Privatizacija po letu 2000: kam je izginila družbena lastnina in kdo je dobil srbska podjetja

Kaj je sploh pomenila »družbena lastnina«?

Za razumevanje privatizacije moramo najprej popraviti eno pogosto poenostavitev. Jugoslovanska družbena lastnina ni bila isto kot klasična državna lastnina. Tovarna ni bila preprosto: last ministrstva, ki jo lahko vlada proda kot svojo stvar. V sistemu delavskega samoupravljanja so imeli zaposleni pomembne pravice pri: upravljanju, uporabi sredstev, delitvi dela dohodka, in odločanju o poslovanju. Toda posamezni delavec praviloma ni imel osebnega lastniškega naslova nad: petimi odstotki stroja, delom zemljišča,

ali določeno količino delnic, ki bi jih lahko prodal kot zasebno premoženje. Družbena lastnina je bila zato namenoma: lastnina brez klasičnega individualnega lastnika. Prav ta značilnost je po letu 2000 postala osrednji argument reformatorjev. Njihovo vprašanje je bilo: kdo je odgovoren, če podjetje ustvarja izgubo, dolgove in nima kapitala za investicije, lastništvo pa je razpršeno med družbene in samoupravne pravice? Odgovor novega modela je bil: podjetje mora dobiti jasno določljivega lastnika, ki ima večinski nadzor in kapital za prestrukturiranje.[1][2] To je bil ekonomski argument. Toda politično je pomenil še nekaj: kolektivna upravljavska pravica delavcev se bo spremenila v manjšinske delnice, socialni program ali nič — večinski nadzor pa bo prešel na zasebnega lastnika.

Privatizacija se ni začela leta 2001. Tudi to je pomembno. Prvi veliki jugoslovanski poskus lastninskega preoblikovanja se začne že ob koncu osemdesetih. Zvezni zakon iz leta 1989 je omogočal, da zaposleni pridobivajo deleže podjetij pod ugodnimi pogoji. V Srbiji so v devetdesetih sledili novi zakoni. Model iz leta 1997 je ponovno močno temeljil na: zaposlenih, upravi, in notranjem odkupu.[2][3] Ko je nova srbska vlada februarja 2001 prevzela oblast, je nadaljnjo privatizacijo po zakonu iz 1997 ustavila. Že izvedenih približno 786 privatizacij po starejšem modelu ni razveljavila.[3] To je pomembna kontinuiteta. Po letu 2000 se ne začne privatizacija iz nič.

Spremeni se predvsem: model. Kaj je bilo narobe z gospodarstvom, ki ga je nova oblast podedovala? Leta 2001 je bilo veliko podjetij v zelo slabem stanju. Razlogi so se kopičili več kot desetletje: razpad skupnega jugoslovanskega trga; vojne; sankcije; izguba dobaviteljev in kupcev; hiperinflacija; pomanjkanje investicij; tehnološko zaostajanje; bombardiranje leta 1999; politična izolacija; in dolgotrajno odlaganje prestrukturiranja.[3][4] IMF je ob začetku reform ocenjeval, da je bilo konec leta 2001 približno 53 odstotkov odvisne zaposlenosti še vedno v družbenih podjetjih.[3] Mnoga so preživela prek: subvencij; dolgov do bank;

neplačanih davkov; neplačanih socialnih prispevkov; zamud pri plačah; in administrativno zaščitenega poslovanja.[4] To je bistvena varovalka za celoten članek. Če rečemo: »nova oblast je prodala popolnoma zdrava podjetja, da bi jih nekdo poceni dobil«, izpustimo dejansko stanje velikega dela gospodarstva. Toda nasprotna trditev: »vsa družbena podjetja so bila ničvredna in jih je bilo treba prodati za karkoli«, je prav tako napačna. Med podjetji so bile ogromne razlike.

Junij 2001: nov zakon in nova filozofija

Zakon o privatizaciji je bil sprejet junija 2001. Priprava modela je potekala v tesnem sodelovanju z: Svetovno banko in Mednarodnim denarnim skladom.[2][5] IMF-jeva dokumentacija je bila pri cilju zelo jasna: najmanj 70 odstotkov kapitala podjetja naj bi bilo ponujeno strateškemu investitorju, da bi podjetje dobilo: jasnega, dominantnega lastnika.[2] To je skoraj nasprotje starega samoupravnega modela. Cilj ni bil: razpršiti lastništvo med vse delavce in državljane. Cilj je bil: koncentrirati nadzor. Tender za velike, dražba za manjše.

Model je razlikoval dve glavni poti. Za večja in privlačnejša podjetja: javni tender. Pri njem cena ni bila edino merilo. Kupec je lahko moral ponuditi tudi: investicijski program; socialni program; ohranitev določenega števila delovnih mest; tehnološko modernizacijo; in druge pogodbene obveznosti. Za tisoče manjših in srednje velikih podjetij: javna dražba.[3] Tu je bilo glavno vprašanje: kdo bo za ponujeni kapital plačal največ pod predpisanimi pogoji. Agencija za privatizacijo je dobila ključno vlogo: prodajati kapital oziroma premoženje; voditi postopke; nadzorovati pogodbe; in spremljati izvajanje privatizacijskih obveznosti.[1] Kaj so dobili delavci?

Odgovor ni enak za vsako podjetje in vsako fazo zakonodaje. Osnovna ideja zakona iz 2001 je bila: večinski del kapitala gre v prodajo, del pa se lahko brezplačno prenese zaposlenim oziroma državljanom.[2][3] Pri velikih podjetjih, prodajanih prek tenderja, so zgodnji programi običajno predvidevali: okoli 70 odstotkov za strateškega kupca, do 15 odstotkov za zaposlene, preostanek pa za širšo razdelitev prek privatizacijskega registra.[3] Pri širšem programu je zakon omogočal brezplačne deleže zaposlenim do približno 30 odstotkov, vendar je bila ta ugodnost časovno omejena in se je zmanjševala, da bi pospešila privatizacijo.[5] Pomembna je torej smer: delavci niso nujno ostali brez vsakega lastniškega deleža. Toda praviloma niso več imeli:

kolektivnega večinskega upravljanja podjetja. Prešli so iz samoupravljavcev v: zaposlene manjšinske delničarje ali zaposlene zasebnega lastnika. To je velika institucionalna sprememba. Zakaj večinski lastnik?

Reformatorji so izkušnje devetdesetih interpretirali tako: če je lastništvo razpršeno med zaposlene in upravo, lahko stara uprava ohrani nadzor, prestrukturiranje se odlaša, nov kapital pa nima dovolj vpliva, da spremeni podjetje.[2][6] Zato so želeli: strateškega investitorja. To naj bi bil kupec z: denarjem; tehnologijo; trgom; upravljavskim znanjem; in dolgoročnim interesom. V idealnem primeru bi rezultat izgledal tako: država proda podjetje; novi lastnik investira; proizvodnja postane učinkovitejša; podjetje izvozi več; država ne plačuje več izgub; delavci, ki ostanejo, dobijo stabilnejše delovno mesto. Ta model je v nekaterih podjetjih dejansko deloval. V drugih zelo slabo.

Cement: primer klasičnega strateškega tujega investitorja

Leta 2002 so vse tri srbske cementarne dobile velike tuje lastnike. Beočin: Lafarge. Novi Popovac: Holcim. Kosjerić: Titan.[7] Gre za dober primer tega, kar so reformatorji želeli doseči. Kupci niso bili podjetja, ustanovljena nekaj tednov pred dražbo. Bili so veliki mednarodni industrijski proizvajalci iz iste panoge. Po podatkih cementne industrije so pozneje sledile velike investicije v: modernizacijo; kapacitete; energetsko učinkovitost; in okoljske sisteme.[7] To ne pomeni, da je bila vsaka posledica za delavce pozitivna. Pomeni pa, da kategorija: »privatizacija = kupec vzame zemljišče in zapre tovarno« ne opisuje vseh primerov. Tobačna industrija: ogromne cene, močni kupci.

Leta 2003 sta bila privatizirana dva velika proizvajalca cigaret. Duvansko industrijo Niš — DIN — je prevzel: Philip Morris. Duvansko industrijo Vranje — DIV: British American Tobacco.[8][9] Pri DIN je celoten paket ponudbe dosegel približno 518 milijonov evrov, če v račun vključimo kupnino, investicijske in socialne obveznosti.[8] Philip Morris je za večinski delež ponudil približno: 387 milijonov evrov kupnine, skoraj 65 milijonov evrov investicij, in okoli 59 milijonov za socialni program.[10] To je težko opisati kot: simbolično prodajo za eno marko. Po drugi strani so se delavci že ob prodaji bali, kaj se bo zgodilo po izteku zaščitnih obdobij zaposlitve.[10] Tudi uspešna prodaja z visokim prilivom torej ne pomeni, da je interes: države, kupca

in zaposlenega enak. Sartid: prav zato je potreben ločen primer. Sartid oziroma smederevska železarna je eden najbolj kontroverznih primerov. Pomembna prva korekcija: Sartid ni bil prodan po običajnem tenderju Zakona o privatizaciji. Prodaja je potekala: iz stečaja.[11] U.S. Steel je leta 2003 prevzel Sartid in povezana podjetja. Podjetje je v svojih poročilih navajalo približno: 23 milijonov dolarjev gotovinske kupnine oziroma približno 33 milijonov dolarjev skupne transakcijske vrednosti ob upoštevanju stroškov in nekaterih prevzetih obveznosti.[12] Hkrati se je zavezalo do približno: 157 milijonov dolarjev porabe za obratna sredstva, obnovo, modernizacijo in razvoj ter k stabilni politiki zaposlovanja za približno 9.000 zaposlenih v prvih letih.[12] Toda cena in postopek sta sprožila velik spor.

Srbski Svet za boj proti korupciji je leta 2004 primer označil kot enega najtežjih primerov suma korupcije in močno kritiziral: stečajni postopek; ravnanje s premoženjem; in položaj upnikov.[13] Zato Sartid ne sme biti uporabljen niti kot: dokaz, da je bila vsaka privatizacija kraja, niti kot: dokaz, da je bil vsak spor samo politična propaganda. Bil je dejansko sporen primer in kasneje del širšega sklopa privatizacij, ki so jih zahtevali preiskovati tudi evropski akterji.[14]

Kdo je torej dobil podjetja?

Ni enega odgovora. Velike industrijske multinacionalke. Med najbolj prepoznavnimi kupci so bili: Lafarge; Holcim; Titan; Philip Morris; British American Tobacco; U.S. Steel; in drugi tuji strateški investitorji.[7][8][11] Domači zasebni kupci. Na tisočih dražbah manjših in srednje velikih podjetij so bili kupci pogosto: srbska podjetja; lokalni poslovneži; konzorciji; in posamezniki.

Zaposleni in državljani. V nekaterih modelih in podjetjih so dobili brezplačne delnice oziroma manjšinske deleže. Toda ti deleži praviloma niso nadomestili nekdanjega kolektivnega upravljanja. Država. Pomemben del velikih sistemov je ostal: državen; mešan; v prestrukturiranju; ali nedokončano privatiziran še mnogo let. Privatizacija Srbije torej ni bila en sam trenutek, ko bi »vsa podjetja dobili tujci«.

Toda pri bankah se je lastniška slika spremenila še hitreje

Bančni sektor je imel poseben problem. Do konca leta 2000 je bil velik del bančnih sredstev po ocenah Svetovne banke praktično insolventen.[15] Številne banke so bile obremenjene z: neizterljivimi posojili; terjatvami do družbenih podjetij; starimi deviznimi vlogami; dolgovi iz devetdesetih; in zelo slabimi bilancami. Januarja 2002 so šle v stečaj štiri velike banke: Beobanka, Beogradska banka, Investbanka, in Jugobanka Beograd.[16] Vlada, centralna banka, IMF in Svetovna banka so to utemeljevali s tem, da bi sanacija zahtevala več milijard dolarjev javnega denarja.[16][17] Sindikalisti in kritiki so nasprotovali ter zahtevali obnovo bank.[18] To je pomemben spor. Zaprtje teh bank ni bilo privatizacija v klasičnem smislu. Je pa odstranilo velik del stare domače bančne strukture.

Potem pridejo tuje banke. Banke, ki so bile ocenjene kot sposobne preživetja, so bile: prestrukturirane, dokapitalizirane, ali pozneje prodane strateškim kupcem.[19] Do leta 2008 so institucije v tuji lasti upravljale približno: 80 odstotkov bilančne vsote bančnega in leasing sektorja Srbije.[20] To je ena najbolj očitnih lastninskih sprememb celotne tranzicije. Pred letom 2000: domače banke tesno povezane z domačimi podjetji in državo. Do konca desetletja: bančni sistem, v katerem imajo vodilno vlogo: italijanske, avstrijske, grške, francoske in druge tuje finančne skupine. Podporniki so poudarjali: kapital; stabilnost; boljši nadzor; tehnologijo; in dostop do mednarodnega financiranja.[20] Kritiki so opozarjali: da je država izgubila velik del domačega nadzora nad kreditnim sistemom, dobički pa se lahko prenašajo tujim lastnikom. Obe lastnosti sta strukturno možni hkrati.

Kaj se je zgodilo z delovnimi mesti?

To je najtežji del zgodbe. Med septembrom 2001 in marcem 2007 je uradna zaposlenost v družbenih podjetjih padla približno: s 644.000 na 208.000 ljudi.[21] Na prvi pogled to izgleda kot več kot 430.000 izgubljenih delovnih mest. Toda to bi bilo napačno. Ko je družbeno podjetje privatizirano, se njegovi zaposleni statistično preselijo iz kategorije: družbeno v kategorijo: zasebno. Zato del tega ogromnega padca predstavlja: preklasifikacijo lastništva. Hkrati pa je skupna zaposlenost v istem obdobju padla: z okoli 2,788 milijona na okoli 2,506 milijona.[21] To je približno: 282.000 manj delovnih mest v skupni evidenci.

Tudi tu vseh izgub ne moremo pripisati privatizaciji. Del prihaja iz: kmetijstva; reorganizacije javnih podjetij; sprememb statistične evidence; in širše tranzicije. Toda socialni strošek je bil resničen. Že program reform je pričakoval množične presežne delavce.

To ni bil nepričakovan stranski učinek. Že leta 2002 so vlada, IMF in Svetovna banka izrecno računali, da bo prestrukturiranje povzročilo: zniževanje zaposlenosti in rast brezposelnosti.[3][22] Zato je bil uveden: socialni program za presežne delavce. Med možnostmi so bila: enkratna nadomestila; plačilo glede na leta delovne dobe; začasna denarna pomoč; usposabljanje; in podpora samozaposlovanju.[3] V obdobju 2002–2004 je bilo v socialne programe za ljudi, ki so izgubili zaposlitev zaradi privatizacije in prestrukturiranja, vključeno približno: 92.996 delavcev.[23] To je neposreden dokaz, da socialna posledica ni bila samo ideološka trditev kritikov privatizacije. Bila je dovolj velika, da je država zanjo ustvarila poseben finančni mehanizem.

Petdeset tisoč tukaj, trideset tisoč tam. Julija 2003 je srbska vlada v dokumentu z IMF navajala, da so bila velika socialno občutljiva podjetja, ki jih je treba prestrukturirati, prvotno delodajalec za več kot: 150.000 ljudi. Do takrat je bilo približno: 50.000 delavcev že odpuščenih s pomočjo socialnih programov, dodatnih: 30.000 pa naj bi sledilo v istem letu.[24] To nam pokaže dejanski mehanizem tranzicije. Podjetje se ne proda samo z novim logotipom. Pred prodajo lahko država: odpiše dolg; odcepi slabe dele; zapre obrat; zniža zaposlenost; izplača presežne delavce; in šele potem ponudi preostalo jedro investitorju. Ko novi kupec prevzame »zdravo podjetje«, je del stroška prestrukturiranja pogosto že prevzel javni sektor. Ali so bili delavci prej res varni?

Tudi tu moramo paziti na nostalgijo. V devetdesetih veliko ljudi formalno ni izgubilo službe. Toda podjetje je lahko: mesece zamujalo s plačo; pošiljalo ljudi na prisilni dopust; ne plačevalo socialnih prispevkov; ali praktično prenehalo proizvajati.[25] OECD je to opisal kot sistem, v katerem so pravice do zaposlitve pogosto ostajale formalne, tveganje pa je bilo že zelo resnično.[25] Zato: »pred privatizacijo je imel vsak delavec varno in dobro plačano službo« ni dober opis Srbije leta 2000. Toda: »privatizacija ni zmanjšala socialne varnosti, ker so bila stara delovna mesta samo navidezna« je prav tako preveč preprosto. Za posameznika je razlika med: slabo plačano službo, zamujajočo plačo, odpravnino, in brezposelnostjo zelo realna.

Rezultati 2002–2006: velika hitrost

Po podatkih Agencije za privatizacijo, ki jih povzema Svetovna banka, je bilo med letoma 2002 in 2006 prek tenderjev in dražb prodanih približno: 1.407 podjetij.[26] Prihodki so znašali približno: 1,686 milijarde evrov.[26] Če prištejemo prodaje prek Akcijskega sklada in poznejše transakcije, je bil obseg še večji. Med začetkom 2002 in sredino 2007 je Svetovna banka navajala približno: 1.950 privatiziranih podjetij, več kot: 2,3 milijarde evrov prihodkov, in približno: 1,2 milijarde evrov investicijskih obveznosti.[27] Na papirju je to velik uspeh. Toda število podpisanih pogodb ni isto kot število uspešnih podjetij. Eden od štirih poslov je propadel.

Akademska analiza podatkov Agencije za privatizacijo iz leta 2011 je ugotovila, da je bila uradna stopnja neuspešnih oziroma razveljavljenih privatizacij približno: ena od štirih.[28] Vzroki so bili različni: kupec ni plačeval obrokov; ni izvedel dogovorjenih investicij; ni spoštoval socialnega programa; podjetje je zadolževal; kršil omejitve glede razpolaganja s premoženjem; ali poslovnega načrta preprosto ni mogel izvesti. Do konca širšega privatizacijskega cikla je država za obdobje 2001–2015 navajala: 3.047 privatiziranih podjetij in 646 razveljavljenih privatizacij zaradi neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti kupcev.[29] To je približno petina vseh. Različne baze štejejo nekoliko različne skupine in obdobja, zato teh odstotkov ne bomo umetno poenotili. Bistvo je: neuspeh ni bil obrobni pojav.

Zakaj je bilo toliko razveljavitev?

Pri dražbah je obstajal poseben problem. Model je moral rešiti konflikt dveh ciljev: prodati čim več podjetij hitro, in zagotoviti, da kupec res ima kapital za njihovo vodenje. Pri nekaterih dražbah so kupci lahko: plačevali na obroke; uporabili omejeno lastno gotovino; in računali, da bodo kasnejše poslovanje ali premoženje podjetja pomagali financirati nakup.[28] To je povečalo število potencialnih domačih kupcev. Hkrati pa je povečalo tveganje: podkapitaliziranega lastnika. Nekateri so bili sposobni razviti podjetje. Drugi so kupili nekaj, česar dejansko niso mogli financirati. Ko je kupec bolj zainteresiran za zemljišče kot proizvodnjo.

To je ena najbolj znanih kritik tranzicijske privatizacije. Nekatera podjetja so imela: slabo proizvodnjo, stare stroje, in velike dolgove. Toda imela so tudi: zemljišče v mestu; hale; skladišča; poslovne prostore; ali druge nepremičnine. Če je bila vrednost zemljišča višja od vrednosti same proizvodnje, je lahko kupec zaslužil tudi brez dolgoročnega industrijskega razvoja. Zakon in privatizacijske pogodbe so poskušali takšno ravnanje omejiti z: investicijskimi obveznostmi; prepovedmi prodaje določenega premoženja; zahtevami po ohranitvi dejavnosti; in nadzorom Agencije.[1] Veliko razveljavljenih pogodb pokaže, da nadzor ni vedno deloval dovolj dobro.[28][29]

Od tod pride beseda »tajkun«. V Srbiji je izraz: tajkun postal skoraj sinonim za tranzicijskega poslovneža, ki je v devetdesetih ali po letu 2000 pridobil veliko premoženje prek: političnih povezav; monopolov; privatizacije; uvoznih privilegijev; ali nepreglednih finančnih tokov. Toda zgodovinsko je nevarno zapisati: »srbska podjetja so dobili tajkuni« kot enoten odgovor. Nekatera so kupile svetovne industrijske družbe. Nekatera domača podjetja z legitimnim kapitalom. Nekatera konzorciji zaposlenih. Nekatera kupci, katerih pogodbe so bile pozneje razveljavljene. Nekatera so res postala del poslovno-političnih omrežij, ki so jih preiskovali protikorupcijski organi. Treba je gledati primer za primerom. spornih primerov.

Leta 2011 je Evropska komisija od Srbije zahtevala preverjanje sklopa 24 spornih privatizacij oziroma velikih gospodarskih poslov. Evropska komisija je leta 2012 javno potrdila, da je korupcija v privatizacijskem procesu že dalj časa predmet skrbi v njenih poročilih o Srbiji.[14] Med javno znanimi primeri so bili: Luka Beograd; Sartid; C Market; Mobtel; Nacionalna štedionica; Jugoremedija; Azotara Pančevo; Veterinarski zavod; Srbolek; in drugi.[30] Pomembna varovalka: uvrstitev na seznam spornih primerov ni sodna obsodba. Primeri imajo različne pravne rezultate. Do leta 2018 je preiskava CINS ugotovila, da je le del zadev dobil pravnomočen sodni epilog, pri nekaterih pa tožilstvo ni ugotovilo kaznivega dejanja.[30] To kaže dve stvari hkrati: sumi sistemske korupcije niso bili izmišljeni; in ni dopustno vsakega spornega posla avtomatično razglasiti za dokazano krajo.

Ali je privatizacija prinesla investicije?

V precej podjetjih: da. Svetovna banka je pri podjetjih, privatiziranih po novem modelu, ugotavljala: več investicij; modernizacijo; in izboljšanje finančnih rezultatov, zlasti v primerjavi z nekaterimi podjetji, ki so ostala v starejših insider modelih.[6][26] Cementarne so investirale desetine milijonov evrov.[7] Philip Morris je pozneje navajal več sto milijonov dolarjev kumulativnih investicij v niško tovarno.[31] Sartid pod U.S. Steelom je ponovno postal eden največjih srbskih izvoznikov, čeprav se bo U.S. Steel leta 2012 zaradi spremenjenih tržnih razmer umaknil iz Srbije.[32] Tudi to je del zgodbe. Ne vsaka tuja privatizacija pomeni: uničenje proizvodnje. Ali je privatizacija rešila srbsko gospodarstvo?

Tudi tu je odgovor: ne sama. Med 2001 in 2008 je Srbija doživela relativno visoko gospodarsko rast. Svetovna banka za to obdobje navaja približno: 4,9 odstotka realne rasti BDP na leto v povprečju. Uradno merjena revščina se je med 2002 in 2008 zmanjšala: s približno 14 odstotkov na okoli 6,1 odstotka.[33] Toda rast so poganjali tudi: poraba; nakazila iz tujine; tuji kapitalski prilivi; krediti; donatorski denar; in rast storitev.[33] Hkrati: zaposlenost ni rasla skupaj z BDP; uvoz je rastel zelo hitro; tekoči račun je postal močno negativen; in gospodarstvo je postajalo odvisnejše od zunanjega financiranja.[34] Zato ni metodološko pravilno reči: »privatizacija je povzročila vso rast« ali »privatizacija je povzročila vso gospodarsko slabost«. V tranziciji se je hkrati spreminjalo skoraj vse.

Rast brez dovolj delovnih mest. To je eno glavnih protislovij. IMF je leta 2006 ugotavljal: proizvodnja je od leta 2000 močno zrasla, delež zasebnega sektorja se je hitro povečal, izvoz je rasel, vendar je zaposlenost padala in brezposelnost ostajala nad 20 odstotki.[35] OECD je leta 2008 poudaril, da nova zasebna podjetja niso dovolj hitro ustvarjala delovnih mest, da bi nadomestila izgube drugje.[36] To pomeni, da je mogoče isto obdobje opisati: kot obdobje gospodarske normalizacije in kot obdobje socialne negotovosti. Odvisno od indikatorja.

Kaj se je zgodilo z zaposlenostjo po izteku zaščitnih pogodb? Nekateri privatizacijski sporazumi so kupcem začasno prepovedovali množično odpuščanje. Toda zaščita je imela rok. IMF je pozneje ugotovil, da so se po vrhuncu privatizacij okoli 2005–2006 začela odpuščanja, ko so se triletne omejitve v posameznih pogodbah iztekale. To se je nato prekrilo z globalno finančno krizo 2008–2009.[37] Zato je tudi tu vzročnost težko ločiti. Če delavec izgubi zaposlitev leta 2009, je lahko razlog: privatizacijsko prestrukturiranje; padec izvoza; finančna kriza; tehnološka modernizacija; ali kombinacija vsega.

Družbena lastnina ni samo »izginila«. Pravno in ekonomsko se je razdelila na več različnih poti. Del je postal: zasebni kapital strateških investitorjev. Del: zasebni kapital domačih kupcev. Del: delnice zaposlenih. Del: delnice državljanov oziroma Akcijskega sklada. Del: državni kapital. Del: premoženje podjetij v stečaju. Del: kapital podjetij, ki so desetletje ali več ostala v prestrukturiranju.[1][3] Zato je naslovno vprašanje: »kam je izginila družbena lastnina?« bolje razumeti kot: »v katere nove lastninske oblike se je pretvorila in kdo je dobil nadzor?«

Največji premik ni bil samo od države k tujcem. Največji premik je bil: od nejasnega kolektivnega lastništva in samoupravnih pravic k lastništvu z določljivim večinskim lastnikom. Ta lastnik je bil lahko: tuja korporacija; domači poslovnež; domače podjetje; konzorcij; država; ali pozneje nov kupec po razveljavitvi pogodbe. Toda institucija: delavski kolektiv kot nosilec upravljanja družbenega kapitala je izgubljala osrednjo vlogo. To je veliko globlja sprememba od samega vprašanja nacionalnosti kupca.

Je bil model vsiljen od IMF in Svetovne banke?

IMF in Svetovna banka sta imela pomembno vlogo. Dokumenti iz leta 2001 jasno kažejo: nov privatizacijski zakon je bil oblikovan v sodelovanju s Svetovno banko; privatizacija in prestrukturiranje sta bila del programa mednarodne finančne podpore; reforma bank in podjetij je bila predmet dogovorjenih strukturnih meril.[2][5] To je dejstvo. Toda trditev: »IMF je sam prodal srbska podjetja« bi izbrisala domačo politično odgovornost. Zakon je sprejela: srbska skupščina. Agencijo je vodila: srbska država. Pogodbe so podpisovali: srbski državni organi in kupci. Domače vlade so lahko: spreminjale zakon; izbirale hitrost; odločale o konkretnih postopkih; in nadzirale izvajanje pogodb. Mednarodne institucije so bile: močan oblikovalec pravil, financiranja in pritiska za reforme. Niso bile formalni lastnik srbske države.

Zakaj so oblasti sprejele ta model? Ker so potrebovale več stvari hkrati. Denar za proračun. Svež kapital. Investicije. Nove trge. Sanacijo dolgov. Bančni sistem, ki sploh lahko daje normalna posojila. Mednarodno finančno pomoč. In politični signal: Srbija po desetletju izolacije postaja država, v katero je mogoče investirati. Prodaja velikemu mednarodnemu podjetju je imela zato tudi: simbolni pomen. Ni šlo samo za kupnino. Šlo je za certifikat: država se vrača v svetovno gospodarstvo. Toda hitrost ima svojo ceno.

Hitra privatizacija lahko zmanjša: politično vmešavanje; subvencije; in čas, v katerem izguba bremeni proračun. Hkrati lahko zmanjša čas za: preverjanje kupca; razvoj kapitalskega trga; restitucijo; ureditev zemljiških knjig; reformo sodstva; in vzpostavitev res učinkovitega protikorupcijskega nadzora. Akademske analize Srbije prav v tem vidijo enega glavnih problemov: privatizacijski sistem se je premikal hitreje kot nekatere institucije, ki bi morale: varovati pogodbe, nadzorovati kupce, reševati stečaje, in kaznovati zlorabe.[28] To pomaga razložiti paradoks. Model je bil na papirju: tržen, javen, konkurenčen. Toda če so: sodstvo, nadzor, evidence lastnine, in politične institucije šibke, lahko tudi formalno pravilen model proizvede slab rezultat. Če podjetje po privatizaciji propade, ali to dokazuje, da bi v družbeni lasti preživelo?

Ne. To je kontrafaktual, ki ga ne moremo avtomatično vedeti. Nekatera podjetja so bila že pred prodajo: tehnološko zastarela; brez trga; globoko zadolžena; ali praktično insolventna. Morda bi propadla tudi brez privatizacije. Druga so imela: dobro lokacijo; znano blagovno znamko; delujočo proizvodnjo; in trg, pa so po slabem prevzemu izgubila veliko vrednosti. Zato je treba pri vsakem primeru vprašati: kakšno je bilo stanje pred prodajo? koliko je kupec plačal? kaj je moral investirati? kaj je dejansko investiral? koliko dolga je prevzela država? kaj se je zgodilo s proizvodnjo? kaj z zaposlenimi? in koliko je danes vredno premoženje? Brez tega beseda: »privatizacija« sama ne pove, ali je bil posamezni posel uspeh ali polom.

Kaj lahko po dokazih trdimo z visoko stopnjo gotovosti?

Srbija leta 2001 ni privatizirala zdravega gospodarstva brez problemov. Velik del družbenega sektorja je bil prezadolžen, neučinkovit in odvisen od subvencij ali zamud pri obveznostih.[3][4] Družbena lastnina ni bila isto kot klasična državna lastnina. Delavci so imeli kolektivne upravljavske pravice, ne pa nujno individualnih zasebnih lastniških naslovov.[2][25] Zakon iz 2001 je namenoma uvedel dominantnega zasebnega lastnika. Osrednji model je bil prodati približno 70 odstotkov kapitala strateškemu investitorju.[2][5]

Delavci so lahko dobili brezplačne manjšinske deleže. Toda to ni ohranilo starega samoupravnega nadzora.[3][5] Velika podjetja so se večinoma prodajala prek tenderjev, manjša prek dražb. Agencija za privatizacijo je vodila in nadzirala proces.[1][3] Mednarodne finančne institucije so pomembno oblikovale reformni model. Privatizacijski zakon in bančno prestrukturiranje sta bila pripravljena v tesnem sodelovanju s Svetovno banko in IMF.[2][5] Formalne odločitve so sprejemale srbske politične institucije.

Zato mednarodna vloga ne odpravlja domače politične odgovornosti. Velik del privlačnih industrijskih podjetij so prevzeli tuji strateški investitorji. Cement, tobak in jeklo so med najbolj vidnimi primeri.[7][8][11] Veliko manjših podjetij so kupili domači zasebni kupci. Zato »vse so kupili tujci« ne opisuje celotnega procesa. Štiri velike banke so bile leta 2002 zaprte kot insolventne. To je bil del prestrukturiranja bančnega sistema, ne običajna privatizacijska prodaja.[16][18]

Do leta 2008 so tuji lastniki nadzorovali približno 80 odstotkov bilančne vsote bančnega in leasing sektorja. To je eden največjih lastninskih premikov tranzicije.[20] Socialni strošek prestrukturiranja je bil velik. Desettisoči delavcev so bili vključeni v programe za presežne zaposlene.[23][24] Padec zaposlenosti v družbenih podjetjih ni enak številu izgubljenih delovnih mest. Velik del je posledica preklasifikacije po privatizaciji.[21]

Toda skupna zaposlenost je v prvih letih reform prav tako padla. Zato socialnega stroška ni mogoče razložiti samo kot statistično preimenovanje.[21][35] Privatizacija je ustvarila tudi merljive investicije in izboljšanja v delu podjetij. Posebej pri nekaterih strateških industrijskih investitorjih.[6][7][31] Velik del privatizacij je bil neuspešen ali razveljavljen. Uradne in akademske baze kažejo stopnjo neuspeha približno med petino in četrtino, odvisno od obdobja in definicije.[28][29]

Korupcija v privatizaciji je bila resnična institucionalna skrb. Evropska komisija in srbski Svet za boj proti korupciji sta zahtevala preverjanje številnih velikih primerov.[13][14] »Sporna privatizacija« ni isto kot pravnomočno dokazan kriminal. Pravni izidi 24 odmevnih primerov so bili različni.[30] Gospodarska rast po letu 2000 ne more biti pripisana samo privatizaciji. Hkrati so delovali kapitalski prilivi, krediti, donacije, remitenze, trgovinska liberalizacija in številni drugi dejavniki.[33][34]

Torej: je bila privatizacija modernizacija ali razprodaja?

Kot splošna sodba: nobena od teh dveh besed ni dovolj. Modernizacija opisuje: cementarne; del tobačne industrije; del bančnega sektorja; nekatere izvoznike; in podjetja, kjer je strateški kupec res prinesel kapital ter tehnologijo. Razprodaja bolje opisuje: posle, kjer je bila cena sporna; kupec ni izpolnil obveznosti; je podjetje izčrpaval; ga kupil predvsem zaradi premoženja; ali je bil postopek povezan z resnimi sumi korupcije. Prestrukturiranje opisuje: podjetja, ki so lahko preživela samo z manj zaposlenimi in odpisom starih dolgov. Likvidacija opisuje: podjetja, za katera kupec ni obstajal in poslovni model ni bil več vzdržen. Srbska tranzicija vsebuje vse štiri zgodbe.

Toda ena sprememba je nedvoumna. Pred tranzicijo je bilo mogoče vprašati: »Čigava je tovarna?« in dobiti odgovor: »družbena.« Po privatizaciji mora obstajati bolj konkreten odgovor: Philip Morris. Lafarge. Titan. domači poslovnež. delničarji. država. banka. stečajna masa. Ta sprememba je srce tranzicije. Ne samo: kdo vodi podjetje. Ampak: kdo ima pravico do preostale vrednosti, dobička, prodaje in nadzora. Naslednje vprašanje: kdo je od razpada dejansko pridobil?

Do zdaj smo spremljali: propad države; vojne; sankcije; mednarodno priznanje; NATO; padec Miloševića; in privatizacijo. Zdaj lahko postavimo širše vprašanje. Ne: kdo je vse to načrtoval od začetka? Za takšno trditev bi potrebovali dokaze o enotnem načrtu, ki ga nimamo. Ampak: kdo je po koncu procesa objektivno pridobil nove koristi, vpliv ali premoženje? Kdo je dobil: trge; banke; podjetja; vojaško prisotnost; politični vpliv; nove države kot partnerje; dolgove; in infrastrukturo? In kdo je izgubil: industrijsko zaposlenost; skupni trg; socialno varnost; kapital; prebivalstvo; in politično težo? To vprašanje nadaljuje članek Kdo je pridobil po razpadu Jugoslavije? Lastništvo, banke, trgi, vojaška prisotnost, dolg in politični vpliv.