Po Titu: dolg, inflacija in desetletje negotovosti

Tito je umrl, kriza pa se ni rodila tistega dne

Josip Broz Tito je umrl 4. maja 1980. Za Jugoslavijo je bil trenutek simboličen. Po skoraj štirih desetletjih je država ostala brez človeka, ki je bil hkrati njen najmočnejši politični simbol, mednarodno najbolj prepoznaven obraz in zadnja osebna avtoriteta nad sistemom, v katerem je bilo vedno več pristojnosti razdeljenih med republike, pokrajine, podjetja in samoupravne institucije. Zato je zelo privlačno začeti gospodarsko krizo z njegovim pogrebom. Toda to bi bilo preveč preprosto. Kriza ni nastala zato, ker je Tito umrl. Ko je umrl, je bila že v državi. Zunanji dolg je hitro rasel.

Inflacija je bila visoka. Trgovinski primanjkljaj je bil velik. Naftni šok je povečal uvozne stroške. Del investicij je bil slabo izbran. Dinar je bil pod pritiskom. In gospodarstvo, ki je bilo desetletja vajeno hitre rasti, se je približevalo trenutku, ko zunanjega primanjkljaja ni bilo več mogoče pokrivati na enak način kot prej. Tito je umrl v letu, ko je Jugoslavija prvič zares začela čutiti, da starega gospodarskega ritma ni več mogoče preprosto nadaljevati. To je pomembna razlika. Politični prelom in gospodarski prelom sta se časovno prekrila. Nista pa bila ista stvar.

Sedemdeseta: desetletje rasti, investicij — in vse več dolga

Če želimo razumeti osemdeseta, se moramo vrniti v sedemdeseta leta. Jugoslavija je v šestdesetih in sedemdesetih še vedno hitro rasla. Svetovna banka je pozneje ocenila, da je gospodarska rast v obdobju pred letom 1980 v povprečju dosegala okoli šest odstotkov na leto.[1] Gradilo se je. Tovarne. Ceste. Stanovanja. Energetski objekti. Hoteli. Industrijski kompleksi. Razvoj manj razvitih republik in pokrajin je bil politični cilj federacije, zato investicije niso bile usmerjene samo tja, kjer je bila donosnost najvišja. To samo po sebi ni nenavadno. Vsaka država z razvojno politiko vlaga tudi zaradi zaposlovanja, regionalnega razvoja, infrastrukture ali politične kohezije.

Problem nastane, ko je investicij več, kot jih gospodarstvo lahko financira iz lastnih virov. Jugoslavija je razliko vse bolj pokrivala s kreditom. Po analizi Svetovne banke je skupni zunanji dolg zrasel s približno 2 milijard dolarjev leta 1970 na 15,2 milijarde dolarjev leta 1979.[2] V drugih serijah, ki spremljajo dolg v konvertibilnih valutah, je vidna podobna smer: sredi sedemdesetih je bil dolg bistveno nižji, do začetka osemdesetih pa se je približeval dvajsetim milijardam dolarjev.[1][3] Takšno zadolževanje nekaj časa ni izgledalo nujno nevarno. Država je rasla. Izvoz se je povečeval. Milijoni delavcev v Zahodni Evropi so pošiljali devize domov.

Turizem je prinašal trdo valuto. Mednarodni kredit je bil dostopen. Toda dolg ima lastnost, ki jo je v času rasti lahko prezreti: ni pomembno samo, koliko si si izposodil. Pomembno je tudi, pod kakšnimi pogoji boš dolg vračal takrat, ko se pogoji spremenijo. Kredit je omogočil razvoj — in prikril del problema.

Velik del jugoslovanske gospodarske politike sedemdesetih je temeljil na zelo poceni denarju. Domače obrestne mere so bile pogosto nižje od inflacije. To pomeni, da je bila realna obrestna mera negativna. Podjetje je lahko dobilo kredit po obrestni meri, ki je bila v realnem smislu zelo ugodna, zato je bila motivacija za investicije ogromna. Svetovna banka je pozneje ugotavljala, da so bile običajne domače posojilne obrestne mere v sedemdesetih pogosto okoli 8 do 12 odstotkov, medtem ko je povprečna inflacija znašala okoli 17 odstotkov.[2] V takem okolju je bilo racionalno izposojati si. Toda podjetja niso vedno nosila polnega tveganja svojih odločitev. Banke so bile tesno povezane s podjetji, republikami in lokalnimi interesi.

Če je bil projekt politično pomemben, je bilo financiranje lažje dosegljivo. Če je podjetje zašlo v težave, je obstajala možnost, da se problem razporedi širše po sistemu. To je pomagalo ohranjati zaposlenost in razvoj. Hkrati pa je slabšalo disciplino pri izbiri investicij. Kriza osemdesetih zato ni zgodba o tem, da je država nekoč naenkrat »preveč zapravila«. Je zgodba o sistemu, v katerem so se več let seštevali: velike investicije, poceni krediti, slabo ocenjena tveganja, in pričakovanje, da se bo hitra rast nadaljevala dovolj dolgo, da bo probleme mogoče poplačati pozneje.

Nafta: prvi velik zunanji udarec

Jugoslavija ni bila energetsko samozadostna. Industrijska rast, motorizacija in širjenje potrošnje so povečali potrebo po uvoženi nafti. Prvi naftni šok leta 1973 je že podražil energijo. Drugi, konec sedemdesetih let, je bil še bolj neprijeten. Cene nafte so ponovno močno narasle prav v trenutku, ko je Jugoslavija že imela velik trgovinski primanjkljaj in hitro rastoč zunanji dolg. Svetovna banka je pozneje zapisala, da je Jugoslavija drugi naftni šok sprva blažila z dodatnim zadolževanjem. To je kratkoročno preprečilo nenaden padec domačega povpraševanja. Toda posledica je bil še hitrejši skok dolga.[1]

Med letoma 1978 in 1981 se je zunanji dolg po isti analizi približno podvojil in dosegel skoraj 20 milijard dolarjev.[1] Tako je kredit državi kupil čas. Ni pa odstranil problema. Samo prestavil ga je. Leto 1979: ko se je račun začel seštevati.

Leto 1979 je bilo prelomno še pred Titovo smrtjo. Jugoslovanski trgovinski primanjkljaj se je povečal z okoli 3,8 milijarde dolarjev leta 1978 na približno 6 milijard dolarjev leta 1979.[4] Država je torej iz tujine kupovala bistveno več, kot je tja prodajala. Del razlike so pokrivali turizem, nakazila delavcev iz tujine in krediti. Toda hkrati je prišel drugi naftni šok. Mednarodno okolje se je začelo hitro spreminjati. In najnevarnejša sprememba ni bila samo cena nafte. Bila je cena denarja. Ko postane dolg dražji, ne da bi si izposodil en dolar več.

Na začetku osemdesetih so mednarodne obrestne mere močno narasle. Za državo z velikim zunanjim dolgom je to pomenilo, da se je breme servisiranja dolga povečalo tudi brez novega zadolževanja. Svetovna banka je ocenjevala, da so jugoslovanska plačila obresti z okoli 0,8 milijarde dolarjev leta 1979 narasla na približno 2 milijardi dolarjev leta 1982.[3] Poleg tega je morala država vračati glavnico. V istem letu 1982 so odplačila srednje- in dolgoročnega dolga znašala približno 1,9 milijarde dolarjev.[3] To se je dogajalo v neugodnem mednarodnem trenutku. Zahodne države so bile v recesiji. Jugoslovanski izvoz je imel težje pogoje.

Dolžniška kriza v Latinski Ameriki in težave Poljske so povzročile veliko večjo previdnost komercialnih bank pri posojanju zadolženim državam.[1][3] Jugoslaviji se je torej zgodilo nekaj, kar je za dolžnika posebno nevarno: ravno ko je potrebovala nov kredit za lažje servisiranje starih obveznosti, je kredit postal dražji in težje dostopen. Do leta 1982 je državo zajela prava plačilnobilančna in devizna kriza.

Devize postanejo pomembnejše od dinarjev

Za običajnega človeka je izraz plačilna bilanca abstrakten. V vsakdanjem življenju pa pomeni zelo konkretne stvari. Če država nima dovolj konvertibilnih deviz, težje plačuje: nafto, uvožene surovine, stroje, rezervne dele, zdravila, industrijske komponente, in druge izdelke iz tujine. V začetku leta 1983 so jugoslovanske devizne rezerve skupaj z deviznimi sredstvi komercialnih bank po podatkih Svetovne banke znašale približno 1,7 milijarde dolarjev, kar je ustrezalo približno enemu mesecu uvoza iz konvertibilnega območja.[3] Zato uvoza ni bilo mogoče več obravnavati kot prej.

Začele so se administrativne omejitve. Podjetja so težje dobivala uvožene komponente. Trgovine so občutile pomanjkanje določenega blaga. Država je morala varčevati z devizami. Velika makroekonomska kriza se je preselila na polico trgovine. »Par-nepar«: trenutek, ko je kriza postala vidna vsakomur.

Za mnoge ljudi je bila najbolj zapomnljiva podoba zgodnjih osemdesetih gorivo. Vožnja po sistemu par-nepar je omejevala uporabo avtomobilov glede na zadnjo številko registrske tablice. Pozneje so bili uvedeni bencinski boni. Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije dokumentira, da so bili konec oktobra 1982 uvedeni boni za gorivo, slovenski muzejski fond pa hrani tudi konkretne primere bonov iz tega obdobja.[5] Zgodovinski muzejski pregled potrošnje v Jugoslaviji navaja, da po sistemu bonov posamezni lastnik avtomobila ni mogel kupovati neomejenih količin goriva; v določenem obdobju je bila mesečna količina omejena na približno 40 litrov.[6] Toda gorivo ni bilo edino. V posameznih obdobjih in delih države so primanjkovali: kava,

pralni prašek, olje, sladkor, nekatera zdravila, rezervni deli, posamezne uvožene surovine. Raziskava tovarne FAP v Priboju na podlagi takratnih lokalnih časopisov opisuje vrste pred trgovinami zaradi pomanjkanja kave in detergenta ter delavce, ki so vse večji del dohodka porabili samo za hrano.[7] Kriza je tako dobila zelo preprost obraz. Čakalno vrsto.

Pomembna korekcija: pomanjkanje ni trajalo enako celo desetletje. Tudi tukaj je potrebna previdnost. Podoba osemdesetih kot desetletja popolnoma praznih trgovin je pretirana. Omejitve in pomanjkanje so bili najvidnejši predvsem v zgodnjih letih krize. Do sredine desetletja se je preskrba z večino blaga izboljšala.[6] Toda to ni pomenilo, da se je gospodarstvo vrnilo na staro pot. Problem se je samo spremenil. V začetku osemdesetih je človek lahko imel denar, vendar izdelka ni bilo. Pozneje je bil izdelek lahko na polici, vendar je njegova cena zaradi inflacije rasla hitreje, kot je človek uspel prilagoditi svoj dohodek. Pomanjkanje je postopoma zamenjal drugi problem: izguba kupne moči.

Plača je prišla — in začela izgubljati vrednost

Inflacija v Jugoslaviji ni nastala šele v osemdesetih. Država je imela z njo težave že desetletja. Toda v osemdesetih se je proces pospešil. Analize IMF kažejo, da je bila povprečna letna inflacija cen na drobno približno 12,5 odstotka v šestdesetih, 17,5 odstotka v sedemdesetih, v osemdesetih do leta 1988 pa že okoli 75 odstotkov.[4] Uradna jugoslovanska statistika kaže nadaljnje stopnjevanje. Indeks maloprodajnih cen glede na prejšnje leto je bil približno: 46 odstotkov višji leta 1981, 57 odstotkov višji leta 1984,

76 odstotkov višji leta 1985, 88 odstotkov višji leta 1986, 118 odstotkov višji leta 1987, in skoraj 199 odstotkov višji leta 1988.[8] To ni več običajna inflacija. To je okolje, v katerem cena hitro preneha biti stabilna informacija. Če človek dobi plačo danes, je pomembno, kako hitro jo bo porabil. Če podjetje določa ceno danes, že razmišlja o tem, koliko bodo vhodni stroški čez nekaj tednov. Če nekdo varčuje v dinarjih, njegovi prihranki hitro izgubljajo realno vrednost. Inflacija postopoma začne spreminjati vedenje celotne družbe. Dinar je postal enota, ki ji ljudje niso več popolnoma zaupali.

Jugoslavija je imela posebno dodatno težavo. Prebivalci so lahko imeli tudi devizne prihranke. Marka, dolar ali druga trda valuta zato za običajnega človeka ni bila samo nekaj, kar uporablja država pri zunanji trgovini. Postajala je tudi osebno merilo vrednosti. Če domača valuta hitro izgublja kupno moč, se ljudje začnejo orientirati po stabilnejši valuti. Cena avtomobila. Stanovanja. Večjega nakupa. Prihranka. Vse pogosteje se začne primerjati v nemških markah. To je za domačo valuto zelo nevaren psihološki trenutek. Denar deluje tudi zato, ker mu ljudje zaupajo. Ko začnejo svojo prihodnost računati v drugi valuti, je del tega zaupanja že izgubljen. Zakaj je devalvacija pomagala izvozu — in hkrati hranila inflacijo.

Država je morala nekaj narediti z velikim zunanjim primanjkljajem. Eden od ukrepov je bila devalvacija dinarja. Cenejši dinar lahko pomaga izvozu, saj domači izdelek postane cenejši za tujega kupca. Hkrati pa podraži uvoz. Za gospodarstvo, ki potrebuje uvoženo energijo, stroje in surovine, ima to neposreden vpliv na domače cene. Dinar je bil leta 1980 močno devalviran, podobne prilagoditve pa so se nadaljevale tudi pozneje.[4] Svetovna banka in IMF sta v poznejših analizah ugotavljala, da so devalvacije, indeksacija dohodkov in cen ter monetarni odzivi ustvarili zapleteno spiralo med: tečajem,

cenami, plačami, in količino denarja.[9][10] Pomembno je, da inflacije ne razložimo z enim samim stavkom, na primer: »država je tiskala denar.« Denarna ekspanzija je bila pomembna. Toda jugoslovanska inflacija je bila povezana tudi z devizno krizo, devalvacijami, izgubami podjetij, indeksacijo, bančnim sistemom in političnimi poskusi zaščite zaposlenosti ter dohodkov. Bila je rezultat sistema, ki je ob izgubah skušal preprečiti nenaden socialni zlom — in s tem del izgube prenesel v razvrednotenje denarja.

Cena uravnoteženja zunanje bilance

Jugoslaviji je uspelo zmanjšati zunanji primanjkljaj. Toda to ni bilo brez cene. Uvoz je bil močno omejen. Investicije so padle. Domače povpraševanje je bilo stisnjeno. Svetovna banka je leta 1987 zapisala, da je bil uvoz blaga leta 1985 približno 30 odstotkov pod ravnjo iz leta 1980, delež fiksnih investicij pa je v istem obdobju padel s približno 30 na 20 odstotkov družbenega proizvoda.[1] Zunanja bilanca se je izboljšala. Toda gospodarstvo je skoraj nehalo rasti.

Med letoma 1980 in 1987 je bila povprečna rast družbenega proizvoda približno en odstotek letno, v primerjavi z okoli šestimi odstotki v dolgih predhodnih obdobjih.[9] To je ena od ključnih sprememb celotne jugoslovanske zgodbe. Država, ki je desetletja reševala probleme z rastjo, je naenkrat morala probleme reševati brez rasti. Realna plača: trenutek, ko številka na listku ne pove več veliko.

Nominalne plače so lahko rasle zelo hitro. Toda če cene rastejo še hitreje, človek v resnici izgublja. Svetovna banka je že leta 1983 zapisala, da so bile realne plače do takrat približno 17 odstotkov nižje kot leta 1979.[3] Poznejše raziskave delavskega položaja ocenjujejo še večji kumulativni padec v prvi polovici osemdesetih; za obdobje 1979–1984 se v literaturi pojavlja približno tretjinski padec realnih plač.[11] Pomembneje od ene same številke je smer. To je bila prva povojna generacija Jugoslovanov, ki je daljše obdobje živela z občutkom, da se njen realni standard zmanjšuje. V prejšnjih desetletjih je bila inflacija neprijetna, toda gospodarska rast je pogosto ustvarjala nove možnosti. Zdaj se je zgodilo nekaj drugega.

Cene so rasle. Plača jih je lovila. Produktivnost je stagnirala. Podjetja so imela težave. In človek je lahko delal isto delo kot prej, vendar si zanj privoščil manj.

Kriza ni enako prizadela vseh

Tako kot prej rast ni bila enaka po vsej Jugoslaviji, tudi kriza ni bila enaka. Slovenija je v osemdeseta vstopila kot najrazvitejša republika, z bistveno boljšim izvoznim položajem in nižjo brezposelnostjo. Kosovo, Makedonija in nekateri drugi manj razviti deli države so imeli že pred krizo precej višjo brezposelnost in nižjo produktivnost. Industrijski delavec v dobro stoječem izvoznem podjetju je lahko krizo občutil drugače kot delavec podjetja, ki ni moglo dobiti surovin ali prodati izdelkov.

Družina, ki je imela kmetijo ali sorodnike na podeželju, je lažje dopolnila prehrano kot mestna delavska družina brez takšne podpore. Delavec z deviznimi prihranki ali sorodnikom v Zahodni Nemčiji je imel drugačno varnostno mrežo kot človek, ki je bil popolnoma odvisen od dinarske plače. Zato ni bilo ene same jugoslovanske krize. Bil je skupen sistemski pritisk, ki je padel na zelo različne regionalne in socialne položaje. Zaposlitev je ostala zaščitena — toda nova služba je postajala težja.

Jugoslovanski sistem je dolgo poskušal zaščititi obstoječo zaposlenost. Propadi podjetij so bili redki. Odpuščanje ni bilo glavni način prilagajanja gospodarski krizi. To je pomenilo, da je zaposlen delavec pogosto ohranil službo. Toda problem se je premaknil na drugo stran trga dela. Mladi so težje vstopali vanj. Regionalna brezposelnost je ostajala velika. Podjetja so imela manj možnosti za novo zaposlovanje. S tem se je začela lomiti ena od osnovnih obljub povojne modernizacije: šola → služba → stanovanje → družina. Človek, ki je že bil v sistemu, je imel določeno zaščito. Mlad človek, ki je šele prihajal vanj, je imel vedno manj gotovosti.

To je socialno zelo pomembna razlika. Kriza ni ustvarila samo revnejšega sedanjega trenutka. Začela je jemati zaupanje v prihodnost. Podjetje lahko preživi — vprašanje je, kaj se zgodi z njegovimi izgubami.

Samoupravni sistem je močno varoval zaposlenost. Toda podjetje, ki je imelo izgubo, je moralo nekje dobiti sredstva za nadaljevanje poslovanja. Če se takšnih podjetij nabere veliko, se vprašanje spremeni iz poslovnega v sistemsko. Kdo bo prevzel izgubo? Banka? Republika? Federacija? Drugo podjetje? Centralna banka? Potrošnik skozi višje cene? Delavec skozi nižjo realno plačo? Jugoslavija je uporabljala skoraj vse te kanale. Ravno zato je gospodarska kriza težko razumljiva. Izguba ni bila vedno vidna kot bankrot. Lahko se je pokazala kot inflacija. Kot razvrednotenje dinarja.

Kot slab bančni kredit. Kot omejen uvoz. Kot padec plače. Kot manj investicij. Socialni sistem je s tem lahko preprečil hiter kolaps podjetij. Toda račun ni izginil. Samo drugače se je razdelil po družbi.

Osemdeseta so spremenila tudi politični jezik

Ko gospodarstvo raste, je veliko lažje govoriti o skupnem razvoju. Če ena republika raste hitreje, se lahko del prihodnje rasti prerazporedi. Če podjetje zaposluje nove ljudi, je lažje ohraniti socialni mir. Če realna plača raste, razprava o tem, kdo financira koga, nima enake ostrine. Ko pa se celoten prostor začne krčiti, se vprašanje spremeni. Ni več: Kako bomo razdelili rast? Ampak: Kdo bo nosil izgubo? Republike so začele veliko ostreje gledati finančne tokove federacije. Razvitejši deli države so se spraševali, koliko prispevajo v skupne razvojne mehanizme. Manj razviti deli so se spraševali, ali bodo v času krize ostali brez sredstev, ki so jih potrebovali za dohitevanje.

Podjetja so branila svoje dohodke. Delavci svoje plače. Banke svojo likvidnost. Republike svoje devize. Federacija pa je vse težje oblikovala politiko, ki bi jo vsi sprejeli kot pravično. Gospodarska kriza še ni bila nacionalna vojna. Je pa ustvarila okolje, v katerem je bilo nacionalni politični zgodbi vedno lažje razložiti gospodarsko nezadovoljstvo.

Dolg ni bil samo številka — postal je vprašanje suverenosti

Dokler država brez večjih težav refinancira dolg, je kredit gospodarski instrument. Ko novega denarja ni več dovolj in upniki začnejo pogojevati nadaljnje financiranje, se kredit spremeni tudi v politično vprašanje. Jugoslavija je do leta 1982 prišla do položaja, ko zunanjih obveznosti ni mogla več urejati samo z običajnim komercialnim zadolževanjem. Sledili so: dogovori z Mednarodnim denarnim skladom, prestrukturiranje dolgov s tujimi vladami, pogajanja s komercialnimi bankami, posojila Svetovne banke, in programi gospodarskega prilagajanja.[1][3] Tu se začne naslednje pomembno poglavje. Kaj je Jugoslavija sama želela narediti? Kaj so zahtevali upniki?

Kateri ukrepi so bili domači? Kateri so bili pogoj za nov kredit? Kdo je nosil stroške prilagoditve? In ali so programi državo stabilizirali — ali pa so nekatere njene notranje probleme še poglobili? To vprašanje je preveč pomembno, da bi ga stlačili v nekaj odstavkov. Zato mu je namenjeno nadaljevanje serije.

Do konca desetletja se je kriza spremenila v nekaj drugega

V prvi polovici osemdesetih je bila Jugoslavija država dolžniške in devizne krize. Proti koncu desetletja je inflacija postala osrednji problem. Uradna in mednarodna statistika kaže pospeševanje: okoli 75 odstotkov povprečne inflacije leta 1985, okoli 90 odstotkov leta 1986, okoli 120 odstotkov leta 1987, približno 194 odstotkov povprečno leta 1988, nato pa eksplozijo v letu 1989.[9] Do zadnjega četrtletja 1989 je Jugoslavija vstopila v hiperinflacijsko fazo.[10] To je že svet, v katerem normalna ekonomska logika začne razpadati. Plača je lahko zastarela še preden je izplačana. Cenik ima vedno krajši rok trajanja.

Podjetja se poskušajo zaščititi pred izgubo vrednosti denarja. Varčevanje v domači valuti postane neracionalno. Pogodbe izgubijo stabilno merilo. Toda hiperinflacija ni začetek zgodbe. Je njen rezultat.

Kaj se je pravzaprav zgodilo z jugoslovansko obljubo?

Prvi članek te serije se je začel z generacijo, ki je lahko desetletja pričakovala, da bo naslednje obdobje materialno nekoliko boljše. V osemdesetih se je ta psihološki temelj države začel lomiti. Ni bilo treba, da človek razume mednarodne obrestne mere. Ni mu bilo treba vedeti, kaj je tekoči račun plačilne bilance. Ni mu bilo treba poznati strukture zunanjega dolga. Videl je: da je za gorivo potreben bon; da nekaterih izdelkov ni;

da dinar izgublja vrednost; da plača ne dohaja cen; da podjetje nima surovin; da se služba za mlade težje najde; da se investicije ustavljajo; in da se politični voditelji vse bolj prepirajo o tem, kdo bo nosil breme. S tem je država izgubila nekaj, kar je lahko pomembnejše od posamezne gospodarske številke: prepričanje, da sistem pozna pot naprej.

Kriza ni dokaz, da je moral priti razpad

To razlikovanje bo za nadaljevanje serije ključno. Jugoslavija je bila v osemdesetih v globoki gospodarski krizi. To je dokazljivo. Imela je velik zunanji dolg. To je dokazljivo. Imela je visoko in nato eksplozivno inflacijo. To je dokazljivo. Realni standard velikega dela prebivalstva je padel. Tudi to je dokazljivo. Toda iz tega še ne sledi, da je bila vojna neizogibna. Države preživijo hude dolžniške krize. Preživijo inflacijo. Preživijo recesijo. Preživijo politične spore. Vprašanje zato ni samo: Zakaj je imela Jugoslavija gospodarsko krizo?

Pravo vprašanje je: Kako se je gospodarska kriza pretvorila v krizo legitimnosti, nato v spopad republik in političnih elit ter nazadnje v razpad države? Za ta odgovor moramo zdaj vstopiti v enega najbolj spornih delov zgodbe. V odnos Jugoslavije z njenimi upniki. V Mednarodni denarni sklad. V Svetovno banko. V reprogramiranje dolga. V varčevalne in stabilizacijske ukrepe. V gospodarske reforme Anteja Markovića. In v vprašanje, kdo je dejansko plačeval ceno prilagajanja. IMF, dolg in preoblikovanje Jugoslavije: kdo je določal pravila izhoda iz krize?