Slovensko orožje 1991–1993: pomoč Hrvaški in Bosni, trgovina, denar in afere

Iz pomanjkanja v presežek

Maja 1990 je bila glavna slovenska vojaška skrb preprosta: ali bo imela Slovenija sploh dovolj orožja, če bo prišlo do spopada z JLA? Poleti 1991 se je položaj hitro spremenil. Med desetdnevno vojno in ob poznejšem umiku JLA je Slovenija prevzela oziroma pridobila pomembne količine orožja, streliva in vojaške opreme iz blokiranih ali predanih vojaških skladišč. Med pomembnejšimi lokacijami sta bili tudi Borovnica in Ložnica.[1] Natančne skupne količine se med viri razlikujejo. Vendar je prvi poveljnik slovenskega Republiškega štaba TO Janez Slapar leta 2000 pred parlamentarno preiskovalno komisijo povedal, da je po vojni v skladiščih ostalo veliko orožja, ki ga slovenska vojska ni potrebovala, in da je dal soglasje, da se lahko prodaja.[2] To je pomembno izhodišče. Slovenska orožarska zgodba se ni začela samo z zasebnimi tihotapci. Začela se je tudi z državnim vprašanjem: kaj narediti z vojaškim materialom, ki ga Slovenija sama ne potrebuje, medtem ko njeni sosedi že vodijo vojno?

Hrvaška in nato Bosna sta orožje nujno potrebovali. Na Hrvaškem je bila situacija popolnoma drugačna od slovenske. Slovenski spopad se je po nekaj dneh končal, hrvaška vojna pa se je širila. Hrvaške oblasti so morale graditi lastno vojsko v državi, kjer je imela JLA velike objekte, skladišča in težko oborožitev, del hrvaškega srbskega prebivalstva pa se je oboroženo uprl Zagrebu. Ko se je spomladi 1992 začela vojna v Bosni in Hercegovini, je potreba po orožju postala še izrazitejša tudi tam. Slovenija je imela tri stvari, ki so bile v takšnem položaju izredno dragocene:

• orožje in vojaško opremo,
• prometne poti proti Zahodu,
• državni aparat, ki je po odhodu JLA učinkovito nadzoroval svoje ozemlje.

To jo je spremenilo v potencialnega dobavitelja, posrednika, tranzitno državo in logistično vozlišče.

Državni vrh je pomoč odobril

V javnem spominu se celotna zgodba pogosto skrči na besedo šverc. Deklasificirano poročilo parlamentarne preiskovalne komisije, ki jo je vodil Rudolf Moge, kaže bolj zapleteno sliko. Komisija je pregledala zapisnike Predsedstva Republike Slovenije in Sveta za obrambo ter ugotovila, da je slovenski državni vrh sprejel politično usmeritev, da se Hrvaški in Bosni in Hercegovini pomaga z orožjem, dokler to ne ogroža obrambne sposobnosti Slovenije.[3] Še pomembnejša je ugotovitev, da je Svet za obrambo sprejel usmeritev, po kateri naj bi se oborožitev in strelivo prodajala, medtem ko naj bi se rabljena oziroma iztrošena vojaška oprema lahko odstopala brezplačno.[3] To je ključna korekcija.

Prodaja orožja sosednjima republikama ni bila nujno že sama po sebi skrivna zasebna dejavnost posameznega uradnika. Vsaj del prodaje je izhajal iz politične odločitve državnega vrha. »Pomoč« in »prodaja« nista bili isto.

V dokumentih in poznejših političnih razpravah se pogosto uporablja izraz pomoč. Toda pod njim se je lahko skrivalo več različnih oblik podpore. Nekaj materiala je bilo mogoče odstopiti brezplačno. Nekaj orožja in streliva se je prodajalo. Nekatere pošiljke so Slovenijo samo prečkale in sploh niso bile slovenska last. Pomoč je lahko pomenila tudi logistiko, prevoz, varovanje, obveščevalne informacije, usposabljanje ali omogočanje tranzita. Zato stavek »Slovenija je pomagala Hrvaški in Bosni« sam po sebi ne pove, ali govorimo o podarjeni uniformi, prodani puški ali tujem kontejnerju orožja, ki je samo prečkal slovensko ozemlje. Prav zlivanje vseh teh kategorij v eno samo besedo je pozneje otežilo razumevanje afere.

25. september 1991: embargo spremeni pravila

1. septembra 1991 je Varnostni svet OZN soglasno sprejel Resolucijo 713. Na podlagi VII. poglavja Ustanovne listine je določil splošen in popoln embargo na vse dobave orožja in vojaške opreme Jugoslaviji.[4]

Ta datum je pomembna pravna meja. Pred njim je bilo vprašanje prodaje ali prenosa orožja predvsem stvar jugoslovanske, republiške in nastajajoče slovenske zakonodaje ter političnega odnosa med republikami. Po njem je obstajal tudi zavezujoč mednarodni režim, ki je skušal zaustaviti dotok orožja na območje vojne. Embargo je imel razumljivo politično logiko: manj novih dobav naj bi zmanjševalo sposobnost nadaljevanja spopadov. Toda strani v konflikt niso vstopile z enakimi zalogami. JLA je že posedovala ogromne količine težkega orožja, streliva in vojaške infrastrukture, nove republiške sile pa so bile bistveno slabše opremljene. Zato so Hrvaška in pozneje Bosna in Hercegovina embargo dojemale tudi kot ukrep, ki je zamrznil obstoječe vojaško neravnotežje.

Pravna osnova resolucije pa je bila jasna: države naj ne dobavljajo orožja Jugoslaviji.[4] Ali embargo Slovenije »ni zadeval«? V nekaterih slovenskih uradnih retrospektivnih zapisih se pojavlja trditev, da embargo Slovenije ni zadeval, ker se je oboroženi spopad na njenem ozemlju že končal.[1] Takšno formulacijo je treba uporabljati previdno. Resolucija 713 ni vsebovala izrecne izjeme za Slovenijo. Septembra 1991 Slovenija še ni bila splošno mednarodno priznana država. Varnostni svet je uvedel embargo na dobave orožja Jugoslaviji. Poznejši razpad države, mednarodno priznanje republik in nadaljnje resolucije so pravni položaj dodatno zapletli. Zato v tem članku ne bomo razglasili pravne krivde za vsak posamezen posel.

Varnejši zgodovinski sklep je: po 25. septembru 1991 so dobave orožja v hrvaško in bosansko vojno morale delovati mimo oziroma v nasprotju z embargom Resolucije 713. Prav zato postanejo tajni leti, napačne deklaracije tovora, posredniki, gotovina in tranzit skozi tretje države tako pomemben del zgodbe.

Tri različne stvari, ki so pozneje dobile isto ime

Ko govorimo o »slovenski trgovini z orožjem«, moramo ločiti najmanj tri kategorije. Prodaja slovenskega orožja. Slovenija je po vojni razpolagala z orožjem, ki ga sama ni potrebovala v celoti. Državni organi so odobrili, da se del tega materiala proda Hrvaški in Bosni in Hercegovini.[2][3] Tu je glavno vprašanje: kdo je določal ceno, kdo je prejel plačilo in kam je šel denar?

Tranzit tujega orožja. Del pošiljk, ki so prečkale Slovenijo, ni bil slovenski. Slovenija je bila transportni koridor. Najbolj znan primer je poznejša najdba orožja na mariborskem letališču.[3] Tu je vprašanje drugo: kdo je dovolil tranzit in kdo je vedel, kaj je dejansko v pošiljki?

Mednarodni nakupi in posredovanje

Raziskovalni novinarji so pozneje rekonstruirali širše mreže dobave orožja iz držav Srednje in Vzhodne Evrope, finančne poti prek tujih bank, posrednike in podjetja, ki so orožje usmerjali proti Hrvaški in Bosni.[5] V teh mrežah Slovenija ni bila edini akter. Bila je eno od logističnih vozlišč širše regionalne trgovine, ki je nastala zaradi vojne in embarga. Če vse tri kategorije zlijemo skupaj, ne moremo več razločiti med državno pomočjo, državno prodajo, tranzitom, obhajanjem embarga in morebitnim zasebnim okoriščanjem. Najtežje vprašanje ni bilo vedno orožje — bil je denar.

Ko je parlament leta pozneje poskušal rekonstruirati poslovanje, je naletel na osnovni problem. Dokumentacija ni bila popolna. Preiskovalna komisija je iskala količine prodanega orožja, kupce, cene, načine plačila, prihodke in končno uporabo denarja. Pri delu poslov pa ni bilo mogoče sestaviti običajnega računovodskega niza: pogodba, račun, bančno nakazilo, knjižena transakcija in zaključni obračun. Janez Slapar je leta 2000 komisiji povedal, da je za prodajo presežnega orožja dal soglasje, o gotovinskem poslovanju pa je bil po lastnih besedah obveščen le neuradno.[2] Drugi zaslišani so pred komisijami opisovali gotovinske transakcije in ljudi, ki naj bi z njimi operativno upravljali.[6] Toda pričanje pred parlamentarno komisijo ni isto kot pravnomočna sodna ugotovitev. Zato moramo ločiti dve trditvi.

Prva: obstajajo dokumentirana pričanja in parlamentarna vprašanja o gotovinskem poslovanju in pomanjkljivi evidenci. To je dokazljivo. Druga: določena oseba je denar ukradla ali se osebno obogatila. Za tako kategorično trditev bi potrebovali dokaz konkretnega denarnega toka oziroma pravno ugotovljeno odgovornost. Celotna orožarska zgodba tega standarda za vse javne obtožbe ni dosegla. Tajnost med vojno je razumljiva. Tajnost po vojni je drug problem.

Pri razpravi o dokumentih je treba upoštevati kontekst. Leta 1991 in 1992 bi odprta objava podatkov o tem, kdo kupuje orožje, od kod prihaja, po kateri poti potuje, kje je skladiščeno in kdo ga prevzema, lahko neposredno ogrozila operacijo in ljudi. Tajnost sama po sebi zato ni dokaz korupcije. Država v vojni ne vodi nabave orožja kot običajno javno naročilo pisarniškega materiala. Po koncu neposredne nevarnosti pa nastane drugo vprašanje: ali lahko država pozneje rekonstruira, kaj je prodala, komu, za koliko in kam je šel denar? Če tega ne more, nastane problem demokratičnega in računovodskega nadzora. In prav tu je jedro slovenskega orožarskega vprašanja. Ni treba dokazati velike zarote, da bi ugotovili, da odsotnost popolne evidence ustvarja prostor za sume, politične obtožbe in morebitne zlorabe.

Maribor 1993: velik škandal — toda ne tak, kot je bil najprej predstavljen. Julija 1993 je bilo na mariborskem letališču odkrito veliko orožja in streliva v prikritem tranzitnem toku. Dogodek je sprožil velik politični škandal. V javnosti so se pojavile različne razlage: da gre za slovensko trgovino z orožjem, da je orožje namenjeno notranjemu političnemu obračunu, da je povezano s pripravo državnega udara ali da gre za skrivni transport za Bosno in Hercegovino. Parlament je ustanovil preiskovalno komisijo, pozneje pa je primer ponovno preiskovala Mogetova komisija.

Njeno deklasificirano poročilo iz decembra 1999 je glede ključne točke jasno: orožje na mariborskem letališču je bilo last Bosne in Hercegovine in je bilo v tranzitu prek Slovenije.[3] Komisija ni našla podlage za trditev, da bi bilo orožje last slovenskih državljanov ali namenjeno državnemu udaru v Sloveniji.[3] Za ta konkretni mariborski primer prav tako ni ugotovila, da bi nosilci javnih funkcij v Sloveniji sodelovali pri nezakoniti trgovini z orožjem.[3] To je nujen korektiv. Mariborskega primera ne smemo avtomatično uporabljati kot dokaz zasebnega slovenskega orožarskega skladišča ali načrta državnega udara.

Toda Maribor ni bil običajen humanitarni transport

Zgornja ugotovitev ne pomeni, da je bilo z mariborskim primerom vse normalno. Komisija je ugotovila vrsto nepravilnosti in nenavadnih postopkov.[3] Pošiljka je bila zaradi embarga prikrita kot del humanitarnega tranzita. Varnostno-obveščevalna služba je po ugotovitvah komisije vedela, da transport vključuje orožje. Med državnimi organi je obstajalo slabo usklajevanje, carinski in drugi postopki niso potekali kot pri običajnem transportu, po zasegu pa je nastal še spor glede ravnanja z orožjem in pristojnosti posameznih služb.[3] Torej lahko hkrati držimo dve dejstvi: Maribor ni dokazal zasebne nezakonite trgovine slovenskih funkcionarjev. in Maribor je razkril prikrit državni tranzit orožja ter resne težave nadzora, komunikacije in odgovornosti. To dvoje se ne izključuje.

Zakaj je bilo orožje skrito med »humanitarno« pomočjo? Zaradi embarga. Bosna in Hercegovina je orožje potrebovala. Odkrit transport orožja skozi mednarodno priznano državo bi bil politično in pravno bistveno bolj problematičen kot humanitarni tovor. Mogetova komisija je ugotovila, da je šlo za tranzit, ki je bil zaradi embarga prikrit.[3] To kaže paradoks celotne politike. Na eni strani je mednarodna skupnost zahtevala prenehanje oboroževanja. Na drugi strani je bosanska vlada trdila, da brez orožja ne more učinkovito braniti države. Slovenija pa se je znašla med formalnim mednarodnim režimom, politično odločitvijo pomagati Bosni in lastnimi varnostnimi interesi. Rezultat je bila tajna logistika.

Ložnica: od skladišča iz osamosvojitvene vojne do preiskovalnega vprašanja

Ložnica je bila ena pomembnih lokacij orožja, pridobljenega oziroma prevzetega med slovensko vojno. Poznejša parlamentarna preiskava je svoj mandat razširila tudi na orožje v skladišču Ložnica.[7] Zakaj je bila lokacija pomembna? Ker je bilo treba ugotoviti, koliko orožja je bilo tam, koliko ga je bilo prodanega, komu, po kakšni ceni in kako so bile transakcije evidentirane. Informacijski pooblaščenec je leta 2011 potrdil obstoj obsežne deklasificirane dokumentacije preiskovalnih komisij o mariborskem letališču, Ložnici, zaslišanjih funkcionarjev ter vmesnih in končnih poročilih.[7] To samo po sebi kaže, da orožarska afera ni bila izmišljena medijska tema. Bila je dovolj resen problem, da je Državni zbor več mandatov vodil formalne parlamentarne preiskave in da je bil velik del gradiva dolgo označen kot tajen.

Parlament celotnega računa ni dokončno zaprl. Prva parlamentarna vprašanja o orožju so se pojavila že leta 1993. Sledile so komisije, zaslišanja in zbiranje dokumentacije. Toda politični mandati so se menjavali, delo so prekinjale volitve, nekatera poročila niso bila pravočasno obravnavana, del gradiva pa je ostal tajen. Novinar Ali H. Žerdin je leta 2004 v pregledu dela komisij opozoril, da kljub večletnemu preiskovanju ni bilo mogoče zanesljivo rekonstruirati celotne količine prodanega orožja, vseh kupcev, cen in vseh tokov denarja.[8] Tudi poznejši spori o poročilih in finančnih evidencah kažejo, da ni nastal en sam javno preverljiv končni obračun, ki bi zaprl vprašanje.[9]

To mora ostati natančno formulirano. Neobstoj popolnega javnega obračuna ni dokaz kraje. Je pa dokaz, da država javnosti ni zagotovila dokumentacije, iz katere bi bilo mogoče dokončno odgovoriti na vsa finančna vprašanja.

Kaj so ugotavljali raziskovalni novinarji?

Matej Šurc in Blaž Zgaga sta v večletnem mednarodnem projektu pregledovala dokumente o dobavi orožja na območje nekdanje Jugoslavije. Njuna raziskava je povezovala slovenske državne in varnostne strukture, posrednike, proizvajalce in trgovce iz Srednje in Vzhodne Evrope, transportna vozlišča, banke ter kupce v Hrvaški in Bosni in Hercegovini.[5] Njuno delo je pomembno predvsem zato, ker slovensko zgodbo postavi v širši okvir. Embargo ni ustvaril samo slovenskega črnega trga. Ustvaril je mednarodni trg pomanjkanja, na katerem so ob ogromnem povpraševanju nastali posredniki, tajne poti, lažne deklaracije, gotovina in politične zaščite. Toda tudi tukaj mora veljati ista metodološka meja. Investigativna rekonstrukcija je pomemben zgodovinski vir. Ni pa sama po sebi pravnomočna sodba proti vsaki osebi, omenjeni v dokumentih.

Osebno okoriščanje: največja obtožba in najtežje dokazljivo vprašanje

Najbolj eksplozivni del orožarske zgodbe ni vprašanje, ali je Slovenija prodajala orožje. Da ga je, potrjujejo tudi državni dokumenti in pričanja.[2][3] Največji spor je: ali je del denarja končal zunaj državnih računov oziroma pri posameznikih. Pred parlamentarnimi komisijami so se pojavila pričanja o gotovinskih plačilih, poslih brez običajnih računov, posebnih poteh denarja in ljudeh, ki naj bi imeli neposreden nadzor nad gotovino.[6] V javnosti so bile večkrat neposredno obtožene posamezne osebe iz tedanjega obrambnega in notranjega sistema. Omenjeni so obtožbe zavračali oziroma ponujali drugačne razlage.[9][10] Največja napaka bi bila ena od dveh skrajnosti. Prva: »Vse je dokazano, politiki so pokradli denar.« To presega ugotovljene dokaze.

Druga: »Ker ni bilo pravnomočne obsodbe za celotno zgodbo, ni bilo nobenega problema.« Tudi to ne sledi iz dokumentov. Parlamentarna dokumentacija sama kaže na resne težave pri rekonstrukciji denarnih tokov. Najbolj natančna zgodovinska formulacija je: obstajale so konkretne obtožbe, pričanja in dokumentacijske vrzeli glede gotovine in prihodkov od orožja, vendar celoten obseg morebitnega osebnega okoriščanja ni bil dokončno sodno ugotovljen.

Kaj je pomenil zakon iz leta 1993?

Marca 1993 je Slovenija sprejela Zakon o zunanjetrgovinskem poslovanju. Njegov 8. člen je določal, da se lahko uvoz in izvoz oborožitvenih sredstev in vojaške opreme opravljata na podlagi dovoljenja.[11] To je pomembno zato, ker kaže postopno prehajanje iz izrednega osamosvojitvenega sistema v formalizirano državno regulacijo trgovine z orožjem. Toda tudi tu je potrebna korekcija. Zakon sam v 8. členu ne pravi: »orožje se lahko prodaja Hrvaški in Bosni«. Določa režim dovoljenj. Poznejše politične razlage, da je bila prodaja sosednjima državama v strateškem interesu Slovenije, so interpretacija tedanje državne politike, ne dobesedno besedilo tega člena.[1][11]

Kaj lahko po dokumentih trdimo z visoko stopnjo gotovosti?

Slovenija je Hrvaški in Bosni in Hercegovini namenoma pomagala z orožjem. To ni samo novinarska domneva; parlamentarna komisija je v zapisnikih državnega vrha našla politično usmeritev za takšno pomoč.[3] Del orožja se je prodajal. Oborožitev in strelivo naj bi se prodajala, del rabljene opreme pa odstopal brezplačno.[2][3] Po 25. septembru 1991 je obstajal mednarodni embargo. Dobave orožja na območje vojne so zato morale biti prikrite in so bile v konfliktu z režimom Resolucije 713.[4] Slovenija je bila tudi tranzitna država. Mariborsko orožje je bilo po ugotovitvah parlamentarne komisije last Bosne in Hercegovine, ne Slovenije.[3]

Mariborski primer ni dokazal državnega udara ali zasebne nezakonite trgovine slovenskih funkcionarjev. Komisija je takšne razlage zavrnila za ta konkretni primer.[3] Dokumentacija denarnih tokov je ostala nepopolna. Parlamentarne komisije niso ustvarile popolnega javnega obračuna vseh količin, cen, kupcev in prihodkov.[7][8] Obtožbe o zasebnem okoriščanju niso isto kot sodno ugotovljeno dejstvo. Obstajajo pričanja, dokumenti in preiskovalno novinarstvo, vendar vseh političnih obtožb ni mogoče avtomatično pretvoriti v dokazano osebno kazensko odgovornost. Pravo vprašanje ni: »Ali je Slovenija trgovala z orožjem?«.

Odgovor na to vprašanje je preveč preprost. Da. Slovenska država je dovoljevala prodajo dela orožja in pomagala Hrvaški ter Bosni in Hercegovini.[2][3] Bolj pomembna vprašanja so: Koliko orožja je bilo prodanega? Po kakšnih cenah? Kdo je bil kupec? Koliko denarja je bilo prejetega? Kam je bil denar nakazan ali odnesen? Kateri posli so bili državni in kateri zasebni? Kateri transporti so bili samo tranzit? Kdo je odobril posamezno operacijo? Ali je bila vsaka prodaja evidentirana v državnem računovodstvu? Ali se je kdo osebno okoristil? Prav pri teh vprašanjih se zgodovinski zapis spremeni iz jasnega v fragmentaren.

Med moralnim argumentom in pravnim problemom

Hrvaška in Bosna in Hercegovina sta orožje potrebovali v vojni. Zagovorniki slovenske pomoči so jo razumeli kot solidarnost, strateški slovenski interes in pomoč državam, ki so se branile pred bistveno bolje oboroženim nasprotnikom. Kritiki opozarjajo, da je država sodelovala v tajnih dobavah kljub embargu, da je bil del poslov nepregleden in da je vojna ustvarila okolje, v katerem so posamezniki lahko zaslužili. Obe vprašanji je mogoče obravnavati hkrati. Politično ali moralno prepričanje, da je bila pomoč upravičena, še ne odgovori na vprašanje, ali je bilo vsako gotovinsko plačilo, neknjiženi prihodek ali zasebna provizija pravilno evidentirana. Prav tako pravna prepoved dobave orožja sama po sebi ne pove, kako pravičen ali učinkovit je bil embargo v konkretni vojni. To so različne ravni presoje.

Pomembnejše od mita je razlikovanje. Iz orožarske zgodbe lahko nastaneta dva mita. Prvi: »Slovenija je samo nesebično pomagala Hrvatom in Bosancem; afere so izmišljene.« Dokumenti o gotovini, nepopolnem računovodstvu in dolgotrajnih parlamentarnih preiskavah ne dovoljujejo tako čiste slike. Drugi: »Celotna pomoč je bila kriminalni zasebni šverc politične elite.« Tudi to ni skladno z dokumenti. Državni vrh je pomoč in prodajo dela orožja politično odobril. Mariborski primer pa je parlamentarna komisija izrecno opredelila kot tranzit orožja v lasti Bosne in Hercegovine, ne kot dokaz zasebne slovenske trgovine.[3] Resnična zgodba je težja. V istem sistemu so obstajali državni interes, solidarnost, vojna nuja, komercialna prodaja, obhajanje embarga, tajnost, slabo računovodstvo in sumi osebnih koristi.

Naloga zgodovine ni, da eno od teh plasti izbriše. Naslednji korak: Hrvaška sama. Ta članek je slovenska stran širše vojne. Če želimo razumeti, zakaj je Hrvaška orožje tako nujno iskala, moramo zdaj pogledati vojno od začetka. Ne skozi slogan »Srbi so napadli Hrvaško« in ne skozi nasprotni slogan »Hrvaška je izzvala vojno proti svojim Srbom«, ampak skozi zaporedje: večstrankarske volitve; vzpon HDZ in Franja Tuđmana; strah hrvaških Srbov; spremembe hrvaške ustavne politike; lokalne srbske upore; vlogo Miloševićeve Srbije; JLA; Krajino; policijo; oboroževanje obeh strani; Borovo selo; Vukovar; Dubrovnik;

in vprašanje, kdaj je JLA iz zvezne vojske postala dejanski vojaški akter ene strani konflikta. Hrvaška 1990–1991: od političnega spora do vojne — Krajina, JLA, Tuđman in srbski upor