Jugoslavija pred in po razpadu: plače, delo, stanovanja, dolg, neenakost, emigracija in kakovost življenja

Najprej: primerjava »Jugoslavija proti danes« je metodološko nevarna

Vprašanje se zdi preprosto: ali se je v Jugoslaviji živelo bolje kot danes? Toda takšno vprašanje lahko hitro ustvari napačen odgovor, če ne določimo:

Primerjava je smiselna le, če hkrati določimo leto Jugoslavije, republiko oziroma območje, družbeno skupino, konkretni kazalnik in poznejše obdobje, s katerim ga primerjamo. Jugoslavija leta 1975 ni bila ista gospodarska situacija kot Jugoslavija leta 1989. Slovenija leta 1989 ni imela istega življenjskega standarda kot Kosovo. Bosna leta 1995 ni primerljiva s Slovenijo leta 1995. Srbija leta 1993 med hiperinflacijo ni primerljiva s Srbijo leta 2025. Zato ta članek ne bo skušal ustvariti enega umetnega rezultata: »Jugoslavija = 8/10, danes = 6/10.« Takšna številka ne bi bila zgodovina. Bila bi mnenje. Namesto tega bomo primerjali posamezne dimenzije.

Prva velika korekcija nostalgije: konec osemdesetih ni bil gospodarski vrh Jugoslavije

Če za izhodišče vzamemo leto 1989, ne primerjamo današnjega sistema z najbolj uspešnim obdobjem Jugoslavije. Primerjamo ga z državo, ki je bila že globoko v gospodarski krizi. Svetovna banka je v poznejši analizi zapisala, da je bil realni BDP SFRJ leta 1989 približno tam, kjer je bil že leta 1979.[1] To pomeni: desetletje skoraj brez skupne realne gospodarske rasti. Inflacija je medtem postajala ekstremna. V mednarodnih podatkih se za leto 1988 pojavlja približno 194-odstotna rast cen, za leto 1989 pa približno 2.700 odstotkov po enem kazalniku oziroma okoli 700 odstotkov po drugem načinu merjenja povprečne inflacije.[2] Različne serije uporabljajo različne metodologije.

Toda osnovna ugotovitev ni sporna: Jugoslavija je ob koncu osemdesetih doživljala zelo visoko oziroma hiperinflacijsko dinamiko. Realni dohodek je že pred razpadom močno padel. Library of Congress v študiji, zaključeni konec leta 1990, povzema, da je med letoma 1979 in 1985:

• produktivnost družbenega sektorja padla približno 20 %;
• realni osebni dohodek zaposlenih v družbenem sektorju padel približno 25 %.[3]

Isti vir za leto 1989 navaja tudi oceno, da je bil življenjski standard približno: 40 % nižji kot leta 1982.[3] To številko je treba razumeti kot zgodovinsko oceno iz tedanjega obdobja, ne kot univerzalni moderni indeks kakovosti življenja. Vendar pokaže nekaj pomembnega. Ko nekdo primerja: »Jugoslavijo« z današnjim časom, mora povedati: katero Jugoslavijo? Sedemdeseta? Začetek osemdesetih? Ali leto 1989?

Brezposelnost je obstajala — in bila izjemno regionalno neenaka

Pogosta poenostavitev pravi: »V Jugoslaviji so vsi imeli službo.« To ni pravilno. Svetovna banka je za leto 1978 objavila regionalni kazalnik registrirane brezposelnosti glede na zaposlenost v družbenem sektorju.[4] Približne vrednosti so bile:

To niso neposredno primerljive sodobne ILO stopnje brezposelnosti. Imenovalec in metodologija sta drugačna. Toda razlike med republikami so ogromne. Do leta 1989 je Library of Congress za družbeni sektor povzemal brezposelnost blizu: 20 odstotkov.[3] Torej je treba hkrati držati dve resnici: zaposlitev je bila v delu gospodarstva veliko bolj zaščitena kot danes; in brezposelnost ni bila odpravljena. Varnost zaposlenega pa je bila res drugačna.

Jugoslovanski sistem ni bil samo trg dela z nižjo ali višjo stopnjo brezposelnosti. Zaposlitev je imela drugačen institucionalni pomen. Študija o poznejših razlikah med Slovenijo, Hrvaško in Srbijo opisuje jugoslovanski socialni sistem kot kombinacijo univerzalnega javnega izobraževanja, socialnega zdravstvenega in pokojninskega zavarovanja, družinskih transferjev, ugodnosti, povezanih s podjetji ter močno zaščitenih zaposlitvenih pravic[5]. To ne pomeni, da delovno mesto nikoli ni moglo izginiti. Pomeni pa, da je imel zaposleni v družbenem podjetju: drugačen sklop pravic in pričakovanj glede varnosti zaposlitve kot v poznejšem tržnem sistemu.

Dopust in počitek nista mit. Tudi zakonske delavske pravice so bile konkretne. Poročilo Združenih narodov o jugoslovanskem pravnem okviru iz sedemdesetih navaja ustavno pravico do dnevnega počitka, tedenskega počitka in plačanega letnega dopusta. Takratni zakon je določal praviloma: najmanj 18 in največ 30 delovnih dni letnega dopusta, ob določenih izjemah tudi več.[6] Navajal je tudi:

• najmanj 30 minut odmora med polnim delovnim časom;
• najmanj 12 ur dnevnega počitka med dvema delovnima dnevoma;
• najmanj 24 ur neprekinjenega tedenskega počitka.[6]

Poznejša poročila o naslednicah so še konec devetdesetih opisovala številne določbe o delovnem času, dopustih in bolniških pravicah kot dediščino jugoslovanskega delovnega sistema.[7] To je pomemben del primerjave kakovosti dela. Toda zaščiteno delovno mesto ni isto kot produktivno delovno mesto.

Tu se pojavi druga stran sistema. Če podjetje težko odpusti presežne delavce, lahko ohrani socialno stabilnost. Hkrati pa lahko prikrije nizko produktivnost, presežno zaposlenost, izgube in potrebo po subvencioniranju. Library of Congress navaja, da so podjetja po vrnitvi dela gastarbajterjev zaradi političnega pritiska zaposlovala presežno delovno silo, kar je prispevalo k zmanjšanju produktivnosti.[3] To je klasičen kompromis: večja varnost posameznega delovnega mesta lahko pomeni manjšo prilagodljivost podjetja. Ta članek zato ne bo enačil: varnost zaposlitve = gospodarska učinkovitost

ali tržna fleksibilnost = boljša kakovost dela. Gre za dve različni merili. Plača: težko jo je pretvoriti v en pošten »današnji evro«. Primerjava nominalne plače iz leta 1988 z današnjo plačo je skoraj neuporabna. Zakaj? Ker se spreminjajo:

• valuta;
• inflacija;
• devizni tečaj;
• subvencionirane cene;
• struktura potrošnje;
• stanovanjski stroški;
• kakovost in ponudba blaga;
• ter razmerje med tržnimi in administrativnimi cenami.

Zato je pomembnejši: realni dohodek oziroma kupna moč skozi čas. In tu je konec osemdesetih zelo nestabilen. IMF-jeve zgodovinske analize kažejo velike premike realnih plač v letih 1987–1990, tesno povezane z inflacijo in stabilizacijskimi programi.[8] Zato bomo zavrnili viralne primerjave tipa: »jugoslovanska plača je bila X nemških mark, torej bi bila danes Y evrov.« Brez košarice cen tak izračun zelo malo pove.

Največja socialna posebnost: stanovanje ni bilo samo tržno blago

Stanovanjski sistem je bil eden največjih strukturnih razlik med Jugoslavijo in današnjim sistemom. V socialistični Jugoslaviji je obstajalo zasebno lastništvo, družbeno oziroma javno stanovanje, stanovanjska pravica, podjetniško financirana stanovanjska gradnja in različni sistemi stanovanjskih prispevkov. Pomembna korekcija: večina prebivalstva ni živela v državnih stanovanjih. Zasebna lastnina stanovanj in hiš je bila zelo razširjena, posebej zunaj velikih urbanih središč. Toda družbena stanovanja so bila pomemben del urbanega stanovanjskega sistema. Slovenski primer pokaže velikost spremembe.

OECD navaja, da je bilo pred privatizacijo stanovanj v Sloveniji razmerje približno: 67 % lastniških : 33 % najemnih stanovanj. Po privatizaciji v letih 1991–1993 je postalo približno: 88 % : 12 % v korist lastniških stanovanj.[9] To je ogromna sprememba. Mnogo imetnikov stanovanjske pravice je lahko stanovanje kupilo po ceni bistveno pod tržno vrednostjo. OECD v novejši analizi navaja oceno, da so bile povprečne prodajne cene pri slovenski privatizaciji približno: 10 % tržne vrednosti.[10] Za kupca je bil to velik prenos premoženja. Toda za stanovanjski sistem je imel še drug učinek: močno se je zmanjšal javni oziroma neprofitni najemni fond.

Privatizacija stanovanj je ustvarila lastnike — vendar ne za vse. Podoben proces se je zgodil v drugih naslednicah. UNECE za Srbijo opisuje možnost, da je uporabnik javnega stanovanja stanovanje kupil za: le del njegove tržne vrednosti.[11] V Bosni so privatizacijo dodatno zapletli vojna, begunstvo, vračanje premoženja, stanovanjske pravice, voucherji in etnična izselitev. UN-Habitat opozarja, da sta privatizacija javnih stanovanj in izguba nekaterih stanovanjskih oziroma najemnih pravic del gospodinjstev z nizkimi prihodki naredili bolj ranljiv.[12] Torej: stanovanjska privatizacija je bila za številne obstoječe imetnike pravic ogromna materialna korist; vendar:

naslednja generacija ni več vstopala v isti sistem razdeljevanja družbenih stanovanj. To je ena najpomembnejših generacijskih razlik. Stanovanjska gradnja se po prehodu ponekod sesuje. UNECE za Srbijo navaja velik padec javno financirane stanovanjske gradnje. Približno:

• 9.000 javnosektorskih stanovanjskih enot leta 1991;
• 1.817 leta 2002.[13]

Za širše obdobje:

• okoli 250.000 dokončanih stanovanj 1985–1990;
• približno 115.439 v obdobju 1991–1995.[13]

Vojna, sankcije, gospodarska kriza in institucionalni prehod pomenijo, da teh številk ni mogoče pripisati enemu samemu vzroku. Toda smer spremembe je jasna: stari model množične javne oziroma podjetniške gradnje se je skrčil.

Potem pridejo vojne — in normalna ekonomska primerjava se zlomi

Za več naslednic obdobje po letu 1991 ni običajen gospodarski prehod. Je vojna, uničenje infrastrukture, begunstvo, sankcije, izguba trgov, pretrgane dobavne verige in monetarni zlomi. V Hrvaški je Svetovna banka ocenjevala, da je zaradi vojne in razpada trgov do začetka 1994:

• proizvodnja padla približno 25 %;
• zaposlenost približno 25 %;
• brezposelnost narasla z okoli 9 % ob koncu 1990 na približno 18 %.[14]

V Bosni je bila škoda še večja. Kot smo dokumentirali že v Kdo je pridobil po razpadu Jugoslavije? Lastništvo, banke, trgi, vojaška prisotnost, dolg in politični vpliv, je BDP do 1995 padel pod tretjino predvojne ravni, industrijska proizvodnja pa za več kot 90 %.[15] V takem okolju vprašanje: »je tržno gospodarstvo boljše od socializma?« ne opisuje dejanskega šoka. Primerja sistem pred vojno z gospodarstvom: med vojno oziroma neposredno po njej. Koliko časa je trajalo, da so se države vrnile na raven 1989? Tu dobimo eno najbolj uporabnih meritev. EBRD-jeve serije realnega BDP, povzete v mednarodnih pregledih, uporabljajo indeks: 1989 = 100. Za leto 2008 so približne vrednosti:

• Slovenija: 156
• Hrvaška: 111
• Severna Makedonija: 102
• Črna gora: 92
• Bosna in Hercegovina: 84
• Srbija: 72.[16]

Ta številka ne meri blaginje gospodinjstva. Meri realni gospodarski output. Toda pove zelo veliko. Skoraj dve desetletji po letu 1989: Srbija in Bosna še vedno nista dosegli realnega outputa iz leta 1989. Slovenija ga je močno presegla. Hrvaška in Makedonija sta ga presegli z veliko manjšim odmikom. Zato »tranzicija« ni bila en sam proces. Če bi obstajala ena sama posledica prehoda iz Jugoslavije v tržno gospodarstvo, bi morale države slediti podobni poti. Niso. Leta 2008 Slovenija = 156 glede na 1989. Srbija = 72. Razlika je ogromna. To pomeni, da na izid vplivajo:

• začetna stopnja razvitosti;
• obseg vojne;
• sankcije;
• izguba trgov;
• kakovost institucij;
• privatizacija;
• makroekonomska politika;
• vključevanje v EU;
• tuje investicije;
• in številni drugi dejavniki.

Zato ni mogoče vsega pripisati eni besedi: kapitalizem ali socializem.

Kaj se zgodi z neenakostjo?

Jugoslovanski sistem je imel razmeroma nizko neenakost dohodkov iz dela. Raziskava o Sloveniji, Hrvaški in Srbiji navaja za sedemdeseta: Gini okoli 0,21 za neto osebne dohodke v družbenem sektorju.[5] Za obdobje pred 1990 so bile navedene približne vrednosti:

• Hrvaška: 0,23
• Srbija: 0,22
• Slovenija: 0,24.[5]

To niso popolnoma enake meritve kot današnji Gini razpoložljivega dohodka gospodinjstev. Zato neposredna decimalna primerjava ni popolnoma čista. Toda podatki podpirajo osnovno ugotovitev: porazdelitev dohodkov je bila razmeroma stisnjena. Po razpadu se države pri neenakosti razidejo. Danes ni ene »postjugoslovanske« neenakosti. Po zadnjih podatkih World Bank Poverty and Inequality Platform so bile zadnje razpoložljive vrednosti Gini približno:

• Slovenija: 24,7 (2023)
• Hrvaška: 30,1 (2023)
• Bosna in Hercegovina: 30,3 (2021)
• Srbija: 32,8 (2023)
• Severna Makedonija: 33,5 (2019)
• Črna gora: 34,3 (2021).[17]

Leta niso enaka, zato jih ne smemo predstavljati kot popolno istočasno lestvico. Toda razlikovanje je jasno. Slovenija je ohranila zelo nizko neenakost. Druge naslednice so razvile drugačne distribucijske profile. To potrjuje širšo ugotovitev raziskovalcev: države, ki so izšle iz istega sistema, so po treh desetletjih razvile zelo različne socialne režime.[5] Dolg gospodinjstev: tukaj »prej in potem« ni ista kategorija.

Pri dolgu je pomembno ločiti zunanji dolg države, dolg podjetij, javni dolg in dolg gospodinjstev. V jugoslovanskem sistemu so gospodinjstva poznala potrošniške kredite, stanovanjska posojila, obročno financiranje in prihranke. Toda današnji sistem množičnih hipotek, kreditnih kartic, avtomobilskih posojil, potrošniških kreditov ter spremenljivih oziroma tržnih obrestnih mer. ni neposredno primerljiv. Zato ne bomo trdili: »Jugoslovani niso imeli dolga.« Imeli so ga. Toda finančna struktura gospodinjstva je bila drugačna. Današnja gospodinjstva imajo več neposrednega finančnega trga. IMF je leta 2025 za leto 2023 objavil primerjalni prikaz dolga gospodinjstev glede na BDP:

• Bosna in Hercegovina: 23,7 %
• Slovenija: okoli 24 %
• Severna Makedonija: okoli 29 %
• Hrvaška: okoli 30 %.[18]

To ni nujno znak slabšega standarda. Hipoteka lahko gospodinjstvu omogoči nakup stanovanja. Kredit lahko financira hišo, avtomobil, podjetniško dejavnost, izobraževanje oziroma tekočo potrošnjo. Toda pomeni: večji del življenjskega standarda je neposredno vezan na finančni sistem in sposobnost servisiranja dolga. To je drugačna oblika varnosti in tveganja kot pri sistemu podjetniškega ali družbenega stanovanja.

Emigracija: Jugoslavija jo je poznala že prej

Tudi pri migracijah obstaja mit: »pred razpadom nihče ni odhajal.« Ni res. Jugoslavija je imela zelo veliko emigracijo delovne sile, predvsem v Zahodno Evropo. Svetovna banka je za 1971 ocenjevala, da je bilo migrantskih delavcev okoli: 10 % delovne sile.[4] CIA World Factbook je za leto 1986 navajal približno: 5 % delovne sile kot gostujoče delavce v Zahodni Evropi.[19] Torej gastarbajterska emigracija ni postjugoslovanski pojav.

Toda po letu 1990 migracija dobi povsem drugo velikost in pomen. Vojne ustvarijo begunce, notranje razseljene, politične migrante in kasneje velike gospodarske migracijske tokove. Združeni narodi dokumentirajo več sto tisoč beguncev in razseljenih oseb med vojnami v Bosni, Hrvaški in na Kosovu.[20] V obdobju po vojnah pa se migracija nadaljuje predvsem zaradi zaposlitve, višjih plač, študija, družinskega združevanja in odprtja evropskih trgov dela. Zahodni Balkan: skoraj 4,4 milijona emigrantov do sredine 2010-ih.

World Bank / Vienna Institute analiza je ocenila, da se je zaloga emigrantov iz šestih držav Zahodnega Balkana med 1990 in 2015 več kot podvojila in dosegla približno: 4,4 milijona ljudi.[21] Za Bosno in Hercegovino, Kosovo in Albanijo. je število emigrantov izven regije presegalo: 30 % rezidentnega prebivalstva.[21] To je eden najmočnejših argumentov, da gospodarskega razvoja ne moremo ocenjevati samo iz BDP. Če gospodarstvo raste, vendar velik delež mladih in delovno sposobnih ljudi odide, je družbeni rezultat bolj zapleten. Nakazila iz tujine postanejo pomemben del gospodarstva. Leta 2024 so osebna nakazila iz tujine predstavljala približno:

• 10,6 % BDP Bosne in Hercegovine
• 10,3 % Črne gore
• 6,4 % Srbije
• 7,2 % Hrvaške
• 2,7 % Severne Makedonije
• 1,2 % Slovenije.[22]

To pomeni dve stvari hkrati. Prva diaspora gospodinjstvom zagotavlja velik vir dohodka. Druga visoka odvisnost od nakazil kaže, kako velik del ekonomskega življenja regije je vezan na delo ljudi: izven njihove matične države. Današnja brezposelnost: ni več konec osemdesetih, vendar razlike ostajajo. Po modeliranih ocenah ILO, ki jih objavlja Svetovna banka, so bile stopnje brezposelnosti za leto 2025 približno:

• Slovenija: 3,2 %
• Hrvaška: 5,0 %
• Srbija: 7,1 %
• Bosna in Hercegovina: 11,0 %
• Severna Makedonija: 12,3 %
• Črna gora: 13,6 %.[23][24]

To ni neposredno primerljivo z jugoslovanskimi registriranimi stopnjami iz sedemdesetih. Toda pokaže pomembno kontinuiteto: razlike v zaposlitvenih možnostih znotraj nekdanjega jugoslovanskega prostora ostajajo velike. Zahodni Balkan ima danes tudi problem pomanjkanja delovne sile. Tu se zgodba obrne. Iste države, ki imajo še vedno razmeroma visoko brezposelnost, lahko v posameznih sektorjih istočasno doživljajo: pomanjkanje delavcev. Zakaj? Ker se zmanjšuje število mladih, število delovno sposobnih in ponudba določenih znanj. medtem ko emigracija odnaša del delovne sile. World Bank je za 2023–2024 poročal o močnem realnem zviševanju plač na Zahodnem Balkanu, ki je deloma povezano tudi z napetimi trgi dela.[25] V letu 2023 so realne plače v WB6 po tej oceni povprečno narasle okoli:

8,4 %. V prvi polovici 2024 okoli 8,3 %.[25] To je pomembna korekcija trditvi, da so plače v regiji trajno zamrznjene. Niso. Toda rast plač sama po sebi ne odpravi problema: odhajanja ljudi.

Življenjska doba: eden najjasnejših dolgoročnih napredkov

Okoli leta 1989–1990 je bila pričakovana življenjska doba v Jugoslaviji približno: 72–73 let, odvisno od uporabljene serije.[26][27] Danes Svetovna banka za leto 2024 navaja približno:

• Slovenija: 82 let
• Hrvaška: 79
• Bosna in Hercegovina: 78
• Črna gora: 78
• Severna Makedonija: 77
• Srbija: 76.[28][29]

To je realen dolgoročni napredek. Toda previdno ni ga mogoče pripisati samo: razpadu, kapitalizmu, EU oziroma eni vladi. V zadnjih treh desetletjih se je medicinska tehnologija izboljšala po vsej Evropi. Primerjava zato pove: ljudje danes v večini naslednic v povprečju živijo dlje kot ob koncu Jugoslavije. Ne pove sama: zakaj. Tudi Jugoslavija je pred razpadom dosegla velik zdravstveni napredek.

To je pomembno zato, da ne ustvarimo obrnjene propagande. Zdravstveni napredek se ni začel leta 1991. UN-ovi zgodovinski podatki kažejo zelo velik padec umrljivosti dojenčkov skozi desetletja socialistične Jugoslavije.[30] Za obdobje 1985–1990 je bila stopnja umrljivosti dojenčkov približno: 24 na 1.000 živorojenih.[31] To je bilo slabše od številnih zahodnoevropskih držav, vendar dramatično bolje kot v zgodnjih povojnih desetletjih. Torej sta resnični obe trditvi: Jugoslavija je izvedla velik zdravstveni in socialni razvoj;

in naslednice so na številnih zdravstvenih kazalnikih napredovale še naprej. Dostop do blaga: današnji človek ima svet, ki leta 1989 ni obstajal. Pri kakovosti življenja obstajajo kazalniki, ki jih ni smiselno ocenjevati samo s plačo. Današnji prebivalec ima dostop do:

• mobilne telefonije;
• interneta;
• digitalnih storitev;
• sodobnih avtomobilov;
• poceni letalskih povezav;
• širšega izbora hrane;
• mednarodnega spletnega nakupovanja;
• naprednejših zdravil;
• in tehnoloških naprav,

ki jih leta 1989 bodisi ni bilo bodisi so bile bistveno manj dostopne. Toda to je predvsem: tehnološki in globalni časovni učinek. Ni pošteno reči: »razpad je ustvaril internet.« Enako nepošteno bi bilo ignorirati, da je današnja materialna potrošnja zaradi svetovnega tehnološkega napredka kvalitativno drugačna.

Mobilnost: nekdaj jugoslovanski potni list, danes različni režimi

Jugoslavija je imela med socialističnimi državami izjemno odprt režim mednarodnega potovanja. Veliko prebivalcev je delalo v Zahodni Evropi, potovalo, kupovalo čez mejo in imelo stik z zahodnimi trgi. Po razpadu so se pogoji med državami razšli. Slovenski in hrvaški državljani imajo danes kot državljani EU prost pretok oseb, pravico do dela v EU pod evropskimi pravili in bistveno širši institucionalni prostor. Državljani drugih naslednic imajo različne vizumske in delovne režime. Zato tudi tu ni enega odgovora: nekateri so danes mobilnejši kot kadarkoli prej; drugi nimajo enakega statusa.

Kaj pa kakovost javnih storitev? Jugoslavija je imela široko javno mrežo osnovnega in srednjega šolstva, univerz, zdravstvenih ustanov, vrtcev, pokojninskega sistema in različnih socialnih pravic[5]. Velik del tega institucionalnega jedra naslednice ohranijo. Toda financiranje in kakovost se po razpadu močno razlikujeta. Zato trditev: »po razpadu je bilo vse privatizirano« ni pravilna. Javni zdravstveni in izobraževalni sistemi ostajajo osrednji del vseh držav naslednic. Spremenijo pa se financiranje, doplačila, zasebna ponudba, organizacija in dostopnost.

Socialna varnost: manj enotna, bolj odvisna od države in položaja posameznika. V Jugoslaviji je bil velik del socialnih pravic neposredno povezan: z zaposlitvijo v družbenem sektorju. To je ustvarjalo zelo močno zaščito za nekatere. Toda manjšo za brezposelne, ruralno prebivalstvo, del zasebnega sektorja in prebivalce slabše razvitih regij. Današnji sistemi so formalno drugače strukturirani. V nekaterih državah obstaja širša ciljna socialna pomoč. Drugod je zaščita šibkejša. Nekdo z dobro plačano službo v današnji Sloveniji lahko živi bistveno bolje kot njegova družina leta 1989.

Nekdo z negotovo nizko plačano službo, visokim najemom in brez stanovanjske dediščine pa lahko izgubi del varnosti, ki jo je prejšnji sistem zagotavljal zaposlenemu gospodinjstvu z družbenim stanovanjem. Obe izkušnji sta resnični. Največji skriti razredni prelom: kdo je ob privatizaciji že bil »notri«?

Stanovanjska privatizacija pokaže širši problem tranzicije. Če si leta 1991 imel dobro družbeno stanovanje, imel stanovanjsko pravico in si ga lahko odkupil po subvencionirani ceni. si lahko dobil zelo veliko premoženje. Če si bil mlad, begunec, brez stanovanjske pravice oziroma si v mesto prišel pozneje. si na trg vstopil: po tržni ceni. Tako lahko ista reforma eni generaciji močno poveča bogastvo, naslednji pa: zviša vstopno ceno v stanovanjski sistem. To je razlog, zakaj visoka stopnja lastništva danes ne pomeni avtomatično: lahke dostopnosti stanovanj.

Slovenija je pri stanovanjih dober primer tega paradoksa. OECD danes ugotavlja, da ima Slovenija zaradi zgodovinske privatizacije visoko lastništvo, nizke efektivne stroške za mnoga gospodinjstva, ki že imajo stanovanje, vendar majhen javni najemni fond, slabo razvit zasebni najemni trg in težave mlajših gospodinjstev pri dostopu do primernega stanovanja.[10][32]. Torej: visoko lastništvo ≠ stanovanjska dostopnost za novega kupca.

Ali je bil običajen človek po razpadu bogatejši?

Odgovor je odvisen od leta. 1991–1995. Za velik del regije: ne. V vojnih območjih je bil materialni in človeški padec katastrofalen. Konec devetdesetih. Slovenija je že jasno okrevala. Drugje je bila slika mnogo slabša. 2008.

Slovenija je realni output iz 1989 močno presegala. Hrvaška in Severna Makedonija sta ga presegli. Bosna, Srbija in Črna gora še ne.[16] Danes. Vse naslednice delujejo v gospodarskem in tehnološkem okolju, ki je bistveno bogatejše od leta 1990. Toda razlike med njimi ostajajo velike. Leta 2024 je Svetovna banka navajala nominalni BDP na prebivalca približno:

• Slovenija: 34.301 USD
• Hrvaška: 24.050 USD
• Srbija: 13.679 USD
• Črna gora: 13.263 USD
• Bosna in Hercegovina: 9.359 USD
• Severna Makedonija: 9.292 USD.[33][34]

Nominalnih dolarjev iz 2024 ne smemo neposredno primerjati z dolarji iz 1989. Ti podatki so tukaj zato, da pokažejo: kako daleč so se naslednice gospodarsko razšle. Ali je bil delavec bolj varen? Če govorimo o zaščiti delovnega mesta, povezanosti zaposlitve s stanovanjem, podjetniških socialnih pravicah in majhnih razlikah med plačami. je imel del zaposlenih v družbenem sektorju: večjo institucionalno varnost. Če govorimo o izbiri delodajalca, zasebnem podjetništvu, delu v mednarodnih podjetjih, mobilnosti med državami EU in potencialu visokih individualnih prihodkov. je današnji sistem: širši. To sta različni vrsti svobode in varnosti.

Ali je bilo stanovanje dostopnejše? Za imetnika stanovanjske pravice pogosto da. Za nekoga, ki stanovanjske pravice ni dobil slika ni tako preprosta. Jugoslovanski sistem ni zagotavljal družbenega stanovanja vsakemu gospodinjstvu. Čakalne vrste, delovno mesto, podjetje in lokalna pravila so bili pomembni. Današnji trg ima več možnosti zasebnega nakupa in gradnje, vendar je v številnih urbanih območjih cena stanovanja glede na dohodek: velika ovira za mlade. Zato se ne smeta zamenjati: nizka stanarina starega uporabnika in univerzalna dostopnost stanovanja.

Kranj in Tržič: ko makroekonomija postane prazna hala. Na Gorenjskem se tranzicija ni doživljala kot abstraktna sprememba lastniškega modela. Med osrednjimi dogodki leta 1991 sta bila stečaja Tekstilindusa Kranj in BPT Tržič, do leta 1994 pa je v gorenjski industriji delo izgubilo približno 9.000 ljudi.[37] V Tržiču je po stečaju BPT brez zaposlitve ostalo več kot 800 delavcev.[39]

Peko je še leta 1990 izdelal skoraj štiri milijone parov čevljev, nato pa je po lastninjenju sledilo dolgo krčenje do stečaja leta 2016.[38] V Kranju se proizvodnja Planike ni ohranila; nekdanji kompleks je pozneje postal območje številnih novih podjetij.[40] Nepremičnina lahko dobi novo gospodarsko življenje, industrijski kolektiv in tisoči prejšnjih delovnih mest pa se s tem ne vrnejo.

Za človeka, ki je desetletja gledal tovarniške izmene in podjetje kot središče lokalnega življenja, poznejša rast BDP ne izbriše izkušnje zaprtih obratov. Kranj ni ostal brez industrije in Tržič ni ostal brez podjetništva, vendar je velik del nekdanje tekstilne in obutvene industrijske strukture izginil ali se razdrobil. To je socialna izguba, ki je makroekonomsko povprečje samo ne pokaže. Ali je bila neenakost nižja?

Na splošno: da, dohodkovna porazdelitev v poznem socialističnem sistemu je bila bolj stisnjena.[5] Toda tudi tu obstaja skrita razlika. Relativno enake plače znotraj republike niso pomenile: enake razvitosti med republikami. Slovenija in Kosovo sta bila v isti federaciji, vendar z zelo različnimi produktivnostjo, dohodki, zaposlenostjo, infrastrukturo in gospodarskimi možnostmi.[4][35]. Zato je Jugoslavija lahko istočasno imela: razmeroma nizko osebno dohodkovno neenakost in zelo veliko regionalno neenakost. Ali ljudje danes živijo dlje?

Da. To je eden najjasnejših odgovorov.[28][29] Toda življenjska doba ne meri kakovosti zaposlitve, cene stanovanja, družbene povezanosti, političnega zadovoljstva oziroma občutka varnosti. Zato je pomembna, ne pa zadostna. Ali so ljudje bolj zadovoljni? Tu postane odgovor še manj zanesljiv. EBRD-jeve raziskave Life in Transition kažejo, da se zadovoljstvo z življenjem skozi čas spreminja in da je bilo po globalni finančni krizi v številnih tranzicijskih državah veliko nezadovoljstva, pozneje pa se je povprečna vrzel do zahodnoevropskih primerjav zmanjšala.[36] Toda subjektivni odgovor: »zadovoljen sem z življenjem« ni neposredna meritev: »ta gospodarski sistem je boljši.« Na zadovoljstvo vplivajo:

• starost;
• zdravje;
• družina;
• pričakovanja;
• relativni položaj;
• politika;
• vojna izkušnja;
• in spomin.

Subjektivni podatki so zato uporabljeni samo kot dopolnilo.

Največja napaka prve strani: primerjati vrh starega sistema z dnom novega

Če vzamemo: Jugoslavijo leta 1978 in jo primerjamo s: Srbijo leta 1993 dobimo skoraj vnaprej določen odgovor. Če vzamemo: Jugoslavijo leta 1989 in jo primerjamo s: Slovenijo leta 2025 dobimo prav tako skoraj vnaprej določen odgovor. Obe primerjavi sta selektivni. Poštena primerjava mora pokazati:

1. pozni socialistični vrh oziroma stabilnejše obdobje;
2. krizo osemdesetih;
3. razpad in vojne;
4. tranzicijsko dno;
5. okrevanje;
6. današnje stanje.

Šele nato lahko bralec vidi pot. Največja napaka druge strani: vse izboljšanje pripisati razpadu. Če ima človek danes boljšo medicino, internet, modernejši avtomobil, pametni telefon in daljšo življenjsko dobo. to ni avtomatični dokaz: da je razpad Jugoslavije izboljšal njegovo življenje. Velik del tega bi se verjetno zgodil zaradi globalnega tehnološkega razvoja, medicinskega napredka, svetovne trgovine in evropske integracije. ne glede na natančno državno ureditev. Vzročno trditev je treba ločiti od časovne primerjave.

Največja napaka tretje strani: vse izgube pripisati tržnemu sistemu. Enako napačno je vojno uničenje, sankcije, begunstvo, izgubo skupnega trga, bombardiranje, hiperinflacijo in privatizacijo. stlačiti v eno samo kategorijo: »kapitalizem«. To so različni procesi. Nekateri so povezani. Niso pa isti. Ta članek mora zato govoriti o: dejanskih mehanizmih, ne o ideoloških nalepkah. Kaj lahko po dokazih trdimo z visoko stopnjo gotovosti?

Jugoslavija je imela močan in razmeroma širok socialni sistem. Javno zdravstvo, izobraževanje, pokojnine, zaposlitvene pravice in podjetniške socialne ugodnosti so bili pomemben del sistema.[5] Zaposlitev je bila za zaposlene v družbenem sektorju bolj zaščitena. Toda država ni odpravila brezposelnosti in regionalne razlike so bile zelo velike.[3][4] Osemdeseta niso bila desetletje stabilne blaginje. Gospodarstvo je stagniralo, realni dohodki so padali, inflacija pa je postala ekstremna.[1][2][3]

Dohodkovna neenakost je bila razmeroma nizka. Toda regionalne razlike v razvitosti so ostale velike.[4][5] Stanovanjski sistem je vseboval pomemben družbeni oziroma podjetniški segment. Toda ni vsakdo dobil družbenega stanovanja. Privatizacija stanovanj je številnim imetnikom stanovanjske pravice prenesla zelo veliko premoženjsko korist. V Sloveniji se je lastniška struktura v nekaj letih premaknila iz približno 67:33 na 88:12.[9] Istočasno se je zmanjšal javni najemni fond.

To je pozneje otežilo položaj delu novih gospodinjstev.[10][12] Vojne devetdesetih so za več držav pomenile neposreden gospodarski zlom. Hrvaška in še posebej Bosna sta doživeli dramatičen padec proizvodnje in zaposlenosti.[14][15] Gospodarsko okrevanje je bilo izjemno neenako. Leta 2008 je bila Slovenija pri realnem BDP približno 56 % nad ravnijo 1989, Srbija pa okoli 28 % pod njo.[16] Naslednice so razvile zelo različne ravni neenakosti.

Slovenija ostaja zelo egalitarna, druge države imajo višje stopnje neenakosti.[17] Emigracija ni nastala leta 1991. Gastarbajterska emigracija je bila pomembna že v Jugoslaviji.[4][19] Po letu 1990 pa migracija dobi bistveno večji demografski pomen. V WB6 je emigrantska populacija do sredine 2010-ih dosegla približno 4,4 milijona.[21] Nakazila diaspore so danes za več naslednic makroekonomsko pomembna. Posebej za Bosno, Črno goro in Srbijo.[22]

Življenjska doba je danes višja kot ob koncu Jugoslavije. Vendar tega ni mogoče preprosto pripisati enemu političnemu ali ekonomskemu sistemu.[28][29] Današnji trg ponuja več izbire in tehnoloških možnosti. Toda večji del stanovanjskega in potrošniškega tveganja je neposredno prenesen na gospodinjstvo. Ni dokazljivega enega odgovora »prej je bilo bolje« ali »danes je bolje« za vse. Odgovor se spreminja glede na državo, čas, generacijo, premoženje, zaposlitev, stanovanjski položaj in kazalnik.

Najbolj pošten odgovor na vprašanje »je bilo prej bolje?«

Za zaposlenega človeka z varnim delovnim mestom in pridobljeno stanovanjsko pravico je lahko jugoslovanski sistem zagotavljal: večjo ekonomsko predvidljivost, nižje stanovanjsko tveganje in manjšo dohodkovno neenakost. Za brezposelnega človeka v gospodarsko slabše razviti republiki v poznih osemdesetih pa Jugoslavija ni bila socialna utopija. Za prebivalca Bosne, Hrvaške ali Srbije v delu devetdesetih so bili vojna, sankcije oziroma gospodarski zlom: dramatično poslabšanje življenjskih razmer. Za prebivalca današnje Slovenije so materialni standard, življenjska doba, mednarodna mobilnost in številne potrošniške možnosti: bistveno višje kot leta 1989. Za mladega človeka brez podedovanega stanovanja v dragem mestu pa je lahko dostop do lastnega doma:

težji kot za generacijo, ki je privatizirala nekdanje družbeno stanovanje. Za prebivalca države z množičnim izseljevanjem lahko rast BDP obstaja hkrati z občutkom: da mora za dobro plačano delo oditi iz države. To ni protislovje. To je dejanska kompleksnost prehoda. Končni sklep tega članka je naslednji.

Razpad Jugoslavije ni ustvaril enotnega gospodarskega »potem«. Ustvaril je: več različnih držav, več različnih tranzicij in več različnih življenjskih poti. Stari sistem je zagotavljal več zaposlitvene varnosti, dohodkovne stisnjenosti, podjetniških socialnih pravic in institucionalnega stanovanjskega varovanja za del prebivalstva. Toda konec sistema je zaznamovala stagnacija, visoka brezposelnost, velika regionalna neenakost, padec realnih dohodkov in inflacijski zlom. Novi sistemi so skozi čas prinesli višjo produktivnost v nekaterih državah, večjo potrošniško izbiro, zasebno podjetništvo, mednarodno integracijo, tehnološki napredek in daljšo pričakovano življenjsko dobo. Toda tudi več tržnega tveganja za gospodinjstvo, manjši javni stanovanjski fond, večjo izpostavljenost kreditom, različno višjo neenakost in v velikem delu regije močno emigracijo. Zato podatki ne podpirajo slogana:

»v Jugoslaviji je bilo vse bolje.« Prav tako ne podpirajo slogana: »po razpadu je bilo vse bolje.« Podpirajo bolj neprijeten, vendar zgodovinsko uporabnejši odgovor: nekaj varnosti je bilo izgubljene, nekaj svobode in materialnih možnosti pridobljene, vojne so ustvarile katastrofalne vmesne izgube, dolgoročni rezultati pa so se med naslednicami razšli tako močno, da nekdanje Jugoslavije ni mogoče ocenjevati z enim samim kazalnikom.

Primerjavo nadaljuje Sedem postjugoslovanskih gospodarstev, sedem poti: zakaj so se po razpadu razvijala tako različno?, kjer se v ospredje premakne vprašanje, zakaj so se države, ki so izšle iz iste federacije, razvijale po tako različnih poteh.