5. oktober 2000: volitve, Otpor, tuja pomoč in padec Slobodana Miloševića

Leto po bombardiranju

Jeseni 2000 je bila Zvezna republika Jugoslavija država, ki je v desetletju izgubila skoraj vse, kar je nekoč pomenilo jugoslovansko moč. Slovenija in Hrvaška sta bili samostojni. Bosna je bila razdeljena po Daytonu. Kosovo je bilo pod upravo OZN in varnostnim nadzorom KFOR. Črna gora pod Milom Đukanovićem je vse bolj vodila samostojno politiko in se z Beogradom sporekla tudi o sami naravi federacije. Srbija pa je živela z: mednarodnimi sankcijami, poškodovano infrastrukturo po bombardiranju, šibkim gospodarstvom, političnimi umori in izginotji, represijo nad mediji, in oblastjo, ki je še vedno obvladovala pomemben del policije, državnih institucij in nacionalne televizije.[1][2]

Milošević je preživel: vojne na Hrvaškem in v Bosni, Dayton, proteste 1996–1997, kosovsko vojno, 78 dni Natovega bombardiranja, in obtožnico ICTY. Poleti 2000 je še vedno izgledalo možno, da bo preživel tudi naslednje volitve.

Ustava se spremeni nekaj mesecev pred volitvami

1. julija 2000 je zvezna skupščina sprejela ustavne spremembe.

Predsednika ZRJ naj odtlej ne bi več izbirala zvezna skupščina, temveč neposredno volivci. Predsedniški mandat je bil urejen kot štiriletni mandat z možnostjo ponovne izvolitve. Hkrati je bil spremenjen tudi način volitev v zvezni Dom republik.[1] OSCE/ODIHR je pozneje opozoril, da so bile spremembe: sprejete v nekaj urah, brez širše javne razprave, in brez soglasja črnogorske oblasti.[1] Vlada Črne gore je spremembe razglasila za nelegitimne oziroma protiustavne in volitve bojkotirala.[1] To pomeni, da že sama institucionalna podlaga septembrskih volitev ni bila politično nesporna. Pomembna je tudi druga okoliščina: Miloševićev mandat naj bi se po prejšnji ureditvi iztekel šele naslednje leto. Namesto čakanja je razpisal predčasne neposredne predsedniške volitve. To je bila velika politična stava.

Opozicija je imela problem, ki ga je imela že desetletje

Miloševićevi nasprotniki niso bili šibki samo zato, ker jih je oblast zatirala. Bili so tudi razdeljeni. Med opozicijskimi politiki so obstajali: osebni spori, ideološke razlike, različni pogledi na Zahod, različni odnosi do nacionalizma, in različni pogledi na Kosovo, Črno goro in prihodnost Jugoslavije. Milošević je skozi devetdeseta večkrat preživel tudi zato, ker njegovi nasprotniki niso uspeli nastopiti kot enotna alternativa. Leta 2000 se to spremeni. Osemnajst političnih strank se poveže v koalicijo: Demokratična opozicija Srbije — DOS.[3] Toda še vedno ostane vprašanje: kdo bo predsedniški kandidat? Zakaj Vojislav Koštunica?

Izbira Vojislava Koštunice je bila strateško izredno pomembna. Ni bil tipičen kandidat, ki bi ga Miloševićev propagandni aparat zlahka predstavil kot: ameriškega človeka, zagovornika Nata, ali človeka, ki želi Srbijo kaznovati. Koštunica je bil: srbski nacionalno usmerjen politik, kritik Natovega bombardiranja, kritik haaškega tribunala, in hkrati nasprotnik Miloševićevega avtoritarnega načina oblasti. Ameriško financirane raziskave javnega mnenja, predstavljene opozicijskim politikom v Budimpešti leta 1999, so kazale, da ima bistveno manj negativnih ocen kot bolj znana opozicijska voditelja Zoran Đinđić in Vuk Drašković.[3] Koštunica je osebno zavračal ameriško financiranje svoje Demokratične stranke Srbije.

Po dogodkih je povedal, da sam ameriške pomoči ni sprejemal in da je menil, da ni potrebna.[3] To pa ne pomeni, da njegova kampanja ni imela koristi od širše infrastrukture, ki so jo zahodni financerji pomagali graditi okoli: DOS, neodvisnih medijev, nevladnih organizacij, raziskovanja javnega mnenja, volilnega monitoringa, in Otporove mobilizacije.[3][4] To razlikovanje je pomembno.

Otpor: pest brez klasičnega voditelja

Otpor je nastal leta 1998 kot študentsko gibanje proti vse večji represiji nad univerzo in javnim prostorom. Njegov znak: črna stisnjena pest. Njegova politična prednost: ni bil običajna stranka. Ni imel enega predsednika, ki bi ga oblast lahko politično uničila. Njegova mreža je bila: mlada, decentralizirana, hitro širljiva, in sposobna uporabljati humor ter ulično gledališče kot orožje proti avtoriteti.[5][6] Otporovi aktivisti so organizirali: nalepke, grafite, koncerte, simbolne akcije, zbadanje oblasti, akcije za volilno udeležbo, in pozneje množično kampanjo: »Gotov je!« Cilj ni bil napisati podroben program prihodnje države. Cilj je bil politični problem poenostaviti v eno vprašanje: ali naj Milošević ostane ali odide?

Represija Otporu ni preprečila rasti. Oblast je Otpor jemala zelo resno. Human Rights Watch je že spomladi 2000 dokumentiral: množične kratkotrajne aretacije, zasliševanja, pretepanje posameznih aktivistov, policijsko nadlegovanje, in propagandno označevanje gibanja kot terorističnega oziroma tujega agenta.[7][8] Do septembra so bile razmere še ostrejše. OSCE/ODIHR je navajal podatke Beograjskega centra za humanitarno pravo, da je bilo od maja pridržanih približno 2.500 političnih aktivistov, pri čemer so bili posebej tarče: Otpor, kampanja za volilno udeležbo »Vreme je«, in CeSID, ki se je pripravljal na spremljanje volitev.[1]

Human Rights Watch je tik pred volitvami poročal tudi o stotinah pridržanih članov Otpora in izraziti premoči državnih medijev.[9] Toda represija je imela tudi nasproten učinek. Vsaka aretacija študenta zaradi nalepke ali grafita je lahko postala nov dokaz, da se oblast boji političnega humorja. Državni mediji niso bili nevtralni.

RTS je bil osrednji politični instrument oblasti. OSCE/ODIHR je v predvolilni analizi navajal neodvisni monitoring, po katerem je bilo približno: 70 odstotkov časa za politično pomembne dogodke v informativnem programu RTS namenjenega Miloševiću, vladi in vladajoči koaliciji, brez kritične obravnave. Stranke zunaj vladajoče koalicije so dobile približno: 9 odstotkov časa.[1] Koštunica je bil, kadar je bil omenjen, pogosto prikazan negativno.[1] Toda oblast ni imela popolnega informacijskega monopola. Obstajali so: B2-92, lokalni radiji in televizije, opozicijski časniki, mreže v mestih, ki jih je opozicija osvojila že leta 1996, satelitski programi, internet, in osebna distribucija informacij.[2][10] Srbija leta 2000 ni bila popolnoma zaprta informacijska država. Prav ta nepopolnost je bila pomembna.

Zahodna pomoč: ni bila skrivnost

To je točka, kjer je treba biti posebno natančen. ZDA in evropske države so opoziciji, neodvisnim medijem in civilni družbi dejansko pomagale. Ameriško zunanje ministrstvo je že januarja 1999 javno povedalo, da ZDA namenjajo milijone dolarjev programom: demokratizacije, neodvisnih medijev, nevladnih organizacij, in institucij, ki pomagajo demokratični opoziciji.[11] Po Natovem bombardiranju se je podpora povečala. Programi so bili izvajani preko: USAID, National Democratic Institute — NDI, International Republican Institute — IRI, National Endowment for Democracy — NED, in drugih organizacij.[3][12] To ni trditev Miloševićeve propagande. To je javno dokumentirana ameriška politika.

Koliko denarja? Tu se številke razlikujejo zato, ker različni viri štejejo različna obdobja in različne programe. Washington Post je po Miloševićevem padcu za neposredno ameriško demokratično kampanjo navajal kongresna sredstva približno: 10 milijonov dolarjev za fiskalno leto 1999 in 31 milijonov za leto 2000.[3] Drugi sodobni pregledi so za širši večletni ameriški program pomoči demokratizaciji Srbije uporabljali številko okoli: 77 milijonov dolarjev.[13] Kongresni pregled politike do Srbije kaže, da so bili hkrati predlagani in sprejemani še večji okviri pomoči, pri katerih je treba razlikovati:

dejansko porabljena sredstva pred volitvami, odobrena sredstva, humanitarno pomoč, pomoč Črni gori, in poznejšo pomoč po Miloševićevem padcu.[14] Zato bi bilo napačno vzeti eno od teh številk in zapisati: »toliko je Amerika plačala za revolucijo.« Programi niso bili ena sama blagajna za en sam namen. Toda bistvo je jasno: šlo je za desetine milijonov dolarjev politično pomembne pomoči. Kaj je ta pomoč dejansko financirala?

Ne samo plakate. Zahodna pomoč je podpirala: neodvisne medije; politično izobraževanje opozicijskih strank; raziskave javnega mnenja; kampanjsko strategijo; nevladne organizacije; volilno opazovanje; vzporedno štetje glasov; komunikacijsko opremo; in Otporovo organizacijsko mrežo.[3][4][12] IRI je v svojem poročilu za leto 2000 zapisal, da je pri volitvah sodeloval pri usposabljanju več kot 15.000 opozicijskih članov volilnih odborov in pomagal pri zasnovi vzporednega štetja glasov.[12] IRI je podpiral tudi Otporovo kampanjo za volilno udeležbo.[12] Marca 2000 je plačal prihod približno dveh ducatov Otporovih aktivistov na seminar v Budimpešti, kjer je upokojeni ameriški polkovnik Robert Helvey predaval o strateškem nenasilnem odporu in idejah Genea Sharpa.[3] To je pomembno. Toda izraz: »usposabljanje za nenasilni odpor« ni isto kot: »vojaško urjenje za državni udar«. Nalepke, spreji in fokusne skupine.

Ameriška pomoč je segala celo v stvari, ki se lahko zdijo banalne. Washington Post je po dogodkih dokumentiral financiranje: na tisoče pločevink spreja, milijonov nalepk, raziskav javnega mnenja, fokusnih skupin, ter usposabljanja ljudi za politično komuniciranje.[3] Slogan: »Gotov je!« je tako dobil logistično podporo od zunaj. Toda slogan je deloval samo zato, ker ga je velik del domačega prebivalstva razumel. Tu se pojavi temeljna omejitev vsake teorije, ki želi iz financiranja neposredno izpeljati rezultat. Tuji financer lahko plača: papir, radio, anketo, seminar, telefon, avtobus, ali opazovalca. Ne more pa z denarjem avtomatično ustvariti: milijonov nezadovoljnih volivcev, stavke v energetskem sektorju, ali odločitve policista, da ne bo streljal v množico.

Je CIA vodila Otpor? Za takšno trditev ta članek nima dovolj dokazov. Dokumentirana je: odprta ameriška državna pomoč, financiranje preko USAID/NED, programi NDI in IRI, ameriški politični svetovalci, anketarji, in usposabljanje za nenasilno organiziranje.[3][11][12] Washington Post je po dogodkih poročal, da so nekateri ameriški akterji omenjali tudi dejavnost CIA na robu procesa, vendar niso vedeli, kaj natančno je agencija počela, in niso ocenjevali, da je imela vodilno vlogo.[3] To ni dovolj za sklep: CIA je organizirala 5. oktober. Če bi za tak sklep obstajala dokumentarna veriga:

ukazi, operativni načrti, finančne evidence, poročila o neposrednem nadzoru, bi jo bilo treba vključiti. V pregledanem gradivu je ni. Zato ostajamo pri tistem, kar je dokazljivo: obsežna zunanja politična in organizacijska podpora — da; dokaz neposrednega tujega poveljevanja množičnemu uporu — ne. Tudi ameriška stran sama ni skrivala cilja.

Ameriška politika ni bila nevtralna v smislu: vseeno nam je, kdo zmaga. Madeleine Albright je marca 2000 javno govorila o pomoči opoziciji pri združevanju, podpori neodvisnim medijem in pričakovanju demokratične spremembe v Srbiji.[15] State Department je po 5. oktobru izrecno priznal, da je ameriška pomoč demokratičnim silam prispevala k spremembi.[16] Poznejši uradni ameriški zgodovinski pregled je celo zapisal, da sta ameriška diplomacija in ciljna pomoč pomembno prispevali k demokratičnemu preobratu, čeprav je poudaril, da so ključno vlogo odigrali prebivalci Srbije sami.[17] To je dovolj za zelo pomemben zaključek: ZDA so želele Miloševićev politični poraz in so aktivno pomagale strukturam, ki so ga skušale doseči. Ni potrebe, da bi to skrivali. Prav tako pa iz tega ni treba ustvariti dokaza za nekaj, česar viri ne dokazujejo.

24. september: volitve v sistemu, ki ni bil enakopraven

OSCE/ODIHR ni dobil dovoljenja za vstop v državo in zato ni imel klasične opazovalne misije na terenu.[1] To omejitev je pomembno povedati. Na podlagi domačih in drugih virov je kljub temu predhodno ocenil, da so bile volitve: temeljno pomanjkljive in daleč od minimalnih standardov transparentnih in svobodnih volitev.[1] Med problemi so bili: oblastni nadzor volilnih komisij; pristranski državni mediji; nepregledni volilni imeniki; onemogočanje opazovalcev; pridržanje aktivistov; in poročila o večkratnem glasovanju ter polnjenju volilnih skrinjic.[1] CeSID ni dobil uradne akreditacije. Njegove pisarne so bile pred volitvami tudi tarča policijskih posegov.[1][18] Kljub temu je opozicija zgradila vzporedni sistem spremljanja in zbiranja rezultatov. Ta bo po zaprtju volišč postal odločilen.

Prva uradna zgodba: Koštunica vodi, vendar nima 50 odstotkov. Po volitvah je zvezna volilna komisija objavila rezultat, po katerem je: Vojislav Koštunica vodil, Milošević pa bil drugi, vendar Koštunica naj ne bi dosegel potrebne absolutne večine. Zato naj bi bil 8. oktobra drugi krog.[19] OSCE/ODIHR je 26. septembra opozoril, da je bil rezultat objavljen na izredno nepregleden način in zahteval objavo podatkov z vseh volišč.[19] Neodvisna in opozicijska vzporedna štetja so trdila: Koštunica je že v prvem krogu presegel 50 odstotkov.[19]

To je bistvo spora. Opozicija ni protestirala zato, ker je trdila, da je Koštunica dobil več glasov kot Milošević. Tudi oblast je priznala, da jih je dobil več. Spor je bil: ali jih je dobil dovolj za zmago že v prvem krogu. Koliko je Koštunica dejansko dobil?

Po padcu Miloševićeve oblasti so bili objavljeni revidirani uradni rezultati. Po podatkih Zveznega statističnega zavoda je Koštunica prejel: 2.470.304 glasove — 50,24 odstotka. Milošević: 1.826.799 — 37,15 odstotka.[20] To pomeni, da je Koštunica po končnem uradnem rezultatu prag za prvo-krožno zmago presegel le tesno. Ravno zato je bil spor o štetju tako pomemben. Nekaj desetink odstotne točke je ločevalo: takojšnjo zmago od drugega kroga, ki ga opozicija ni želela priznati kot legitimnega.

Vzporedno štetje: dolgočasna tehnika, ki postane politično orožje. Ena največjih strateških sprememb leta 2000 je bila, da opozicija ni čakala samo na državno volilno komisijo. Usposobljeni predstavniki na voliščih so zbirali kopije lokalnih zapisnikov. Rezultati so bili: zbrani, primerjani, in seštevani vzporedno z uradnim sistemom.[12] Takšno štetje samo po sebi ne spremeni glasu. Spremeni pa informacijsko razmerje. Če centralna komisija objavi številko, ki se bistveno razlikuje od tisočev podpisanih lokalnih zapisnikov, lahko opozicija pokaže: kje naj bi prišlo do razlike. To je precej močnejši politični položaj od: »mislimo, da so nas ogoljufali.« Milošević: opozicija je financirana iz tujine.

1. oktobra je Milošević v televizijskem nagovoru opozicijo obtožil, da je orodje Nata in tujega denarja.

Govoril je o: tuji finančni podpori, stavkah, nemirih, in nevarnosti izgube suverenosti države.[21] Del njegove trditve je imel dejansko osnovo: tuje financiranje je obstajalo. Toda iz tega je naredil širši politični sklep: če je opozicija podprta iz tujine, njen volilni rezultat ni avtentičen izraz domače politične volje. Prav ta korak je sporen. Financiranje pove nekaj o: zmogljivosti kampanje, virih organizacij, in interesih tujih držav. Samo po sebi pa ne pove: kako je posamezni državljan glasoval ali zakaj je rudar odšel v stavko.

Opozicija odgovori z generalno stavko

1. septembra se začne kampanja:

stavk, civilne nepokorščine, blokad, in protestov.[22] V različnih mestih na ulice pridejo desettisoči. V Kragujevcu: okoli 60.000. V Novem Sadu in Kraljevu: desettisoči.[22] Toda začetna »generalna stavka« ni bila popolna. Beograd je še naprej deloval. Trgovine so bile odprte. Promet je vozil. Režim še ni padel. Nato se zgodi Kolubara.

Kolubara: elektrika postane politična moč

Kolubarski rudniški bazen je bil eden ključnih virov premoga za srbske termoelektrarne. Ko se rudarji pridružijo stavki, protest ni več samo: študentski, strankarski, ali mestni. Poseže neposredno v energetski sistem države.

1. oktobra pride na območje rudnika policija v zaščitni opremi, da bi končala stavko.[23]

Rudarji pokličejo na pomoč. Na območje pride približno: 25.000 podpornikov.[23] Policija se umakne oziroma se velik del policistov odloči, da spopada ne bo stopnjeval.[23] To je morda pomembnejši trenutek od podobe gorečega parlamenta naslednjega dne. Zakaj? Ker oblast prvič zelo jasno vidi: ukaz še obstaja, toda sposobnost njegovega izvajanja ni več zagotovljena. Država stoji na ljudeh, ki izvršujejo ukaze.

To je osnovna logika nenasilne strategije. Predsednik sam: ne upravlja elektrarne; ne izkopava premoga; ne vozi avtobusa; ne tiska časopisa; ne usmerja prometa; ne upravlja vsake policijske enote; in ne stoji za vsakim vojakom. Oblast obstaja, dokler dovolj ljudi: uboga, dela, izvaja, prenaša informacije, in priznava legitimnost ukaza. Otporova strategija je bila usmerjena prav v te: stebre režima.[5][24] Kolubara pokaže, da je eden od njih začel popuščati. oktober: ustavno sodišče namesto rešitve ustvari novo krizo.

Tik pred množičnim pohodom na Beograd sprejme Zvezno ustavno sodišče nenavadno odločitev. Najprej razveljavi del volilnega postopka. Predsednik sodišča Milutin Srdić nato pove, da odločitev pomeni: septembrske predsedniške volitve naj se v bistvu ponovijo od začetka in načrtovanega drugega kroga 8. oktobra ne bo.[25] Po tej razlagi bi Milošević lahko ostal predsednik do izteka prejšnjega mandata. Za opozicijo to ni bil kompromis. Bil je poskus: ponastaviti volitve, ki jih je imela za že dobljene. Politična napetost doseže vrh.

5. oktober: kolone proti Beogradu

Iz vse Srbije začnejo proti prestolnici prihajati: avtobusi, avtomobili, tovornjaki, traktorji, in težka delovna vozila. Policijske blokade na posameznih cestah so prebite ali umaknjene. V Beogradu se zbere: več sto tisoč ljudi. Sodobne ocene so različne — okoli pol milijona, 700.000 ali še več.[26][27] Natančna številka ni bistvo. Bistvo je, da ne gre več za običajen opozicijski shod. Mesto je polno ljudi, ki so prišli: iz Čačka, Kraljeva, Kragujevca, Kolubare, in številnih drugih delov Srbije.

Zakaj »buldožerska revolucija«? Eden najbolj prepoznavnih simbolov dneva postane težko delovno vozilo, ki se prebije proti območju RTS. Od tod izraz: Bulldozer Revolution — buldožerska revolucija. Toda dogodek je v osnovi večinoma potekal kot množična civilna mobilizacija, ne kot vojaški puč. Prišlo je do: spopadov s policijo, solzivca, vdora v zvezni parlament, požara in uničevanja v parlamentu, vdora v RTS, in poškodovanja državnega premoženja.[26] Zato tudi oznaka: »popolnoma nenasilen dan« ni dobesedno pravilna. Bolj natančno: strategija opozicijskega gibanja je bila pretežno nenasilna, vrhunec 5. oktobra pa je vseboval tudi nasilne incidente in veliko materialno škodo.

Zakaj policija ni zatrla protesta? Ker represivni aparat ni več deloval kot enotna struktura. Sprva je policija uporabila solzivec in poskušala preprečiti vstop v parlament.[28] Toda nato so: nekateri policisti prenehali nasprotovati; nekateri se umaknili; nekateri se pomešali z množico; ključne enote pa niso izvedle velikega krvavega napada, ki bi bil potreben za ponovno vzpostavitev nadzora.[24][27] USIP je pozneje povzel, da so pomembni deli policije in vojske zavrnili ukaze za streljanje na demonstrante oziroma se umaknili.[24] To je ena odločilnih točk. Množica lahko zavzame zgradbo. Režim pade šele, ko ni več jasno, kdo jo bo ponovno zavzel v njegovem imenu.

Vojska ostane ob strani. Jugoslovanska vojska je imela dovolj ognjene moči, da bi lahko 5. oktober postal nekaj povsem drugega. Ni postala glavni represivni instrument proti demonstrantom. Po prelomu je načelnik generalštaba Nebojša Pavković javno sporočil, da bo vojska spoštovala voljo ljudstva.[29] Koštunica se je 6. oktobra srečal tudi z vojaškim vrhom. Za razumevanje Miloševićevega padca je to pomembneje od vprašanja, ali je imel na papirju še kak pravni argument. Politični voditelj lahko ostane na oblasti samo, če najpomembnejše državne institucije: še vedno izvajajo njegove odločitve. Do večera 5. oktobra tega ni bilo več mogoče predpostavljati.

RTS pade skoraj istočasno kot parlament. Ko demonstranti zavzamejo RTS, se zlomi še en steber režima. Televizija, ki je leta služila kot glavni centralni filter politične realnosti, začne oddajati drugače. Simbolni učinek je ogromen. Dan prej je država lahko govorila: opozicija je manjšina; Milošević je še predsednik; institucije delujejo. Zvečer 5. oktobra televizijske slike pokažejo: parlament v rokah protestnikov; policijo, ki se umika; množico v središču Beograda; in Koštunico, ki se predstavlja kot izvoljeni predsednik. Ko informacijski monopol izgine, je tudi sposobnost režima, da vzdržuje lastno verzijo dogodkov, bistveno manjša. Ustavno sodišče ponovno spremeni smer. Institucionalni kaos je dobro viden prav pri Zveznem ustavnem sodišču.

1. in 5. oktobra je njegova odločitev kazala proti razveljavitvi oziroma ponovitvi predsedniških volitev.[25]

1. oktobra pa sodišče potrdi:

Koštunica je bil izvoljen že 24. septembra v prvem krogu.[29] To je izredno pomembno. Formalna institucija, ki je pred množičnim uporom izgledala kot del mehanizma za podaljšanje spora, po političnem zlomu režima potrdi opozicijsko interpretacijo volitev. Institucionalna legitimnost in dejansko razmerje moči se v takšnih trenutkih prepletata.

Milošević 6. oktobra prizna poraz

Dan po protestih se Milošević sreča s Koštunico. Istega dne javno prizna poraz in mu čestita.[30]

1. oktobra je Koštunica zaprisežen kot predsednik Zvezne republike Jugoslavije.[30]

Milošević ne zapusti Srbije. Ne odide v izgnanstvo. Ne izgine. Napove, da bo ostal politično aktiven kot predsednik Socialistične stranke Srbije.[30] To je pomembno.

1. oktober ni bil popoln rez z vsemi strukturami starega sistema.

Mnogi: policisti, uradniki, varnostniki, direktorji, sodniki, gospodarski akterji, in politične mreže so ostali na svojih mestih. Zamenjan je bil vrh oblasti. Država pa se ni čez noč zgradila na novo. Je bil rezultat volitev res ukraden?

Najbolj previden odgovor je: volilni proces je bil tako netransparenten in neenakopraven, da prvotnemu uradnemu štetju ni bilo mogoče preprosto zaupati. OSCE/ODIHR ni imel opazovalcev v državi, ker mu oblasti niso dovolile vstopa.[1] Vendar je dokumentiral: sistemske možnosti manipulacije, izključevanje opozicijskih članov komisij, onemogočanje CeSID, poročila o nepravilnostih, in izjemno pristransko medijsko okolje.[1][19] Vzporedna štetja so Koštunici pripisovala več kot 50 odstotkov.[19] Revidirani uradni rezultat po 5. oktobru mu je priznal: 50,24 odstotka.[20] Zato je zelo težko vzdrževati trditev, da je bila zahteva po drugem krogu preprosto nesporna posledica volilnih številk. Toda revidirani rezultat razkrije tudi nekaj neprijetnega.

Koštunica ni dobil 70 ali 80 odstotkov. Po končnem uradnem rezultatu je prag za prvo-krožno zmago presegel: tesno. To pomeni, da je bila tehnična integriteta štetja izredno pomembna. Če se nekoliko spremeni: število registriranih volivcev, število oddanih glasov, rezultati spornih volišč, ali vključitev glasov s Kosova in iz Črne gore, se lahko spremeni vprašanje: prvi ali drugi krog. Zato mora ta članek ločiti dve stvari: Milošević je očitno izgubil proti Koštunici. in točna meja 50 odstotkov je bila predmet resničnega in politično odločilnega spora. Črna gora in Kosovo dodatno zapleteta sliko.

Volitve so bile zvezne. Toda črnogorska vlada jih je bojkotirala in ni pomagala pri njihovi organizaciji, ker je julijske ustavne spremembe imela za nelegitimne.[1] Na Kosovu pa je bila večina albanskega prebivalstva zunaj učinkovitega beograjskega volilnega sistema in volitve so potekale v posebnih razmerah pod upravo UNMIK.[1] OSCE je opozoril prav na: možnosti manipulacije glasov s Kosova in neobičajne razmere v Črni gori.[1] Zato rezultat zveznih volitev leta 2000 ni preprost nacionalni plebiscit vseh prebivalcev ZRJ pod enakimi pogoji. Bil je predvsem odločilni politični obračun znotraj Srbije — z zveznimi pravnimi posledicami. Je bil 5. oktober državni udar? Če z državnim udarom mislimo: majhna skupina vojaških ali varnostnih elit prevzame oblast brez volilnega mandata,

1. oktober temu modelu slabo ustreza.

Pred njim so bile: predsedniške volitve; opozicijski kandidat z več glasovi od predsednika; vzporedno štetje; množične stavke; večdnevna civilna nepokorščina; in več sto tisoč protestnikov.[19][23][26] Varnostni aparat ni sam prevzel oblasti. Nasprotno: ključni deli aparata so se odločili, da oblasti ne bodo več branili z dovolj sile. Toda tudi izraz: »običajen miren prenos oblasti po volitvah« je preveč čist. Parlament in RTS sta bila fizično zavzeta. Pritisk množice je bil neposreden. Institucije so se pod tem pritiskom zlomile oziroma preusmerile. Najbolj opisno je govoriti o: volilnem prelomu, ki se je skozi množično civilno mobilizacijo spremenil v padec režima.

Je bila to zahodno izvedena menjava režima? Dokazi potrjujejo prvi del nekaterih takšnih trditev: Zahod je želel politični konec Miloševića. Zahod je financiral demokratične organizacije, medije, opozicijsko infrastrukturo in Otpor. Ameriški svetovalci so pomagali pri anketah, strategiji, volilnem monitoringu in nenasilnem organiziranju.[3][11][12][15] To so dejstva. Toda izraz: »zahodno izvedena« predpostavlja nekaj več: da je bila domača politična akcija v bistvu izvedba tujega operativnega načrta. Za to bi potrebovali drugačno vrsto dokazov. Viri, pregledani za ta članek, kažejo močno zunanjo pomoč. Ne pokažejo pa verige tujega poveljevanja, ki bi razložila:

milijone glasov; stavko Kolubare; odločitev desettisočev ljudi, da prebijejo cestne blokade; ali odločitev policijskih in vojaških struktur, da množice ne zatrejo. Najbolj natančna rekonstrukcija je zato: domač politični upor z znatno zunanjo materialno, organizacijsko in politično podporo. To ni poskus zmanjševanja tujega vpliva. Je poskus njegovega pravilnega merjenja. Ali bi Milošević padel brez tuje pomoči?

Tega zgodovina ne more eksperimentalno preveriti. Obstajajo tehtni razlogi za obe interpretaciji. Aktivisti in zahodni organizatorji so sami pozneje poudarjali, da so bili: anketni podatki; organizacijsko usposabljanje; vzporedno štetje; medijska pomoč; in materialna infrastruktura zelo pomembni.[3][12] Nekateri Otporovi predstavniki so povedali, da bi bil padec Miloševića brez ameriške podpore težji in verjetno nevarnejši.[3] Po drugi strani je bila politična podlaga upora domača: vojne; sankcije; gospodarska stagnacija; bombardiranje; izguba Kosova iz neposrednega beograjskega nadzora; represija; korupcija; in utrujenost velikega dela prebivalstva.[2][24] Zato kontrafaktual: »brez ZDA Milošević zagotovo ne bi padel« ni dokazano zgodovinsko dejstvo. Enako velja za: »tuja pomoč ni igrala skoraj nobene vloge.« Tudi to ne zdrži pregleda.

Otpor ni bil enako kot DOS. To razlikovanje je pomembno. DOS je bil: koalicija političnih strank, ki je želela prevzeti državno oblast skozi volitve. Otpor je bil: družbeno-politično gibanje, katerega osrednji cilj je bil mobilizirati ljudi proti Miloševićevemu režimu.[5] Njuni interesi so se leta 2000 ujemali. Nista pa bila ista organizacija. Otpor ni formalno postal vlada 6. oktobra. DOS pa ni imel Otporovega decentraliziranega modela aktivizma. Kasnejša zgodovina bo pokazala tudi, da se bodo nekdanji zavezniki hitro začeli prepirati o: reformah, privatizaciji, Haaškem tribunalu, varnostnih službah, in odnosu med Koštunico ter Đinđićem. Enotnost proti Miloševiću ni bila isto kot enotnost o tem, kaj pride za njim.

December: volitve potrdijo, da 5. oktober ni bil samo enodnevni ulični rezultat

1. decembra 2000 so bile v Srbiji parlamentarne volitve pod bistveno drugačnimi pogoji.

Tokrat je OSCE/ODIHR lahko poslal standardno opazovalno misijo. Končna ocena je bila, da so volitve pomenile velik napredek in bile večinoma skladne z mednarodnimi demokratičnimi standardi.[31] DOS je dobil približno: 65 odstotkov glasov in 176 od 250 sedežev.[31] Socialistična stranka Srbije je dobila: 37 sedežev. Srbska radikalna stranka: 23. Stranka srbske enotnosti: 14.[31] Ta rezultat je pomemben za interpretacijo 5. oktobra. Tudi ko je bil Milošević že odstranjen z vrha oblasti in so bile volitve organizirane v precej bolj transparentnem okolju, je DOS dobil veliko večino. To ne dokazuje, da je bila vsaka podrobnost septembrskih volitev brez problema. Pokaže pa, da je obstajala široka domača politična baza za spremembo oblasti.

Zoran Đinđić pride na čelo srbske vlade. Po decembrski zmagi DOS se sprememba oblasti prenese še na raven Republike Srbije. Zoran Đinđić januarja 2001 postane predsednik srbske vlade. Tu se začne naslednja faza zgodbe. Koštunica in Đinđić sta bila zaveznika pri odstranitvi Miloševića. Nista pa imela iste politične filozofije. Koštunica je bil: bolj pravno konservativen, bolj zadržan do Zahoda, bolj skeptičen do hitrih reform, in izrazito kritičen do ICTY. Đinđić je zagovarjal: hitrejše institucionalne in gospodarske reforme, hitrejše vključevanje v zahodne politične in finančne strukture, in pragmatičnejše sodelovanje z zunanjimi institucijami. Konflikt, ki ga je anti-Miloševićeva enotnost začasno skrila, se bo hitro vrnil.

Kaj lahko po dokazih trdimo z visoko stopnjo gotovosti? Miloševićev režim je pred volitvami omejeval politično konkurenco. Dokumentirani so represija nad mediji, opozicijo, nevladnimi organizacijami in Otporom ter velika pristranskost državnih medijev.[1][2][7][9] OSCE ni neposredno opazoval septembrskih volitev na terenu. Oblasti mu niso dovolile vstopa; njegova ocena temelji na drugih zanesljivih virih.[1]

Volilni sistem je dopuščal veliko možnosti manipulacije. To vključuje komisije, volilne imenike, opazovanje in centralno štetje.[1] Koštunica je po vseh relevantnih štetjih dobil več glasov od Miloševića. Glavni spor je bil, ali je presegel prag za zmago v prvem krogu.[19] Revidirani uradni rezultat mu je priznal 50,24 odstotka. Milošević je dobil 37,15 odstotka.[20]

DOS je bila široka koalicija 18 strank. Enotnost opozicije je bila eden pomembnih prelomov leta 2000.[3] Koštunica ni bil preprost proameriški kandidat. Kritiziral je NATO in ICTY in osebno zavračal neposredno ameriško pomoč svoji stranki.[3] Zahodna finančna in organizacijska pomoč je bila resnična. USAID, NDI, IRI, NED in drugi so podpirali demokratične organizacije, medije, monitoring in Otpor.[3][11][12] Otpor je dobil organizacijsko in materialno pomoč iz tujine.

Vključno z usposabljanjem za strateški nenasilni odpor in kampanjami za volilno udeležbo.[3][12] Iz tega ni dokazano neposredno tuje operativno poveljevanje protestom. Pregledani viri tega ne vzpostavljajo. Kolubarska stavka je bila ključna prelomnica. Policija ni uspela oziroma ni hotela zlomiti stavke, potem ko se je rudarjem pridružilo na tisoče podpornikov.[23] oktobra se je v Beogradu zbralo več sto tisoč ljudi. Natančne ocene množice se razlikujejo.[26][27]

Protest ni bil dobesedno popolnoma brez nasilja. Prišlo je do spopadov, požarov in uničenja parlamenta ter RTS.[26][28] Ključni deli policije in vojske niso izvedli velikega zatrtja. To je bilo odločilno za padec oblasti.[24][29] Milošević je 6. oktobra priznal poraz. Koštunica je 7. oktobra zaprisegel.[30] Decembrske parlamentarne volitve so potrdile široko podporo politični spremembi. DOS je v bistveno bolj transparentnem volilnem okolju osvojil 176 od 250 sedežev.[31]

Kaj je bil 5. oktober?

Če uporabimo samo eno besedo, izgubimo del zgodbe. Revolucija? Da, v smislu nenadnega zloma režima pod pritiskom množične mobilizacije. Volilna revolucija? Da, ker je bilo jedro konflikta priznanje rezultata volitev. Nenasilna revolucija? V strateškem smislu večinoma, vendar ne brez fizičnih spopadov in uničevanja. Menjava režima s pomočjo Zahoda? Da, če s tem mislimo, da so zahodne države zavestno in materialno podpirale akterje, ki so želeli politični konec Miloševića. Operacija Zahoda, ki je ustvarila upor od zunaj? Za tako močno trditev pregledani dokazi niso zadostni. Najbolj popolna slika zahteva vse elemente naenkrat. Zakaj je režim padel prav leta 2000?

Ker se je prvič dovolj stvari zgodilo istočasno. Opozicija se je poenotila. Izbrala je kandidata, ki ga je bilo težje politično diskreditirati. Civilna družba je imela nacionalno mrežo. Neodvisni mediji so še obstajali. Tuja pomoč je povečala tehnične in organizacijske zmogljivosti. Vzporedno štetje je zmanjšalo možnost, da bi centralna komisija ostala edini vir resnice o rezultatu. Rudarji so udarili v energetsko jedro države. Ljudje iz provinc so množično prišli v Beograd. Policija se ni odločila za množično streljanje. Vojska ni prevzela ulice. In znotraj nekaj ur je postalo jasno: država ima še predsednika, nima pa več enotnega mehanizma, ki bi njegovo oblast izvajal. To je trenutek, ko oblast preneha biti samo pravni naziv.

Toda padec Miloševića še ni odgovor na vprašanje: kdo je dobil Jugoslavijo? Za mnoge državljane je 5. oktober pomenil: konec represije, odprtje države, možnost svobodnejših volitev, konec politične izolacije, in upanje na normalnejše življenje. Za zahodne države je pomenil: odstranitev človeka, s katerim so bile povezane skoraj vse velike balkanske krize devetdesetih, in možnost vključitve Srbije v evropske ter mednarodne institucije. Za nove politične elite pa je pomenil tudi: prevzem države z izredno slabim gospodarstvom, uničeno infrastrukturo, sankcijami, starimi dolgovi, državnimi in družbenimi podjetji, bankami v težavah, ter močnimi neformalnimi povezavami med politiko, varnostnimi službami in gospodarstvom. Zato je naslednje vprašanje serije: kaj se zgodi z lastnino po revoluciji? Kdo kupi podjetja? Kaj pomeni »tržna reforma«? Kaj se zgodi z delavci? Kaj se zgodi z družbeno lastnino? Kaj se zgodi z bankami?

In ali je privatizacija pomenila modernizacijo, razprodajo — ali različne stvari v različnih podjetjih? Temu vprašanju sledi Privatizacija po letu 2000: kam je izginila družbena lastnina in kdo je dobil srbska podjetja