Razorožitev Teritorialne obrambe in MSNZ: kdo je imel orožje pred slovensko osamosvojitvijo?

Dan pred novo oblastjo

1. maja 1990, dan pred izvolitvijo prve demokratično izvoljene slovenske vlade po večstrankarskih volitvah, je Republiški štab Teritorialne obrambe Slovenije izdal ukaz, da se orožje, strelivo in minsko-eksplozivna sredstva TO, ki so bila shranjena zunaj objektov Jugoslovanske ljudske armade, premestijo v objekte pod nadzorom JLA.[1][2]

Ukaz je prišel v izjemno občutljivem trenutku. Volitve aprila 1990 so prinesle politično oblast koaliciji Demos. Nova vlada Lojzeta Peterleta je bila izvoljena 16. maja. Janez Janša je prevzel področje ljudske obrambe, Igor Bavčar notranje zadeve.[3] Toda vojaški sistem Slovenije še ni bil pod političnim nadzorom nove slovenske vlade. Teritorialna obramba je bila del skupnih oboroženih sil SFRJ. Njena struktura je bila republiška, toda poveljevalna veriga je bila vpeta tudi v zvezni vojaški sistem. Na njenem vrhu v Sloveniji je bil generalpodpolkovnik Ivan Hočevar. Prav v tem prehodnem trenutku je prišel ukaz o orožju. Za nastajajočo slovensko oblast je bilo sporočilo jasno: politična večina se je zamenjala, vojaška razmerja moči pa ne.

Kaj je bila Teritorialna obramba?

Da razumemo težo ukaza, moramo najprej razumeti, kaj je bila TO. Teritorialna obramba ni bila zasebna slovenska vojska, ki bi obstajala zunaj Jugoslavije. Bila je del jugoslovanskega koncepta splošne ljudske obrambe. Po sovjetski intervenciji na Češkoslovaškem leta 1968 je Jugoslavija razvila dvokomponentni obrambni sistem: JLA kot zvezno redno vojsko, in Teritorialno obrambo kot množično, lokalno organizirano obrambno strukturo republik in pokrajin. Slovenska TO je imela: republiški štab, pokrajinske štabe, občinske štabe, rezervne enote, lastno orožje,

lokalne kadrovske evidence, skladišča, in močno povezavo z občinskimi strukturami.[4] V vojni proti zunanjemu napadalcu bi morala delovati skupaj z JLA. Toda prav zaradi svoje decentralizirane strukture je bila lahko v politični krizi tudi potencialna oborožena sila posamezne republike. To je bilo leta 1990 bistveno. Večina težkega orožja je bila že prej v objektih JLA.

Izraz »razorožitev TO« lahko ustvari vtis, da je bila do 15. maja 1990 vsa slovenska oborožitev v samostojnih slovenskih skladiščih, nato pa jo je JLA v nekaj dneh zaplenila. To ni natančno. Velik del orožja slovenske TO je bil že pred majem 1990 shranjen v objektih JLA. Janez Slapar, takratni poveljnik gorenjske TO in poznejši načelnik slovenskega RŠTO, je pozneje ocenil, da je imela TO približno 68.000 kosov orožja, od katerih je bilo okoli 70 odstotkov že hranjenih v skladiščih znotraj objektov JLA. Tam so bila tudi skoraj vsa težja sredstva — orožje večjega kalibra, pomemben del protioklepne opreme, rakete in večje količine streliva.[5]

Zato majski ukaz ni pomenil samo fizičnega odvoza orožja iz ene vojske v drugo. Pomenil je predvsem koncentracijo dejanskega nadzora nad oborožitvijo v objektih, ki jih je nadzirala JLA. To je pomembna razlika. Orožje je formalno lahko še vedno sodilo v sistem TO. Toda če do njega brez soglasja JLA nisi mogel priti, je bila njegova politična in operativna vrednost za slovensko republiško oblast zelo omejena.

Ukaz št. SZ 625/1-90

Ukaz, ki je sprožil krizo, je bil v slovenskem Republiškem štabu TO označen s številko SZ 625/1-90. Povelje je zahtevalo premestitev orožja, streliva in eksplozivnih sredstev iz skladišč zunaj objektov JLA v objekte pod njenim nadzorom. Rok za izvedbo je bil določen v nekaj dneh.[6] Najnovejša znanstvena obravnava Alojza Šteinerja iz leta 2026 uporablja nekoliko natančnejši besednjak: predaja, preselitev oziroma odvzem nadzora nad orožjem. Avtor poudarja, da je bil poskus samo delno uspešen ter da so interpretacije namena in pravne narave ukrepa še danes različne.[1] To je koristna korekcija političnemu jeziku. Izraz »razorožitev« je razumljiv, ker je bila operativna posledica za številne enote TO prav izguba dostopa do orožja.

Toda ne smemo iz tega narediti trditve, da je bila maja 1990 popolnoma izpraznjena vsaka slovenska orožarna. Ni bila. Zakaj je JLA hotela orožje pod neposrednim nadzorom? Tu se zgodovinske razlage razhajajo. Slovenska osamosvojitvena historiografija ukrep večinoma razume kot poskus preprečiti, da bi po demokratični politični spremembi Teritorialna obramba postala vojaško orodje nove slovenske oblasti. V podporo temu kažejo: čas ukaza tik ob menjavi oblasti, predhodno zbiranje natančnih podatkov o orožju zunaj objektov JLA, naraščajoči konflikt med slovensko politiko in vojaškim vrhom, ter dejstvo, da so bile politične spremembe v Sloveniji in Hrvaški v zveznih vojaških krogih razumljene kot varnostni problem.[6][7] Bolj zadržana formulacija je:

vojaški vrh je v hitro razpadajočem političnem sistemu skušal centralizirati nadzor nad orožjem, ki bi lahko v primeru ustavnega konflikta prešlo pod učinkoviti nadzor republik. Za Slovenijo je bil učinek enak ne glede na motiv: nova demokratična oblast je dobila državo, ne pa še učinkovitega nadzora nad njeno glavno rezervno vojaško strukturo. Nekateri poveljniki ukaza niso izvršili.

Ukaz ni bil povsod sprejet enako. Del poveljnikov občinskih štabov je predaji nasprotoval ali jo preprečil. Pri številu teh štabov obstaja zanimiva težava. Različni slovenski uradni, veteranski in zgodovinski viri navajajo 14, 15 ali 16 občinskih štabov, odvisno od metodologije, trenutka štetja in od tega, ali štejejo delno zadržano orožje ter posebne enote.[8][9][10] Veteranska raziskava, ki posebej našteva enote, govori o 16 občinskih štabih in 30. zaščitni oziroma razvojni skupini. Nekateri uradni državni pregledi uporabljajo številko 14.[8][9] Zaradi tega v tem članku številke ne bomo spreminjali v politični simbol. Pomembno dejstvo je drugo:

ukaz ni bil v celoti izvršen. V več delih Slovenije je pomemben del orožja ostal zunaj neposrednega nadzora JLA. Posebej pomembna je bila Gorenjska, kjer je bilo po Slaparjevem pričevanju ohranjenih okoli 12.000 kosov orožja.[5]

Slovenija ni ostala popolnoma brez orožja

Tudi tukaj je potrebna korekcija pogoste zgodbe. Po maju 1990 slovenska TO ni ostala dobesedno brez orožja. Del orožja ni bil oddan. Del so imele druge republiške strukture. Pomembne količine so imele milica in organi za notranje zadeve. Pozneje se je orožje tudi tajno izvzemalo iz skladišč, premeščalo v skrivna skladišča in pridobivalo iz drugih virov.[11][12] Zveza veteranov vojne za Slovenijo na podlagi svojega arhivskega pregleda navaja, da je ob upoštevanju orožja občinskih struktur, upravnih organov za obrambo in zaščitne brigade v slovenskem prostoru ostalo več deset tisoč kosov pehotnega orožja.[9] To številko je treba uporabljati previdno, ker vključuje različne kategorije orožja in različne organizacijske strukture.

Toda osnovni sklep je zanesljiv: Slovenija maja 1990 ni bila popolnoma razorožena. Bila pa je vojaško bistveno šibkejša in brez varnega nadzora nad velikim delom oborožitve, ki bi jo potrebovala za množično mobilizacijo TO. Zakaj je bil politični šok tako velik?

Ker je sistem TO temeljil prav na ideji, da bo lahko lokalno mobiliziran. Občinski štab brez lastnega dostopa do orožja je lahko še vedno imel: sezname ljudi, poveljnike, načrte, vozila, lokalne povezave. Ni pa imel najpomembnejšega sredstva za boj. Orožja. Zato je bilo vprašanje maja 1990 večje od inventurnega spora. Šlo je za vprašanje: Kdo ima zadnjo besedo, če se slovenska politična oblast in zvezna vojaška oblast znajdeta na nasprotnih straneh? Odgovor maja 1990 še ni bil slovenska vlada. Prav zato bo naslednjih nekaj mesecev posvečenih temu, da se ta odgovor spremeni.

Predsedstvo ustavi nadaljnjo predajo — toda del orožja je že odšel

Slovensko politično vodstvo je po obvestilih s terena zahtevalo ustavitev nadaljnje oddaje orožja. V virih obstajajo politično obarvani spori glede tega, kdaj je bil predsednik Predsedstva Republike Slovenije Milan Kučan obveščen, kako hitro je reagiral in koliko orožja bi bilo mogoče rešiti z zgodnejšim ukrepanjem. Te razprave bomo ločili od trdnih dejstev. Dokumentirano je: da so informacije o premikanju orožja prihajale s terena; da je predsedstvo nato ukazalo ustavitev nadaljnje predaje; in da je bila do takrat v številnih krajih operacija že izvedena.[6][10] To je dovolj za zgodovinski sklep.

Za politično oceno individualne krivde posameznikov bi bilo treba ločeno rekonstruirati vse depeše, magnetograme, čas prejema informacij in tedanje ustavne pristojnosti. Tega v ta članek ne bomo nadomestili s strankarskim sloganom.

17. maj: začetek odpora ali začetek MSNZ?

V uradnem slovenskem spominskem koledarju se 17. maj 1990 pogosto navaja kot datum nastanka Manevrske strukture narodne zaščite.[13] Toda akademska literatura je pri tem bolj previdna. Zgodovinarji in obramboslovci opozarjajo, da MSNZ ni bila 17. maja že v celoti izoblikovana, poimenovana in kadrovsko vzpostavljena organizacija po vsej Sloveniji. Bolj natančno je reči: po odvzemu orožja so se začele prikrite samoobrambne dejavnosti, iz katerih je v naslednjih mesecih nastala organizirana mreža, pozneje znana kot MSNZ.[14][15] Tudi samo ime je nekoliko paradoksalno. »Narodna zaščita« je bila v jugoslovanski zakonodaji prvotno lokalna pomožna varnostna struktura. »Manevrska« pa je pomenila nekaj širšega — sposobnost delovati zunaj posamezne občine in tvoriti dejansko oboroženo republiško silo.[15]

Prav ta pravna sivina je bila uporabna. Omogočala je ustvariti obrambno organizacijo znotraj še obstoječega jugoslovanskega pravnega prostora, ne da bi slovenska vlada že maja 1990 javno razglasila vzpostavitev nove vojske.

Zelena in modra mreža

MSNZ ni bila samo projekt nekdanjih pripadnikov TO. Ena najpomembnejših značilnosti nastajajočega slovenskega obrambnega sistema je bilo sodelovanje med: vojaško komponento nekdanje TO, in organi za notranje zadeve oziroma slovensko milico. V literaturi se pogosto govori o zeleni in modri komponenti. Vojaški del je zagotavljal: poveljnike, rezerviste, vojaške načrte, del orožja, poznavanje mobilizacijskega sistema. Milica pa je imela: legalno oborožitev, delujočo poveljniško strukturo, zveze, objekte, vozila, obveščevalne informacije, in predvsem sistem, ki ga JLA ni mogla neposredno poveljevati.[11][15] To sodelovanje bo leto pozneje v vojni za Slovenijo ena ključnih značilnosti slovenskega obrambnega sistema.

TO in milica ne bosta delovali kot dve povsem ločeni državni sili. Pripravljali se bosta na skupen problem. Skrivna skladišča.

Ena od najbolj konkretnih nalog nove obrambne mreže je bila zelo preprosta: orožje je moralo biti tam, kjer ga JLA ne more vzeti z enim ukazom. Po Sloveniji so zato nastajala skrivna skladišča. Orožje se je hranilo v: občinskih objektih, policijskih prostorih, skladiščih civilne zaščite, gospodarskih objektih, stanovanjskih in zasebnih prostorih, ter na drugih lokacijah, ki jih je poznalo zelo omejeno število ljudi.[11][16] V nekaterih okoljih je bilo orožje, ki je že bilo v objektih JLA, pozneje tajno izvzeto in premeščeno drugam. Življenjepisi in lokalne vojaškozgodovinske raziskave opisujejo nočne prevoze, menjavanje poti in uporabo različnih sodelavcev, da celotna mreža ne bi bila razkrita.[16] To ni bila velika klasična vojaška operacija. Bila je logistika prikrite države v nastajanju. Kdo je vodil projekt?

Politični okvir sta zagotavljala republiška sekretariata za ljudsko obrambo in notranje zadeve, ki sta ju vodila Janez Janša in Igor Bavčar. Vojaško-organizacijsko vlogo je dobil Anton Krkovič. Pri povezovanju z milico in posebnimi enotami notranjih zadev je imel pomembno vlogo Vinko Beznik.[13] Do konca poletja in septembra se je struktura razširila po Sloveniji. Uradni spominski viri govorijo o organizaciji v vseh tedanjih pokrajinah in občinah ter o približno 22.500 pripadnikih.[13] Akademska raziskava projekta opozarja, da te številke ne smemo razumeti kot 22.500 ljudi, ki bi bili vsi na določen dan osebno obveščeni, uniformirani in aktivirani. Del organizacije je obstajal tudi prek evidenc in pripravljenih mobilizacijskih struktur; nekateri ljudje so za svojo vključenost izvedeli šele pozneje.[11][15] To je pomembna razlika med:

organizacijsko mobilizacijsko sposobnostjo in stalno aktivno vojsko. MSNZ ni bila 22.500-članska kasarna. Bila je prikrita mreža, ki je skušala omogočiti, da bi v kriznem trenutku lahko nastala oborožena sila.

Poleti 1990 se spremeni cilj

V prvih dneh po odvzemu orožja je bil cilj predvsem: ohraniti tisto, kar je še mogoče ohraniti. Poleti se koncept razširi. Slovenska oblast ni želela samo skrivati nekaj pušk. Želela je dobiti: lastno poveljniško strukturo, mobilizacijsko mrežo, načrte delovanja, zveze, orožje, in sposobnost reagirati v primeru poskusa zvezne vojaške intervencije.[14]

1. septembra 1990 je na Pristavi nad Stično potekal pomemben sestanek vodstva projekta, na katerem so se usklajevali načrti delovanja in ocene možnih scenarijev.[17]

Takrat je postajalo vse bolj jasno, da se obrambne priprave ne nanašajo več samo na abstraktnega zunanjega napadalca. Potencialni nasprotnik je lahko bila tudi JLA. Za državo, ki je bila še vedno del Jugoslavije, je bil to ogromen politični preskok. Zakaj ni Slovenija preprosto ustanovila svoje vojske maja 1990?

Ker za to še ni imela pravnega, političnega in mednarodnega prostora. Slovenija maja 1990 še ni razglasila neodvisnosti. Še vedno je bila republika SFRJ. Veljala je zvezna ustavna ureditev. JLA je bila zakonita zvezna oborožena sila. Odprta ustanovitev samostojne slovenske vojske bi lahko bila razumljena kot neposreden upor proti zveznemu redu. Zato je slovenska strategija nekaj mesecev delovala v dveh ravneh: javno je Slovenija povečevala politično in ustavno suverenost; prikrito pa je gradila sposobnost, da lahko to suverenost tudi fizično zavaruje. MSNZ je bila most med tema dvema ravnema.

September 1990: politična oblast spremeni ustavo. Ključna sprememba se zgodi konec septembra. Skupščina Republike Slovenije je sprejela ustavne amandmaje XCVI, XCVII in XCVIII ter izvedbeni ustavni zakon.[18] S tem je Slovenija prevzela bistveno večji nadzor nad svojo Teritorialno obrambo. Predsedstvo Republike Slovenije je dobilo pristojnost za vodenje in poveljevanje TO v miru ter za imenovanje njenega poveljnika.[18][19] To je bil odločilen pravni korak. Do takrat je obstajala prikrita obrambna struktura, ker formalna TO ni bila zanesljivo podrejena slovenski oblasti. Po ustavnih spremembah je bilo mogoče začeti obratni proces: prikrito strukturo prenesti nazaj v legalno Teritorialno obrambo — tokrat pod slovenskim poveljstvom.

Janez Slapar prevzame novi RŠTO

1. septembra 1990 je slovensko predsedstvo imenovalo majorja Janeza Slaparja za vršilca dolžnosti načelnika Republiškega štaba TO.

1. oktobra je imenoval poveljnike novih pokrajinskih štabov.[19][20]

S tem je bila osnovna funkcija MSNZ kot vzporedne vojaške strukture izpolnjena. Večina njene vojaške mreže je prešla v TO. Slovenska vojska še ni obstajala pod današnjim imenom. Toda jedro samostojnega slovenskega obrambnega sistema je bilo že vzpostavljeno. oktober: spor ni več samo birokratski. JLA spremembe ni sprejela mirno.

1. oktobra 1990 je vojaška policija JLA zasedla dotedanjo stavbo Republiškega štaba TO na Prežihovi ulici v Ljubljani.[21]

Toda novo slovensko poveljstvo se je že preselilo in je delovalo drugje. Dogodek je bil simbolen. Spomladi je JLA s poveljniškim ukazom prevzela nadzor nad velikim delom orožja. Jeseni je Slovenija z ustavno spremembo prevzela nadzor nad poveljniško strukturo TO. Dve oblasti sta se vse bolj obnašali, kot da imata vsaka svojo legitimno vojaško verigo poveljevanja. V istem prostoru. To ni več samo politična kriza. To je začetek dvojne oblasti nad oboroženo silo.

Kočevska Reka: skrivna struktura stopi v javnost

1. decembra 1990, nekaj dni pred plebiscitom, je bila v Kočevski Reki javno postrojena enota TO, sestavljena predvsem iz pripadnikov zaščitne brigade.[22]

Postroj je imel vojaški pomen. Imel pa je tudi politično sporočilo. Slovensko vodstvo je hotelo pokazati: da plebiscitna odločitev ne bo samo list papirja; da država v nastajanju razpolaga z oboroženo strukturo; in da je sposobna vsaj začeti organizirati lastno obrambo. To je bil velik premik od maja. Sedem mesecev prej je vprašanje bilo: koliko orožja nam je ostalo? Decembra je bilo vprašanje: ali lahko iz tega orožja, ljudi, policije, teritorialne mreže in novega poveljstva ustvarimo silo, ki lahko državo dejansko brani? Januar 1991: Beograd znova zahteva orožje.

1. januarja 1991 je Predsedstvo SFRJ izdalo ukaz o razpustitvi vseh oboroženih formacij, ki niso del oboroženih sil SFRJ, in o predaji njihovega orožja v desetih dneh.[23]

Ukaz je bil usmerjen predvsem proti oboroževanju Hrvaške, zadeval pa je tudi širše vprašanje republiških vojaških struktur. Slovenija je odgovorila, da njena TO ni nezakonita formacija in da orožja ne bo predala. Janez Slapar je javno poudarjal, da je oborožitev zdaj skladiščena zunaj objektov JLA.[24] To je najbolj jasen dokaz, kako močno se je položaj spremenil od maja. Maja 1990 je slovenska oblast ugotavljala, da nima učinkovitega nadzora nad velikim delom svojega orožja. Januarja 1991 je že lahko zveznemu ukazu odgovorila: orožja ne bomo oddali. Je bila MSNZ »prva slovenska vojska«?

Odvisno, kaj s tem mislimo. Če s tem mislimo: prvo sodobno obrambno strukturo, ki je bila lojalna novi slovenski politični oblasti in pripravljena tudi na konflikt z JLA, potem je odgovor razumljivo pritrdilen. Če pa trdimo: da je že 17. maja 1990 obstajala popolnoma organizirana, legalna in jasno definirana slovenska vojska z 22.500 aktivnimi pripadniki, je to preveč poenostavljeno. Akademska literatura opozarja prav na terminološki problem.[11][14][15] MSNZ je bila: proces, mreža, tajni projekt, prehodna struktura, in politično-vojaški odgovor na izgubo nadzora nad TO. Njena najpomembnejša funkcija ni bila, da bi obstajala čim dlje. Bila je uspešna ravno zato, ker je lahko jeseni 1990 velik del svoje funkcije predala novi slovenski TO.

Je bila JLA že maja 1990 sovražna vojska?

Tudi tukaj je potrebna zgodovinska previdnost. Maja 1990 JLA formalno ni bila tuja vojska. Slovenija je bila še članica SFRJ. Slovenski naborniki so služili v JLA. Slovenski častniki so bili del njenih struktur. Veliko ljudi je še vedno pričakovalo politični dogovor o prihodnji Jugoslaviji. Toda z vidika nastajajoče slovenske oblasti je majski ukaz pokazal nekaj zelo pomembnega: v primeru resnega ustavnega konflikta ni mogoče avtomatično predpostaviti, da bo JLA nevtralen zaščitnik dogovora med republikami.

Od tega trenutka je bilo treba načrtovati tudi možnost, da bo prav zvezna vojska sila, proti kateri se bo morala Slovenija braniti. Septembrski načrti MSNZ so to možnost že izrecno upoštevali.[17] To je eden najpomembnejših prelomov celotnega procesa osamosvajanja.

Razorožitev ali rojstvo obrambne suverenosti?

Maja 1990 je Slovenija izgubila nadzor nad pomembnim delom orožja TO. Toda paradoks je, da je prav ta dogodek pospešil gradnjo strukture, ki jo je leto pozneje uporabila v vojni. Brez ukaza o orožju bi se lahko vprašanje nadzora nad TO še mesece reševalo kot ustavnopravni spor. Po ukazu je postalo praktično. Kje je orožje? Kdo ga varuje? Kdo ima seznam rezervistov? Kdo izdaja ukaze? Kdo nadzoruje zveze? Kdo je pripravljen ukaz izvršiti? Kaj bo naredila policija? Kdo lahko mobilizira ljudi? Državnost je v nekaj dneh dobila svojo najbolj materialno definicijo. Država, ki nima nadzora nad lastno oboroženo silo, ima omejeno suverenost.

Toda orožja bo kmalu postalo preveč, ne premalo. Do zdaj je bila zgodba predvsem zgodba o pomanjkanju orožja. Toda že leta 1991 se bo položaj obrnil. Slovenija in Hrvaška bosta potrebovali vedno več orožja. Zvezni vojaški sistem bo razpadal. Skladišča JLA bodo postajala predmet blokad, pogajanj in zasegov. Orožje bo prehajalo iz ene strukture v drugo. Slovenija bo po vojni razpolagala tudi z velikimi količinami orožja, ki ga sama ne bo potrebovala. In prav tam se začne ena najbolj spornih zgodb slovenske osamosvojitve:

tajni transporti, Hrvaška, Bosna in Hercegovina, denar, državni računi, gotovina, posredniki, in vprašanje, kaj je bila legitimna pomoč napadenim republikam ter kaj je postalo trgovina. Od tod sledi konkreten pregled: Slovensko orožje 1991–1993: pomoč Hrvaški in Bosni, trgovina, denar in afere