Med Vzhodom in Zahodom: kako je Jugoslavija postala neuvrščena

Država med dvema svetovoma

Po drugi svetovni vojni je bila Evropa vse jasneje razdeljena na dva politična, gospodarska in vojaška prostora. Na eni strani so bile Združene države in njihove zahodne zaveznice. Na drugi Sovjetska zveza in države pod njenim vplivom. Jugoslavija je bila komunistična država in je v prvih povojnih letih sodila zelo blizu Moskvi. Potem se je leta 1948 zgodil razkol. Spor Tito–Stalin je Jugoslavijo nenadoma postavil v izjemno nevaren položaj: ostala je socialistična država, vendar zunaj sovjetskega bloka; ideološko ni pripadala Zahodu, politično pa ni več mogla računati na Moskvo.

Prav iz tega položaja se je postopoma razvila ena največjih posebnosti jugoslovanske zgodovine. Jugoslavija se ni odločila, da bo postala zahodna država. Prav tako se ni vrnila pod sovjetsko politično vodstvo. Poskušala je živeti med obema. Toda beseda nevtralnost tega ne opiše dobro. Jugoslavija ni bila pasivni opazovalec hladne vojne. Sprejemala je pomoč. Kupovala in prejemala orožje. Sklepala vojaške dogovore. Trgovala z obema stranema. Posegala v razprave o kolonializmu, razoroževanju, Palestini, Suezu, Afriki in Aziji. Gradila podjetja na Bližnjem vzhodu in v Afriki. Njeni državljani so odhajali na delo v Zahodno Evropo. Njeni inženirji pa na projekte v neuvrščeni svet. To ni bila politika umika. Bila je politika manevrskega prostora.

Leto 1948: trenutek, ko je neodvisnost postala vprašanje preživetja

Po vojni je bilo jugoslovansko vodstvo ideološko in politično tesno povezano s Sovjetsko zvezo. Spor s Stalinom je to prekinil. Vzhodnoevropske socialistične države so prekinile velik del gospodarskih odnosov z Jugoslavijo. Svetovna banka je pozneje ugotavljala, da se je trgovina z vzhodnim blokom po letu 1948 praktično zrušila.[1] Za državo, ki je bila sredi industrijske obnove, je bil to resen udarec. In prav tu se začne eden najbolj nenavadnih obratov hladne vojne: komunistični Jugoslaviji je na pomoč priskočil Zahod.

To ni bila pomoč brez političnega interesa. Ameriški interni dokumenti so bili glede tega zelo neposredni. Nacionalni varnostni svet ZDA je razkol med Titom in Kremljem opisoval kot dogodek, ki je služil ameriškim interesom, ker je Sovjetski zvezi odvzel pomemben strateški prostor in razbil predstavo o monolitnem komunističnem bloku.[2] ZDA so zato Jugoslaviji začele zagotavljati gospodarsko in vojaško pomoč. Ameriški dokument iz leta 1958 navaja približno 783 milijonov dolarjev programirane gospodarske pomoči od razkola s Stalinom do fiskalnega leta 1958 ter več sto milijonov dolarjev vojaške pomoči.[2] Poznejša ameriška ocena iz leta 1978 je skupno ameriško gospodarsko in vojaško pomoč Jugoslaviji v obdobju 1949–1965 ocenila na približno 2,9 milijarde dolarjev.[3]

To je pomembno iz dveh razlogov. Prvič, pomoč je Jugoslaviji olajšala preživetje obdobja sovjetskega pritiska. Drugič, sami ameriški dokumenti kažejo, da Washington pomoči ni razumel kot dobrodelnosti. Cilj je bil ohraniti Jugoslavijo zunaj sovjetskega bloka in jo, kolikor je bilo mogoče, približati političnemu, gospodarskemu in vojaškemu sodelovanju z Zahodom.[2][4] Jugoslavija je pomoč sprejela. Ni pa sprejela poslednjega koraka, ki so ga nekateri na Zahodu želeli. Ni postala članica NATO.

Kako blizu Zahodu je Jugoslavija dejansko prišla?

V začetku petdesetih let je bila nevarnost sovjetskega pritiska dovolj velika, da se je Jugoslavija vojaško približala Zahodu bolj, kot se danes pogosto spominjamo. Leta 1953 je z Grčijo in Turčijo podpisala Ankarski sporazum. Grčija in Turčija sta bili že članici NATO. Leta 1954 je sodelovanje preraslo v Blejski sporazum oziroma Balkansko zvezo z določbami o vojaškem sodelovanju.[5] Ameriški dokumenti so to odkrito razumeli kot način, kako Jugoslavijo posredno vključiti v zahodni obrambni prostor, čeprav formalne povezave z Natom ni bilo.[6] Jugoslavija je hkrati prejemala zahodno vojaško opremo, vključno z letali, vozili, topništvom in drugim materialom.

Toda Tito ni želel popolne vezave na Zahod. Ameriški diplomatski dokumenti že v petdesetih ugotavljajo, da je poskušal ohraniti čim večjo neodvisnost politike in da kljub vojaškemu sodelovanju ni želel preprosto postati del zahodnega bloka.[7] To je bistvo jugoslovanske zunanje politike: pomoč da, podreditev ne. Enako logiko bo Jugoslavija pozneje poskušala uporabljati tudi v odnosu do Sovjetske zveze.

Ko se je Moskva vrnila

Po Stalinovi smrti leta 1953 so se odnosi med Jugoslavijo in Sovjetsko zvezo začeli izboljševati. Leta 1955 so sovjetski voditelji prišli v Beograd. Trgovina, ki je bila po razkolu skoraj prekinjena, se je obnovila. Sovjetska zveza in druge vzhodnoevropske države so ponovno postale pomembni gospodarski partnerji Jugoslavije.[4] Toda normalizacija ni pomenila vrnitve v sovjetski blok. Jugoslavija ni vstopila v Varšavski pakt. Prav tako ni postala članica Sveta za vzajemno gospodarsko pomoč, Comecona; imela je le poseben oziroma opazovalski položaj pri sodelovanju z njim.[1]

To ji je omogočalo nekaj izjemnega. Od Zahoda je lahko kupovala tehnologijo, stroje in opremo. Na vzhodnih trgih je lahko prodajala industrijske izdelke. Od ene strani je dobivala kredite. Z drugo je sklepala trgovinske sporazume. In ko je pritisk ene strani postal prevelik, je lahko izboljšala odnose z drugo. To ni pomenilo popolne svobode. Pomenilo pa je, da nobena velesila Jugoslavije ni mogla samoumevno obravnavati kot svojega satelita.

Gospodarstvo med dvema blokoma

Jugoslovanska zunanja trgovina zelo dobro pokaže, kako praktična je bila ta politika. Po gospodarskem bojkotu vzhodnega bloka konec štiridesetih let je bila v začetku petdesetih skoraj 90 odstotkov jugoslovanske blagovne menjave povezane z Zahodom.[1] Ko so se odnosi z Moskvo normalizirali, se je trgovina z vzhodom hitro vrnila. Delež trgovine z državami Comecona je po podatkih Svetovne banke leta 1958 dosegel okoli 28 odstotkov, leta 1965 približno 36 odstotkov, leta 1970 pa okoli 25 odstotkov celotne jugoslovanske trgovine.[1]

Zahod pa je ostal ključnega pomena. V šestdesetih letih je približno polovica jugoslovanskega izvoza šla na trge OECD, iz njih pa je prihajalo več kot 60 odstotkov uvoza.[1] To je imelo prednosti. Jugoslavija ni bila ujeta v en gospodarski prostor. Podjetja so bila prisiljena tekmovati tudi na zahtevnejših zahodnih trgih. Dostopala so do zahodne tehnologije. Hkrati so imela na vzhodu velike trge za industrijske izdelke. Toda obstajala je tudi slabost.

Jugoslavija je iz Zahoda uvažala več, kot je tja izvažala. To je ustvarjalo kronični primanjkljaj v trgovini z zahodnimi državami. Dolga leta so ga pomagali pokrivati turizem, nakazila delavcev iz tujine in pozneje tudi tuje zadolževanje.[1][8] Tako je politika odprtosti ustvarjala možnosti, vendar tudi odvisnosti. To bo postalo pomembno v gospodarski krizi osemdesetih let.

Neuvrščenost ni pomenila biti sam

Če bi Jugoslavija ostala samo država med Washingtonom in Moskvo, bi bila njena politika predvsem evropska posebnost. Tito je želel več. V petdesetih letih so se v Aziji, Afriki in na Bližnjem vzhodu pojavljale nove države, ki so izstopale iz kolonialnih imperijev. Mnoge niso želele, da bi neodvisnost od Londona, Pariza ali druge kolonialne sile samo zamenjale za odvisnost od Washingtona ali Moskve. Bandungška konferenca leta 1955 je postavila pomembna načela miroljubnega sobivanja, suverenosti in protikolonializma.[9] Jugoslavija kot evropska država na tej konferenci ni bila med azijsko-afriškimi udeleženkami, vendar je bila ideja politično zelo blizu smeri, v katero se je že pomikala.

Naslednje leto so se na Brionih srečali Josip Broz Tito, indijski premier Jawaharlal Nehru in egiptovski predsednik Gamal Abdel Nasser. Srečanje julija 1956 velja za enega ključnih korakov v oblikovanju poznejše politike neuvrščenosti.[10] To je bil trenutek, ko jugoslovanska politika ni bila več samo poskus lastnega preživetja. Postajala je del širšega vprašanja: Ali lahko manjše in srednje države vodijo samostojno zunanjo politiko, ne da bi morale pripadati enemu od velikih vojaških blokov?

Beograd 1961: majhna država postane svetovno diplomatsko središče

Od 1. do 6. septembra 1961 je v Beogradu potekala prva konferenca voditeljev neuvrščenih držav. Udeležilo se je je 25 držav, še tri pa so bile zastopane kot opazovalke.[11] Za Jugoslavijo je bil to izjemen diplomatski dosežek. Država, ki je imela nekaj več kot 18 milijonov prebivalcev, je postala gostiteljica srečanja voditeljev držav iz Evrope, Azije, Afrike in Latinske Amerike. Med ključnimi osebnostmi zgodnjega gibanja so bili Tito, Nehru, Nasser, indonezijski predsednik Sukarno in ganski predsednik Kwame Nkrumah.[12] Toda namen srečanja ni bil ustanoviti tretji vojaški blok.

Belgrajska deklaracija je to izrecno zavračala. Neuvrščene države so poudarjale, da ne želijo oblikovati novega bloka. Osrednje teme so bile miroljubno sobivanje, razoroževanje, odprava kolonializma, suverenost držav, gospodarski razvoj in zmanjšanje nevarnosti vojne med velesilama.[11][13] To je pomembno. Neuvrščenost ni pomenila, da so vse članice imele enake politične sisteme ali enake interese. Niso jih imele. Pomenila je poskus ustvariti prostor, v katerem države niso bile avtomatično politični podaljšek Washingtona ali Moskve. Za Jugoslavijo pa je to pomenilo še nekaj drugega. Dala ji je mednarodno težo, ki je bila bistveno večja od njene velikosti.

Tito ni postal pomemben samo zaradi svoje države. Jugoslavija je imela pomemben geografski položaj. Toda njena vloga v neuvrščenem svetu je bila tudi močno povezana z osebno diplomacijo Josipa Broza Tita. Tito je veliko potoval. Srečeval se je z voditelji Afrike, Azije, Bližnjega vzhoda, Zahoda in Sovjetske zveze. Jugoslavija je podpirala številne procese dekolonizacije in vzpostavljala diplomatske odnose z novo nastalimi državami. To je Jugoslaviji dalo dostop do političnih prostorov, kamor države njenega gospodarskega obsega sicer težko pridejo.

Toda tudi tu moramo ločiti dve stvari. Neuvrščenost je bila resnična zunanjepolitična doktrina. Hkrati pa je bila tudi instrument jugoslovanskega državnega interesa. Jugoslaviji je povečevala varnost. Dajala ji je nove trge. Povečevala njeno pogajalsko moč do obeh blokov. In Titu zagotavljala neposreden dostop do svetovnih voditeljev. To ni kritika. To je način, kako zunanja politika deluje. Načela in interesi niso nujno nasprotja. Pogosto delujejo skupaj.

Afrika, Azija in jugoslovanska podjetja

Neuvrščenost ni ostala samo pri konferencah in političnih deklaracijah. Jugoslovanska podjetja so začela močneje delovati v Afriki, Aziji in na Bližnjem vzhodu. Gradila so industrijske obrate. Elektrarne. Ceste. Pristanišča. Stanovanjske komplekse. Infrastrukturo. Izvažala so stroje, inženirsko znanje in projektantske storitve. Podjetja, kot je bil sarajevski Energoinvest, so postala globalni gospodarski akterji in povezovala jugoslovansko samoupravno gospodarstvo z neuvrščenimi in drugimi trgi.[14] Po podatkih Svetovne banke je trgovina z državami v razvoju med letoma 1965 in 1971 predstavljala približno 13 odstotkov jugoslovanske zunanje trgovine. To ni bil največji del trgovine, vendar je bil pomemben kot dodaten trg za jugoslovanske industrijske proizvode.[1] Jugoslavija je bila v zanimivem položaju.

V primerjavi z najbogatejšimi zahodnimi državami je bila sama polperiferna in tehnološko šibkejša. V odnosu do številnih novo neodvisnih držav pa je lahko nastopala kot industrijsko razvitejši partner, ki je ponujal inženiring, opremo in znanje brez formalnega kolonialnega ozadja nekdanjih evropskih imperijev.[14][15] To ji je odprlo gospodarski prostor, ki ga ne moremo razumeti samo skozi hladnovojno ideologijo.

Jugoslovanski potni list kot vsakdanji izraz geopolitike

Velika politika je imela tudi zelo konkretno posledico za običajnega človeka. Jugoslovanske meje so se v šestdesetih letih postopoma odprle. Državljani so lahko potovali tako na Zahod kot v socialistične države. Zgodovinske raziskave opisujejo jugoslovanski potni list kot dokument, ki je državljanom omogočal raven mobilnosti, kakršne večina prebivalcev socialistične vzhodne Evrope ni imela.[16] Do začetka sedemdesetih let Jugoslovani za potovanja v večino evropskih držav niso več potrebovali vizumov.[17] To je bilo nekaj zelo posebnega.

Človek iz Ljubljane ali Zagreba je lahko nakupoval v Trstu ali Gradcu. Delavec iz Bosne, Srbije, Hrvaške ali drugih delov države je lahko odšel na delo v Zahodno Nemčijo ali Avstrijo. Inženir iz jugoslovanskega podjetja pa je lahko odšel na gradbišče v Irak, Libijo, Zambijo ali drugo državo neuvrščenega sveta. Takšna mobilnost je bila neposredno povezana s posebno zunanjepolitično pozicijo države. Toda tudi tukaj slika ni samo pozitivna. Masovno odhajanje na delo v Zahodno Evropo je bilo hkrati posledica dejstva, da jugoslovansko gospodarstvo ni zmoglo zagotoviti dovolj delovnih mest in primerljivih dohodkov doma.

Svetovna banka je ocenjevala, da je med letoma 1965 in 1973 približno 900.000 Jugoslovanov odšlo iskat začasno zaposlitev v Zahodni Evropi.[8] Nakazila teh delavcev so postala eden najpomembnejših virov deviz za državo.[8] Tako je isti odprti sistem pomenil hkrati svobodo potovanja in varnostni ventil za domače gospodarske probleme.

Neuvrščenost je Jugoslaviji omogočala pogajanje

Največja vrednost neuvrščenosti za Jugoslavijo morda ni bila v tem, da se ni postavila na nobeno stran. Bila je v tem, da je lahko pogajala z več stranmi hkrati. Ko je bila pod sovjetskim pritiskom, je dobila pomoč z Zahoda. Ko je Washington poskušal pomoč povezovati s političnim približevanjem, je Jugoslavija lahko poudarila svojo neodvisnost in ponovno gradila odnose z Moskvo. Ko sta bila oba evropska bloka preozka, je gradila politično in gospodarsko mrežo v neuvrščenem svetu. Ameriški dokumenti iz petdesetih let zelo jasno kažejo to napetost.

Washington je želel z gospodarsko in vojaško pomočjo ohraniti Jugoslavijo neodvisno od Sovjetske zveze, obenem pa jo spodbuditi k tesnejšemu sodelovanju z Zahodom.[2][4] Jugoslavija je pomoč sprejela, vendar je vztrajala pri samostojni zunanji politiki. To je bila uspešna strategija, dokler je bil svet razdeljen na dva velika bloka in je bila neodvisna Jugoslavija koristna številnim stranem.

Toda neodvisnost ni pomenila gospodarske samozadostnosti

Tu se pojavi pomembna meja jugoslovanske zgodbe. Politično je država lahko poudarjala neodvisnost. Gospodarsko pa je bila vse bolj povezana s svetom. Potrebovala je zahodno tehnologijo. Potrebovala je energente in surovine. Potrebovala je izvozne trge. Potrebovala je devize. Potrebovala je kredite. Potrebovala je prihodke od turizma in nakazila delavcev iz tujine. To je ustvarjalo protislovje. Bolj kot se je jugoslovansko gospodarstvo moderniziralo in vključevalo v mednarodni trg, bolj je postajalo občutljivo na dogajanje zunaj svojih meja. Naftni šoki.

Recesija v Zahodni Evropi. Obrestne mere. Pogoji tujih kreditov. Tečaji. Zunanji dolg. V sedemdesetih letih je ravno ta odprtost, ki je prej pomagala rasti, postala eden od kanalov, po katerih so svetovni gospodarski problemi začeli pritiskati na Jugoslavijo.[8] To ne pomeni, da je bila neuvrščenost neuspešna. Pomeni pa, da zunanjepolitična neodvisnost sama po sebi ne zagotavlja gospodarske neodvisnosti.

Kaj je Jugoslavija dobila?

Če potegnemo črto, je politika med bloki Jugoslaviji dala več pomembnih prednosti. Dala ji je varnost po sporu s Stalinom. Odprla ji je dostop do zahodne gospodarske in vojaške pomoči. Omogočila ji je obnoviti trgovino z vzhodnim blokom brez vrnitve pod njegovo politično oblast. Odprla je trge v novo neodvisnih državah. Povečala je mednarodni ugled države. Jugoslovanskim podjetjem je omogočila poslovanje v zelo različnih delih sveta. Državljanom pa je prinesla stopnjo mednarodne mobilnosti, ki je bila v socialistični Evropi izjemna.

Predvsem pa je državi dala pogajalsko moč. Jugoslavija ni bila dovolj velika, da bi narekovala pogoje velesilam. Bila pa je dovolj pomembna, da je nobena ni želela preprosto prepustiti drugi strani. In kaj je bilo skrito tveganje?

Ravno ta uspeh je lahko zakril vprašanje, ki bo pozneje postalo zelo pomembno. Koliko jugoslovanskega gospodarskega modela je lahko delovalo zato, ker je obstajal svet hladne vojne? Svet, v katerem je Zahodu koristila socialistična država, neodvisna od Moskve. Svet, v katerem je Sovjetski zvezi koristilo, da Jugoslavija ni postala popolnoma zahodna država. Svet, v katerem je velik blok novo neodvisnih držav potreboval politične in gospodarske partnerje zunaj starih kolonialnih struktur. Svet, v katerem je Jugoslavija lahko sedela za različnimi mizami.

To vprašanje ne pomeni, da je bila država umetna. Pomeni pa, da je bil del njene moči vezan na posebno mednarodno ravnotežje. In to ravnotežje se bo proti koncu osemdesetih let začelo podirati. Ko bo Sovjetska zveza izgubljala moč in bo hladna vojna prihajala h koncu, bo Jugoslavija živela v svetu, v katerem bo njena strateška posebnost vredna manj kot prej. Toda preden pridemo do tega trenutka, moramo pogledati notranjost države. Kako je država, ki je desetletja gradila stanovanja, industrijo, samoupravljanje in mednarodni ugled, v sedemdesetih letih začela kopičiti gospodarske probleme, ki bodo v osemdesetih postali kriza?

Naslednji del zato odpira temo, brez katere razpada Jugoslavije ni mogoče razumeti: dolg, inflacija, nafta, krediti in začetek konca občutka, da bo jutri vedno bolje.