centralne banke; carine; diplomatske službe; varnostne strukture; državna podjetja; regulatorji; in proračuni. To pomeni, da politične elite, ki so prej tekmovale za oblast znotraj federacije, dobijo: celotno državno institucionalno polje. V Jugoslaviji je bilo šest republiških centrov moči pod federalnim vrhom. Po razpadu je večina teh centrov postala vrh suverene države. To je realen politični prenos moči. Ne zahteva teorije zarote. To je neposredna posledica spremembe ustavne strukture. Toda nova država je hkrati manjši trg.

Ekonomska stran je skoraj nasprotna. Jugoslavija je bila enotno gospodarsko območje z okoli: 23 milijoni ljudi, skupno valuto, notranjim trgom, integriranimi dobavnimi verigami, skupnim bančnim in plačilnim sistemom, ter podjetji, katerih tovarne, dobavitelji in kupci so bili razporejeni po različnih republikah. Ko se država razbije, notranja republiška meja postane: državna meja; carinska meja; valutna meja; pravna meja; in pogosto tudi politična ali vojaška fronta. Za gospodarstvo je to šok. Svetovna banka je pri Sloveniji izrecno ugotavljala, da je izguba trgov drugih nekdanjih jugoslovanskih republik poglobila recesijo začetka devetdesetih.[1] V Bosni je vojna gospodarstvo skoraj ustavila; do 1995 je BDP padel na manj kot tretjino predvojne ravni, industrijska proizvodnja pa za več kot 90 odstotkov.[2] Razpad torej ni samo: »odprtje novih držav za kapital«. Najprej je:

razbitje prej integriranega gospodarskega prostora.

Trg se nato sestavi drugače

V naslednjih letih se zgodita dva procesa istočasno. Prvi: nekdanje republike ponovno začnejo trgovati med seboj. Drugi: njihova trgovina se vedno bolj usmerja proti Evropski uniji. To je pomembno. Nekdanji jugoslovanski trg ni preprosto izginil. Leta 2008 so bili na primer med največjimi izvoznimi trgi Bosne in Hercegovine: Hrvaška, Srbija, Slovenija, poleg Nemčije in Italije.[3] Za Srbijo sta bili istega leta med največjimi izvoznimi trgi: Bosna in Hercegovina in Črna gora.[4] Hrvaška je veliko izvažala v: Italijo, Bosno in Hercegovino, Nemčijo in Slovenijo.[5] Torej: nekdanje gospodarske vezi so se deloma obnovile. Toda ne več v enem pravnem prostoru.

CEFTA: delna rekonstrukcija trga brez Jugoslavije. Leta 2006 je bila podpisana nova razširjena CEFTA. Njen namen je bil zamenjati številne dvostranske sporazume in ponovno ustvariti širše območje proste trgovine v jugovzhodni Evropi.[6] To je zanimiv zgodovinski paradoks. Najprej razpade skupni trg. Nato države porabijo leta za: carinske sporazume; pravila porekla; regionalne pogodbe; in harmonizacijo, da del tega gospodarskega prostora ponovno sestavijo. Seveda CEFTA ni Jugoslavija. Ni: skupna država; skupen proračun; skupna valuta; ali skupna socialna politika. Je pa priznanje gospodarske realnosti: majhna gospodarstva regije potrebujejo širši trg. Evropska unija postane novi gospodarski center gravitacije.

Leta 1999 EU vzpostavi Stabilizacijsko-pridružitveni proces — SAP za Zahodni Balkan.[7] Od leta 2000 državam regije zagotavlja avtonomne trgovinske preference, ki omogočajo širok preferencialni dostop na trg EU.[8] Pozneje pridejo: stabilizacijsko-pridružitveni sporazumi; kandidatski statusi; pristopna pogajanja; in pri nekaterih državah članstvo. Slovenija vstopi v EU: 1. maja 2004.[9] Hrvaška: 1. julija 2013.[10] Pri ostalih državah postane približevanje EU osrednji okvir: trgovinske politike; zakonodajnih reform; konkurenčne politike; državnih pomoči; bančne regulacije; javnih naročil; pravosodnih reform; in številnih drugih področij.[11] To je velik prenos ekonomskega in regulatornega težišča.

Ali je EU »dobila trg«? V določenem opisnem smislu: EU je postala daleč najpomembnejši trgovinski partner Zahodnega Balkana. Evropska komisija je za leto 2019 navajala, da EU predstavlja skoraj: 70 odstotkov celotne trgovine Zahodnega Balkana.[8] Toda formulacija: »EU je dobila jugoslovanski trg« je preveč groba. Zakaj? Ker države regije niso samo odprle trgov EU. Dobile so tudi: preferencialni dostop na večji trg; finančno pomoč; investicije; možnost članstva; in pri članicah prost pretok blaga, storitev, kapitala in ljudi. Gre za asimetričen odnos velikosti: EU je veliko večji gospodarski blok. Toda ne za enosmerni tok. Integracija pomeni tudi politični vpliv.

EU ne vpliva samo prek trgovine. Kandidat za članstvo mora izpolnjevati: politična merila; ekonomska merila; pravni red EU — acquis; in za Zahodni Balkan še dodatne pogoje regionalnega sodelovanja ter dobrososedskih odnosov.[11] Evropska komisija spremlja: pravosodje; korupcijo; javno upravo; konkurenco; državne pomoči; gospodarsko upravljanje; in številna druga področja. To pomeni, da je po razpadu Jugoslavije velik del reformne agende nekdanjih republik postopoma postal: pogojen z vključevanjem v EU. To je povečanje vpliva EU. Hkrati je to vpliv, ki ga domače vlade sprejemajo zato, ker želijo: trgovinski dostop; finančno pomoč; politično integracijo; ali članstvo.

Banke: tukaj je sprememba lastništva najbolj očitna

Če iščemo področje, kjer je mogoče lastninsko spremembo izmeriti zelo konkretno, so to: banke. Do konca prvega desetletja po letu 2000 je bil velik del bančnega sistema nekdanjih jugoslovanskih republik pod nadzorom tujih bančnih skupin. Primeri za približno leto 2008:

• Hrvaška: približno 90 % bančnih sredstev v bankah z večinskim tujim lastništvom.[12][13]
• Bosna in Hercegovina: približno 92 % po eni mednarodni primerljivi bazi; drugi domači/regionalni pregledi za isto obdobje uporabljajo okoli 95 %.[14][15]
• Makedonija: približno 69–70 % bančnih sredstev po mednarodni primerljivi bazi.[14]
• Srbija: približno tri četrtine bančnih sredstev po mednarodni primerljivi bazi; domača poročila ob vključitvi leasinga uporabljajo približno 80 % finančnega sektorja v tuji lasti.[14][16]

Slovenija je bila pomembna izjema. Banka Slovenije je konec 2008 navajala približno: 38,2 % kapitala bank v lasti nerezidentov, kar je pomenilo bistveno več domačega lastništva kot v Hrvaški ali Bosni.[17] Zato ne moremo reči: »povsod je bilo isto«. Ni bilo. Kdo so bili novi bančni lastniki?

Predvsem evropske bančne skupine. V Hrvaški so leta 2007 med tujimi lastniki prevladovale: avstrijske in italijanske banke.[13] V Bosni je bilo okoli leta 2009 med tujim kapitalom posebej močno: avstrijsko lastništvo.[15] V drugih državah regije so imeli pomembno vlogo tudi: italijanski; grški; francoski; madžarski; slovenski in drugi bančni sistemi. To je konkretna korist za matične banke: novi trgi; depoziti; kreditni portfelji; provizije; in dobički. Toda tudi tu slika ni samo enosmerna. Nove banke so pogosto prinesle: kapital; sodobnejšo tehnologijo; plačilne sisteme; upravljanje tveganj; in dostop do širšega finančnega sistema. Ko pride finančna kriza 2008, pa postane očitna tudi druga stran: odvisnost od čezmejnega financiranja in matičnih bank.

Hrvaška: izjemno hiter premik. Hrvaški primer je posebej jasen. Leta 1998 so banke z večinskim tujim lastništvom obvladovale manj kot: 7 odstotkov sredstev. Do konca 2001: skoraj 90 odstotkov.[18] To je dramatična lastninska transformacija v samo nekaj letih. IMF je pozneje ugotavljal tudi, da je bil velik del hrvaških neposrednih tujih investicij povezan: s privatizacijo in finančnim sektorjem, medtem ko je bilo manj greenfield investicij, ki bi gradile povsem nove proizvodne zmogljivosti.[19] Torej: tuji kapital ni vstopal samo tako, da je postavil novo tovarno. Pogosto je kupoval: že obstoječo banko; telekomunikacijsko podjetje; industrijsko podjetje; ali delež v državni družbi. Srbija: podoben vzorec nekoliko pozneje.

V Privatizacija po letu 2000: kam je izginila družbena lastnina in kdo je dobil srbska podjetja smo podrobno pokazali srbski primer. Po letu 2001 so: cementarne; tobačne družbe; jeklarna; banke; in številna druga podjetja dobila nove lastnike. Del domače bančne strukture je bil likvidiran ali prestrukturiran. Do konca desetletja so tuje banke predstavljale glavni del finančnega sistema. Tu je pomembna povezava s tem člankom: razpad države sam po sebi ni privatiziral Srbije. Velik lastninski prehod pride šele po: sankcijah; vojnah; bombardiranju; padcu Miloševića; in reformah po letu 2000. Zato ne smemo časovno zlepiti: 1991 in 2002 v en sam dogodek.

Slovenija: nekdanja republika postane regionalni investitor

Slovenija je zanimiva zato, ker zaplete preprosto shemo: Zahod kupi Balkan. Slovenska podjetja so sama postala pomembni investitorji v drugih nekdanjih republikah. IMF je za leto 2003 navajal približno: 1,1 milijarde evrov slovenskih neposrednih investicij v države nekdanje Jugoslavije od skupno približno: 1,85 milijarde evrov slovenskih investicij v tujini.[20] Že leta 2000 je približno: 64,5 odstotka slovenskih neposrednih investicij v tujini šlo v države naslednice nekdanje Jugoslavije.[21] Med regionalnimi vlagatelji so bili: Nova Ljubljanska banka; Mercator; Petrol; in druga podjetja.[22] Torej: slovenski kapital ni bil samo predmet tujih nakupov. Postal je tudi: regionalni lastnik.

Hrvaški kapital prav tako gre čez nove meje. Svetovna banka je pri regionalnih investicijskih tokovih ugotavljala, da je velik del investicij znotraj jugovzhodne Evrope prihajal iz: Slovenije in Hrvaške.[22] Hrvaški Agrokor je na primer vlagal v: Srbijo in Bosno in Hercegovino.[22] To pomeni, da so nove državne meje ustvarile zanimiv paradoks. Podjetje, ki je prej širilo prodajo znotraj iste države, je zdaj lahko postalo: tuji neposredni investitor v državi, ki je bila še nekaj let prej del iste federacije. Nekdanji notranji trg postane področje čezmejnih prevzemov.

To je ena najbolj pomembnih strukturnih sprememb. V Jugoslaviji: Mercatorjeva prodajalna v drugi republiki ni bila »slovenska neposredna investicija v tujini«. Po razpadu: je. NLB podružnica v Sarajevu ali Beogradu postane: tuja banka. Hrvaško podjetje v Srbiji postane: tuji investitor. Srbsko podjetje v Črni gori: čezmejni kapital. Isti gospodarski prostor se zato v statistiki in pravu spremeni v: mednarodno gospodarstvo. To ni samo semantična razlika. Spremeni: davke; regulacijo; nadzor; kapitalske tokove; in politično občutljivost lastništva. Kaj so pridobili domači poslovni krogi?

Tudi pomemben del kapitala ni šel tujcem. Privatizacije v: Srbiji; Hrvaški; Bosni; Makedoniji; Sloveniji in drugod so ustvarile nove domače zasebne lastnike. Nekateri so bili: stari direktorji; zaposleni; investicijski skladi; poslovneži iz devetdesetih; novi podjetniki; ali politično povezane poslovne mreže. Rezultati so zelo različni. Zato ta članek ne bo ustvaril enotne kategorije: »tajkuni so dobili Jugoslavijo«. V posameznih državah obstajajo dokumentirani: sporni prevzemi; politični klientelizem; korupcijski primeri; in privatizacije z nepravilnostmi. Toda posamični primeri zahtevajo posamične dokaze. Kar lahko zanesljivo rečemo na sistemski ravni je: pretvorba družbene in državne lastnine je ustvarila nov razred zasebnih lastnikov, domačih in tujih.

NATO: iz zavezništva zunaj Jugoslavije v trajen varnostni akter znotraj regije

Pred jugoslovanskimi vojnami NATO na ozemlju Jugoslavije ni imel: mirovnih sil; vojaških baz v okviru operacij; ali stalne operativne vloge. V Bosni se to spremeni. Decembra 1995 NATO razporedi približno: 60.000 pripadnikov IFOR.[23] Nasledi ga SFOR. NATO sam bosansko operacijo opisuje kot: prvo veliko krizno operacijo v svoji zgodovini.[23] SFOR deluje do decembra 2004, nato glavno stabilizacijsko vojaško vlogo prevzame EUFOR Althea, NATO pa ohrani sedež v Sarajevu in vlogo pri obrambni reformi.[23][24] To je zelo velik institucionalni premik.

Kosovo: KFOR ostane. Junija 1999 v Kosovo vstopi KFOR. Začetna sila šteje približno: 50.000 vojakov.[25] Mandat temelji na: Resoluciji VS OZN 1244 in Kumanovskem vojaško-tehničnem sporazumu.[25] KFOR se z leti zmanjšuje. Toda ne izgine. Tudi leta 2026 ostaja na Kosovu.[25] Camp Bondsteel je še vedno pomembna baza ameriškega kontingenta in sedež KFOR Regional Command-East.[26] To je dokumentirana: trajna vojaška prisotnost ZDA/NATO v delu nekdanjega jugoslovanskega prostora.

Ali to pomeni, da je bil cilj vojne dobiti vojaške baze? Ne. Iz dejstva: po vojni obstaja baza ne sledi avtomatično: vojna je bila začeta zaradi baze. Za tak sklep bi potrebovali: predvojne dokumente; načrte; navodila; ali druge dokaze o takem namenu. Ta članek jih ne bo domneval. Lahko pa z gotovostjo reče: geopolitični rezultat vojn je bil večja in dolgoročnejša vojaška prisotnost Nata in ZDA v regiji. To je rezultat. Ne avtomatično dokazan prvotni motiv.

Članstvo: del nekdanje Jugoslavije vstopi v NATO. V naslednjih desetletjih se varnostna arhitektura še bolj spremeni. Slovenija vstopi v NATO: 29. marca 2004. Hrvaška: 1. aprila 2009. Črna gora: 5. junija 2017. Severna Makedonija: 27. marca 2020.[27] Bosna in Hercegovina in Srbija leta 2006 vstopita v Partnerstvo za mir, ne pa v NATO.[28] Torej se nekdanja enotna neuvrščena država razdeli na: države članice Nata; države partnerice; in različne varnostne usmeritve. To je ena največjih geopolitičnih sprememb po razpadu.

NATO je pridobil operativni prostor — države članice pa varnostno garancijo. Tudi tukaj moramo videti obe strani. Za NATO širitev pomeni: več članic; več interoperabilnosti; več političnega in vojaškega dosega v jugovzhodni Evropi. Za državo, ki vstopi, članstvo pomeni: sodelovanje pri odločanju; člen 5; dostop do skupnega načrtovanja; in vključitev v zavezništvo. Zato članstvo ni samo: »NATO pridobi državo«. Je pogodben odnos, ki ga članica formalno sprejme in iz katerega pričakuje lastne koristi.

Bosna: mednarodni vpliv gre še dlje kot vojaška prisotnost

Bosna in Hercegovina je poseben primer. Daytonski sporazum ne ustvari samo notranje ustavne ureditve. Vzpostavi tudi: Office of the High Representative — OHR. Po sklepu Sveta za implementacijo miru v Bonnu leta 1997 se pristojnosti visokega predstavnika razlagajo tako, da lahko: odstrani javne funkcionarje, ki kršijo Dayton; in vsili zakone, če domači organi ne ukrepajo.[29][30] To je izjemno močna oblika mednarodnega političnega vpliva. OHR jo je dejansko uporabljal. Bosanski primer je zato več kot: mednarodna pomoč. Dolga leta vsebuje element: mednarodnega neposrednega poseganja v domače politične institucije.

Je bila Bosna protektorat? Tudi predstavniki OHR so v nekaterih obdobjih uporabljali izraz: quasi-protectorate — kvazi-protektorat za opis moči mednarodne administracije.[31] Toda Bosna ni bila klasična kolonija brez lastne ustave ali volitev. Imela je: predsedstvo; parlament; entitete; kantone; volitve; sodišča; in domače vlade. Hkrati je nad njimi obstajal mednarodni visoki predstavnik z izredno močnimi pooblastili. Najbolj natančno je zato opisati: hibrid domačega demokratičnega sistema in močnega mednarodnega nadzora. Denar za obnovo pomeni tudi vpliv.

OHR navaja, da je bil povojni program obnove Bosne, ki sta ga financirala Svetovna banka in Evropska komisija, vreden približno: 5,1 milijarde dolarjev.[30] Takšna pomoč je omogočila: obnovo infrastrukture; institucij; stanovanj; in gospodarstva. Toda pomoč je bila povezana tudi s pogoji. Peace Implementation Council je že leta 1997 izrecno povedal, da pomoč ostaja: pogojena z izpolnjevanjem Daytonskega sporazuma in drugih obveznosti.[29] To je klasični mehanizem: denar daje pomoč, pogoji pa ustvarjajo vpliv.

Dolgovi niso umrli skupaj z državo

Ko država razpade, se pojavi zelo konkretno vprašanje: kdo plača njene dolgove? Sporazum o vprašanjih nasledstva iz leta 2001 je moral urediti: finančno premoženje; obveznosti; zlato; račune; mednarodne terjatve; premoženje diplomatskih predstavništev; arhive; pokojnine; in druga vprašanja.[32] Pomembno: večji del zunanjega dolga je bil že pred tem razdeljen ali prevzet skozi dogovore z mednarodnimi finančnimi institucijami, Pariškim klubom in Londonskim klubom.[32] Dolg ni preprosto izginil. »Allocated debt«: dolg sledi uporabniku.

Sporazum o nasledstvu razlikuje: allocated debt — alocirani dolg in druge obveznosti.[32] Če je bil končni uporabnik posojila na ozemlju konkretne države naslednice, je obveznost praviloma pripadla tej državi. To je pomembno. Ne moremo preprosto vzeti enega odstotka in reči: »Hrvaška je dobila točno 23 % vsega jugoslovanskega dolga.« Ni tako. Velik del dolgov je bil: vezan na konkretne projekte; konkretne republike; ali že razdeljen z upniki po posebnih sporazumih.[32] Kje pa se uporabljajo odstotki 38 : 23 : 16 : 15,5 : 7,5? Pri razdelitvi dela zunanjih finančnih sredstev SFRJ je Sporazum uporabil naslednje deleže:

• ZRJ: 38 %
• Hrvaška: 23 %
• Slovenija: 16 %
• Bosna in Hercegovina: 15,5 %
• Makedonija: 7,5 %[32]

Med znanim finančnim premoženjem so bili: monetarno zlato; devizni računi v tujih bankah; sredstva v skupnih jugoslovanskih bankah v tujini; in drugo finančno premoženje.[32] Isti ključ se je uporabljal tudi za nekatere druge nealocirane finančne postavke. Toda ne za ves dolg brez razlikovanja. Kaj so s tem pridobili upniki?

Najbolj natančno: razpad države ni izničil njihovih terjatev. Pariški klub, Londonski klub, Svetovna banka, IMF, EIB in drugi upniki so z državami naslednicami urejali prevzem obveznosti.[32] Z vidika upnika je pomembno, da ima po razpadu še vedno: določenega dolžnika; pravno priznano terjatev; in sporazum o odplačevanju. To je ohranitev finančnega položaja. Ne nujno dokaz, da je bil razpad zanje gospodarsko koristen v celoti.

Države naslednice dobijo tudi premoženje. Zgodba nasledstva ni samo dolg. Razdeljujejo se tudi: zlato; devizna sredstva; diplomatske nepremičnine; terjatve; in druga sredstva.[32] Zato formulacija: »prebivalci so dobili dolgove, tujina pa premoženje« ni skladna s samim sporazumom. Države naslednice dobijo: obveznosti in premoženje. Težava je, da politični spori okoli nasledstva trajajo dolgo in da posamezne kategorije premoženja niso enako hitro razdeljene. Kaj pa mednarodne finančne institucije?

IMF, Svetovna banka in EBRD po razpadu postanejo pomembni partnerji: Slovenije; Hrvaške; Bosne; Makedonije; ZRJ/Srbije; in drugih naslednic. Njihova vloga se razlikuje po državah in obdobjih. Ponekod: stabilizacijska posojila. Drugod: rekonstrukcija. Drugod: privatizacija; bančna sanacija; fiskalne reforme; ali socialni programi. To jim daje: velik vpliv na ekonomsko politiko, kadar je finančna pomoč vezana na reformne pogoje. Toda formalne odločitve še vedno sprejemajo domače vlade in parlamenti. Kot pri Privatizacija po letu 2000: kam je izginila družbena lastnina in kdo je dobil srbska podjetja: zunanja pogojenost ni isto kot popolna odsotnost domače politične odgovornosti.

Ena republika se izkaže posebej dobro: Slovenija

Če gledamo gospodarski rezultat, Slovenija po razpadu izstopa. Že pred razpadom je bila: najbogatejša; najbolj produktivna; in močno usmerjena na zahodne trge.[1] Po začetnem šoku izgube jugoslovanskega trga je: stabilizirala gospodarstvo; preusmerila izvoz; postala regionalni investitor; vstopila v EU leta 2004; v NATO leta 2004; in v evroobmočje leta 2007.[9][27][33] To je dokumentirana uspešna integracija. Toda iz tega ne sledi: Slovenija je zato povzročila razpad, da bi gospodarsko pridobila. Tak sklep bi potreboval druge dokaze.

Tudi Slovenija ni dobila vsega brez stroška. Svetovna banka in OECD poudarjata, da je izguba jugoslovanskih trgov po osamosvojitvi povzročila: globoko začetno prilagoditev; padec proizvodnje; in potrebo po hitrem preusmerjanju trgovine.[1][34] Kasneje pa se je ravno skozi: znanje o regiji; jezikovno bližino; stare poslovne povezave; in kapital spremenila v pomembnega investitorja v prostoru nekdanje Jugoslavije.[20][22] To je bolj zanimiva zgodba kot: »Slovenija je trg izgubila« ali »Slovenija je trg dobila«. Najprej ga je kot domači trg izgubila. Nato je del njega ponovno osvojila kot: tuji investitor.

Hrvaška: suverenost, turizem, EU — in močna finančna internacionalizacija. Hrvaška je dobila: državno suverenost; lasten dostop do svojih državnih prihodkov; samostojno zunanjo politiko; in pozneje članstvo v EU in NATO.[10][27] Njene banke pa so že zelo zgodaj postale skoraj popolnoma: v večinski tuji lasti.[18] Hkrati so hrvaška podjetja investirala v druge države regije.[22] Zato lahko ista država hkrati: gosti veliko tujega kapitala in sama izvaža kapital. To je običajen pojav v tržnem gospodarstvu. Bosna: država obstane, vendar pod največjim zunanjim institucionalnim vplivom.

Bosna in Hercegovina je po vojni ohranila: mednarodno priznano državnost in teritorialno celovitost. Toda njena politična ureditev vključuje: entitete; kantone; Daytonsko ustavo; OHR; mednarodne mirovne sile; in močno pogojenost povojne pomoči.[23][29][30] Njene banke so postale skoraj v celoti: v tuji lasti.[14][15] Bosna je zato morda najjasnejši primer države, v kateri je po razpadu hkrati narasla: formalna državnost in zunanja institucionalna prisotnost. To ni protislovje. Oboje lahko obstaja istočasno. Srbija: največji del stare federacije, a manjši geopolitični prostor.

Srbija oziroma ZRJ je po razpadu podedovala: Beograd kot nekdanjo zvezno prestolnico; velik del vojaške infrastrukture; pomemben del zvezne administracije; in največji del prebivalstva preostale federacije. Toda v naslednjem desetletju izgubi: politični nadzor nad drugimi republikami; po letu 1999 neposredno oblast na Kosovu; in leta 2006 še skupno državo s Črno goro. Po letu 2000 njena gospodarska politika postane bistveno bolj povezana z: EU; IMF; Svetovno banko; tuje lastniškimi bankami; in neposrednimi tujimi investicijami. Torej največji formalni naslednik starega centra ne postane: regionalni hegemon po razpadu. Njegov relativni politični prostor se zmanjša.

Kdo je torej »dobil«?

Če pogledamo po kategorijah, ne dobimo enega odgovora. Nove nacionalne države. Dobile so: suverenost; lastne institucije; mednarodno pravno osebnost; in možnost lastne zunanje politike. Nacionalne politične elite. Dobile so: večji neposredni nadzor nad državnim aparatom nove države. Domači zasebni kapital. Dobil je: priložnost za prevzem družbenih in državnih podjetij. Tuje banke in multinacionalke.

Dobile so: velike deleže bančnih sistemov; podjetja; blagovne znamke; trgovske mreže; in nove trge. Slovenija in del hrvaškega kapitala. Dobili so: pomembno vlogo regionalnih investitorjev v nekdanjem skupnem prostoru. Evropska unija. Postala je: glavni trgovinski partner; osrednji regulatorni referenčni okvir; najpomembnejši integracijski cilj večine regije; in pomemben vir finančne pomoči.

NATO. Dobil je: trajno operativno vlogo v Bosni in na Kosovu; nove članice v Sloveniji, Hrvaški, Črni gori in Severni Makedoniji; ter veliko večjo varnostno prisotnost v jugovzhodni Evropi. Mednarodne finančne institucije in upniki. Ohranili so: terjatve; in prek programov financiranja dobili pomembno vlogo pri ekonomskih reformah. Toda nobena od teh skupin ne dobi vsega. Kdo je izgubil?

To vprašanje bo podrobno obdelal Jugoslavija pred in po razpadu: plače, delo, stanovanja, dolg, neenakost, emigracija in kakovost življenja. Toda že tukaj je jasno, da med največjimi izgubami najdemo: človeška življenja; domove; skupni trg; industrijske dobavne verige; prebivalstvo zaradi emigracije; delovna mesta; fizično infrastrukturo; ter del socialne varnosti. Države, ki so pridobile suverenost, so pogosto hkrati izgubile: velik trg; prebivalstvo; industrijsko povezljivost; in politično težo večje skupne države. Prav zato kategoriji: zmagovalec in poraženec nista dovolj. Isti akter lahko nekaj pridobi in nekaj drugega izgubi.

Največja metodološka napaka: poznejši rezultat pretvoriti v dokaz začetnega motiva

Primer: NATO je po vojnah dobil vojaško prisotnost. To je dokaz: vojaške prisotnosti. Ni samo po sebi dokaz: da je zato ustvaril vojne. Evropske banke so kupile banke v regiji. To je dokaz: spremembe lastništva. Ni samo po sebi dokaz: da so banke načrtovale razpad Jugoslavije. Slovenska podjetja so kupovala podjetja v nekdanjih republikah. To je dokaz: regionalnega širjenja slovenskega kapitala. Ni dokaz: da je slovenska osamosvojitev nastala zato, da bi NLB ali Mercator pozneje širila poslovanje. Ta razlika je bistvo ta članek.

Toda druga napaka je prav tako velika: ne vprašati, kdo je po vojni dobil moč. Če se bojimo teorij zarote toliko, da ne smemo več pogledati: lastništva; bančnih podatkov; vojaških baz; trgovinskih tokov; ali institucij, potem izgubimo drugo polovico zgodovine. Po vojni ni ostal: nevtralen prazen prostor. Prišli so: novi lastniki; nove banke; novi trgovinski režimi; nove vojaške strukture; nove mednarodne institucije; in novi domači poslovni centri. To je mogoče meriti. In to je treba meriti.

Kaj lahko po dokazih trdimo z visoko stopnjo gotovosti? Nove republike so pridobile državno suverenost. To je neposredna politična posledica razpada. Suverenost ni enaka splošni materialni koristi prebivalstva. Vojna in izguba skupnega trga sta v več državah povzročili ogromne stroške. Skupni jugoslovanski trg se je razbil. Notranje gospodarske vezi so postale mednarodna trgovina in investicije. Nekdanje trgovinske vezi niso izginile.

Do konca prvega desetletja so države naslednice še vedno ostale pomembni medsebojni trgovinski partnerji.[3][4][5] CEFTA je delno ponovno povezala regionalni trg. Toda brez skupne države, valute in socialnega sistema.[6] EU je postala glavni gospodarski center regije. Od leta 2000 nudi široke trgovinske preference; do 2019 je predstavljala skoraj 70 % trgovine Zahodnega Balkana.[8] EU ima pomemben regulatorni vpliv. Pristopni proces zahteva prilagajanje zakonodaje in ekonomskih institucij evropskim pravilom.[11]

Bančni sektor večine naslednic je postal pretežno tuje lastniški. Posebej Hrvaška, Bosna, Makedonija in Srbija.[12][14][15][16] Slovenija je bila pri bankah manj internacionalizirana kot večina regije. Konec 2008 je bilo približno 38,2 % bančnega kapitala v lasti nerezidentov.[17] Slovenija je postala pomemben regionalni investitor. Države nekdanje Jugoslavije so že v začetku 2000-ih predstavljale večino njenega izhodnega FDI.[20][21] Regionalni kapital ni bil samo slovenski.

Tudi hrvaška podjetja so bila pomembna v nekaterih čezmejnih prevzemih.[22] NATO je po vojnah dobil trajno operativno vlogo v regiji. IFOR/SFOR v Bosni in KFOR na Kosovu pomenijo kvalitativno novo varnostno prisotnost.[23][25] Iz obstoja vojaške prisotnosti ni mogoče avtomatično sklepati na prvotni namen vojn. Za tak sklep bi bili potrebni ločeni dokazi o namenu. Štiri nekdanje jugoslovanske republike so pozneje postale članice Nata.

Slovenija, Hrvaška, Črna gora in Severna Makedonija.[27] Bosna je dobila izredno močan sistem mednarodnega političnega nadzora. OHR lahko po Bonnskih pooblastilih odstranjuje funkcionarje in vsiljuje zakonodajo.[29][30] Povojna pomoč je bila povezana s političnimi pogoji. PIC je izrecno pogojeval nadaljnjo pomoč z izpolnjevanjem Daytonskih obveznosti.[29] Jugoslovanski dolgovi niso izginili. Velik del zunanjega dolga je bil prevzet ali razdeljen z mednarodnimi upniki in državami naslednicami.[32]

Odstotki 38/23/16/15,5/7,5 ne predstavljajo avtomatsko deleža vsake vrste dolga. Uporabljali so se predvsem pri razdelitvi določenega zunanjega finančnega premoženja in nekaterih nealociranih postavk.[32] Države naslednice so dobile tudi finančno premoženje. Nasledstvo ni bilo samo delitev obveznosti.[32] Korist po dogodku ne dokazuje sama po sebi njegovega prvotnega načrta. To je osrednja metodološka varovalka članka.

Najbolj natančen odgovor na naslovno vprašanje

Kdo je pridobil po razpadu Jugoslavije? Različni akterji v različnih kategorijah. Nove države: suverenost. Nacionalne elite: samostojne državne aparate. Domači zasebni kapital: lastništvo nekdanjega družbenega premoženja. Tuje korporacije in banke: podjetja, finančne sisteme in nove trge. Slovenska in nekatera hrvaška podjetja: regionalne poslovne mreže in lastništvo čez nekdanje notranje meje. EU: gospodarsko in regulatorno osrednjo vlogo. NATO: trajen varnostni in operativni položaj v velikem delu regije. Mednarodni upniki: ohranitev terjatev do držav naslednic. To je mogoče dokazovati. Kar ni mogoče avtomatično dokazati, je: da je skupina teh akterjev zato skupaj vnaprej organizirala razpad. To bi bila druga trditev in zahtevala bi drugo vrsto dokazov.

Ta članek je pogledal: lastništvo; banke; trge; vojsko; dolg; in politični vpliv. Toda še vedno manjka najpomembnejše vprašanje za običajnega človeka: je bilo življenje po razpadu dejansko boljše? Ne skozi ideologijo. Skozi podatke. Zaposlenost. Realne plače. Stanovanja. Dolg gospodinjstev. Industrijska proizvodnja. Neenakost. Emigracija. Rodnost. Izobraževanje. Zdravstvo. Delovni čas. Dopust. Varnost zaposlitve. Dostop do potovanj in blaga. In tam, kjer podatki obstajajo: zadovoljstvo z življenjem. Temu vprašanju se posveti Jugoslavija pred in po razpadu: plače, delo, stanovanja, dolg, neenakost, emigracija in kakovost življenja.