Osiromašeni uran po letu 1999: kaj je NATO uporabil, kaj je našel UNEP in kaj dejansko vemo o zdravstvenem tveganju

Najprej: kaj osiromašeni uran sploh je?

Osiromašeni uran — depleted uranium, DU — nastane kot stranski produkt procesa bogatenja urana. Naravni uran vsebuje različne izotope. Pri bogatenju se poveča delež urana-235 v materialu, namenjenem reaktorjem ali drugim uporabam. Kar ostane, ima manj urana-235. Zato je: radiološko manj aktiven od naravnega urana, ne pa neradioaktiven.[1] WHO ga opisuje kot material s približno 60 odstotki radioaktivnosti naravnega urana.[1] Toda njegova vojaška uporabnost ni predvsem v radioaktivnosti. Je izredno gost. Zaradi tega je zelo učinkovit kot material za: oklepno prebojno strelivo, in v nekaterih primerih oklep. Pri zadetku v trdo tarčo lahko penetrator delno: razpade, zgori, oksidira, in ustvari zelo drobne delce. Takrat se zdravstveno vprašanje spremeni.

Zakaj je DU lahko nevaren, če je manj radioaktiven od naravnega urana?

Ker imamo pri njem dve različni vrsti tveganja: kemijsko toksičnost težke kovine in notranjo radiološko izpostavljenost. Zunaj telesa je alfa sevanje DU relativno slabo prodorno. Ko pa drobni delci pridejo v telo z: vdihavanjem, zaužitjem, ali skozi rano, se položaj spremeni.[1][2] WHO navaja, da se po zaužitju v kri absorbira le manjši del urana. Pri vdihavanju je pomembna predvsem: velikost delcev in topnost kemične oblike.[2] Bolj topne spojine hitreje pridejo v kri. Takrat so ledvice glavni organ kemične toksičnosti.[1][2] Manj topni delci lahko dlje ostanejo v pljučih. Takšni delci imajo manjšo akutno kemično absorpcijo, vendar daljši čas notranje radiološke izpostavljenosti. Zato vprašanje ni: »Je DU radioaktiven ali kemično strupen?« Je oboje. Pomembna je dejanska doza in način izpostavitve.

Najbolj izpostavljen ni nujno prebivalec deset kilometrov stran. Največje potencialno tveganje imajo ljudje, ki so: ob zadetku oklepne tarče zelo blizu; vstopili v poškodovano vozilo kmalu po zadetku; vdihavali aerosol in dim; imeli rano z delci DU; ali po vojni pobirali penetratorje in njihove ostanke.[1][2] WHO je pri Kosovu posebej opozarjal, da so bili vojaki neposredno na mestu napada bistveno bolj verjetno izpostavljeni kovinskemu uranu in oksidom v prahu kot splošno prebivalstvo.[3] Za povprečnega prebivalca pa je pomembnejše vprašanje: ali DU ostane v površinskih tleh, ali pride v prah, ali se prenese v podtalnico, hrano ali pitno vodo. To je bil razlog, da je UNEP po vojni odšel na teren.

Koliko DU je bilo uporabljenega na Kosovu?

NATO je leta 2000 Združenim narodom sporočil, da je med operacijo Allied Force uporabil približno: 31.000 30-milimetrskih nabojev z osiromašenim uranom.[4] Uporabljala so jih predvsem ameriška letala A-10, katerih top GAU-8 je namenjen napadom na oklepna vozila. NATO je leta 2001 javno povedal, da je bila večina streliva uporabljena na zahodu Kosova: med Pećjo/Pejo in Prizrenom, z visoko koncentracijo okoli Đakovice/Gjakove.[5] Vsak penetrator je tehtal približno 300 gramov DU.[6] Če približno 30.000–31.000 nabojev pomnožimo s približno 300 grami, dobimo red velikosti: okoli 9 ton DU.[6] To je koristna številka. Toda ne smemo je razumeti kot: 9 ton radioaktivnega prahu enakomerno raztresenega po Kosovu.

Velik del penetratorjev je: ostal cel, se zaril v tla, zgrešil trdo tarčo, ali ostal kot večji fragment. Le del se je ob zadetku trde tarče aerosoliziral. lokacij — toda UNEP ni pregledal vseh.

NATO je UNEP posredoval podatke o 112 lokacijah na Kosovu, kjer naj bi bilo uporabljeno DU strelivo.[7] UNEP je novembra 2000 podrobno pregledal 11 lokacij. Izbor je temeljil na: količini uporabljenega streliva, bližini prebivalstva, okoljskih značilnostih, in varnosti terena.[7] Na 11 lokacijah je ekipa zbrala približno: 340–350 vzorcev tal, vode, vegetacije, prahu, in ostankov streliva.[7][8] To pomeni pomembno omejitev. UNEP ni naredil centimetarskega pregleda celotnega Kosova. Naredil je ciljno terensko raziskavo najbolj relevantnih lokacij. Kaj so dejansko našli?

Rezultat ni bil: nič. Na osmih od enajstih lokacij so strokovnjaki našli: rahlo povečano lokalno sevanje ob mestih zadetkov, ali ostanke streliva, vključno s penetratorji in sabotnimi deli.[7] Na nekaterih lokacijah so bili celi ali delno celi DU penetratorji še vedno: na površini, ali zelo blizu nje, več kot leto po vojni.[7] UNEP je zato priporočil: iskanje in odstranjevanje penetratorjev; omejitev dostopa do potrjeno onesnaženih mikrolokacij; obveščanje lokalnega prebivalstva; varno ravnanje z najdenim materialom; ter spremljanje vode in okolja.[7][9] To so resni previdnostni ukrepi. Če bi bila nevarnost popolnoma izmišljena, jih ne bi bilo treba priporočiti. Česa UNEP ni našel?

Ni našel dokazov o: razširjeni površinski kontaminaciji po celotnem Kosovu.[9][10] Kontaminacija je bila praviloma lokalizirana v neposredni bližini mest zadetka. WHO je na podlagi teh meritev ocenil, da je verjetnost zdravstvenih posledic za splošno prebivalstvo: zelo majhna, razen če ljudje neposredno delujejo na mestu zadetka ali če bi se DU v pomembnih količinah prenesel v: podtalnico, prehransko verigo, ali pitno vodo.[11] To je zelo drugačna trditev od: »DU je popolnoma varen.« Pravilna trditev je: izmerjena kontaminacija je bila lokalna in običajno nizka, zato je bilo pričakovano tveganje za večino prebivalstva nizko, vendar so posamezna mesta zahtevala sanacijo in previdnost.

Srbija in Črna gora: problem ni bil omejen samo na Kosovo

Po prvem poročilu je UNEP leta 2001 opravil dodatno misijo v Srbiji in Črni gori. Pregledal je: pet ciljanih lokacij v Srbiji, eno v Črni gori, in eno zadeto vojaško vozilo.[12] UNEP je potrdil: razširjeno, vendar nizkonivojsko lokalno DU-kontaminacijo na petih od šestih pregledanih območij.[13] Hkrati je ugotovil nove pomembne stvari: penetratorji korodirajo; delci se lahko ponovno dvignejo v zrak; in obstaja možnost poznejšega prenosa v podtalnico.[12][13] Zato je UNEP ponovno priporočil: monitoring, sanacijo, obveščanje lokalnega prebivalstva, in dolgoročno spremljanje vode.[12] To pomeni, da tema ni bila zgolj »kosovska«. DU je bil uporabljen tudi na območju južne Srbije in na eni lokaciji v Črni gori.

Koliko nabojev je bilo uporabljenih zunaj Kosova? Tu so podatki manj čisti kot pri kosovski številki 31.000. Strokovni članki, nastali iz UNEP-ovih raziskav, ocenjujejo, da je bilo proti ciljem v Srbiji izstreljenih približno: 3.000 do 5.000 dodatnih DU nabojev.[14] Za Črno goro je dokumentirana ena ciljna lokacija. Zato v ta članek ne bomo umetno ustvarili ene absolutno natančne številke za celotno ZRJ, če različni viri uporabljajo različne evidence. Najbolj varna formulacija je: približno 31.000 nabojev na Kosovu in dodatna uporaba več tisoč nabojev na jugu Srbije ter omejena uporaba v Črni gori. Kaj se z DU zgodi v zemlji?

Tukaj je bilo eno pomembnih presenečenj UNEP-a. Celi penetrator ni stabilen za vedno. Korodira. Pri poznejših raziskavah Balkana so strokovnjaki ugotovili, da DU penetratorji v zemlji postopoma izgubljajo maso.[15] To pomeni: uranovi oksidi in druge spojine lahko prehajajo v okoliško zemljo. Če so hidrogeološki pogoji neugodni, lahko del materiala doseže: podtalnico. To tveganje ni bilo veliko na vsaki lokaciji. Toda ni bilo teoretično izmišljeno. UNEP je pozneje v Bosni dokumentiral tudi primer DU v podtalnici na kontaminirani lokaciji in zato ponovno priporočil uporabo alternativnih vodnih virov ter monitoring, kjer se kontaminacija potrdi.[15] Zato: »ni regionalne katastrofe« ne pomeni »ni lokalnega okoljskega problema«. Plutonij v vzorcih: še ena zgodba, ki je postala večja od meritve.

Leta 2001 je UNEP poročal tudi o sledovih plutonija in urana-236 v nekaterih DU vzorcih. To je povzročilo nove naslove. Toda izotopske analize so pokazale, da so bile količine zelo majhne. UNEP je ocenil, da nova ugotovitev povzroči le manjšo spremembo celotne radiološke ocene in ne predstavlja razloga za takojšen alarm.[3] Pri nekaterih vzorcih tal je bilo mogoče plutonij razložiti tudi kot posledico starega globalnega izpada jedrskih poskusov iz šestdesetih let.[16] Zato trditev: »DU strelivo je bilo polno plutonija« ni dobra znanstvena predstavitev. Bolje: v nekaterih vzorcih so bile zaznane sledne izotopske nečistoče, vendar v količinah, ki niso bistveno spremenile ocene tveganja.

»Balkanski sindrom«

Okoli leta 2000 so evropski mediji začeli uporabljati izraz: Balkanski sindrom. Povod so bili primeri: levkemij, limfomov, in drugih rakavih bolezni med vojaki, ki so služili v Bosni in na Kosovu. Največ politične pozornosti je bilo v Italiji. Vprašanje je bilo razumljivo. Če je bilo vojaško osebje: na mestih zadetkov; v bližini poškodovanih vozil; in v stiku s prahom, je njihova potencialna izpostavljenost lahko bistveno večja od izpostavljenosti običajnega prebivalca. Zato so sledile številne epidemiološke raziskave. Kaj so pokazali evropski veterani?

Rezultati niso potrdili enostavne zgodbe o epidemiji raka zaradi DU. Velika italijanska kohorta, ki je zajela več kot 71.000 veteranov Bosne in Kosova, je imela v obdobju spremljanja: nižjo celotno umrljivost od splošne populacije, in nižjo oziroma primerljivo rakavo umrljivost glede na kontrolne vojake.[17] Druga italijanska analiza vojakov, napotenih v Bosno in Kosovo, prav tako ni pokazala splošnega povečanja incidence raka.[18] Danska kohorta balkanskih veteranov ni potrdila povečanja levkemij ali raka testisov.[19] Kasnejša sistematična analiza več evropskih kohort je ugotovila: da skupna incidenca raka praviloma ni bila višja od pričakovane,

čeprav so se pri posameznih vrstah raka v posameznih kohortah pojavili statistični signali, ki niso bili konsistentni med državami.[20] To je pomembno. Če obstaja velik, splošen rakotvoren učinek DU pri običajni vojaški izpostavljenosti na Balkanu, bi pričakovali bolj dosleden vzorec. Tega doslej ni. Toda »ni dokazanega povečanja« ni isto kot »dokazano ni nobenega tveganja«.

Epidemiološke študije imajo omejitve. Veterani so pogosto: mlajši, bolj zdravi od povprečne populacije, in različno izpostavljeni. To je znani učinek zdravega vojaka (ang. healthy soldier effect). Poleg tega zgodnje študije pogosto niso imele: individualnih meritev DU v telesu, natančnih podatkov, kdo je bil ob katerem cilju, ali dovolj dolgega spremljanja za raka z dolgo latentno dobo.[21] Zato znanstveni sklep ni: tveganje je absolutno nič. Sklep je: doslej ni konsistentnega epidemiološkega dokaza za povečano splošno rakavo tveganje zaradi balkanske izpostavljenosti DU. To je bolj previdno. In bolj natančno.

Kaj pravi WHO danes?

WHO svojo aktualno stran o osiromašenem uranu opira tudi na poznejši pregled UNSCEAR iz leta 2018. Njegov zaključek: na podlagi razpoložljivih študij in njihovih metodoloških omejitev ni prepričljivih dokazov za povezavo med izpostavljenostjo DU in kliničnimi izidi, vključno z rakom ali prirojenimi malformacijami.[22] To je trenutno eden najmočnejših mednarodnih znanstvenih povzetkov. Toda formulacija je pomembna: ni prepričljivih dokazov. Ne: biološko je nemogoče, da DU povzroči škodo. Uran je težka kovina. Notranja izpostavljenost pri dovolj veliki dozi ima znano kemijsko in radiološko tveganje. Spor je predvsem o: dejanskih dozah pri realni balkanski izpostavljenosti in njihovem epidemiološkem učinku.

Kaj pa Kosovo samo?

Ena zanimivejših novejših raziskav je leta 2020 analizirala hematološke malignome na Kosovu v obdobju 1995–2015. Avtorji so ugotovili: rast incidence po vojni; in večji porast v nekaterih regijah z večjo gostoto DU streliva.[23] To je pomemben signal. V članku ga ne bomo ignorirali. Toda avtorji sami niso zaključili, da so dokazali vzročnost. Izrecno so zapisali, da rezultati: zahtevajo nadaljnjo raziskavo in ne omogočajo dokončnega sklepa o vzročni povezavi med DU in rastjo hematoloških malignomov.[23] Zakaj? Ker korelacija regije z več DU in več bolezni ne odstrani drugih možnih dejavnikov: starostne strukture; sprememb v registraciji bolezni; diagnostike; migracij; drugih vojnih onesnaževal; kajenja; virusov; gospodarskih sprememb; in drugih okoljskih dejavnikov. To je klasičen problem epidemiologije.

Kaj pa Srbija in rast raka po letu 1999?

Tudi v Srbiji obstajajo trditve, da je po bombardiranju prišlo do povečanja: levkemij, limfomov, solidnih tumorjev, ali skupne incidence raka. Toda za dokaz, da je vzrok prav DU, ni dovolj pokazati: rak je pozneje narasel. Potrebovali bi: geografsko povezavo z DU lokacijami; individualno ali vsaj dobro ocenjeno izpostavljenost; primerne kontrolne populacije; upoštevanje kajenja, staranja in diagnostike; dovolj dolgo spremljanje; in jasen biološki vzorec. Takšne robustne populacijske študije za Srbijo so omejene. Zato ta članek ne bo iz statistike raka celotne Srbije avtomatično sklepal: NATO DU je povzročil rast raka. To bi bila močnejša trditev, kot jo podatki trenutno omogočajo.

Italijanske sodbe in odškodnine: pravni standard ni epidemiološki standard

V Italiji so številni veterani vodili postopke za: odškodnine, priznanje poklicne bolezni, in status žrtve dolžnosti. V nekaterih primerih so sodišča priznala: vzročno ali so-vzročno povezavo, ali pa uporabila pravno domnevo v korist vojaka, ki je deloval v tveganem okolju.[24] To je pomembno in ga ne smemo ignorirati. Toda pravna odločitev o posameznem primeru ni isto kot: dokaz populacijske epidemiološke vzročnosti DU za določeno vrsto raka. Italijanska sodna praksa je sama precej zapletena. Leta 2024 in 2025 so italijanska upravna sodišča še vedno razpravljala:

ali mora vojak dokazati dejansko vzročno povezavo, ali zakon ustvarja domnevo v njegovo korist, in kakšno težo imajo mednarodne epidemiološke študije.[25] Zato lahko hkrati drži: vojaški veteran je upravičen do odškodnine po pravnem standardu; in znanstvena literatura še vedno ne potrjuje splošnega vzročnega učinka DU na raka v balkanskih kohortah. Leta 2018 tudi italijanska parlamentarna komisija sproži spor.

Italijanska parlamentarna komisija je leta 2018 zelo ostro kritizirala ravnanje vojaških oblasti in trdila, da je izpostavljenost DU ter drugim nevarnim dejavnikom prispevala k boleznim vojakov. Toda tudi to ni zaključilo znanstvene razprave. Eden od strokovnjakov, na katerega se je poročilo sklicevalo, je javno zanikal, da bi njegovo delo dokazovalo preprosto vzročno povezavo: DU → rak.[26] To je dober primer razlike med: politično-preiskovalnim zaključkom in epidemiološkim dokazom. Oba sta lahko pomembna. Nista pa ista stvar.

Največja napaka: govoriti samo o radioaktivnosti

V javni razpravi je beseda: uran tako močna, da vse drugo izgine. Toda pri DU je kemična toksičnost vsaj tako pomembna kot njegova radioaktivnost.[1][2] Če nekdo vdihne topno uranovo spojino v dovolj veliki količini, je glavni akutni problem lahko: ledvica. Če vdihne slabo topne drobne oksidne delce, lahko ti dolgo ostanejo v pljučih in predstavljajo: dolgotrajnejšo notranjo radiološko izpostavljenost.[2] Če penetrator ostane zakopan in počasi korodira, postane vprašanje: lokalna kontaminacija tal in potencialno vode. Zato slogan: »DU je samo malo radioaktiven, torej ni nevaren« ni znanstveno dober. Prav tako ni dober slogan: »DU je jedrsko orožje, zato mora povzročiti množični rak«.

Je osiromašeni uran jedrsko orožje? Ne v običajnem pravnem in tehničnem smislu. DU strelivo ne povzroči jedrske eksplozije. Njegov učinek temelji na: gostoti penetratorja, kinetični energiji, in lastnostih materiala ob zadetku. Toda vsebuje radioaktivni material. Zato izraz: »konvencionalno orožje z radioaktivno in kemično toksičnim materialom« opisuje problem natančneje kot: »jedrska bomba« ali »popolnoma navaden kos kovine«.

Kaj je najbolj pošten znanstveni zaključek?

Na podlagi današnjih dokazov lahko rečemo: DU je resnična lokalna okoljska kontaminacija. Na mestih zadetkov so bili najdeni: penetratorji; fragmenti; uranovi oksidi; in merljive izotopske sledi.[7][12] Neposredna ali intenzivna izpostavljenost je zdravstveno relevantna. Zato so: sanacija, odstranjevanje penetratorjev, zaščitna oprema, obveščanje ljudi, in spremljanje vode smiselni in znanstveno utemeljeni ukrepi.[7][12] Kar pa trenutno ni dokazano z dovolj močnimi podatki, je: da je uporaba DU na Balkanu povzročila široko epidemijo raka v splošnem prebivalstvu ali med veterani.[20][22] To je veliko bolj omejen zaključek. In prav ta omejenost je pomembna.

Kaj lahko po dokazih trdimo z visoko stopnjo gotovosti?

NATO je na Kosovu uporabil približno 31.000 DU nabojev. Večinoma iz topov A-10.[4][5] To predstavlja približno 9 ton DU v penetratorjih. Ocena izhaja iz približno 300 gramov DU na penetrator.[6] DU je bil uporabljen tudi na jugu Srbije in v Črni gori. UNEP je pregledal pet lokacij v Srbiji in eno v Črni gori.[12][13]

UNEP je našel dejansko lokalno kontaminacijo. Na mestih zadetkov so bili najdeni ostanki streliva in povišane lokalne meritve.[7] UNEP ni našel razširjene regionalne kontaminacije Kosova. Onesnaženje je bilo praviloma lokalizirano okoli mest zadetkov.[9][10] Penetratorji korodirajo in lahko dolgoročno onesnažujejo zemljo ali vodo. Zato je dolgoročni monitoring smiseln.[12][15] WHO DU ne obravnava kot neškodljivega materiala.

Gre za težko kovino z radiološko in kemično toksičnostjo.[1][2] Največje individualno tveganje je pri neposredni izpostavljenosti. Zlasti pri inhalaciji aerosola, ranah in neposrednem stiku z ostanki streliva.[2][3] Mednarodne epidemiološke študije veteranov niso pokazale konsistentnega splošnega povečanja raka. To velja za več evropskih kohort.[17][18][19][20] WHO/UNSCEAR trenutno ne ugotavljata prepričljive povezave DU z rakom ali prirojenimi malformacijami.

Ob priznanju metodoloških omejitev obstoječih raziskav.[22] Posamezne raziskave na Kosovu so našle možne epidemiološke signale. Toda same ne dokazujejo vzročnosti.[23] Italijanske odškodninske sodbe obstajajo. Vendar pravni dokazni standard v individualnem primeru ni enak populacijskemu epidemiološkemu dokazu.[24][25] Lokalno tveganje in splošna epidemija sta dve različni vprašanji. Prvo je dokumentirano. Drugo doslej ni prepričljivo dokazano. Kaj ostane odprto?

Največje odprto vprašanje ni: ali je DU ostal v okolju. Je. Ne: ali je lahko dovolj velika notranja doza škodljiva. Lahko je. Pravo odprto vprašanje je: koliko ljudi je dejansko prejelo zdravstveno pomembne doze oziroma lahko pri njih danes statistično zaznamo učinek, ki ga je mogoče ločiti od vseh drugih vojnih, okoljskih in življenjskih dejavnikov. Odgovor za zdaj ostaja: pri posameznih močno izpostavljenih ljudeh je previdnost upravičena; pri populaciji kot celoti pa podatki ne potrjujejo velikega, konsistentnega učinka. To ni isti stavek kot: »nič se ni zgodilo.« In tudi ne isti kot: »dokazana je epidemija zaradi urana.«

Leto 1999 je vojaško zlomilo velik del srbske infrastrukture in Beogradu odvzelo dejanski nadzor nad Kosovom. Toda Milošević ostane na oblasti še več kot leto. Naslednja velika prelomnica pride 5. oktobra 2000. Volitve. Protesti. Stavke. Rudnik Kolubara. Opozicija DOS. Vloga nevladnih organizacij. Zahodna finančna pomoč opoziciji. Otpor. Policija, ki se odloči, da ne bo več branila režima za vsako ceno. In vprašanje, ki se v Srbiji še danes interpretira na dva načina: je bil 5. oktober ljudska demokratična revolucija ali zahodno podprta menjava režima? Temu se posveti 5. oktober 2000: volitve, Otpor, tuja pomoč in padec Slobodana Miloševića.