Bosna 1992–1995: od obleganja Sarajeva do Daytona — tri vojske, etnično čiščenje, hrvaško-bošnjaška vojna, varna območja, NATO in konec vojne

Tri vojske — toda ne tri enake zgodbe

Do druge polovice leta 1992 so na ozemlju Bosne in Hercegovine delovale tri glavne organizirane vojaške strukture: Vojska Republike Srpske — VRS, Armija Republike Bosne in Hercegovine — ARBiH in Hrvatsko vijeće obrane — HVO. Poleg njih so delovale policijske in posebne enote, lokalne oborožene skupine, paravojaške formacije in tuji prostovoljci. Zakaj ni dovolj reči samo »državljanska vojna«?

Ker je konflikt imel hkrati notranjo komponento, močno zunanjo vojaško, logistično in politično podporo posameznim stranem in širšo povezavo z razpadom Jugoslavije in vojno na Hrvaškem. Sodišča so v različnih postopkih pravno analizirala naravo konflikta glede na čas, območje in povezave posameznih sil z zunanjimi državami. Ta članek zato ne uporablja ene politične etikete kot nadomestilo za: konkretno analizo akterjev in dejanj.

Bosanski Srbi: od politične teritorializacije do vojaškega nadzora

Vojska Republike Srpske je nastala iz struktur nekdanje JLA v BiH, lokalnih srbskih teritorialnih in vojaških struktur in političnega projekta bosanskosrbskega vodstva. Do sredine 1992 je obvladovala velik del Bosne in Hercegovine. Kaj je pravnomočno ugotovljeno?

V pravnomočni zadevi Radovana Karadžića je bilo potrjeno njegovo sodelovanje v tako imenovanem: Overarching JCE katerega skupni cilj je bil trajno odstraniti bosanske Muslimane/Bošnjake in bosanske Hrvate z območij, ki so jih bosanski Srbi zahtevali zase.[1] IRMCT je potrdil njegove obsodbe za pregon, iztrebljanje, umor, deportacijo in prisilno premestitev. ter druge zločine.[1] Podobno je pravnomočna sodba Ratku Mladiću potrdila njegovo odgovornost za širši JCE odstranjevanja Bošnjakov in Hrvatov z zahtevanih ozemelj ter za Sarajevo, zajetje talcev in Srebrenico.[2]

»Etnično čiščenje« ni samo medijski izraz. V vojni v BiH je izraz: ethnic cleansing — etnično čiščenje postal opis politike spreminjanja etnične sestave ozemlja z izgonom, deportacijami, prisilnimi premestitvami, zapiranjem, nasiljem, umori in uničevanjem domov. Varnostni svet OZN je izraz uporabljal že med samo vojno.[3] Prijedor je eden najbolj dokumentiranih primerov.

Po prevzemu Prijedora leta 1992 so bili nesrbski prebivalci aretirani, zapirani, pretepani, mučeni, ubijani in deportirani. ICTY je v več pravnomočnih postopkih obravnaval Omarsko, Keraterm, Trnopolje in druge kraje v občini[4]. V zadevi Stakić je sodišče ugotovilo množične poboje in pregon nesrbskega prebivalstva; več deset tisoč ljudi je zapustilo območje ali bilo deportiranih.[5]

Toda pravna kvalifikacija ni pri vseh zločinih enaka. To je nujna varovalka. Za množične zločine v več bosanskih občinah so bile izrečene pravnomočne obsodbe za pregon, iztrebljanje, umor, deportacijo in prisilno premestitev. Toda v primerih Karadžić in Mladić ni bila pravnomočno potrjena obsodba za: genocid v občinah iz leta 1992.[1][2] Genocidna obsodba v njunih pravnomočnih sodbah se nanaša na: Srebrenico leta 1995. To razliko moramo ohraniti.

Sarajevo: vojna v mestu, ki ni moglo pobegniti

Sarajevo je postalo najbolj trajen simbol bosanske vojne. Mesto je bilo več let obkoljeno, obstreljevano, izpostavljeno ostrostrelcem in odvisno od humanitarne oskrbe. ICTY je pravnomočno potrdil kampanjo teroriziranja civilistov. Stanislav Galić, nekdanji poveljnik Sarajevsko-romanijskega korpusa VRS, je bil na pritožbi obsojen na: dosmrtni zapor.[6] Pritožbeno vijeće je potrdilo, da je bila proti civilnemu prebivalstvu Sarajeva izvedena: kampanja ostrostrelskega delovanja in granatiranja, katere primarni namen je bil širjenje terorja med civilisti.[6] Sodišče je ugotovilo, da so bili civilisti napadani na pogrebih, v tramvajih in avtobusih, med prinašanjem vode, na tržnicah in med vsakodnevnimi opravili[6].

Dragomir Milošević nadaljuje obdobje obleganja. Po Galiću je Sarajevsko-romanijskemu korpusu poveljeval Dragomir Milošević. Na pritožbi je bil obsojen na: 29 let zapora za več kaznivih dejanj v kampanji granatiranja in ostrostrelskega napadanja civilistov.[7] Prva eksplozija — 5. februar 1994. V Galićevi zadevi je večina prvostopenjskega vijeća ugotovila, da je minometna granata, ki je zadela tržnico Markale in ubila približno 60 ljudi, prišla z območja pod nadzorom SRK.[8] Galićeva pravnomočna obsodba za širšo kampanjo teroriziranja civilistov je ostala potrjena.[6]

Druga eksplozija — 28. avgust 1995. Prvostopenjsko vijeće v zadevi Dragomir Milošević je ugotovilo, da je granato na Markale izstrelil SRK.[9] Pritožbeno vijeće je Miloševićevo osebno odgovornost za ta konkretni incident razveljavilo, ker je bil takrat na zdravljenju v Beogradu in je operativno poveljevanje izvajal njegov namestnik. Pomembno pa je: pritožbeno vijeće ni razveljavilo prvostopenjske ugotovitve o izvoru granate; razveljavilo je Miloševićevo individualno odgovornost za ta incident.[7] To je natančna pravna razlika.

Mednarodna skupnost poskuša vojno ustaviti z mirovnimi načrti

Vance-Owenov načrt iz leta 1993 je poskušal ohraniti Bosno in Hercegovino, hkrati pa jo notranje reorganizirati v province.[10] Varnostni svet je aprila 1993 izrazil resno zaskrbljenost, ker bosanskosrbska stran ni sprejela začasnega sporazuma in predlaganega zemljevida. ter jo pozval, naj načrt sprejme v celoti.[3] Zakaj načrti niso ustavili vojne? Ker zemljevid ni bil samo: tehnični kompromis. Odločal je kdo bo nadzoroval mesta, komunikacijske poti, industrijo, podeželje in ozemlja, na katerih so bile skupnosti že nasilno premeščene. Ko vojaška realnost na terenu ni ustrezala političnemu predlogu, je bil pritisk za nadaljevanje vojne velik.

1993: vojna dobi še drugo fronto — HVO proti ARBiH

Bosanski Hrvati in Bošnjaki so leta 1992 marsikje sodelovali proti VRS. Toda politične in ozemeljske napetosti med Herceg-Bosno/HVO in vlado v Sarajevu/ARBiH. so se v letu 1993 razvile v odprto vojno. Lašvanska dolina in Ahmići.

1. aprila 1993 so bile v Ahmićih in okoliških vaseh izvedene operacije HVO, v katerih je bilo ubitih več kot:

100 bošnjaških civilistov.[11] ICTY je v pravnomočni sodbi Dariju Kordiću potrdil 25-letno kazen in ugotovitev, da je kot odgovorni regionalni politik načrtoval in spodbujal. zločine v Ahmićih, usmerjene v: etnično čiščenje območja.[11] Prlić in drugi: širši pravnomočni okvir Herceg-Bosne. Leta 2017 je ICTY izdal pravnomočno sodbo šestim visokim političnim in vojaškim funkcionarjem Herceg-Bosne/HVO.[12] Pritožbeno vijeće je potrdilo skoraj vse ključne obsodbe za dogodke med 1992 in 1994 na več območjih Bosne in Hercegovine. Pravnomočne kazni so ostale:

• Jadranko Prlić — 25 let;
• Bruno Stojić — 20 let;
• Slobodan Praljak — 20 let;
• Milivoj Petković — 20 let;
• Valentin Ćorić — 16 let;
• Berislav Pušić — 10 let.[12]

Kaj je pomembno za ta članek? Pravnomočna sodna evidenca dokumentira pregone, nezakonite zapore, prisilne premestitve, umore in uničevanje nad Bošnjaki in drugimi nehrvati na območjih pod HVO/Herceg-Bosna strukturami.[12] To pomeni, da bosanske vojne ni mogoče pravilno opisati kot: samo vojno VRS proti ARBiH. Med letoma 1993 in začetkom 1994 je obstajala: resnična hrvaško-bošnjaška vojna z lastno mrežo zločinov. Tudi pripadniki in strukture ARBiH so storili vojne zločine.

To je prav tako dokumentirano. V zadevi Čelebići so bile pravnomočno obravnavane usmrtitve, mučenje in nečloveško ravnanje nad srbskimi zaporniki v taborišču, ki so ga upravljale bosansko-muslimanske in bosansko-hrvaške sile na območju Konjica.[13] Več odgovornih oseb je bilo obsojenih. Srednja Bosna. V zadevi Hadžihasanović in Kubura so bile na pritožbi delno potrjene obsodbe poveljnikov ARBiH zaradi opustitve preprečevanja oziroma kaznovanja določenih zločinov podrejenih, vključno z okrutnim ravnanjem, umori in plenjenjem[14]. Pritožbeno vijeće pa je hkrati razveljavilo del ugotovitev, med drugim glede učinkovitega poveljevanja nad odredom El Mudžahid.[14]

»Zločini vseh strani« ne pomeni »vse strani so storile enake zločine v enakem obsegu«. To razlikovanje je ključno. Sodno je dokumentirano da so pripadniki vseh glavnih konfliktnih strani storili vojne zločine in da so bile žrtve vseh treh glavnih narodnih skupnosti. Toda iz tega ne sledi: simetrija obsega, politike, organizacije ali ciljev. Pravnomočne sodbe Karadžiću in Mladiću posebej potrjujejo širši načrt trajnega odstranjevanja Bošnjakov in Hrvatov z območij, ki so jih zahtevale bosanskosrbske oblasti.[1][2] To je druga raven od: posameznega ali lokalnega kaznivega dejanja določene enote.

Washington 1994: iz treh glavnih vojskujočih struktur ponovno dve glavni koaliciji

Marca 1994 je bil v Washingtonu dosežen dogovor o ustanovitvi: Federacije Bosne in Hercegovine na območjih z večinskim bošnjaškim in hrvaškim prebivalstvom.[15] Dogovor je politično končal glavni hrvaško-bošnjaški konflikt. Kaj je s tem nastalo? HVO in ARBiH nista preprosto postala: ena vojska čez noč. Toda politično sta prešla iz medsebojne vojne v zavezništvo, federativni okvir in skupnejši odpor proti VRS. To je dramatično spremenilo strukturo konflikta.

Varna območja: dobra ideja brez popolnega vojaškega jamstva

Aprila 1993 je Varnostni svet razglasil: Srebrenico in okolico za varno območje.[16] Maja je Resolucija 824 status razširila na Sarajevo, Tuzlo, Žepo, Goražde, Bihać in Srebrenico[17]. Kaj je »safe area« dejansko pomenilo? Resolucija 824 je zahtevala da so območja brez oboroženih napadov in sovražnih dejanj, umik bosanskosrbskih sil na razdaljo, kjer ne predstavljajo nevarnosti in prost dostop UNPROFOR in humanitarnih organizacij[17]. Resolucija 836 je nato mandat UNPROFOR razširila, da bi odvračal napade, spremljal premirje, zasedel nekatere ključne točke in pomagal pri humanitarni oskrbi[18].

»Varno območje« ni pomenilo neomejene vojaške zaščite. To ni bila: klasična okupirana zaščitna cona z dovolj silami, ki bi fizično preprečile vsak napad. Mandat je bil omejen, odvisen od sodelovanja strani, povezan z mednarodnimi političnimi odločitvami in pri uporabi zračne sile vezan na večstopenjski proces. To se je leta 1995 izkazalo za usodno.

1994: NATO prvič v zgodovini odpre ogenj v boju

NATO je od aprila 1993 izvajal: Operation Deny Flight za uveljavljanje prepovedi vojaških poletov nad BiH.[19]

1. februarja 1994 so Natova letala sestrelila štiri letala bosanskih Srbov, ki so kršila prepoved letenja.

To je bil: prvi bojni spopad v zgodovini Nata.[19] Goražde, Sarajevo in postopno širjenje uporabe zračne sile. NATO je v naslednjih mesecih izvajal close air support za UNPROFOR in omejene letalske napade na vojaške cilje. v povezavi z napadi na varna območja.[19] Toda zračna sila je bila še vedno uporabljana: omejeno in politično nadzorovano.

Maj–junij 1995: zajetje pripadnikov OZN kot talcev. Po Natovih zračnih napadih maja 1995 so bosanskosrbske sile zajele pripadnike OZN in jih uporabile za odvračanje nadaljnjih napadov. Pravnomočna sodba Karadžiću potrjuje njegovo odgovornost za: Hostages JCE katerega cilj je bil zajeti osebje OZN in tako prisiliti NATO, naj se vzdrži nadaljnjih zračnih napadov.[1] Tudi Mladićeva pravnomočna sodba je ta del obsodbe potrdila.[2]

Julij 1995: Srebrenica pade

1. julija 1995 je VRS zavzela:

Srebrenico. V dnevih po padcu so bile ženske, otroci in starejši prisilno premeščeni, na tisoče bošnjaških moških in fantov pa je bilo zajetih in ubitih. Pravni status. Pravnomočne sodbe mednarodnih sodišč so poboje v Srebrenici opredelile kot: genocid.[1][2] Ta članek pri tem ostane. Ne odpira vseh predhodnih napadov okoli enklave, vprašanja demilitarizacije, Nasera Orića, Meholjićevega pričevanja, Clinton/Izetbegović trditve in dokumentarca A Town Betrayed. Vse to je: Srebrenica 1995: kaj je dokazano, kaj je sporno in kaj dokumenti dejansko povedo

Pomembno je že zdaj ločiti obstoj zločina od individualne kazenske odgovornosti. ICTY je Nasera Orića leta 2008 pravnomočno oprostil.[20] Pritožbeno vijeće je hkrati izrecno poudarilo, da ni dvomilo, da so bili nad srbskimi zaporniki v Srebrenici storjeni hudi zločini, temveč da individualna odgovornost Orića za te zločine ni bila dokazana po zahtevanem standardu.[20] Ta razlika je pomembna tudi za ločen pregled Srebrenice: obstoj zločina ≠ avtomatična odgovornost posameznega obtoženca.

Po Srebrenici pade tudi Žepa. Po Srebrenici je bosanskosrbska vojska zavzela še: Žepo. S tem je postalo jasno, da sistem varnih območij v vzhodni Bosni: ne more sam po sebi preprečiti vojaškega zavzetja. Mednarodni pritisk za spremembo politike je naraščal.

Datum: 28. avgust 1995: druga eksplozija na Markalah

Na tržnici Markale je bilo 28. avgusta ubitih: 34 civilistov in ranjenih: 78.[9] Prvostopenjsko vijeće v zadevi Dragomir Milošević je ugotovilo, da je bila granata izstreljena s položajev SRK. Kot že navedeno pritožbeno vijeće je razveljavilo Miloševićevo osebno odgovornost za incident zaradi njegove odsotnosti, ni pa razveljavilo ugotovitve o izvoru granate.[7] Operation Deliberate Force.

1. avgusta 1995 je NATO začel:

Operation Deliberate Force. Tarče so bile predvsem bosanskosrbske poveljniške strukture, komunikacije, skladišča streliva in sistemi zračne obrambe[19]. Kampanja je trajala približno: 12 dni.[21] Kaj je bil uradni cilj? NATO je javno zahteval konec napadov na Sarajevo in druga varna območja, umik bosanskosrbskega težkega orožja iz območja izključitve okoli Sarajeva, svobodo gibanja za OZN in humanitarne organizacije in uporabo sarajevskega letališča[22]. Je NATO sam končal vojno?

Ne. To bi bilo preveč poenostavljeno. Leta 1995 so se hkrati zgodili hrvaška Operacija Nevihta, napredovanje hrvaških in HVO sil v zahodni Bosni, napredovanje ARBiH, Natovi zračni napadi, ameriška diplomatska ofenziva in spreminjanje odnosa Beograda do bosanskosrbskega vodstva. NATO sam pravi, da je Deliberate Force: pomagal spremeniti vojaško ravnotežje in ustvariti pogoje za mirovni sporazum.[21] To je močnejša in natančnejša formulacija kot: »NATO je sam zmagal vojno«.

Vojaško ravnotežje se poleti in jeseni 1995 spremeni. Po Nevihti in Natovih napadih so se sile Federacije in Hrvaške premikale proti zahodni Bosni, Banja Luki in drugim območjem pod nadzorom VRS. Republika Srpska je izgubljala ozemlje. Toda popoln vojaški poraz VRS se: ni zgodil. Vojna se je ustavila v trenutku, ko je bilo novo ravnotežje: dovolj spremenjeno, da je kompromis postal sprejemljivejši od nadaljevanja vojne.

Diplomacija: od vojaškega pritiska do okvirnih načel

Septembra 1995 so strani dosegle osnovna načela prihodnje ureditve. Bosna in Hercegovina naj bi ostala: ena mednarodno priznana država z dvema entitetama:

• Federacijo Bosne in Hercegovine;
• Republiko Srbsko.[23]

To je bilo jedro kompromisa. Datum: 5. oktober: dogovor o prekinitvi ognja.

1. oktobra 1995 so se strani dogovorile o prekinitvi ognja, ki je ustvarila pogoje za:

mirovna pogajanja v ZDA.[24] OZN navaja, da so se večji boji končali: 11. oktobra 1995.[24] Dayton — november 1995. Pogajanja so potekala v: Wright-Patterson Air Force Base pri Daytonu v Ohiu.

1. novembra je bil:

General Framework Agreement for Peace in Bosnia and Herzegovina parafiran.[23]

1. decembra je bil sporazum formalno podpisan v:

Parizu.[24] Kdo je podpisal? Glavne države pogodbenice so bile Republika Bosna in Hercegovina, Republika Hrvaška in Zvezna republika Jugoslavija[23]. Beograd je pri delih sporazuma nastopal tudi v imenu Republike Srpske na podlagi predhodnega pooblastila.[23] Dayton ohrani Bosno — toda jo tudi notranje razdeli. Sporazum je ohranil: mednarodno kontinuiteto in zunanje meje Bosne in Hercegovine.[25] Hkrati je ustvaril dve entiteti:

• Federacijo Bosne in Hercegovine;
• Republiko Srpsko.[25]

Država je dobila skupne institucije, med drugim predsedstvo, parlament, ustavno sodišče in področja skupne zunanje, monetarne in druge politike[25]. Dayton ni samo zemljevid. Sporazum vključuje tudi vojaško ločitev sil, nadzor oborožitve, volitve, človekove pravice, vračanje beguncev in razseljenih, civilno implementacijo in mednarodno policijsko misijo[25]. Posebej pomemben je: Annex 7 o beguncih in razseljenih osebah. Načelo je bilo: pravica do vrnitve.

NATO po Daytonu postane implementacijska sila. UNPROFOR ni dobil naloge, da dolgoročno vojaško izvaja Dayton. To vlogo je prevzel: IFOR pod vodstvom Nata. Varnostni svet je odobril večnacionalno vojaško implementacijsko silo.[26] IFOR je moral nadzorovati prekinitev sovražnosti, ločiti sile, nadzorovati območje razmejitve in spremljati premike težkega orožja[26].

1. decembra 1995 je prišlo do prenosa pristojnosti:

UNPROFOR → IFOR.[27] Ali je Dayton odpravil rezultate etničnega čiščenja? Na papirju: ne. Sporazum je določal človekove pravice, pravico beguncev do vrnitve in restitucijo oziroma reševanje premoženjskih vprašanj. Toda v praksi je entitetna meja v veliki meri sledila: vojaški teritorialni realnosti leta 1995. Zato je Dayton hkrati končal množično vojno, ohranil državo in institucionaliziral del teritorialne razdelitve, nastale med vojno. To je eden njegovih temeljnih paradoksov. Je Dayton nagrada za vojno?

To je politično vprašanje. Ta članek ga ne rešuje z moralno sodbo. Lahko pa dokumentira Republika Srpska je po Daytonu postala ustavna entiteta Bosne in Hercegovine, Federacija BiH druga entiteta, zločini in etnično čiščenje niso bili pravno legalizirani, beguncem je bila priznana pravica do vrnitve in posamezna kazenska odgovornost je ostala predmet ICTY. Torej: priznanje entitete ni isto kot pravno priznanje zločinov, s katerimi je bilo del njenega ozemeljskega stanja ustvarjeno. Zakaj Daytonu uspe tam, kjer Vance-Owen ni? Ni enega samega razloga. Do jeseni 1995 so bili drugačni:

• vojaško ravnotežje;
• stanje na Hrvaškem;
• odnos Zagreba in Sarajeva;
• moč VRS;
• Natova pripravljenost uporabiti silo;
• ameriška diplomatska angažiranost;
• vloga Srbije pri pogajanjih;
• stopnja izčrpanosti vseh strani.

Mirovni načrt ni uspel samo zato, ker je bil: bolje napisan. Uspešnejši je bil, ker je nastal v: drugačnem razmerju politične in vojaške moči. Kdo je nosil največjo odgovornost? Ta članek ne izdeluje politične lestvice. Pravnomočne sodbe pa omogočajo zelo konkretne ugotovitve. Bosanskosrbsko vodstvo. Karadžić in Mladić sta pravnomočno obsojena na: dosmrtni zapor za sklope kaznivih dejanj, ki vključujejo širšo kampanjo odstranjevanja Bošnjakov in Hrvatov, teroriziranje Sarajeva, zajetje pripadnikov OZN in Srebrenico.[1][2].

Herceg-Bosna/HVO. Visoki voditelji v zadevi Prlić in drugi so pravnomočno obsojeni za obsežen niz zločinov nad Bošnjaki in drugimi nehrvati.[12] ARBiH in povezane strukture. Pravnomočne sodbe Čelebići in Hadžihasanović/Kubura dokumentirajo kazniva dejanja nad srbskimi in hrvaškimi žrtvami ter določene oblike poveljniške odgovornosti.[13][14] Vendar številčnost sodb ni avtomatična statistika celotne vojne. Število obtoženih, obsojenih in sodnih predmetov. je odvisno tudi od strategije tožilstva, razpoložljivosti dokazov, smrti osumljencev, aretacij, jurisdikcije in izbire reprezentativnih primerov. Zato ta članek ne uporablja: števila sodb kot matematičnega indeksa kolektivne krivde naroda. Kazenska odgovornost je: individualna.

Bosna je bila vojna proti civilni geografiji. Če bi morali tri leta in pol vojne skrčiti na en mehanizem, je to: boj za teritorij skozi prebivalstvo. Ozemlje ni bilo pomembno samo zaradi cest, rek, tovarn in višinskih položajev. Pomembno je bilo tudi: kdo na njem živi. Zato so bili deportacija, prisilna premestitev, taborišča, požig vasi in uničenje verskih objektov. del vojaško-politične geografije.

In prav zato je vračanje beguncev postalo del mirovnega sporazuma. Če vojna spremeni zemljevid tako, da spremeni: prebivalstvo, mir ne more biti samo: prenehajte streljati. Moral je odgovoriti tudi ali se ljudje smejo vrniti, kaj se zgodi z njihovimi hišami, kdo zagotavlja varnost in kdo odloča o lastnini. Zato je Dayton: tudi pogodba o posledicah etničnega čiščenja.

Kaj lahko po dokazih trdimo z visoko stopnjo gotovosti?

VRS, ARBiH in HVO so bile tri glavne vojaške strukture konflikta. Pravna in zgodovinska narava vojne je kompleksnejša od ene same politične etikete. Pravnomočne sodbe Karadžiću in Mladiću potrjujejo širšo kampanjo trajnega odstranjevanja Bošnjakov in Hrvatov z bosanskosrbskih zahtevanih območij. Pravnomočna obsodba za genocid v njunih primerih se nanaša na Srebrenico, ne na občine iz leta 1992. Prijedor, Omarska, Keraterm in Trnopolje so sodno dokumentirani kot območja/taborišča hudih zločinov.

Sarajevo je bilo predmet pravnomočno ugotovljene kampanje ostrostrelskega delovanja in granatiranja civilistov z namenom širjenja terorja. Galić je pravnomočno obsojen na dosmrtni zapor. Dragomir Milošević je pravnomočno obsojen na 29 let. Prvi Markale 1994 je bil v Galićevi zadevi pripisan ognju z območja SRK. Pri Markalah 1995 je bilo treba ločiti ugotovitev o izvoru granate od osebne odgovornosti Dragomira Miloševića. Vance-Owenov plan 1993 ni bil sprejet in implementiran.

Leta 1993–1994 je med HVO in ARBiH potekala odprta vojna. Zločin v Ahmićih je pravnomočno dokumentiran; Kordiću potrjena 25-letna kazen. Prlić in pet drugih visokih funkcionarjev Herceg-Bosne/HVO je pravnomočno obsojenih. Zločini nad srbskimi zaporniki v Čelebićih so sodno dokumentirani. Hadžihasanović/Kubura finalna sodba potrjuje del poveljniške odgovornosti za zločine podrejenih, del pa razveljavlja. Washingtonski sporazum 1994 je ustanovil Federacijo BiH in politično zaključil glavno hrvaško-bošnjaško vojno.

Srebrenica, Sarajevo, Tuzla, Žepa, Goražde in Bihać so bili razglašeni za varna območja OZN. Safe area ni pomenil absolutne vojaške garancije pred zavzetjem. NATO je februarja 1994 izvedel prvi bojni spopad v svoji zgodovini. Bosanskosrbske sile so leta 1995 zajele osebje OZN kot talce zaradi Natovih zračnih napadov. Srebrenica je julija 1995 padla; poznejši poboji so pravnomočno opredeljeni kot genocid.

Naser Orić je bil na ICTY pravnomočno oproščen, čeprav je sodišče izrecno poudarilo obstoj hudih zločinov nad srbskimi zaporniki. Markale 28. avgusta 1995 so neposredno predhodile Natovi operaciji Deliberate Force. Deliberate Force je prispeval k spremembi vojaškega in političnega ravnotežja, ni pa bil edini vzrok konca vojne. Dayton je ohranil Bosno in Hercegovino kot državo z dvema entitetama.

Dayton zagotavlja pravice beguncev in razseljenih ter predvideva mednarodno vojaško implementacijo. Formalni sporazum je bil parafiran 21. novembra v Daytonu in podpisan 14. decembra 1995 v Parizu. UNPROFOR je decembra 1995 predal vojaško implementacijsko vlogo IFOR. Najbolj natančen odgovor na vprašanje: zakaj se je vojna končala šele leta 1995? Ne zato, ker je ena stran: nenadoma želela mir. Do jeseni 1995 se je hkrati spremenilo več stvari:

1. vojaško ravnotežje — VRS je izgubila del predhodne teritorialne premoči;
2. hrvaško-bošnjaški konflikt se je končal — Federacija je zmanjšala število glavnih vojskujočih blokov;
3. NATO je uporabil bistveno več zračne sile;
4. Hrvaška in sile Federacije so napredovale na terenu;
5. ZDA so vodile intenzivnejši diplomatski proces;
6. Beograd je prevzel pomembnejšo pogajalsko vlogo za Republiko Srpsko;
7. vse strani so se približale točki, ko je nadaljevanje vojne postajalo dražje od kompromisa.

Dayton je zato: rezultat vojne in hkrati instrument za njeno ustavitev. Kaj Dayton ni rešil? Končal je: organizirano vojno velikega obsega. Ni pa izbrisal etničnih ločnic, begunskega vprašanja, vojnih travm, sporov o zgodovini in vprašanja politične funkcionalnosti države. Velik del teh problemov je postal: povojna politika Bosne in Hercegovine.

Srebrenice ni mogoče pošteno stisniti v eno poglavje širše bosanske vojne. Zato ji sledi ločen članek: Srebrenica 1995: kaj je dokazano, kaj je sporno in kaj dokumenti dejansko povedo.