Jugoslavija brez mita: represija, Goli otok, partija in sistemske slabosti

Država, ki je ni treba olepševati

V prvih treh delih te serije smo pogledali nekaj razlogov, zaradi katerih ima Jugoslavija v spominu velikega števila ljudi še vedno posebno mesto. Množično zaposlovanje. Stanovanjska gradnja. Širjenje šolstva in zdravstva. Delavsko samoupravljanje. Odprtost meja. Neuvrščenost. Občutek, da lahko običajen človek z delom zgradi življenje in da imajo njegovi otroci možnost živeti bolje. Če bi se tukaj ustavili, bi ustvarili mit. Jugoslavija ni bila samo socialna država, samoupravna ekonomija in nenavadno svobodna socialistična država med Vzhodom in Zahodom. Bila je tudi enopartijska država. Komunistična oblast je po drugi svetovni vojni svoj monopol vzpostavljala tudi z nasiljem.

Obstajali so izvensodni poboji. Politični zaporniki. Tajna policija. Goli otok. Cenzura. Kazenski pregon zaradi političnega govora. Partijske čistke. Privilegiji političnih in upravljavskih elit. In gospodarski sistem, ki je poleg resničnih socialnih dosežkov ustvarjal tudi neučinkovitosti, napačne investicije in nejasno odgovornost za izgube. Če želimo biti pošteni do ljudi, ki se Jugoslavije spominjajo kot dobrega obdobja svojega življenja, teh stvari ne smemo skrivati. Prav nasprotno. Dober spomin na mladost ne potrebuje lažne zgodovine.

Prva pomembna ločnica: Jugoslavija ni bila ves čas enaka

Ena največjih napak pri govorjenju o socialistični Jugoslaviji je obravnavati obdobje od leta 1945 do 1991 kot en sam politični trenutek. Ni bilo. Jugoslavija poznih štiridesetih in zgodnjih petdesetih let je bila mnogo bolj represivna država kot Jugoslavija sedemdesetih ali druge polovice osemdesetih let. Po vojni je nova oblast utrjevala monopol. Potekale so nacionalizacije, politične čistke in obračun z dejanskimi ter domnevnimi nasprotniki novega sistema. Po sporu s Stalinom leta 1948 se je državni varnostni aparat obrnil tudi proti ljudem, ki so bili pogosto sami komunisti, partizani ali funkcionarji nove države, vendar so bili osumljeni podpore Informbiroju. V naslednjih desetletjih se je sistem občutno spreminjal. Meje so se odprle.

Cenzura je postala manj totalna kot v prvih povojnih letih. Gospodarstvo se je decentraliziralo. Kulturni prostor je postal bistveno bolj raznolik kot v večini držav sovjetskega bloka. Ljudje so potovali na Zahod, gledali zahodne filme, poslušali tujo glasbo in kupovali izdelke v Italiji ali Avstriji. Toda politični monopol Zveze komunistov ni izginil. Zato je za celotno poglavje potrebno eno pravilo: ne uporabljajmo najhujših dogodkov leta 1949 kot opis vsakdanjega življenja leta 1979 — in ne uporabljajmo odprtosti leta 1979, da bi zanikali tisto, kar se je zgodilo leta 1949. Oboje je bilo Jugoslavija.

1945: konec vojne ni pomenil konec nasilja

Druga svetovna vojna na jugoslovanskem prostoru je bila izjemno nasilna. Okupacija, državljanska vojna, revolucija, kolaboracija, genocid, etnično nasilje in partizanski odpor so se prepletali v konflikt, ki ga ni mogoče pošteno reducirati na eno samo zgodbo. Toda konec vojne maja 1945 ni pomenil takojšnjega konca nasilja. Zmagovita komunistična oblast je izvedla množične obračune z delom poraženih vojaških formacij, kolaboracionistov, političnih nasprotnikov in civilistov.

Velik del teh usmrtitev je potekal brez običajnega sodnega postopka. Za Slovenijo je danes dokumentacija dovolj obsežna, da obstoja množičnih povojnih izvensodnih pobojev ni mogoče obravnavati kot stvar političnega mnenja. Arhiv Republike Slovenije je leta 2025, ob predstavitvi zaporniških knjig OZNE, povojne poboje opisal kot izvensodne usmrtitve, ki so bile hkrati zaključni obračun z vojaškimi in ideološkimi nasprotniki ter eden prvih korakov pri vzpostavljanju monopolnega položaja komunistične partije. Ob sklicevanju na raziskave Inštituta za novejšo zgodovino je navedel skoraj 15.000 povojnih žrtev na Slovenskem.[1] To ne pomeni, da je bila vsaka žrtev politično nedolžna.

Med poraženimi formacijami so bili ljudje, ki so sodelovali z okupatorji ali bili vpleteni v vojno nasilje. Toda pravna država obstaja zato, da vprašanje osebne krivde ugotavlja s postopkom. Kolektivno maščevanje in izvensodna usmrtitev nista isto kot sojenje. To je prva velika temna stran povojne Jugoslavije. Revolucija ni dopuščala običajne politične konkurence.

Nova Jugoslavija je nastala kot socialistična federacija pod vodstvom Komunistične partije Jugoslavije. Oblika političnega sistema se je v desetletjih spreminjala, toda temeljno dejstvo je ostalo: oblast ni bila predmet tekmovanja med več neodvisnimi političnimi strankami. Ustava SFRJ iz leta 1974 je Zvezo komunistov Jugoslavije še vedno izrecno opredeljevala kot vodilno organizirano idejno in politično silo delavskega razreda in vseh delovnih ljudi.[2] To pomeni, da jugoslovanskega samoupravljanja ne smemo enačiti z večstrankarsko demokracijo. Človek je lahko glasoval v samoupravnih strukturah. Lahko je sodeloval v delavskem svetu. Lahko je deloval v krajevni skupnosti.

Lahko je prek delegatskega sistema sodeloval pri lokalnem odločanju. Toda ni mogel ustanoviti neodvisne politične stranke, ki bi na volitvah poskušala prevzeti zvezno oblast od Zveze komunistov. Sistem je dovoljeval participacijo. Ni dovoljeval običajne politične konkurence za oblast. To sta dve različni stvari.

Goli otok: represija, usmerjena tudi proti lastnim revolucionarjem

Po razkolu s Stalinom leta 1948 je jugoslovansko vodstvo živelo v realnem strahu pred sovjetsko intervencijo in notranjim prosovjetskim udarom. Toda način, kako se je oblast odzvala na ta strah, je ustvaril enega najbolj razvpitih simbolov jugoslovanske represije. Goli otok. Tja niso prihajali predvsem predvojni konservativci ali nekdanji kolaboracionisti.

Velik del zapornikov je prihajal iz samega komunističnega in partizanskega okolja. Bili so ljudje, ki jih je oblast označila za informbirojevce — dejanske ali domnevne podpornike Stalinovega stališča v sporu z Jugoslavijo. Zgodovinar Martin Previšić je na podlagi dokumentacije UDBE rekonstruiral približno 15.700 ljudi, ki so bili v obdobju spora z Informbirojem kaznovani in internirani v sistem taborišč in zaporov; Goli otok je bil največji, ni pa bil edini.[3] Novejše raziskave opisujejo sistem prisilnega dela, politične »prevzgoje«, fizičnega nasilja, medsebojnega kaznovanja zapornikov, poniževanja, nadzora in prisile k ovajanju drugih.[3][4]

Goli otok je pomemben tudi zaradi nečesa drugega. Pokaže, da represija ni bila preprosto zgodba »komunistov proti antikomunistom«. Sistem je bil sposoben zelo nasilno obračunati tudi z ljudmi iz lastnih vrst. Partizanska preteklost posameznika ga ni nujno zaščitila. Komunistična legitimacija prav tako ne. V obdobju najostrejšega konflikta je lahko že sum politične nelojalnosti človeka pahnil v aparat represije.

Tajna policija ni bila abstraktna institucija

OZNA in pozneje UDBA oziroma Služba državne varnosti nista obstajali samo zaradi klasičnega kriminala. Njuna naloga je bila tudi zaščita političnega sistema. Nadzor političnih nasprotnikov, emigracije, domnevnih nacionalistov, stalinistov in drugih skupin je bil del delovanja države. Razsežnost in brutalnost tega nadzora sta se skozi desetletja spreminjali. Posebej po padcu Aleksandra Rankovića leta 1966 je prišlo do sprememb in decentralizacije varnostnega aparata.[5] Toda tajne službe niso izginile. Prav tako ni izginilo načelo, da ima država pravico nadzirati politično dejavnost, za katero meni, da ogroža socialistični ustavni red. Zato je Jugoslavija lahko hkrati imela relativno odprte zahodne meje in politično policijo.

Državljan je lahko šel v Trst po kavbojke. To ni pomenilo, da je lahko brez posledic organiziral gibanje za zamenjavo političnega sistema.

Cenzura ni bila enaka sovjetski — vendar je obstajala

Jugoslavija je imela neprimerno odprtejši kulturni prostor od Sovjetske zveze in večine držav vzhodnega bloka. To je pomembno priznati. Filmi, književnost, glasba in časopisi so lahko odpirali teme, ki bi bile v nekaterih drugih socialističnih državah bistveno težje objavljive. Prav ta odprtost je omogočila tudi jugoslovanski črni val — politično in družbeno ostro filmsko produkcijo šestdesetih in zgodnjih sedemdesetih let. Toda obstoj kritične kulture ne pomeni odsotnosti cenzure. Posamezni filmi so bili prepovedani ali umaknjeni iz distribucije. Akademske raziskave zgodovine jugoslovanskega filma dokumentirajo omejevanje avtorjev in del v sedemdesetih letih; med znanimi primeri so filmi Želimirja Žilnika, Dušana Makavejeva, Lazarja Stojanovića in Bate Čengića.[6][7] Meja ni bila vedno popolnoma jasna.

To je lahko samo povečalo moč samocenzure. Če avtor ne ve natančno, katera politična formulacija bo razumljena kot dopustna kritika in katera kot napad na sistem, začne mejo pogosto iskati sam. Jugoslavija torej ni bila kulturno zaprta država. Toda niti svoboda izražanja ni bila brez političnih meja.

Člen 133: ko je lahko govor postal kaznivo dejanje. Najbolj jasen dokaz teh meja je bil kazenski zakonik. Kazenski zakonik SFRJ iz leta 1977 je v 133. členu opredeljeval kaznivo dejanje »sovražne propagande«. Med drugim je bilo mogoče kaznovati pozivanje k spremembi socialističnega samoupravnega sistema ali »zlonamerno in neresnično« prikazovanje družbenopolitičnih razmer v državi. Predpisana kazen je lahko znašala od enega do deset let zapora, pri določenih oblikah pa še več.[8] Te določbe niso ostale samo na papirju.

Amnesty International je leta 1981 in ponovno leta 1985 objavil posebna poročila o zapornikih vesti v Jugoslaviji ter dokumentiral primere ljudi, zaprtih zaradi nenasilnega političnega izražanja, združevanja in objavljanja.[9][10] Amnesty je med drugim opozarjal prav na uporabo 133. člena. Med znanimi primeri osemdesetih so bili ljudje obsojeni zaradi intervjujev tujim novinarjem, podpisovanja ali zbiranja političnih peticij ter drugega nenasilnega političnega delovanja.[11] To nam pove nekaj pomembnega. Jugoslavija osemdesetih let ni bila Goli otok leta 1950. Toda tudi osemdeseta niso bila sistem popolne politične svobode. Država je še vedno imela kazenskopravno orodje za kaznovanje določenih oblik političnega govora.

Hrvaška pomlad: meja reforme se je pokazala leta 1971

Konec šestdesetih in začetek sedemdesetih let sta prinesla obdobje politične in gospodarske liberalizacije. V Hrvaški je iz tega nastalo gibanje, ki ga danes poznamo kot Hrvaška pomlad. V njem so se prepletali različni tokovi: zahteve po večji gospodarski avtonomiji republike, vprašanja jezika in nacionalne identitete, kritika razdelitve deviznih prihodkov, študentske zahteve, reformni komunizem, pa tudi izrazitejše oblike nacionalizma. Tito je decembra 1971 posegel proti reformnemu vodstvu. Voditelji hrvaške partije so bili prisiljeni odstopiti, sledile pa so izključitve iz partije, odpovedi in zaporne kazni za del aktivistov.[12] To je pomembno, ker pokaže mejo jugoslovanske decentralizacije.

Republike so lahko dobivale vedno več ustavnih pristojnosti. Toda politično gibanje, ki je začelo ogrožati monopol partije ali je bilo razumljeno kot nacionalistična grožnja federaciji, je lahko bilo ustavljeno od zgoraj. Tito ni odstranil samo nacionalistov.

Če bi se zgodba končala pri Hrvaški pomladi, bi jo lahko razložili samo kot obračun z nacionalizmom. Toda naslednje leto je Tito odstranil tudi del liberalnega vodstva Zveze komunistov Srbije. S tem se pokaže širši vzorec. Problem ni bil samo, katera nacionalna smer je bila premočna. Problem je bil tudi politični pluralizem znotraj samega komunističnega sistema. V letih 1971–1972 je bil reformni prostor bistveno zožen tako na Hrvaškem kot v Srbiji. Zgodovinopisje ta trenutek pogosto obravnava kot konec pomembnega liberalnejšega obdobja in začetek kadrovske konsolidacije pred ustavo iz leta 1974.[13] To je ena od ironij jugoslovanske zgodovine. Država se je institucionalno decentralizirala. Partijska disciplina pa se je lahko istočasno zaostrila.

Nacionalno vprašanje ni bilo rešeno — bilo je upravljano

Jugoslavija je bila zgrajena na načelu »bratstva in enotnosti«. Po izkušnji druge svetovne vojne je bilo jasno, zakaj. Država je poskušala preprečiti vrnitev nacionalnih konfliktov, ki so med vojno pripeljali do množičnega nasilja. To je imelo pozitivno stran. Formalna enakopravnost narodov in republik je bila temelj federacije. Ustava iz leta 1974 je decentralizacijo še poglobila in republikam ter avtonomnima pokrajinama podelila zelo široke pristojnosti. Toda sistem je imel tudi problem. Če se nacionalno vprašanje obravnava kot potencialna nevarnost za državo, lahko legitimna razprava o nacionalnih interesih hitro postane označena kot nacionalizem.

Po obračunih 1971–1972 je bila javna nacionalistična publicistika močno omejena. Raziskave poznega socializma ugotavljajo, da so bile številne nacionalne polemike potisnjene v nadzorovan prostor intelektualne opozicije, ne pa dejansko razrešene.[14] To je ustvarjalo navidezno stabilnost. Konflikt, o katerem se ne govori, ni nujno konflikt, ki je izginil. Lahko je samo konflikt brez legalnega političnega prostora, v katerem bi se o njem odkrito pogajali. Kosovo 1981: ko je represija znova postala množična.

Leto po Titovi smrti so na Kosovu izbruhnili študentski protesti. Začeli so se z zahtevami, povezanimi z razmerami na univerzi in študentskim standardom, nato pa so prerasli v množične politične demonstracije, v katerih se je pojavila tudi zahteva, naj Kosovo postane republika.[15] Jugoslovansko vodstvo je proteste obravnavalo kot resno nacionalistično in protidržavno grožnjo. Razglasilo je izredne ukrepe in uporabilo varnostne sile. V naslednjih letih so sledili obsežni politični in varnostni postopki proti delu albanskega prebivalstva, študentom in političnim aktivistom.[15][16] Pomembno je ohraniti dve dejstvi hkrati. Del protestnega gibanja je dejansko zahteval bistveno spremembo ustavnega položaja Kosova, nekateri tokovi pa so zagovarjali tudi separatistične cilje. Toda odgovor oblasti je presegel samo pregon nasilnih dejanj.

Širša politična »diferenciacija«, aretacije in pregon so prizadeli velik del albanskega političnega in intelektualnega prostora ter dodatno povečali nezaupanje do federacije.[16] To je eden od primerov, kjer je poskus zatiranja nacionalnega konflikta dolgoročno pomagal ustvarjati še globlji nacionalni konflikt.

Česa se je človek moral bati — in česa ne?

Pri tej temi obstaja nevarnost druge skrajnosti. Če naštejemo Goli otok, UDBO, člen 133 in partijske čistke, lahko ustvarimo vtis, da je povprečen Jugoslovan vsak dan živel v strahu pred aretacijo. To prav tako ni dober opis večine poznejšega obdobja. Milijoni ljudi niso bili politični zaporniki. Hodili so v službo. Potovali. Gradili hiše. Študirali. Gledali ameriške filme. Poslušali rock. Dopustovali v tujini. Se šalili o oblasti.

V poznejših desetletjih je bila vsakdanja družbena svoboda bistveno širša od tiste v najbolj zaprtih socialističnih sistemih. Toda obstajala je politična meja. Če je posameznik ostal znotraj nje, je lahko imel veliko osebne svobode. Če jo je prestopil — z organizirano opozicijo, separatističnim delovanjem, napadom na ustavni sistem ali v določenih obdobjih že z javnim političnim govorom — je država imela sredstva, da ga kaznuje. To je verjetno bolj natančen opis pozne Jugoslavije kot katera koli od skrajnosti: ne vsakodnevni totalni strah, ampak sistem z jasnimi političnimi rdečimi črtami.

Privilegiji v družbi, ki je govorila o enakosti

Socialistična Jugoslavija je svojo legitimnost gradila tudi na ideji družbene enakosti. Toda politična in upravljavska elita ni živela popolnoma enako kot navaden delavec. Višji funkcionarji so imeli boljši dostop do stanovanj, službenih avtomobilov, reprezentančnih objektov, potovanj, zdravstvenih storitev in drugih ugodnosti. V Jugoslaviji sicer ni nastala ista popolnoma zaprta nomenklaturna kasta kot v nekaterih sovjetskih sistemih, sistem pa je bil zaradi decentralizacije in samoupravljanja bistveno bolj pluralen.

Kljub temu so politične povezave, partijski položaj in kadrovska politika lahko odločali o karieri in dostopu do pomembnih funkcij. Zgodovinopisje jugoslovanske opozicije ugotavlja, da je sistem socialnih privilegijev pomagal režimu vključevati pomembne družbene skupine in vzdrževati politično stabilnost.[17] Tukaj se pojavi očitno protislovje. Družba lahko resno zmanjša nekatere materialne razlike med ljudmi in hkrati ustvari novo elito, katere privilegij ne izhaja iz zasebnega kapitala, temveč iz političnega položaja. Enakost ni avtomatična samo zato, ker ni klasičnega kapitalista.

Samoupravljanje ni odpravilo birokracije. Jugoslovanski model je želel zmanjšati državni birokratski nadzor. Toda z leti je ustvarjal lastne administrativne strukture. Delavski sveti. Upravni odbori. TOZD-i. Samoupravne interesne skupnosti. Občine. Republike. Zvezni organi. Partijski komiteji. Banke. Samoupravni sporazumi. Družbeni dogovori. V teoriji je bila to mreža decentraliziranega odločanja. V praksi je sistem lahko postal zelo zapleten. Vsaka nova stopnja samoupravljanja je ustvarjala nove sestanke, nove organe, nove postopke usklajevanja in nove možnosti, da odgovornost izgine med institucijami.

Svetovna banka je že v sedemdesetih in zgodnjih osemdesetih opozarjala, da jugoslovanski sistem trpi zaradi problemov makroekonomske koordinacije ter da lahko kompleksno samoupravno planiranje učinkovito deluje samo v relativno stabilnem gospodarskem okolju.[18] To ni bila represija. Bila pa je sistemska slabost. Država, ki je želela oblast razpršiti med čim več ljudi, je lahko na koncu ustvarila strukturo, v kateri je postalo zelo težko ugotoviti, kdo je za kaj odgovoren. Kdo plača izgubo, če nihče ni klasični lastnik?

Družbena lastnina je imela plemenito idejo: kapital naj ne pripada zasebniku, ki lahko odloča samo na podlagi lastnega interesa. Toda kot smo videli v prejšnjem članku, se je takoj pojavilo vprašanje odgovornosti. Če podjetje ni imelo klasičnega lastnika, je bilo politično in socialno težko dovoliti, da preprosto propade. Propad velike tovarne je pomenil izgubo tisočev delovnih mest, stanovanjskih skladov in lokalnih prihodkov. Zato so banke, lokalne skupnosti, republike ali drugi deli sistema pogosto pomagali podjetjem, ki so poslovala slabo. Ekonomska literatura je to pozneje opisovala kot mehko proračunsko omejitev. Raziskava Svetovne banke o jugoslovanskih podjetjih je ugotovila obsežno prerazporejanje, katerega gonilo je bila zaščita delovnih mest in dohodkov, ter opozorila, da je bilo zapiranje neuspešnih podjetij redko.[19]

To je imelo človeško prednost. Človek ni hitro izgubil službe samo zato, ker je imelo podjetje slabo leto. Toda imelo je tudi gospodarsko ceno. Če podjetje ve, da bo v težavah najverjetneje rešeno, je pritisk za pravočasno reorganizacijo, zaprtje neuspešnega projekta ali učinkovitejšo uporabo kapitala manjši. Socialna varnost in gospodarska disciplina sta lahko prišli v konflikt. Investicije so bile lahko politične.

Jugoslavija je ogromno vlagala v industrializacijo. Brez teh investicij ne bi bilo gospodarske preobrazbe, ki smo jo opisali v prvem članku. Toda ne vsaka tovarna je bila dobra investicija. Razvojna politika je imela tudi politične cilje: zmanjševanje razlik med republikami, ustvarjanje delovnih mest, industrializacijo manj razvitih območij, regionalno ravnotežje. To so legitimni družbeni cilji. Toda projekt, ki je politično smiseln, ni nujno vedno tudi gospodarsko učinkovit. Če banka odobri kredit zato, ker je projekt politično pomemben, ne zato, ker bo lahko dolgoročno vračal vloženi kapital, se problem lahko samo prestavi v prihodnost. Raziskave jugoslovanskega samoupravnega gospodarstva so večkrat opozarjale na neučinkovito alokacijo kapitala, šibkejšo disciplino investicij ter pričakovanje, da bo ob večjih težavah na koncu prišla pomoč iz širšega sistema.[19][20]

Dokler gospodarstvo hitro raste, lahko tak sistem dolgo deluje. Ko rast zastane, se skrite izgube začnejo seštevati.

»Bratstvo in enotnost« je bilo hkrati ideal in omejitev

Mnogi ljudje so bratstvo in enotnost doživljali iskreno. Mešani zakoni, skupna vojska, delovna mesta, šport, glasba, študij in selitve med republikami so ustvarili resnične jugoslovanske identitete in prijateljstva. Ni razloga, da bi to danes razglašali za laž. Toda država je isto idejo uporabljala tudi kot politično normo. Nacionalna pripadnost je bila priznana. Nacionalni konflikt pa je bil nekaj, kar je sistem skušal nadzorovati. Težava je nastala, ker je bilo včasih težko ločiti med legitimnim nacionalnim interesom in nacionalizmom, ki ogroža druge. To vprašanje ni specifično samo za Jugoslavijo.

Toda v enopartijskem sistemu je obstajal dodatni problem: ni bilo neodvisne politične arene, kjer bi različni nacionalni interesi lahko organizirano tekmovali za podporo volivcev in nato sklepali nove koalicije. O teh interesih se je pogajalo predvsem znotraj partije, republik in državnih institucij. Ko je partija konec osemdesetih izgubljala sposobnost skupnega odločanja, je zato začel razpadati tudi glavni mehanizem, skozi katerega so se ti konflikti desetletja upravljali. To pojasni, zakaj ta članek ni argument proti spominu na Jugoslavijo.

Če so imeli naši starši ali stari starši lepo mladost v Jugoslaviji, obstoj Golega otoka tega ne izbriše. Če so dobili stanovanje, službo, šolanje in socialno varnost, člen 133 tega ne naredi neresničnega. Če so se počutili varne, njihova izkušnja ni napačna zato, ker je nekdo drug zaradi političnega govora sedel v zaporu. Toda velja tudi obratno. Dober standard velikega dela prebivalstva ne izbriše političnih zapornikov. Stanovanjski blok ne izbriše izvensodnega grobišča. Brezplačno šolstvo ne izbriše cenzure. Delavski svet ne spremeni enopartijskega sistema v večstrankarsko demokracijo.

Dopust na Jadranu ne spremeni Golega otoka v izmišljotino. Ni nam treba izbrati samo ene od teh Jugoslavij. Obstajali sta istočasno. To je mogoče sprejeti brez sovraštva do države in brez idealiziranja sistema.

Zakaj je pomembno priznati napake, še preden pridemo do razpada

Ta članek ima v seriji posebno nalogo. Če bi govorili samo o socialnih dosežkih Jugoslavije in nato prešli neposredno na gospodarsko krizo, Zahod, nacionalizem in vojno, bi lahko bralec upravičeno dobil občutek, da poskušamo dokazati vnaprej pripravljeno zgodbo o popolni državi, ki so jo uničili samo drugi. To ni naš namen. Jugoslavija je imela lastne notranje probleme. Politični monopol je omejeval sposobnost odprtega reševanja konfliktov. Nacionalna vprašanja so bila pogosto upravljana od zgoraj in včasih represivno. Gospodarski sistem je ustvarjal nejasno odgovornost. Partijske in strokovne elite so lahko pridobile nesorazmeren vpliv.

Podjetja, ki bi v drugačnem sistemu propadla ali se morala hitro reorganizirati, so lahko izgube prenašala naprej. Republike so dobivale vedno več gospodarske in politične avtonomije, ne da bi federacija vedno razvila enako učinkovite mehanizme skupnega odločanja. Vse to je pomembno. Toda »Jugoslavija je imela notranje slabosti« in »razpad je bil samo neizogibna posledica teh slabosti« nista isti trditvi. Prva je dokazljiva. Druga zahteva precej več dokazov. Prav zato bomo v naslednjih delih ločeno pogledali domače napake, mednarodno gospodarsko okolje, dolg, IMF, politične elite, nacionalizem in zunanje interese. Šele nato bomo lahko vprašali, kako je država dejansko prišla do razpada.

Preden pride nacionalizem, pride negotovost. Do konca sedemdesetih let je Jugoslavija nosila dve zelo različni dediščini. Prva je bila dediščina izjemne povojne modernizacije. Druga je bila dediščina političnega sistema, ki je znal ustvarjati stabilnost, ni pa vedno znal dovoliti odprtega političnega konflikta. Dokler so rasle plače, proizvodnja, zaposlovanje in pričakovanja, je bilo lažje ohranjati ravnotežje. Ko se je gospodarska smer spremenila, so začele na površje prihajati tudi politične napetosti, ki so bile prej lažje obvladljive. Zato se nadaljevanje ne začne pri nacionalistih in ne pri vojni. Začne se pri bilanci države. Pri dolgu.

Nafti. Obrestih. Inflaciji. Pomanjkanju. Padanju realnih dohodkov. In pri generaciji, ki je prvič po desetletjih začela ugotavljati, da prihodnje leto morda ne bo boljše od prejšnjega. Po Titu: dolg, inflacija in desetletje negotovosti