78 dni: Natovo bombardiranje Jugoslavije 1999 — vojaški cilji, civilne žrtve in vojna na Kosovu

24. marec 1999

Zvečer 24. marca so letala zveze NATO začela napadati cilje v Zvezni republiki Jugoslaviji. Operacija je dobila ime: Operation Allied Force — Operacija Zavezniška sila. NATO je bombardiranje utemeljeval kot sredstvo za: ustavitev nasilja in represije na Kosovu; umik jugoslovanske vojske, srbske policije in paravojaških sil; vrnitev beguncev in razseljenih oseb; namestitev mednarodne varnostne sile; in politično rešitev z veliko avtonomijo Kosova.[1] Toda kot smo pokazali v Rambouillet 1999: Račak, Aneks B in pot do Natovega bombardiranja, za začetek bombardiranja ni obstajala resolucija Varnostnega sveta OZN, ki bi izrecno dovolila uporabo vojaške sile. Vprašanje, ali je bila sama odločitev za vojno pravno dovoljena, zato tukaj ni ponovno obravnavano. Osrednje vprašanje je drugo: kako je bila vojna vodena in kaj se je v teh 78 dneh zgodilo civilistom na obeh straneh.

Koliko velika je bila operacija?

Natova letala so v 78 dneh izvedla več kot 38.000 poletov. Po podatkih, ki jih je kasneje uporabljal tudi pregledni odbor tožilstva ICTY, je bilo: 38.400 vseh poletov, 10.484 napadalnih poletov, in odvrženih oziroma izstreljenih 23.614 letalskih ubojnih sredstev.[2] NATO pri tem ni izgubil nobenega pripadnika zaradi sovražnega delovanja v bojni operaciji.[1] To je bilo pomembno za način vodenja vojne. Zavezništvo je skušalo izvajati kampanjo predvsem iz zraka, z minimalnim tveganjem za svoje pilote in brez kopenske invazije. Toda manjše tveganje za napadalca lahko spremeni vprašanje tveganja za ljudi na tleh. Prav o tem bodo pozneje tekli nekateri najpomembnejši pravni spori.

Kaj je NATO hotel uničiti?

V prvi fazi so bili pomembni cilji: radarski sistemi; protiletalska obramba; vojaška poveljstva; komunikacijski sistemi; letališča; vojašnice; skladišča; in drugi objekti, povezani z jugoslovansko vojsko.[1][2] Toda kampanja se je postopoma širila. Cilji so postali tudi: mostovi; železniške povezave; ceste; rafinerije; vojaško-industrijski obrati; državne komunikacije; električno omrežje; državna ministrstva; in del medijske infrastrukture.[2] NATO je takšne cilje razlagal skozi njihov prispevek k: vojaškemu prometu; poveljstvu in nadzoru; zračni obrambi; oskrbi vojske; in delovanju državnega aparata. Kritiki pa so opozarjali, da je pri tako imenovanih objektih dvojne rabe (ang. dual-use) — objektih z vojaško in civilno funkcijo — meja med vojaškim ciljem in civilno infrastrukturo lahko izredno nevarno široka.

Elektrika: vojaška komunikacija ali pritisk na družbo? Eden najbolj neposrednih primerov je električno omrežje. NATO je uporabljal tudi grafitne oziroma prevodne bombe, katerih namen je bil začasno onesposobiti električne sisteme. Kasneje so bili napadeni tudi transformatorji in drugi objekti. Na tiskovni konferenci 25. maja je Natov tiskovni predstavnik Jamie Shea odgovoril na vprašanje, zakaj je približno 70 odstotkov države ostajalo brez elektrike in s tem tudi brez dela oskrbe z vodo. Njegov argument je bil jasen: elektrika poganja tudi vojaške sisteme poveljevanja in nadzora.[3] To pokaže logiko kampanje. Električno omrežje ni bilo napadeno samo zato, ker bi bilo električno omrežje.

NATO ga je povezoval z vojaškim delovanjem. Toda civilna posledica je bila očitna: brez elektrike ostanejo tudi domovi, bolnišnice, vodne črpalke, industrija, promet, in vsakdanje življenje. Pravno vprašanje zato ni samo: ali vojska uporablja elektriko? Ampak: ali konkretna vojaška prednost upravičuje predvidljivo civilno škodo konkretnega napada? Mostovi: ko cilj ostane vojaški, na njem pa so ljudje.

Mostovi so bili pomemben del Natovega targetiranja. Razlaga je bila logistična: most lahko uporablja vojska za premik: enot, goriva, orožja, in zalog. Toda most je hkrati civilni prostor. Po njem vozijo: vlaki, avtobusi, avtomobili, reševalna vozila, pešci. Zato je bombardiranje mostov ustvarilo več najbolj znanih civilnih tragedij operacije.

Grdeliška soteska: vlak na mostu

1. aprila je Natovo letalo napadlo železniški most čez Južno Moravo v Grdeliški soteski.

V trenutku napada je čez most peljal civilni potniški vlak. Zadela sta ga dva izstrelka. Pregledni odbor ICTY je uporabljal konzervativno številko: najmanj 10 mrtvih in najmanj 15 ranjenih.[2] Human Rights Watch je po svojem preverjanju navedel 20 mrtvih.[4] To razliko moramo ohraniti. Ni razloga, da bi zaradi potrebe po eni popolni številki izbrisali dejstvo, da različni resni viri uporabljajo različen minimum. NATO je trdil, da je bil cilj železniški most kot vojaška oskrbovalna pot in da je pilot vlak opazil prepozno.

Toda nastalo je še težje vprašanje: po prvem zadetku je bil izstreljen tudi drugi projektil. Amnesty International in Human Rights Watch sta posebej kritizirala vprašanje, ali bi moral biti napad takrat ustavljen.[5] Pregledni odbor ICTY pa je ocenil, da razpoložljivi dokazi ne kažejo stopnje lahkomiselnosti, ki bi upravičila kazensko preiskavo.[2] Isti dogodek je tako dobil dve različni pravni oceni. Đakovica: ko so vojaška vozila in begunci na isti cesti.

1. aprila so Natova letala napadla območje med Đakovico in Dečani.

Cilj so bile sile, za katere so piloti menili, da sodelujejo pri požiganju vasi in operacijah na območju. Toda zadeti so bili tudi konvoji kosovskih albanskih beguncev. ICTY-jev pregled je uporabljal oceno: 70 do 75 mrtvih civilistov, in več kot 100 ranjenih.[2] Human Rights Watch je dokumentiral približno 73 mrtvih.[6] NATO je po incidentu spremenil del pravil delovanja. Pilotom je bilo naročeno, naj pred napadom na vozila na tleh bolje vizualno potrdijo vojaško naravo cilja.[6] To je pomembno. Sprememba pravil po civilni tragediji pomeni, da je tudi zavezništvo samo priznalo, da je bilo mogoče previdnost povečati. RTS: 16 ljudi, ki niso bili Milošević.

1. aprila ob približno 2. uri zjutraj je NATO namerno bombardiral sedež Radio-televizije Srbije — RTS v središču Beograda.

Umrlo je 16 civilnih delavcev. Med njimi so bili: tehniki, varnostniki, kamerman, maskerka, programski delavci, in drugi zaposleni.[7] NATO je napad pojasnjeval z dvema argumentoma. Prvi: RTS je bil del propagandnega aparata režima. Drugi: širša televizijska in radijska infrastruktura je bila povezana s sistemom vojaških komunikacij ter poveljevanja.[2] Tu se pojavi eno najbolj pomembnih pravnih nesoglasij celotne kampanje. Pregledni odbor ICTY je ocenil, da ni dovolj razlogov za začetek kazenske preiskave.[2] Amnesty International pa je šla bistveno dlje:

napad na RTS je označila za neposreden napad na civilni objekt in po njeni pravni oceni vojni zločin.[8] Human Rights Watch je prav tako dvomil v legitimnost in sorazmernost cilja ter opozoril, da je RTS nadaljeval oddajanje že nekaj ur po napadu.[9] To je pomembno za THY-REALITY. Ne bomo napisali: »RTS je bil dokazano zakonit vojaški cilj.« In ne bomo napisali: »mednarodno sodišče je NATO obsodilo za vojni zločin.« Nobena trditev ni točna. Pravilno je: pravna ocena napada je ostala sporna; ICTY-jevo tožilstvo ni odprlo preiskave, Amnesty International pa je napad kvalificirala kot vojni zločin. Niš: kasetne bombe v mestu.

1. maja je NATO napadel letališče v Nišu.

Uporabljene so bile kasetne bombe CBU-87. Ena od bomb se je odprla prezgodaj. Podstrelivo je padlo na civilne predele mesta, med drugim v bližino bolnišničnega kompleksa in tržnice. Human Rights Watch je dokumentiral 14 mrtvih in 28 ranjenih.[10] ICTY-jev pregled je uporabljal številko 13 mrtvih in 60 ranjenih.[2] Po Nišu je ameriški predsednik Bill Clinton prepovedal nadaljnjo ameriško uporabo kasetnih bomb v kampanji. Britanska letala so jih še uporabljala.[6] Human Rights Watch je ocenil, da je bilo v devetih do štirinajstih napadih s kasetnimi bombami med vojno ubitih približno 90 do 150 civilistov.[10]

To je izredno visok delež glede na to, da so kasetne bombe predstavljale razmeroma majhen delež uporabljenega orožja. Problem ni samo trenutek eksplozije. Del podstreliva ne eksplodira. Po vojni ostane v zemlji kot nekakšna nenamerna mina. Zato se civilne žrtve takšnega orožja lahko nadaljujejo dolgo po koncu bombardiranja. Kitajsko veleposlaništvo: natančno orožje, napačna stavba.

V noči s 7. na 8. maj je ameriški bombnik B-2 z natančno vodenimi bombami zadel kitajsko veleposlaništvo v Beogradu. Umrli so trije kitajski državljani. Najmanj 15 ljudi je bilo ranjenih.[2] Ameriška vlada je kasneje predstavila podrobno razlago. Cilj naj bi bil jugoslovanski Federalni direktorat za oskrbo in nabavo, ki ga je CIA štela za legitimen vojaški cilj. Toda: cilj je bil napačno lociran; obveščevalne baze niso vsebovale pravilne lokacije novega kitajskega veleposlaništva;

in preverjanje cilja napake ni odkrilo.[11] Pet GPS-vodenih bomb je zato zadelo točno stavbo, na katero so bile usmerjene. Problem ni bila natančnost bombe. Problem je bil: napačen cilj v podatkovni verigi. Kitajska ameriške razlage ni sprejela kot prepričljive in je javno dvomila, da je šlo samo za nenamerno napako.[12] Za zgodovinsko rekonstrukcijo zato velja: ameriško priznanje napake in tehnična razlaga sta dokumentirana; kitajsko zavračanje te razlage je prav tako dokumentirano; dokazov, ki bi omogočili, da članek kot dejstvo razglasi nameren napad na veleposlaništvo, pa v pregledanem gradivu ni. Varvarin: most ob nedeljskem sejmu.

1. maja je bil napaden most čez Veliko Moravo v Varvarinu.

Bila je nedelja. V bližini je potekal trg, v cerkvi pa verski praznik. V napadu je umrlo 10 civilistov, 30 jih je bilo ranjenih, od tega 17 huje — tako dogodek povzema tudi poznejša odločitev nemškega Zveznega ustavnega sodišča.[13] Še posebej sporen je drugi napad. Po prvem zadetku so ljudje stekli proti mostu, da bi pomagali ranjenim. Nekaj minut pozneje je prišel drugi val. Human Rights Watch je ugotovil, da je NATO po incidentu spremenil pravila napadanja mostov: piloti naj mostov ne bi več napadali podnevi, ob koncih tedna, praznikih ali tržnih dneh, kadar je bila nevarnost za civiliste večja.[6] Tudi to je primer, kjer sprememba pravil po dogodku pokaže, da je bilo mogoče tveganje bolje upravljati. Koriša: eden največjih posameznih civilnih incidentov.

1. maja so Natova letala napadla območje pri vasi Koriša na Kosovu.

Umrlo je približno 48 do 87 civilistov, odvisno od vira in načina štetja.[2] NATO je trdil, da je bil cilj vojaški in da so bili civilisti morda uporabljeni kot človeški ščit. Vprašanje je ostalo močno sporno. Pregledni odbor ICTY ni priporočil kazenske preiskave. Amnesty International pa je menila, da NATO ni sprejel dovolj previdnostnih ukrepov za zaščito civilistov.[5] Ta članek zato ne bo izbral propagandne formule: »NATO je namerno bombardiral begunce.« niti: »civilne smrti so bile samo neizogibna posledica zakonitega cilja.« Dokumenti ne dovoljujejo tako preprostega sklepa. Dubrava: primer, kjer sta ista skupina mrtvih postala predmet dveh različnih zločinov.

Zapor Dubrava na Kosovu je eden najbolj poučnih primerov vojne. NATO je maja zapor bombardiral. Human Rights Watch ocenjuje, da so Natove bombe neposredno ubile približno 19 zapornikov v glavnem napadu, skupaj z nekaj dodatnimi žrtvami prejšnjega napada.[14] Jugoslovanske oblasti so pozneje Natovemu bombardiranju pripisovale bistveno večje število mrtvih. Toda po Natovem napadu so srbski zaporniški stražarji in varnostne sile po ugotovitvah Human Rights Watcha usmrtili približno 76 zapornikov.[14] To je izjemno pomembna metodološka lekcija. Če vse mrtve na lokaciji avtomatično pripišemo eni strani, dobimo propagando. Pri Dubravi imamo: civilne oziroma zaporniške žrtve Natovega bombardiranja, in ločeno poznejšo množično usmrtitev, za katero so odgovorne srbske varnostne strukture. Oboje je mogoče priznati hkrati.

Koliko civilistov je ubil NATO?

To vprašanje ima zelo različne odgovore. Jugoslovanske oblasti so v javnih izjavah uporabljale številke od približno 1.200 do 5.000 ali več mrtvih civilistov.[15] Human Rights Watch je izvedel incident-po-incident pregled in dokumentiral: 488 do 527 civilnih smrti v 90 dogodkih.[6] Pregledni odbor tožilstva ICTY je neodvisno primerjal HRW z jugoslovansko Belo knjigo. Ugotovil je, da je bila dokumentacija Bele knjige za posamezne incidente večinoma uporabna in da je vsebovala približno 495 dokumentiranih civilnih smrti in 820 ranjenih. Odbor je zato kot delovno oceno uporabljal:

približno 500 civilnih mrtvih.[2] To ne pomeni, da imamo poimenski popoln seznam vseh žrtev. Pomeni pa, da podrobna incidentna dokumentacija ne podpira javnih ocen več tisoč neposredno ubitih civilistov zaradi Natovih bomb. Za članek bomo zato uporabljali formulacijo: okoli 500 dokumentiranih civilnih smrti zaradi zračne kampanje, z jasno navedbo, da so jugoslovanske oblasti objavljale višje ocene. Ali je NATO bombardiral civiliste namenoma?

Za kampanjo kot celoto ni dokazov, da bi bil cilj: pobijanje civilnega prebivalstva. ICTY-jev pregled je opozoril na to, da je bilo v več kot 10.000 napadalnih poletih in več kot 23.000 uporabljenih letalskih sredstvih dokumentiranih okoli 500 civilnih smrti, kar po oceni odbora ne kaže na kampanjo, katere namen bi bile velike civilne žrtve.[2] Toda ta ugotovitev ne pomeni: vsi posamezni napadi so bili zakoniti. Amnesty International je ugotovila resne kršitve pravil vojne pri več incidentih.[5] Human Rights Watch je prav tako izpodbijal legitimnost nekaterih ciljev in sorazmernost nekaterih napadov.[6][9] Zato je treba razlikovati:

namen celotne kampanje od zakonitosti konkretnega napada. Možno je, da kampanja ni bila usmerjena v civiliste kot take, hkrati pa so posamezni napadi lahko bili nezakoniti ali izvedeni z nezadostno previdnostjo.

Zakaj ICTY ni preiskoval Nata?

Po vojni je tožilstvo ICTY ustanovilo odbor za pregled obtožb proti Natu. Odbor je pregledal: Natove javne dokumente; jugoslovansko Belo knjigo; gradivo Human Rights Watcha; Amnesty International; okoljska poročila; in odgovore Nata.[2] Na koncu je priporočil: naj tožilstvo ne začne kazenske preiskave. To je pogosto interpretirano kot: »ICTY je razsodil, da je bilo vse Natovo bombardiranje zakonito.« To ni natančno. Odbor: ni bil sodni senat; ni opravil popolne preiskave vsake bombe;

ni zaslišal ljudi, ki so načrtovali in izvajali vse napade; ni obiskal Jugoslavije v okviru lastne terenske preiskave; in je sam zapisal, da so bili nekateri Natovi odgovori na konkretna vprašanja splošni ter nepopolni.[2] Njegov sklep je bil ožji: razpoložljivo gradivo po njegovem mnenju ni dajalo dovolj podlage za kazenski pregon posameznikov pred ICTY. To ni isto kot splošna oprostilna sodba o vsakem napadu.

Industrija, rafinerije in okolje

NATO je bombardiral tudi: Pančevo; Novi Sad; Kragujevac; Bor; in druge industrijske lokacije.[16] Posebej občutljivi so bili: petrokemični obrati; rafinerije; skladišča nevarnih snovi; in energetska infrastruktura. Po vojni je Program OZN za okolje — UNEP — opravil terenski pregled. Njegov zaključek je bil dvojen. Ni našel dokaza o: okoljski katastrofi, ki bi prizadela celoten Balkan. Je pa ugotovil resno lokalno onesnaženje in štiri pomembne okoljske vroče točke: Pančevo, Kragujevac, Novi Sad, in Bor.[16] Del onesnaženja je obstajal že pred vojno. Del je bil neposredno povezan s posledicami napadov. To je veliko natančnejša slika od dveh propagandnih skrajnosti: »bombardiranje je ekološko uničilo Balkan« in »okoljske škode praktično ni bilo.« Obe sta preširoki.

Medtem na Kosovu: vojna na tleh postane bistveno hujša

Če bi ta članek govoril samo o Natovih bombah, bi izpustil tisto, zaradi česar je bila operacija politično utemeljevana. Na Kosovu se je istočasno začela največja kampanja izgona prebivalstva v konfliktu. Human Rights Watch je ugotovil, da se je velika vladna ofenziva začela 20. marca, štiri dni pred začetkom Natovega bombardiranja.[17] Po začetku bombardiranja se je nasilje dramatično razširilo. To časovno zaporedje je pomembno. Ne dovoljuje preprostega stavka: »NATO je z bombardiranjem ustvaril iz nič kampanjo izgona.« Toda tudi ne dovoljuje:

»bombardiranje ni imelo nobenega vpliva na intenzivnost.« Britanski parlamentarni odbor je pozneje ocenil, da so bili srbski/jugoslovanski ukrepi proti kosovskim Albancem že pripravljeni, vendar sta umik opazovalcev OVSE in začetek Natovih napadov prispevala k njihovi intenzifikaciji.[18] To je previdna, vendar pomembna formulacija. ali 850.000?

Tudi pri izgonu kosovskih Albancev obstajajo različni številski okviri. ICTY je v procesu Milutinović/Šainović in drugi ugotovil, da so namerna dejanja jugoslovanskih in srbskih sil povzročila odhod najmanj 700.000 kosovskih Albancev v obdobju od konca marca do začetka junija 1999.[19] Human Rights Watch je s pomočjo podatkov UNHCR in lastne dokumentacije navajal: 862.979 pregnanih iz Kosova in več sto tisoč dodatno notranje razseljenih.[17] Razlika ni nujno protislovje. Sodna številka je konzervativni dokazni minimum v določenem pravnem okviru. Humanitarna statistika skuša zajeti celoten tok prebivalstva.

Za članek je zato dovolj: več kot 700.000 — in po širših humanitarnih ocenah več kot 850.000 — kosovskih Albancev je bilo med kampanjo pregnanih iz Kosova. Ali so ljudje bežali pred Natovimi bombami ali jih je izganjala država?

To je bilo eno ključnih propagandnih vprašanj leta 1999. Beograd je trdil, da množično begunstvo povzroča bombardiranje in spopadi. Del ljudi je nedvomno bežal tudi pred: bombami; fronto; strahom; in splošnim vojnim kaosom. Toda sodne ugotovitve ne dovoljujejo razlage, da je bilo to glavno pojasnilo množičnega eksodusa. Pritožbeni senat ICTY je potrdil, da so v vseh 13 občinah, ki jih je obravnaval proces, sile ZRJ in Srbije namerno in prisilno premikale kosovske albanske civiliste.[20] Med temi operacijami so bile ugotovljene tudi: množične usmrtitve; spolno nasilje;

uničevanje in poškodovanje mošej; ropanje; uničevanje identifikacijskih dokumentov; in uničevanje stanovanjskih objektov.[20] Sodišče je potrdilo obstoj skupnega kriminalnega projekta pri več visokih funkcionarjih, katerega cilj je bil prisilno spremeniti etnično razmerje in ohraniti oblast nad Kosovom.[20] Zato je formulacija: »Albanci so samo bežali pred Natovimi bombami« v nasprotju z ugotovljenimi dokazi.

Operacija Podkev: uporabna zgodba, slab temelj dokaza

Med bombardiranjem je nemška vlada predstavila obveščevalne informacije o domnevnem načrtu Operation Horseshoe / Hufeisen / Podkev. Po javni razlagi naj bi šlo za vnaprej pripravljen srbski oziroma jugoslovanski načrt sistematičnega izgona kosovskih Albancev. Dokument je postal zelo učinkovit politični argument. Toda po vojni se je okoli njega odprl resen spor. Britanski parlamentarni Odbor za zunanje zadeve je ugotovil, da je bila avtentičnost in celo izvor samega imena operacije sporna. Nekateri vojaški strokovnjaki so trdili, da je nemško ministrstvo iz bolj splošnega obveščevalnega opisa oblikovalo bolj določen »načrt«, kot ga je dejansko imelo.[18] Najpomembnejši zaključek pa je drug. Odbor je zapisal:

ne glede na to, ali je Operation Horseshoe v konkretni predstavljeni obliki res obstajala, so dokazi pokazali organizirane elemente kampanje izgona.[18] Tudi poznejše sodbe ICTY so brez potrebe po dokumentu »Horseshoe« ugotovile organizirano kampanjo prisilnega razseljevanja.[20] Zato Podkev ni nujna za dokazovanje zločinov. In prav zato je ne bomo uporabljali kot temelj zgodbe. Začetek bombardiranja nasilja ni takoj ustavil.

To je neprijetno dejstvo za humanitarno argumentacijo. Če je bil cilj zaščititi kosovske Albance, so se prvi tedni po 24. marcu zanje spremenili v najhujšo fazo vojne. Human Rights Watch je dokumentiral: množične izgone; poboje; ropanje; posilstva; zažiganje vasi; uničevanje dokumentov; in organiziran transport ljudi proti mejam.[17] To ne dokazuje: NATO je povzročil zločine. Odločitev za posamezne izgone in poboje so sprejemale oziroma izvajale srbske in jugoslovanske sile ter povezane paravojaške enote. Pomeni pa: zračni napadi niso imeli sposobnosti takoj zaščititi ljudi na tleh. V prvih tednih je bilo ravno obratno: civilna katastrofa se je močno povečala.

NATO in OVK: vojaška razmerja se med vojno spreminjajo. OVK je bila ob začetku Natove kampanje ena od strani notranjega konflikta. NATO formalno ni vstopil v vojno kot njena zračna sila. V praksi pa so se interesi vse bolj prekrivali. OVK se je borila proti srbsko-jugoslovanskim silam. NATO je napadal iste sile iz zraka. Kosovski albanski borci so lahko: opazovali premike; poročali o ciljih; vezali nasprotnikove enote; in izkoristili pritisk bombardiranja. To ne pomeni, da je obstajala popolna skupna poveljniška struktura. Pomeni pa, da ob koncu vojne OVK ni več mogoče razumeti ločeno od zračnega pritiska, ki ga je NATO izvajal nad njenim nasprotnikom. Tudi OVK je izvajala zločine.

Kot smo pokazali že v Kosovo pred 1999: avtonomija, represija, paralelna družba in pot od Rugove do OVK, OVK ni bila samo žrtev državne represije. Dokumentirani so: ugrabitve; umori; nezakonito pridržanje; in napadi na Srbe, Rome ter Albance, označene za sodelavce.[17] Po umiku srbskih in jugoslovanskih sil junija se je začel še nov val nasilja. Human Rights Watch je dokumentiral maščevalne napade na: Srbe; Rome; in druge manjšine, v času, ko je KFOR že prevzemal nadzor.[21] To je pomembno za konec ta članek. Poraz ene represivne strukture ni sam po sebi ustvaril varne večetnične družbe. Nasilje je zamenjalo smer.

Kdaj se vojna konča?

Začetek junija prinese diplomatski preobrat.

1. junija jugoslovansko vodstvo sprejme načela, ki jih v Beograd prineseta:

Martti Ahtisaari, in ruski posrednik Viktor Černomirdin.[22]

1. junija je v Kumanovu podpisan Vojaško-tehnični sporazum med predstavniki ZRJ/Srbije in mednarodne varnostne sile KFOR.[23]

Dogovor določa: umik jugoslovanskih in srbskih vojaških, policijskih ter drugih varnostnih sil iz Kosova; in prihod mednarodne varnostne sile.

1. junija Varnostni svet sprejme Resolucijo 1244.

S 14 glasovi za, brez glasu proti in z enim vzdržanim glasom Kitajske odobri: mednarodno varnostno prisotnost; civilno upravo OZN; umik srbskih/jugoslovanskih sil; demilitarizacijo OVK; vrnitev beguncev; in proces velike samouprave Kosova, hkrati pa ponovno potrdi suverenost in ozemeljsko celovitost ZRJ.[22] NATO nato bombardiranje suspendira.

1. junija začne KFOR vstopati na Kosovo.[1]

Je NATO zmagal zaradi bomb? To vprašanje nima samo enega odgovora. NATO svojo zgodovino operacije razlaga tako: zavezniška enotnost in 78 dni pritiska sta Miloševića prisilila, da je sprejel zahteve mednarodne skupnosti.[1] Toda na odločitev so vplivali tudi: ruska diplomacija; pogajanja Ahtisaari–Černomirdin; grožnja nadaljnje eskalacije; uničevanje infrastrukture; vojaške izgube in omejitve; politična izolacija; ter možnost prihodnje kopenske operacije, čeprav ta nikoli ni postala dejanska invazija. Zato je natančneje reči: zračna kampanja je bila osrednji element vojaškega pritiska, vendar končni dogovor ni bil rezultat ene same bombe ali enega samega političnega dejavnika.

Je sporazum junija isti kot Rambouillet? Ne povsem. Končni okvir je ohranil nekatere ključne cilje zahodne politike: umik srbskih in jugoslovanskih sil; mednarodno varnostno prisotnost; vrnitev beguncev; široko samoupravo Kosova.[22] Toda pravna osnova je bila zdaj drugačna. Resolucija 1244 je izrecno dala mandat Varnostnega sveta OZN mednarodni civilni in varnostni prisotnosti. In kot smo pokazali v Rambouillet 1999: Račak, Aneks B in pot do Natovega bombardiranja, junijska ureditev ni preprosto prepisala Rambouilletovega Aneksa B z njegovimi zelo širokimi pravicami Nata po celotni ZRJ. To je pomembna razlika. Kaj je bombardiranje doseglo?

Do junija: jugoslovanske in srbske varnostne sile zapustijo Kosovo; KFOR vstopi; begunci se začnejo množično vračati; Kosovo pride pod začasno upravo OZN; OVK se mora demilitarizirati.[22] To so konkretni rezultati. Toda cena je bila prav tako konkretna: okoli 500 dokumentiranih civilnih smrti zaradi bombardiranja; uničena infrastruktura; lokalno resno okoljsko onesnaženje; velika gospodarska škoda; in 78 dni vojne za prebivalstvo Srbije, Črne gore in Kosova.[2][6][16] Istočasno so srbske in jugoslovanske sile izvedle kampanjo, zaradi katere je bilo: najmanj 700.000, po širših humanitarnih ocenah več kot 850.000, kosovskih Albancev pregnanih iz pokrajine.[17][19] Stotine civilistov so bile po sodno ugotovljenih primerih ubite.[20] To sta dve različni vrsti odgovornosti. Ena ne briše druge.

Najpomembnejša napaka: tekmovanje, katere žrtve »štejejo«. V političnem spominu se zgodba pogosto spremeni v tekmovanje. Ena stran pokaže: RTS; Grdelico; Niš; Varvarin; kitajsko veleposlaništvo; in reče: to je edina prava zgodba leta 1999. Druga pokaže: izgone; poboje; sežgane vasi; begunske kolone; in reče: vse ostalo je samo odvračanje pozornosti. Takšna logika je napačna. Civilist, ubit v stavbi RTS, ni manj civilist zato, ker so srbske sile izganjale Albance. Kosovski Albanec, prisilno pregnan čez mejo, ni manj žrtev zato, ker je NATO bombardiral most v Srbiji. Zgodovina ne potrebuje izmenjave žrtev. Potrebuje ločevanje odgovornosti.

Kaj lahko po dokazih trdimo z visoko stopnjo gotovosti?

Bombardiranje je trajalo 78 dni. Od 24. marca do suspenza 10. junija 1999.[1] NATO je izvedel več kot 38.000 poletov in več kot 10.000 napadalnih poletov. ICTY-jev pregled uporablja podatke 38.400 poletov, 10.484 napadalnih poletov in 23.614 uporabljenih zračnih sredstev.[2] Tarče niso bile samo neposredno bojne enote. Napadeni so bili tudi komunikacije, mostovi, energetika, industrija in RTS. Približno 500 civilnih smrti zaradi Natovih napadov je dobro dokumentiranih.

HRW: 488–527; ICTY-jev pregled: okoli 500.[2][6] Javne jugoslovanske ocene so bile bistveno višje. Najpogosteje približno 1.200 do 5.000 ali več.[15] Podrobna incidentna dokumentacija teh višjih številk ne potrjuje. To ne pomeni, da je vsak primer popolnoma razrešen. Posamezni Natovi napadi ostajajo pravno sporni. Amnesty International je pri več napadih ugotovila resne kršitve humanitarnega prava in napad na RTS označila kot vojni zločin.[5][8] ICTY-jevo tožilstvo ni začelo kazenske preiskave Nata.

Toda pregledni odbor ni izdal splošne sodbe, da je bil vsak napad zakonit.[2] Kasetne bombe so povzročile nesorazmerno velik delež civilnih žrtev. Human Rights Watch ocenjuje približno 90–150 civilnih smrti zaradi njihove uporabe med vojno.[10] Kitajsko veleposlaništvo je bilo po ameriški uradni razlagi zadeto zaradi verige napak pri določanju cilja. Kitajska te razlage ni sprejela kot prepričljive.[11][12] Industrijski napadi so povzročili resno lokalno onesnaženje.

UNEP ni ugotovil celobalkanske okoljske katastrofe, je pa opredelil štiri pomembne kontaminirane vroče točke.[16] Velika kampanja izgona kosovskih Albancev se je začela pred prvo Natovo bombo. HRW jo datira od približno 20. marca.[17] Po začetku bombardiranja se je kampanja dramatično intenzivirala. O vzročni povezavi je mogoče razpravljati; časovna eskalacija je dobro dokumentirana.[17][18] Več kot 700.000 kosovskih Albancev je bilo prisilno pregnanih iz Kosova. ICTY je ugotovil najmanj 700.000; širše humanitarne ocene presegajo 850.000.[17][19]

Sodbe ICTY so potrdile organizirano prisilno razseljevanje in druge zločine srbskih/jugoslovanskih sil. Vključujejo deportacijo, prisilne premestitve, umore, spolno nasilje in uničevanje verskih objektov.[20] Sporna »Operacija Podkev« ni potrebna za dokazovanje organiziranosti izgona. Avtentičnost konkretnega dokumenta je bila sporna, poznejše sodne ugotovitve pa so organizirano kampanjo ugotovile neodvisno od njega.[18][20] OVK je prav tako izvajala zločine. In po prihodu KFOR so Srbi, Romi in drugi postali žrtve maščevalnega nasilja.[21]

Kaj se zgodi z Jugoslavijo po letu 1999?

Kosovo je po juniju formalno še vedno umeščeno v okvir ZRJ po Resoluciji 1244. V praksi pa: Beograd izgubi neposredno oblast nad pokrajino; UNMIK prevzame civilno upravo; KFOR varnost; albanske institucije se začnejo vračati iz paralelnega sveta v dejansko javno oblast. Za Srbijo in preostalo Jugoslavijo pa leto 1999 pomeni še nekaj drugega. Bombardiranje je poškodovalo: promet; energetiko; industrijo; in gospodarsko infrastrukturo. Vprašanje dolgoročnih posledic orožja in okolja ostaja. Posebej: osiromašeni uran. Koliko ga je bilo uporabljenega?

Kje? Kaj so ugotovile meritve OZN? Ali obstaja dokaz za povečanje raka? Kaj je »balkanski sindrom«? In kje se znanost konča ter politična interpretacija začne? Temu je namenjen Osiromašeni uran po letu 1999: kaj je NATO uporabil, kaj je našel UNEP in kaj dejansko vemo o zdravstvenem tveganju