IMF, dolg in preoblikovanje Jugoslavije: kdo je določal pravila izhoda iz krize?

Kdo je določal pravila?

Pri zgodbi o jugoslovanskem dolgu se običajno pojavita dve nasprotni razlagi. Prva pravi: Jugoslavija je sama uničila svoje gospodarstvo in mednarodne finančne institucije so jo samo poskušale rešiti. Druga pravi: IMF in zahodni upniki so Jugoslaviji vsilili neoliberalno preobrazbo in jo gospodarsko razgradili. Dokumenti kažejo bolj zapleteno sliko. Jugoslavija je imela resne domače gospodarske probleme že pred najostrejšim posegom zunanjih upnikov. Investicije so bile pogosto previsoke glede na domače prihranke.

Bančni sistem ni dovolj strogo ločeval med uspešnimi in neuspešnimi podjetji. Inflacija je obstajala že prej. Zunanji dolg se je hitro povečeval. Federacija je imela velike težave pri skupnem vodenju gospodarske politike. Toda ko je leta 1982 ostala z izjemno majhnimi deviznimi rezervami in brez običajnega dostopa do novega komercialnega kredita, se je razmerje moči spremenilo. Država, ki mora refinancirati milijarde dolarjev dolga, nima enake pogajalske pozicije kot država, ki lahko financiranje preprosto zavrne. Od tega trenutka vprašanje ni bilo več samo: Kakšno gospodarsko politiko želi Jugoslavija? Ampak tudi: Kakšno gospodarsko politiko morajo njeni upniki oceniti kot sprejemljivo, da bodo dolg reprogramirali in zagotovili novo financiranje? To je jedro zgodbe tega članka.

IMF ni prišel šele po izbruhu krize

Pomembno je začeti nekoliko prej. Jugoslavija je z Mednarodnim denarnim skladom sodelovala že dolgo pred dolžniško krizo osemdesetih. Leta 1981 je začela triletni stand-by aranžma. Po zgodovini IMF je bil program zgrajen okoli nadaljnjega prilagajanja tečaja dinarja zaradi ohranjanja zunanje konkurenčnosti, restriktivnejše monetarne in fiskalne politike ter omejevanja domačega povpraševanja.[1] Leta 1981 je bil nominalni efektivni tečaj dinarja znižan za približno 23 odstotkov, kar je skoraj izravnalo razliko med jugoslovansko in tujo inflacijo.[1] Program ni nastal iz nič. Jugoslovanske oblasti so že same ugotavljale, da prejšnjega modela ni mogoče nadaljevati. Julija 1980 je bila ustanovljena posebna Komisija za gospodarsko stabilizacijo, ki je pozneje pripravila dolgoročni program gospodarske stabilizacije.[2]

Torej zunanja institucija ni nekega jutra prišla v Beograd z idejo, da Jugoslavija potrebuje reforme. O tem je že obstajala domača razprava. Toda nekaj drugega se je hitro spreminjalo: koliko svobode je imela država pri izbiri tempa in vsebine teh reform. Leto 1982: ko možnost »ne« postane veliko dražja.

V prejšnjem članku smo videli, da je Jugoslavija leta 1982 zašla v plačilnobilančno in likvidnostno krizo. Komercialne banke so zmanjševale novo kreditiranje. Stari dolg je bilo treba odplačevati. Obrestne mere so bile visoke. Devizne rezerve so bile nevarno nizke. Ameriški dokumenti so konec leta 1982 ocenjevali, da bo Jugoslavija v letu 1983 potrebovala več kot 4 milijarde dolarjev zunanjega financiranja, pri čemer naj bi samo v prvi polovici leta zapadlo okoli 3 milijarde dolarjev glavnice.[3] Takrat se je začel sestavljati mednarodni finančni paket. V njem niso sodelovali samo IMF in Svetovna banka. Sodelovali so:

• vlade zahodnih držav,
• Banka za mednarodne poravnave,
• uradne izvozne kreditne institucije,
• komercialne banke,
• IMF,
• Svetovna banka.

Ameriški interni dokument iz novembra 1982 je bil zelo neposreden. Finančna pomoč Jugoslaviji po ameriškem stališču ni smela biti samo »bail-out«. Nanjo naj bi bila vezano ustrezno pogojevanje (ang. conditionality) — ki bi Jugoslavijo spodbujalo k domačim fiskalnim in gospodarskim reformam.[4] Isti dokument je kot področja, kjer je Washington želel odločnejše spremembe, navedel: bančni sistem, devizni trg, kreditno politiko, oblikovanje plač in cen, učinkovitejšo alokacijo virov. To niso poznejše interpretacije. To so besede iz internih dokumentov države upnice.[4]

IMF je postal vrata do drugih upnikov

Tu je treba razumeti mehanizem dolžniške krize. IMF ni bil edini ali niti največji upnik Jugoslavije. Toda imel je posebno funkcijo. Njegov program je drugim upnikom sporočal, da država izvaja dogovorjeno stabilizacijsko politiko. Ameriški vladni dokumenti iz obdobja svetovne dolžniške krize IMF opisujejo kot institucijo v središču sistema, ki določa osnovni program prilagajanja in pomaga ugotavljati dodatne potrebe po financiranju.[5] Tudi Paris Club je reprogramiranje uradnega dolga vezal na obstoj ustreznega programa in spremljanje gospodarske politike. V jugoslovanskem primeru so bili komercialni in uradni upniki prav tako neposredno povezani z nadzorom izvajanja programa.[6] To pomeni, da odnos med Jugoslavijo in IMF ni bil omejen na posojilo sklada.

IMF je postal neke vrste vratar širšega dostopa do financiranja. Če je program padel, ni bil ogrožen samo denar IMF. Ogroženi so bili tudi: reprogramiranje dolga, nov denar komercialnih bank, državni krediti, izvozne garancije, in zaupanje drugih upnikov. To močno spremeni pomen besede »prostovoljno«. Jugoslavija je sporazume formalno podpisovala sama. Toda cena zavrnitve je lahko bila izguba dostopa do financiranja, ki ga je potrebovala za servisiranje obveznosti in osnovno zunanjo likvidnost.

Prvi strukturni kredit Svetovne banke: denar v zameno za spremembe. Junija 1983 je Svetovna banka odobrila Jugoslaviji prvi Structural Adjustment Loan — SAL I v višini 275 milijonov dolarjev.[7] To ni bil običajen kredit za gradnjo elektrarne, ceste ali tovarne. Bil je kredit neposredno povezan s programom gospodarskih sprememb. Banka in jugoslovanska vlada sta se dogovorili o akcijskem programu na treh velikih področjih:

1. investicijsko načrtovanje in razporejanje kapitala,
2. devizni sistem in zunanja trgovina,
3. cenovna politika in odločanje podjetij.[7]

Del denarja je bil izplačan takoj. Drugi del je bil vezan na zadovoljiv napredek pri izvajanju dogovorjenega programa.[8] Svetovna banka je pozneje v lastnem pregledu navedla, da je program vseboval 24 spremljanih pogojev oziroma zavez.[7] Sredi leta 1986 jih je bilo po njeni oceni šest izvedenih približno tako, kot je bilo dogovorjeno, enajst delno, preostali pa večinoma niso bili izvedeni.[7] To je pomembno iz dveh razlogov. Prvič, pogojevanje je bilo resnično. Drugič, Jugoslavija ni bila pasivni izvajalec, ki bi avtomatično sprejel vse zahteve. Velik del reform je bil politično omejen, zavrnjen, preložen ali izveden drugače.

Kaj so bili konkretni pogoji?

Beseda »strukturna reforma« lahko zveni abstraktno. Ko jo razstavimo na posamezne ukrepe, postane zgodba precej bolj konkretna. Med ukrepi, ki so jih IMF in Svetovna banka spremljali ali spodbujali, so bili:

• bolj realen oziroma konkurenčen tečaj dinarja,
• višje domače obrestne mere in postopni prehod k pozitivnim realnim obrestnim meram,
• zmanjševanje subvencioniranega kredita,
• liberalizacija deviznega sistema,
• postopna liberalizacija uvoza,
• liberalizacija cen,
• višje cene energije in železniškega prevoza,
• strožji kriteriji za investicijske projekte,
• omejevanje pomoči podjetjem z izgubami,
• strožja uporaba stečajnih pravil,
• omejevanje izplačil osebnih dohodkov v podjetjih z izgubami,
• zmanjševanje skladov, iz katerih so se pokrivale izgube podjetij.[7][9]

Svetovna banka je na primer zapisala, da je bilo dogovorjeno postopno zviševanje obrestnih mer do pozitivnih realnih ravni. Na področju podjetij so bili ukrepi namenjeni temu, da banke ne bi več avtomatično vzdrževale pri življenju dejansko insolventnih podjetij.[7] V okviru stand-by programa leta 1984 je bilo dogovorjeno tudi omejevanje osebnih dohodkov v podjetjih, ki ustvarjajo izgubo, ter bistveno zmanjšanje in poznejša odprava plačil iz skupnih rezervnih skladov takšnim podjetjem.[7] To je bilo neposredno povezano z načelom, ki ga bomo pozneje poznali kot tršo proračunsko omejitev. Podjetje naj bi vedno bolj nosilo posledice svojega poslovanja.

To ni bila samo teorija: spreminjale so se tudi cene. Eden najbolj občutljivih delov prilagajanja so bile cene. Jugoslavija je dolgo uporabljala administrativno določanje ali nadzor posameznih pomembnih cen. Svetovna banka in IMF sta zagovarjala večjo uporabo cenovnih signalov. V dokumentaciji SAL I so izrecno navedene spremembe cen: elektrike, premoga, mesa, železniškega prevoza.[7] Ideja je bila gospodarsko razumljiva: če je energija umetno poceni, podjetja in gospodinjstva nimajo realnega signala o strošku njene proizvodnje. Toda za človeka, ki mu realna plača že pada, je višja cena elektrike ali prevoza nekaj zelo konkretnega. Tu se pokaže razlika med makroekonomsko logiko in socialnim učinkom. Kar je v programu zapisano kot odprava cenovne distorzije, se v gospodinjstvu pokaže kot: višji račun.

Kdo je prvi predlagal reforme — Jugoslavija ali Svetovna banka?

To vprašanje je pomembno zato, ker je odgovor: oboji. In ravno zato zgodbe ni mogoče pošteno povedati kot enosmeren diktat. Jugoslovanska Komisija za gospodarsko stabilizacijo je bila ustanovljena že leta 1980. Njeni ekonomisti in politiki so sami razpravljali o potrebnih spremembah. Dolgoletni program gospodarske stabilizacije iz leta 1983 je bil domač politični dokument. Svetovna banka v lastnem kasnejšem pregledu celo priznava tesno sodelovanje med svojimi ekonomisti in jugoslovansko stabilizacijsko komisijo ter govori o zbliževanju pogledov glede pomembnih vzrokov krize.[7] Jugoslovanska vlada je decembra 1982 sama formalno zaprosila za strukturni kredit.[7]

Zato trditev: »Svetovna banka je Jugoslaviji iz nič vsilila reforme, ki jih doma ni hotel nihče« ni podprta z dokumenti. Toda tudi nasprotna trditev: »Zunanji upniki niso vplivali na vsebino in tempo reform« ni podprta. Ko je država potrebovala financiranje, so dogovorjene reforme postale pogoj za dostop do denarja in reprogramiranja. Domača razprava se je zato odvijala znotraj vse ožjega zunanjega finančnega prostora. Jugoslovani so se pogojevanju tudi upirali.

Eden najbolj zanimivih dokumentov prihaja iz leta 1986. Jugoslavija se je pogajala z zahodnimi vladami o večletnem reprogramiranju dolga. Nekateri uradni upniki so želeli strožji nadzor. Pojavila se je ideja o tako imenovanem »shadow IMF stand-by« — Jugoslavija bi sprejela polno pogojevanje IMF, tudi če ne bi črpala novih sredstev sklada. Ameriško veleposlaništvo v Beogradu je poročalo, da bi jugoslovanska vlada takšno zahtevo zelo verjetno zavrnila. Jugoslavija naj bi jo razumela kot kaznovalno in neupravičeno omejitev svoje svobode pri oblikovanju domače gospodarske politike.[10] To je zelo pomemben dokument. Pokaže, da tudi znotraj samega jugoslovanskega vodstva ni bilo občutka, da je odnos z upniki samo tehnična ekonomija. Videli so ga tudi kot vprašanje politične avtonomije.

Tudi zahodne vlade so imele lastne interese

Ko govorimo o IMF in Svetovni banki, lahko prehitro dobimo vtis, da je šlo samo za nevtralne strokovne institucije, ločene od državne politike. Dokumenti kažejo, da so imele zahodne vlade lastne strateške in finančne interese. ZDA so želele preprečiti jugoslovanski finančni kolaps. Toda hkrati niso želele preprosto prevzeti izgub komercialnih bank. Ameriški memorandumi izrecno razpravljajo o tem, kako razdeliti breme med: vlade, zasebne banke, IMF, Svetovno banko, in Jugoslavijo.[4] V enem od dokumentov je zapisano, da mora biti pomoč povezana z reformami ter da se je treba izogniti položaju, kjer bi zahodne vlade samo rešile zasebne banke pred njihovimi kreditnimi tveganji.[4] To pomeni, da je bil paket pomoči hkrati:

stabilizacija Jugoslavije, zaščita mednarodnega finančnega sistema, in pogajanje o tem, kdo bo nosil izgubo. To ni teorija zarote. To je običajna logika dolžniške krize. Dolžnik želi čim več razbremenitve. Banka želi svoj denar nazaj. Vlada želi preprečiti širšo finančno ali politično nestabilnost. Vsak od akterjev ima svoje interese.

Reprogramiranje ni isto kot odpis. V javnem govoru se pogosto zamenjujeta dva pojma. Reprogramiranje dolga in odpis dolga. Jugoslavija je v osemdesetih dobila več reprogramiranj. To je pomenilo predvsem, da se zapadle obveznosti prestavijo v prihodnost in dobijo nove roke vračila. Ni pomenilo, da je dolg preprosto izginil. Leta 1985 so uradni upniki Paris Cluba na primer pristali na reprogramiranje približno 90 odstotkov določenih zapadlih obveznosti v vrednosti 694 milijonov dolarjev, z devetletnim obdobjem odplačevanja in štiriletnim moratorijem.[11] Komercialne banke so prav tako sklenile večletne dogovore o refinanciranju zapadlosti. Toda nadzor nad gospodarsko politiko je ostajal del sistema. Tako je država dobila čas. In čas je bil dragocen. Toda čas ni bil brez pogojev.

Cena finančne discipline: podjetje mora postati sposobno propasti

Eden največjih premikov osemdesetih je bil v odnosu do podjetja. V klasični jugoslovanski logiki je bilo veliko podjetje tudi socialna institucija. Če je propadlo, niso bili ogroženi samo stroji in bilanca. Ogroženi so bili: službe, stanovanja, lokalni prihodki, štipendije, socialni standard, in pogosto prihodnost celotnega kraja. Toda reformna logika je zahtevala drugačno disciplino. Če podjetje dolgoročno ne pokriva stroškov, ga ni mogoče neskončno financirati samo zato, da ohrani zaposlenost. Zato so se krepila: stečajna pravila, omejevanje kreditiranja podjetij z izgubami, omejevanje izplačila plač v neuspešnih podjetjih,

zahteve po realnih obrestnih merah, računovodska pravila, ki bi bolj realno pokazala finančni položaj podjetja.[7] Gospodarska logika tega premika je jasna. Toda njegova družbena logika je radikalna. Delavec, ki je bil desetletja vzgojen v sistemu, kjer naj bi bila varnost zaposlitve del družbene pogodbe, je zdaj dobival sporočilo: podjetje ni več varno samo zato, ker zaposluje ljudi. To je veliko več kot tehnična reforma bilance. To je sprememba samega razumevanja socializma. Ko stabilizacija pride do plače, pride tudi do stavke.

V drugi polovici osemdesetih so zvezne oblasti poskušale strožje omejiti rast osebnih dohodkov in povezati plače s produktivnostjo. Med letoma 1986 in 1988 je bilo več poskusov splošnega zamrzovanja oziroma omejevanja plač.[12] Ti ukrepi so prihajali v času zelo visoke inflacije. To pomeni, da zamrznjena nominalna plača ni samo stabilna plača. Je hitro padajoča realna plača. Sledil je velik porast industrijskih konfliktov. Raziskave delavskega gibanja navajajo rast z okoli 247 stavk in 13.507 udeležencev leta 1980 na 1.851 stavk z več kot 386.000 udeleženci leta 1988.[13] Velik del teh protestov je bil najprej socialen, ne nacionalen.

Delavci so protestirali zaradi: plač, zamud pri izplačilih, inflacije, vodstev podjetij, privilegijev, gospodarskih reform, in občutka, da se račun krize prelaga navzdol. To je pomembno za poznejšo zgodbo. Preden so množice postale predvsem srbske, slovenske, hrvaške ali albanske politične množice, so mnoge od njih protestirale tudi kot jugoslovanski delavci.

IMF ni edini avtor tržne preobrazbe

Proti koncu osemdesetih se je Jugoslavija vse bolj premikala proti tržnemu gospodarstvu. Toda ta proces ne more biti pripisan samo IMF. Leta 1988 je bila sprejeta nova zakonodaja o podjetjih. Leta 1989 nova zakonodaja o tujih naložbah. Konec leta 1989 je bil sprejet zakon, ki je odprl vrata prodaji oziroma privatizaciji družbenega kapitala. Svetovna banka je pozneje zapisala, da je Zakon o podjetjih iz leta 1989 bistveno razširil možne oblike lastništva, omogočil pretvorbo družbenih podjetij v mešana podjetja ter olajšal zasebni in tuji kapital.[14] Zakon o družbenem kapitalu iz decembra 1989 je nato ustvaril mehanizem za prodajo družbenega kapitala. Spremembe leta 1990 so omogočile izdajanje notranjih in zunanjih delnic ter prodajo podjetij delno ali v celoti.[14]

Zaposleni so lahko notranje delnice kupovali pod ugodnejšimi pogoji. Torej privatizacija v Jugoslaviji ni bila nekaj, kar se je začelo šele po njenem razpadu. Pravni prehod iz družbene lastnine proti jasno opredeljenim lastnikom se je začel že v zadnjih letih federacije. In to pod zvezno jugoslovansko oblastjo.

Ante Marković: reformator, ne samo izvajalec zunanjih zahtev

Ante Marković je marca 1989 postal predsednik Zveznega izvršnega sveta. Njegov program je bil veliko bolj tržno usmerjen od prejšnjih jugoslovanskih gospodarskih politik. Pomembno je, da ga ne predstavimo samo kot človeka IMF. Marković in njegov krog sta imela lasten politični projekt: ustaviti hiperinflacijo, ustvariti delujoč skupni jugoslovanski trg, okrepiti podjetniško disciplino, odpreti gospodarstvo, spremeniti lastninske odnose, in skozi gospodarski uspeh ohraniti federacijo. Pogajanja z IMF o novem programu so se začela jeseni 1989 po Markovićevem srečanju z direktorjem IMF Michelom Camdessusom.[15]

1. decembra je zvezna vlada predstavila celovit stabilizacijski program.

Nova valuta je zamenjala staro v razmerju 10.000 proti 1. Novi dinar je bil vezan na nemško marko. Uvedena je bila konvertibilnost. Plače in del cen so bili začasno zamrznjeni. Monetarna in fiskalna politika naj bi bili močno zaostreni.[15] IMF je program podprl z novim stand-by aranžmajem v višini približno 600 milijonov dolarjev.[15] To je bila skupna točka domačega reformnega projekta in zunanje finančne podpore. Ni pošteno opisati je samo kot tuji diktat. Prav tako pa ni pošteno spregledati, da je bila zunanja finančna podpora vezana prav na takšno smer reform.

Program je sprva deloval

Markovićev program je v prvih mesecih dosegel nekaj zelo vidnega. Inflacija je skoraj izginila. Tečaj je bil stabilen. Devizne rezerve so se povečale. Konvertibilnost dinarja je bila za državljane nekaj povsem novega. Svetovna banka je pozneje zapisala, da je bila do sredine junija 1990 inflacija zmanjšana praktično na nič, izvoz pa je bil močan, devizne rezerve pa so dosegle približno 9 milijard dolarjev.[16] To je izjemno pomembno. Če bi bil program samo očitno nesmiseln paket, ki je od prvega dne uničeval gospodarstvo, teh rezultatov ne bi bilo.

Toda stabilizacija je imela ranljiv temelj. Fiksni tečaj zahteva zelo strogo kontrolo: plač, kreditov, javne porabe, in monetarne politike. Jugoslavija pa je bila federacija, v kateri so republike in pokrajine imele lastne politične interese in vedno manj pripravljenosti sprejemati odločanje zveznega centra. Plače so bile zamrznjene na papirju, federacija pa jih ni mogla zamrzniti v praksi.

Wage freeze — zamrznitev plač — je bil eden ključnih elementov programa 1990. IMF-ov poznejši pregled je zelo jasen. Plače v celotnem družbenem sektorju naj bi bile zamrznjene za šest mesecev. Toda zvezna vlada ni uspela preprečiti republikam in pokrajinam, da dovoljujejo izjeme.[17] Že pri prvem preverjanju je bil kriterij plač presežen. Republike so si vedno bolj dovoljevale lastno gospodarsko politiko. Svetovna banka je pozneje ugotovila tudi, da so proti koncu leta 1990 nacionalne banke Srbije, Hrvaške in Vojvodine odobravale kredite zunaj dogovorjenih omejitev.[18] Program je zato začel izgubljati monetarno sidro.

Inflacija se je vrnila. Tu gospodarstvo in politika postaneta skoraj neločljiva. Vprašanje ni bilo več samo: Je Markovićev program ekonomsko pravilen? Ampak: Ali zvezna vlada sploh še ima državo, v kateri lahko enotno gospodarsko politiko izvede? Svetovna banka je sama priznala neuspeh prvega programa.

Pomembno je pogledati tudi, kako so mednarodne institucije same pozneje ocenile svojo politiko. Svetovna banka je v pregledu SAL I zapisala, da program v najširšem smislu ni dosegel svojih ciljev.[7] Ocenila je tudi, da je bil paket z 24 spremljanimi pogoji preveč ambiciozen in po nepotrebnem zapleten. Banka je priznala, da so bile politične težave izvajanja reform podcenjene.[7] To je dragoceno. Pomeni, da zgodbe ni treba postaviti kot: »Jugoslavija je zavrnila popolnoma pravilne reforme.« Tudi institucija, ki jih je oblikovala skupaj z jugoslovanskimi sogovorniki, je pozneje ugotovila napake v konstrukciji programa.

Pri drugem strukturnem programu, SAL II leta 1990, je Svetovna banka kasneje zapisala, da je Jugoslavija izpolnila ali bistveno izpolnila več pogojev glede cen, trgovine, deviz, bank in podjetij, vendar ni mogla ohraniti stabilizacijskih kriterijev zaradi razpada skupnega političnega odločanja.[18] Torej ne obstaja ena sama zgodba o uspehu ali neuspehu. Obstaja proces, v katerem so se: gospodarska kriza, zunanje pogojevanje, domače reforme, socialni odpor, in politični razpad vedno bolj prepletali.

Kdo je plačal ceno prilagoditve?

To je najpomembnejše vprašanje. Ko ekonomist govori o: zmanjšanju domačega povpraševanja, realnem tečaju, pozitivnih obrestnih merah, finančni disciplini, odpravi subvencij, stečajni zakonodaji, omejitvi plač, to niso samo številke. Vsak ukrep ima družbeno stran. Pozitivna realna obrestna mera pomeni dražji kredit. Trša finančna disciplina pomeni, da lahko podjetje propade. Omejitev subvencij pomeni višjo ceno ali manj podpore. Zamrznitev plač ob visoki inflaciji pomeni padec realnega dohodka. Uvozna liberalizacija pomeni več konkurence za domače podjetje.

Privatizacija pomeni vprašanje, kdo bo postal lastnik nekdanjega družbenega kapitala. Stroški niso bili razporejeni enakomerno. Največ jih je občutil človek, katerega glavni vir varnosti je bila: plača, služba, družbeno podjetje, subvencionirana storitev, in socialni sistem, zgrajen okoli dela.

Ali je IMF razbil Jugoslavijo?

Na podlagi dokumentov, ki smo jih pregledali, takšnega preprostega sklepa ni mogoče dokazati. Jugoslavija je imela globoke gospodarske in institucionalne težave že pred odločilnimi programi IMF. Domači ekonomisti in politiki so sami zahtevali številne reforme. Jugoslovanska vlada je sama zaprosila za strukturni kredit Svetovne banke. Markovićev program je bil tudi njegov lasten politični projekt. Toda prav tako ni mogoče pošteno trditi, da so bile mednarodne finančne institucije zgolj pasivni opazovalec. Financiranje je bilo povezano s pogoji. Reprogramiranje dolga je bilo povezano z nadzorom gospodarske politike.

Zahodne vlade so v lastnih dokumentih izrecno zagovarjale pogojevanje pomoči. Svetovna banka je zahtevala konkretne institucionalne in tržne spremembe. IMF je spremljal plače, kredit, tečaj, fiskalno in monetarno politiko. Ko država ne more financirati svojih zunanjih obveznosti brez soglasja upnikov, njena formalna suverenost ostane. Toda njen dejanski gospodarski manevrski prostor se zmanjša. To je pomembnejša in dokazljivejša trditev od slogana, da je nekdo od zunaj preprosto »ukazoval Jugoslaviji«. Velika posledica: socializem se je spreminjal še pred razpadom države.

Morda je najpomembnejši rezultat celotne zgodbe ta: Jugoslavija leta 1990 gospodarsko ni bila več ista država kot Jugoslavija leta 1980. Samoupravljanje je izgubljalo del svojih pristojnosti. Vodstva podjetij so dobivala več moči. Stečaj je postajal bolj realna možnost. Družbena lastnina se je začela spreminjati v delnice in opredeljene lastniške deleže. Tuji kapital je dobil širši prostor. Cene in trgovina so se liberalizirale. Konvertibilna valuta je postala cilj in za kratek čas realnost. Tržna transformacija torej ni prišla šele po vojnah devetdesetih. Začela se je že znotraj SFRJ. To je ključno za vprašanje, ki bo pozneje v seriji postalo še pomembnejše:

Kaj je bilo po razpadu dejansko privatizirano — in kdo je dobil premoženje, ki je bilo prej opredeljeno kot družbeno? Toda preden pridemo do privatizacije, moramo razumeti še politični učinek gospodarske krize. Ker človek, ki izgublja kupno moč, ne išče vedno ekonomskega učbenika. Išče razlago. In v drugi polovici osemdesetih so politične elite po vsej Jugoslaviji vse pogosteje ponujale odgovor v jeziku republike, naroda in vprašanja: Kdo koga izkorišča? Zato se serija iz bilanc in kreditnih sporazumov premakne v politični prostor. Ko je delavec postal Slovenec, Srb, Hrvat, Albanec …: kako je socialna kriza postala nacionalno vprašanje