Palijski kanon, Āgame in mahajanske sutre — zakaj niso ista zbirka?

Kaj sploh pomeni kanon?

Beseda kanon označuje zbirko besedil, ki jih določena religiozna skupnost priznava kot posebej avtoritativna. Budizem nima enega samega univerzalnega kanona. Theravāda je ohranila Palijski kanon, vzhodnoazijske tradicije uporabljajo veliko širši kitajski budistični kanon, tibetanski budizem pa predvsem Kangyur in Tengyur. Te zbirke se deloma prekrivajo, vendar niso enake. Zato ni posebej uporabno govoriti o eni sami »budistični Bibliji«. Budistična besedilna zgodovina je bolj podobna družini knjižnic, ki imajo del skupnega starejšega gradiva, poleg tega pa vsaka vsebuje tudi besedila, ki jih druge nimajo.

Palijski kanon in zgodnje zbirke govorov

Palijski kanon oziroma Tipiṭaka pomeni »tri košare«. Tradicionalno je razdeljen na tri dele: Vinaya Piṭaka — meniška disciplina, Sutta Piṭaka — govori, ter Abhidhamma Piṭaka — sistematične analize nauka. V Sutta Piṭaki najdemo pet Nikāy: Dīgha Nikāya, Majjhima Nikāya, Saṁyutta Nikāya, Aṅguttara Nikāya in Khuddaka Nikāya. Prve štiri predstavljajo glavno telo zgodnjih govorov. SuttaCentral jih opisuje kot osrednji del palijske zbirke in opozarja, da so podobno zasnovane zbirke poznale tudi druge zgodnje budistične šole.

Palijski kanon zato ni »vsi budistični teksti«, temveč kanon, ki ga je ohranila predvsem theravādska tradicija. Njegov velik pomen je v tem, da predstavlja eno najobsežnejših in najbolje ohranjenih celovitih zbirk zgodnjega budističnega gradiva. To pa ne pomeni, da je theravādska različica edina, ki je obstajala.

Beseda āgama pomeni nekaj podobnega kot »preneseno izročilo« oziroma zbirko prenesenih naukov. V zgodnjih severnoindijskih budističnih šolah so obstajale zbirke diskurzov, ki so po strukturi zelo podobne palijskim Nikāyam. Najbolj preprosto lahko rečemo, da so Nikāye in Āgame sorodne zgodnje zbirke govorov. Ne smemo pa reči, da so Āgame prevod Palijskih Nikāy. Gre za sorodne zbirke, ki so izšle iz starejšega skupnega besedilnega sveta in se nato razvijale v različnih šolah. SuttaCentral opozarja, da se njihov natančni obseg in razpored precej razlikujeta. Govor, ki je v eni tradiciji v Majjhima Nikāyi, je lahko v drugi tradiciji v zbirki, ki po zasnovi ustreza Saṁyutti ali Dīghi. Zgodnje zbirke zato niso bile povsem zamrznjene knjižne enote, temveč tudi organizacijski sistemi za skupine besedil.

Palijskim štirim glavnim Nikāyam približno ustrezajo štiri glavne Āgame: Dīgha Nikāya ima sorodnico v Dīrgha Āgami, Majjhima Nikāya v Madhyama Āgami, Saṁyutta Nikāya v Saṃyukta Āgami, Aṅguttara Nikāya pa v Ekottarika Āgami. Njihovi predniki so krožili v različnih indijskih jezikih in pripadali različnim zgodnjim budističnim šolam. Velik del indijskih izvirnikov se ni ohranil, številna besedila pa so preživela predvsem v kitajskih prevodih, poleg fragmentov v sanskrtu in drugih jezikih. Zato je kitajski kanon za raziskovanje zgodnjega budizma tako pomemben: v njem niso samo poznejše mahajanske sutre, temveč tudi izjemno stari sorodniki besedil, ki jih poznamo iz pālija.

Če imamo neko idejo samo v Palijskem kanonu, vemo, da jo je ohranila theravādska tradicija. Če podobno besedilo najdemo tudi v Āgami druge zgodnje šole, dobimo drugačno vrsto dokaza: skupno jedro je verjetno starejše od poznejše ločitve obeh tradicij. Primerjava Nikāy in Āgam zato ne dokazuje nujno, da imamo pred seboj dobesedne Budove stavke, pomaga pa odgovoriti na pomembnejše zgodovinsko vprašanje: kako zgodaj je določen nauk že krožil med budističnimi skupnostmi?

Kje je potem mahajana?

Mahajanske sutre niso samo druga različica Nikāy oziroma Āgam. Gre za obsežen korpus besedil, ki se začne zgodovinsko pojavljati pozneje in razvija nove poudarke. Med najbolj znanimi so Prajñāpāramitā sutre, Srčna sutra, Diamantna sutra, Lotosova sutra, Vimalakīrtijeva sutra, Avataṃsaka, Laṅkāvatāra, Sukhāvatīvyūha sutre in številne druge. V njih postanejo posebej pomembne teme, kot so bodhisattvovska pot, praznina, popolnost modrosti, univerzalno budovstvo, budovska polja, številni buddhe in bodhisattve ter v nekaterih tokovih narava Bude.

Tibetanski Kangyur na primer vsebuje velike ločene sklope mahajanskih suter, med njimi Prajñāpāramitā, Buddhāvataṃsaka, Ratnakūṭa in veliko splošno zbirko suter; samo splošni sutrski del Degé Kangyurja vsebuje več kot 260 del. Toda mahajanske sutre starejših govorov niso preprosto izrinile. V vzhodnoazijskih in tibetanskih kanonih so različne zgodovinske plasti ohranjene skupaj. Tibetanski splošni sutrski del na primer vsebuje tako mahajanska besedila kot dela, ki jih katalogi razvrščajo med Śrāvakayāna oziroma nemahajanske zgodnje tradicije, v kitajskem kanonu pa so Āgame poleg velikega števila mahajanskih suter. Zato »kitajski budistični kanon« ni isto kot »mahajanske sutre«, tibetanski Kangyur pa ni samo zbirka mahajanskih besedil.

Kje se starejše in poznejše plasti srečajo?

Najlažje si je sliko predstavljati kot tri delno prekrivajoče se kroge. Prvi je zgodnje budistično besedilno jedro, katerega potomci so ohranjeni v Palijskih Nikāyah, kitajskih Āgamah in drugih fragmentarnih tradicijah. Drugi je theravādski Palijski kanon, ki poleg zgodnjih diskurzov vključuje Vinayo, Abhidhammo in druga besedila, ki jih je theravādska tradicija skozi čas vključila v svoj kanon. Tretji je mahajanski korpus, ki se razvija pozneje in prinaša številna nova besedila ter nove interpretacije.

Ti krogi niso popolnoma ločeni. Mahajanske sutre pogosto predpostavljajo starejše budistične pojme, kot so karma, nirvāṇa, meditacija in pet agregatov, ter jih razvijajo v nove smeri. Dober primer je prav pet agregatov. V zgodnjih suttah analiza telesne oblike, občutkov, zaznav, mentalnih tvorb in zavesti pokaže, zakaj nobenega od teh sklopov ne moremo razglasiti za trajni, nespremenljivi jaz. Srčna sutra prevzame isti seznam, vendar vseh pet agregatov razglasi za prazne lastne neodvisne narave. Osnovni besednjak ostane, filozofska razširitev pa je nova.

Podobno velja za nirvāṇo in za predstavo Bude. Nirvāṇa je osrednji cilj zgodnjih sutt, mahajanska literatura pa lahko razmerje med nirvāṇo in saṃsāro razlaga drugače. V zgodnjih diskurzih je Buda predvsem prebujeni učitelj, ki je odkril in razodel pot; v nekaterih mahajanskih sutrah postane predstava Bude precej bolj kozmična in pojavijo se številni buddhe v neštetih svetovih. To ni le sprememba besed, ampak razvoj celotnega religioznega sveta.

Na splošno je glavno jedro štirih palijskih Nikāy in njihovih Āgamskih vzporednic starejša besedilna plast od večine mahajanskih suter. Toda iz tega ne sledi, da je vse v Palijskem kanonu enako staro. Tudi znotraj njega so besedila različnih obdobij; Khuddaka Nikāya je posebej raznolika zbirka, ki vključuje gradivo različnih starosti. SuttaCentral opozarja, da se je prav ta peta Nikāya skozi čas širila in postala mnogo bolj prilagodljiva kot prve štiri. Pravilneje je zato govoriti o starejših in mlajših besedilnih plasteh, ne le o dveh škatlah »staro« in »novo«.

Mahajanske sutre imajo svojo zgodovino

Tudi izraz »mahajanske sutre« ne označuje ene knjige ali enega samega literarnega obdobja. Ta besedila so nastajala in se razvijala skozi stoletja. Prajñāpāramitā literatura obstaja v zelo dolgih in zelo kratkih oblikah. Tibetanska tradicija pozna dela, ki segajo od ogromne Prajñāpāramite v sto tisoč vrsticah do izjemno kratkih besedil, med katera sodita tudi Diamantna in Srčna sutra. Avataṃsaka je drug dober primer: danes jo beremo kot veliko sutro, vendar so njeni deli nekoč lahko krožili kot samostojna besedila, preden so bili povezani v širšo zbirko. Tudi mahajanski kanoni imajo torej zgodovino rasti, združevanja in redakcije.

Tu se ponovno pojavi pojem buddhavacana. Theravādska tradicija priznava svoj kanon kot Budov nauk, mahajanske tradicije pa kot Budov nauk priznavajo tudi mahajanske sutre. Zgodovinsko-kritični pristop postavlja drugo vprašanje: kdaj je posamezno besedilo nastalo in skozi katere faze se je razvilo? Religiozna tradicija govori predvsem o avtoriteti in resničnosti nauka, zgodovinar pa o nastanku in prenosu besedila. Če ti dve vprašanji zamenjamo, hitro nastane zmeda.

Ne »original proti ponaredku«, ampak razvejana zgodovina

Najpreprostejša zgodba bi bila, da je najprej obstajal čist izvirni budizem, nato pa je mahajana vse spremenila. Zgodovina je bolj zapletena. Palijski kanon je izredno pomembna priča zgodnjega budizma, vendar je tudi sam rezultat dolgega prenosa, urejanja in tradicije ene budistične šole. Āgame kažejo, da je zgodnje budistično besedilo obstajalo v več oblikah že zelo zgodaj, mahajanske sutre pa predstavljajo poznejše in zelo pomembne faze razvoja budistične misli. Zgodovinsko primerjanje zato ni tekmovanje o tem, kdo ima »pravi budizem«, temveč vprašanje, kateri elementi so skupni najstarejšim plastem in kje se začnejo poznejše reinterpretacije.

To lepo pokaže nauk o ne-jazu. Najprej pogledamo palijske Nikāye in njihove zgodnje vzporednice v Āgamah. Če najdemo zelo podoben nauk v obeh, imamo dober razlog, da ga uvrstimo v zelo staro plast. Nato pogledamo mahajansko Prajñāpāramitā literaturo. Analiza ne-jaza tam ne izgine, ampak se razširi: vprašanje ni več samo, ali obstaja trajni jaz, temveč tudi, ali ima kateri koli pojav neodvisno, lastno naravo. Iz anattā oziroma anātman tako pridemo proti śūnyatā. Nauk ni identičen, vendar se poznejša tradicija razvija v dialogu s starejšim problemom.

Za orientacijo si lahko sliko zato poenostavimo takole. Palijski kanon je ohranjeni kanon theravādske tradicije in vsebuje izredno pomembno zgodnje budistično gradivo. Āgame so sorodne zgodnje zbirke drugih budističnih šol, danes predvsem ohranjene v kitajščini in deloma v drugih jezikih. Mahajanske sutre so poznejši, zelo obsežen korpus, ki razvija nove ideale, filozofske jezike in kozmologije, vendar pri tem pogosto nadaljuje starejše budistične teme. Ne gre za tri popolnoma ločene religije in tudi ne za tri kopije iste knjige, temveč za tri različne ravni iste razvejane zgodovine.

Od tod naprej bomo pri vsakem besedilu spraševali, ali je del zgodnje Nikāya/Āgama plasti, ali je ohranjeno samo v eni tradiciji, ali ima vzporednice, ali sodi v mahajanski korpus, kdaj se prvič pojavi, kateri starejši pojmi so v njem še vedno vidni in kaj je novo. Tako bomo lahko Dhammacakkappavattana Sutto, Srčno sutro in Lotosovo sutro brali kot tri pomembna besedila budizma, ne da bi se pretvarjali, da so nastala v istem času, isti skupnosti in z istim namenom. In šele nato lahko postavimo naslednje vprašanje: Če imajo budistične tradicije različne kanone, različne sutre in včasih zelo različne nauke — ali sploh še lahko govorimo o enem samem budizmu?

Viri in literatura

Primarna besedila in referenčne izdaje

• SuttaCentral — zgodnji budistični teksti, prevodi in paralele; pri pālijskih besedilih kot osnovni digitalni referenčni prevod Bhikkhu Sujato.
• 84000: Translating the Words of the Buddha — referenčni digitalni korpus za objavljene tibetanske kanonske mahajanske prevode.

Raziskovalna in preveritvena literatura

• SuttaCentral. Early Buddhist texts, translations, and parallels. For English Pāli translations, principally Bhikkhu Sujato. Dynamic digital corpus; cite individual text IDs where possible.
• Anālayo, Bhikkhu. Madhyama-āgama Studies. Taipei: Dharma Drum Publishing, 2012.

Opomba: preveritveni viri so del uredniškega aparata. Kjer izvirna uporabljena izdaja med rekonstrukcijo ni bila ohranjena, standardna referenčna izdaja ni predstavljena kot domnevni prvotni vir članka.