Katere sutre so najstarejše? — zakaj odgovor ni seznam petih naslovov

Buda nam ni zapustil rokopisov

Začeti moramo z zelo preprostim dejstvom. Nimamo rokopisa, ki bi ga napisal zgodovinski Buda. Nimamo stenografskega zapisa njegovega govora. Nimamo dokumenta iz njegovega življenja, v katerem bi bile zapisane sutre, kakršne poznamo danes. Najzgodnejši budistični nauk je bil posredovan predvsem ustno. Učenja so se poslušala. Pomnila. Recitirala. Ponavljala. Poučevala naslednjim generacijam. Organizirala v formule, sezname, verze in večje zbirke. Ko govorimo o najzgodnejših »tekstih«, zato ni nujno, da govorimo o knjigah. Govorimo lahko o dovolj stabilnih ustnih kompozicijah, ki so obstajale še preden jih je kdo zapisal.

»Tako sem slišal« ni zvočni posnetek. Številne sutre se začnejo z znamenito formulo: »Tako sem slišal.« Tradicionalna razlaga jo povezuje z Ānando, Budovim tesnim spremljevalcem, ki naj bi po Budovi smrti recitiral njegove govore. Za budistično tradicijo je ta formula zelo pomemben znak verodostojnega prenosa. Zgodovinsko pa sama po sebi ne dokazuje, da je besedilo dobeseden prepis določenega dogodka. Pove nam predvsem nekaj o načinu, kako se tekst predstavlja: kot slišano, zapomnjeno in posredovano učenje. Med tem in sodobnim stenogramom je velika razlika.

Ustni prenos ni isto kot nenadzorovano spreminjanje

Ob tem lahko hitro naredimo nasprotno napako. Če besedila niso bila zapisana, bi lahko sklepali, da se je njihova vsebina vsako generacijo popolnoma spremenila. Tudi to je preveč preprosto. Zgodnja budistična literatura ima številne značilnosti, ki so idealne za ustno pomnjenje: ponavljajoče se formule, številčne sezname, vzporedne stavčne strukture, ritmično prozo, verze, ponavljanje enakih sklopov in zelo predvidljive kompozicijske vzorce. V budističnih skupnostih so obstajali tudi specialisti za recitiranje različnih zbirk. Ustna kultura je zato lahko zelo konservativna. Toda »konservativna« ne pomeni popolnoma nespremenjena.

Primerjava različnih tradicij je ključ

Danes imamo nekaj, česar nobena posamezna zgodnja budistična šola ni imela. Lahko primerjamo besedila, ki so se ohranila v različnih transmisijskih tradicijah. Med njimi so: pālijske Nikāye, kitajske Āgame, sanskritski fragmenti, gāndhārska besedila in posamezni drugi zgodnji viri. Ko primerjamo sorodne govore, pogosto najdemo presenetljivo skupno jedro. Isto temo. Podobno zaporedje. Iste osrednje nauke. Sorodne primere. Včasih zelo podobne formulacije. Toda najdemo tudi razlike. Nekje je govor daljši. Drugje krajši. Nekje je odstavek dodan. Drugje manjka. Nekje se vrstni red spremeni. Nekje isti nauk nastopa v drugačnem pripovednem okolju. Prav ta kombinacija podobnosti in razlik je ena naših najpomembnejših sledi do zgodnejših oblik besedila.

Zakaj so Nikāye in Āgame tako pomembne? Theravādski pālijski kanon vsebuje štiri velike zbirke zgodnjih govorov: Dīgha Nikāya, Majjhima Nikāya, Saṃyutta Nikāya in Aṅguttara Nikāya. Sorodne zbirke drugih zgodnjih budističnih šol poznamo kot Āgame. Veliko gradiva se vsebinsko prekriva. Te transmisije niso popolnoma neodvisne v sodobnem zgodovinopisnem smislu — vse izhajajo iz medsebojno povezanega zgodnjebudističnega okolja. Toda pozneje so pripadale različnim šolskim in jezikovnim linijam. Če se zelo podobno besedilo pojavi v več takšnih linijah, imamo dober razlog za sklep, da skupni prednik sega pred njihovo poznejšo diferenciacijo. Zato pri raziskovanju zgodnjega budizma primerjalna metoda pogosto pove več kot preučevanje samo enega kanona.

Skupni tekst ni nujno dobesedni Budov stavek. Tu moramo razlikovati dve trditvi. Prva: neko gradivo je zelo zgodnje. Druga: zgodovinski Buda je vsak stavek izrekel natanko v obliki, v kateri ga danes beremo. Prva trditev je lahko dobro zgodovinsko podprta. Drugo je mnogo težje dokazati. Besedilo lahko zelo dobro ohranja: zgodnji nauk, ključni argument, staro formulo, spomin na zgodovinsko situacijo ali značilen način poučevanja, ne da bi bilo zato dobeseden stenogram. To je ena temeljnih razlik med versko tradicijo in zgodovinsko-kritično metodo.

Kaj so zgodnji budistični teksti?

V raziskovanju se pogosto uporablja izraz Early Buddhist Texts oziroma EBT — zgodnji budistični teksti. Ne gre za en sam uradni kanon. Izraz označuje predvsem gradivo, za katero obstajajo dobri razlogi, da pripada zgodnejšim plastem budistične književnosti. Posebej pomembni so: vzporedni govori Nikāy in Āgam, zgodnje Vinaye, deli verznih zbirk in drugi teksti, ki jih poznamo iz več zgodnjih transmisijskih linij. Toda tudi znotraj takšnega korpusa ni vse enako staro. Besedila imajo plasti.

Kanon ni bil dokončan v enem dnevu. Tradicionalna pripoved o prvem budističnem koncilu lahko ustvari vtis zelo jasnega trenutka. Buda umre. Učenci se zberejo. Ānanda recitira govore. Upāli recitira meniška pravila. In kanon je oblikovan. Zgodovinsko je proces verjetno trajal mnogo dlje. Posamezni govori so se prenašali. Povezovali v cikle. Urejali po temah. Razvrščali po dolžini ali številčnih strukturah. Krajši nauki so lahko dobili pripovedni okvir. Obstoječa besedila so se lahko razširila. Različne skupnosti so material organizirale nekoliko drugače. Kanon zato ni samo skladišče zelo starih govorov. Je tudi rezultat uredniške zgodovine.

Starost nauka in starost sutre nista ista stvar. To je eno najpomembnejših razlikovanj. Nauk je lahko zelo star. Na primer: ne-jaz, štiri plemenite resnice, odvisno nastajanje, določena oblika meditacije. Toda sutra, v kateri se ta nauk danes nahaja, je lahko kot celotna literarna kompozicija mlajša. Možen je tudi nasprotni primer. Zelo stara formula je lahko pozneje vstavljena v daljše besedilo. Zato moramo razlikovati vsaj: starost ideje, starost posamezne formule, starost širše kompozicije in starost ohranjene redakcije.

Je prvi Budov govor tudi najstarejša sutra? Tradicionalno je Dhammacakkappavattana Sutta prvi Budov govor po prebujenju. To ji daje izjemen položaj v Budovi biografiji. Toda pripovedni vrstni red ni isto kot datum nastanka besedila. Če sutra pripoveduje dogodek, ki naj bi se zgodil prvi, iz tega ne sledi, da je bila njena ohranjena literarna oblika sestavljena prej od vseh drugih govorov. Del njenega nauka je lahko zelo star. To je druga trditev. Zato velja: »prvi govor« ne pomeni avtomatično »najstarejši tekst«.

Sutta Nipāta in vprašanje arhaičnih plasti

Med najpogosteje omenjenimi kandidati za zelo zgodnje budistično gradivo je Sutta Nipāta. Posebej dva njena sklopa: Aṭṭhakavagga in Pārāyanavagga. Gre predvsem za verzno gradivo. Slog je pogosto bolj zgoščen kot v velikem delu poznejše sistematične proze. Močan poudarek je na: nenavezanosti, opuščanju oprijemanja stališč, prenehanju sporov, asketskem življenju in preseganju identitet. Več raziskovalcev je zaradi jezika, metra, literarne oblike in vsebine ta sklopa uvrščalo med najstarejše plasti pālijske literature.

Toda nimamo rojstnega lista Aṭṭhakavagge. Iz tega ne smemo narediti absolutne kronologije. Ne moremo napisati: Aṭṭhakavagga je dokazano najstarejše budistično besedilo. Razlogov je več. Arhaičen jezik lahko res kaže na starost. Toda poezija lahko starejše oblike ohranja dlje. Nenavadna doktrina lahko pomeni zgodnjo razvojno stopnjo. Lahko pa pomeni tudi posebno literarno ali skupnostno tradicijo. Raziskovalci se prav tako ne strinjajo vedno glede natančne stratifikacije. Zato je previdnejše reči: Aṭṭhakavagga in Pārāyanavagga sodita med najpogosteje predlagane zelo zgodnje plasti budistične literature. To je veliko močnejša trditev, kot se morda zdi. Le ni absolutna.

Khaggavisāna Sutta in različne transmisije. Zelo zanimiva je tudi Khaggavisāna Sutta — Sutra nosorogovega roga. Besedilo poudarja samotno življenje asketa. Pālijska različica se je ohranila v Sutta Nipāti. Sorodno verzno besedilo pa poznamo tudi v gāndhārski tradiciji. To je zgodovinsko pomembno. Če podobno pesniško jedro obstaja v več zgodnjih transmisijskih linijah, mora njegov skupni prednik segati dlje v preteklost kot ohranjeni posamezni rokopisi. Toda še vedno ne poznamo »prve verzije«. Imamo potomce starejše besedilne družine.

Ašoka nam daje redko trdno zgodovinsko točko

Pri kronologiji zgodnjega budizma je izjemno pomembno obdobje cesarja Ašoke v tretjem stoletju pr. n. št. V tako imenovanem Bairātskem oziroma Bhābrujskem ediktu Ašoka izrazi spoštovanje do Bude, Dhamme in Saṅghe ter priporoči sedem poimenovanih budističnih besedil oziroma besedilnih enot. Priporoči jih: menihom, nunam ter moškim in ženskim laikom. Želi, da jih pogosto poslušajo in o njih premišljujejo. To je eden najpomembnejših zgodovinskih dokazov za obstoj prepoznavnih budističnih besedilnih tradicij v tretjem stoletju pr. n. št.

Toda edikt ne dokazuje knjižnice s sedmimi knjigami. Tu je potrebna pomembna previdnost. Ker je Ašokovo priporočilo samo zapisano v kamnu, lahko hitro sklepamo, da so bila tudi priporočena budistična besedila že takrat nujno zapisana v knjigah ali rokopisih. Tega edikt ne dokazuje. Besedilne enote so bile dovolj stabilne in prepoznavne, da jih je bilo mogoče imenovati. Lahko so krožile ustno. Lahko so obstajali tudi zapisi. Toda iz samega edikta tega ne moremo z gotovostjo določiti. Še več, Ašoka svojim naslovnikom priporoča predvsem pogosto poslušanje in premišljevanje teh učenj. Edikt zato dokazuje stabilnost in prepoznavnost besedilnega oziroma recitacijskega gradiva. Ne nujno njegove knjižne oblike.

Tudi identifikacije Ašokovih naslovov niso vse popolnoma gotove. Raziskovalci so več priporočljivih naslovov povezali z besedili, ki jih poznamo iz poznejšega pālijskega kanona. Nekatere identifikacije so precej prepričljive. Pri drugih obstaja več razprav. Zato je bolje reči: Ašokov edikt kaže na besedilne enote, od katerih je več mogoče povezovati s pozneje ohranjenim kanonskim gradivom. To ne pomeni, da nam je Ašoka navedel današnji seznam suter v natančno isti obliki.

Ašoka je še vedno poznejši od Bude. Tudi če edikt zanesljivo postavimo v tretje stoletje pr. n. št., smo še vedno več generacij po obdobju zgodovinskega Bude. Ašoka nam zato daje pomemben terminus ante quem: do njegovega časa je določeno besedilno gradivo že obstajalo. Ne pove pa nujno, koliko časa pred njim je nastalo. Morda desetletja. Morda veliko dlje. To mora določati druga vrsta dokazov.

Najstarejši rokopisi nas vodijo v Gāndhāro

Zdaj pa spremenimo vprašanje. Ne vprašajmo: Katera sutra je bila sestavljena prva? Vprašajmo: Kateri so najstarejši fizično ohranjeni budistični rokopisi? Odgovor nas vodi v starodavno Gāndhāro — območje današnjega severozahodnega Pakistana in vzhodnega Afganistana. Tam so se ohranili budistični rokopisi predvsem na brezovem lubju. Napisani so v jeziku gāndhārī in pisavi kharoṣṭhī. Najstarejše med danes znanimi primerki se datira približno od prvega stoletja pr. n. št. naprej. Gre za najstarejše trenutno znane fizične rokopisne priče budistične književnosti.

Toda rokopis ni datum rojstva besedila. To je ključna razlika. Če imamo rokopis iz prvega stoletja pr. n. št., to ne pomeni, da je bilo besedilo sestavljeno v prvem stoletju pr. n. št. Rokopis je lahko kopija starejšega rokopisa. Starejši rokopis je lahko temeljil na še starejši ustni tradiciji. Fizični predmet določa najpoznejšo možno mejo za gradivo, ki ga vsebuje. Ne pove samodejno, kdaj je nastalo njegovo besedilno jedro.

Primer dveh izgubljenih knjižnic. Predstavljajmo si dva antična teksta. Prvi je bil sestavljen leta 300 pr. n. št. Toda vsi zgodnji izvodi propadejo in najstarejša ohranjena kopija je iz leta 400 n. št. Drugi tekst nastane leta 50 pr. n. št., njegov rokopis pa se ohrani že iz prvega stoletja n. št. Fizično je druga rokopisna tradicija veliko bolje ohranjena. Toda prvi tekst je po času kompozicije starejši. Zato moramo vedno razlikovati: starost predmeta od starosti dela, ki ga predmet prenaša.

Kaj so gāndhārski rokopisi spremenili? Zelo veliko. Pokazali so, da je bila zgodnja budistična književnost mnogo bolj jezikovno in besedilno raznolika, kot bi sklepali samo iz kasneje ohranjenih celotnih kanonov. V gāndhārskem gradivu najdemo: sutre, verze, komentarje, abhidharmično gradivo, pripovedi in druge žanre. Nekateri teksti imajo vzporednice v pālijskem, sanskrtskem ali kitajskem gradivu. Drugi kažejo različice, ki jih prej nismo poznali. To nam omogoča vpogled v obdobje, ko so bile budistične zbirke še precej živa besedilna okolja.

Nekateri rokopisi kažejo tudi zgodnjo kanonsko organizacijo. Posebej zanimivo je, da nekateri gāndhārski rokopisi že omenjajo zbirke in razdelke, ki spominjajo na strukturo poznejših kanonov. To kaže, da so bile do prvih stoletij našega štetja določene organizacijske sheme že dobro razvite. Hkrati različnost gradiva kaže, da pojem popolnoma zaprtega in povsod enakega kanona ni primeren za vse zgodnje budistične skupnosti. Različni procesi stabilizacije so tekli vzporedno.

Kaj pa pālijski kanon? Theravādsko izročilo poroča, da je bil pālijski Tipiṭaka na Šrilanki zapisan približno v prvem stoletju pr. n. št. Toda prvotni rokopisi se niso ohranili. Palmovo listje v tropskem okolju propada. Besedila je treba redno prepisovati. Zato so fizično ohranjeni pālijski rokopisi mnogo mlajši od besedil, ki jih vsebujejo. To odlično pokaže, zakaj zgodovine sutre ne moremo določiti samo po starosti najstarejšega izvoda v knjižnici.

Jezik nam pomaga — vendar ne razreši vsega. Filologi lahko iščejo znake relativne starosti: arhaične slovnične oblike, besednjak, metrične posebnosti, starejše geografske izraze, literarni slog in odnose med različnimi verzijami. Takšni podatki so izredno dragoceni. Toda tudi oni imajo omejitve. Ustna formula lahko ohranja starejši jezik stoletja. Pesniški slog je lahko namerno arhaičen. Prepisovalec lahko jezik modernizira. In isti tekst lahko vsebuje tako zelo stare kot mlajše dele. Zato datiranje običajno ni v obliki to besedilo je nastalo leta 437 pr. n. št. Bolj realistično je: ta plast je verjetno starejša od te druge plasti.

Kratko ni nujno staro. Tudi dolžina ni varen kriterij. Res je, da se lahko besedilo med transmisijo razširi. Dodajo se: pojasnila, seznami, ponovitve, doktrinarne razlage ali novi pripovedni okviri. Toda iz tega ne sledi: kratko = staro in dolgo = pozno. Ustna literatura je lahko že zelo zgodaj obsežna. Pozno besedilo pa je lahko namenoma izredno kratko. Dolžina sama ne datira ničesar.

Tudi ponavljanje lahko pomeni dve nasprotni stvari. Zgodnjebudistična literatura je znana po ponavljanju. Sodobni bralec lahko pomisli: to je gotovo poznejše napihovanje. V nekaterih primerih primerjava različnih različic res pokaže razširjanje formul. Toda ponavljanje je tudi eno najmočnejših orodij ustnega prenosa. Prav zelo stara formulacija je lahko močno ponavljajoča. Zato moramo vsak primer preverjati posebej.

Besedila imajo lahko plasti. Dobro je opustiti predstavo, da je vsaka sutra nastala v enem samem trenutku. Veliko realnejši model je plastenje. Morda obstaja staro jedro. Temu se pridruži razlaga. Pozneje pripovedni okvir. Morda se ob združitvi v zbirko prilagodijo uvodne in zaključne formule. Nekatere linije ohranijo krajšo različico. Druge daljšo. Tako lahko znotraj »iste« sutre obstajajo deli različne starosti.

Starejša formula je lahko obdana z mlajšo zgodbo. To je posebej pomembno pri verzih. Predstavljajmo si star pregovor ali pesem, ki se recitira generacije. Poznejša skupnost ga umesti v pripoved: Buda je bil na določenem kraju, pristopil je določen človek, postavil je vprašanje, Buda pa je izrekel star verz. V takšnem primeru ima celoten govor več zgodovinskih plasti. Zato datiranje samo pripovednega okvirja ne datira nujno verznega jedra. In obratno.

Najzgodnejše enote morda sploh niso bile celotne sutre. To vodi še do globljega problema. Morda iščemo napačno stvar. Najzgodnejše prenosne enote so lahko bile: kratke formule, verzi, seznami, meditativna navodila, etična pravila, dialogi ali jedrnate razlage. Šele pozneje so bile nekatere povezane v sutre, kot jih poznamo danes. Zato vprašanje: »Katera dokončana sutra je nastala prva?« morda predpostavlja stopnjo literarne organizacije, ki v najzgodnejši fazi še ni obstajala.

Kaj pa mahajanske sutre?

Na splošno njihova ohranjena besedilna zgodovina pripada poznejši fazi od skupnega jedra zgodnjih Nikāy in Āgam. Toda tudi mahajana ni nastala v enem trenutku. Različne mahajanske sutre pripadajo različnim obdobjem in okoljem. Gāndhārski rokopisi so tudi tukaj izredno pomembni. Med njimi je zgodnja različica literature Prajñāpāramitā, radiokarbonsko datirana približno v prvo oziroma zgodnje drugo stoletje n. št. To je eden najzgodnejših fizičnih dokazov mahajanske sutrske literature. Vendar je tudi ta rokopis že priča obstoječe besedilne tradicije. Ni nujno trenutek njenega nastanka.

Slava sutre ne pove ničesar o njeni starosti. Srčna sutra je danes ena najbolj prepoznavnih budističnih suter na svetu. Toda iz tega ne sledi, da sodi med najzgodnejše. Pripada poznejšemu razvoju Prajñāpāramitā literature. Če želimo raziskovati najzgodnejše faze budizma, so pomembnejše: Nikāya–Āgama vzporednice, zgodnje Vinaye, arhaično verzno gradivo in najstarejše medšolsko skupno jedro. Priljubljenost in starost sta dve popolnoma različni vprašanji.

Kako blizu lahko pridemo zgodovinskemu Budi? Verjetno precej bližje, kot bi sklepali iz dejstva, da nimamo rokopisa iz njegovega življenja. Če se isti nauk pojavlja v različnih zgodnjih transmisijah, če uporablja zgodnje jezikovne in kulturne značilnosti, če ga poznajo različne šole, če ni odvisen od poznejših razvitih sistemov, in če se dobro ujema z zgodovinskim okoljem severne Indije, potem obstajajo dobri razlogi za njegovo veliko starost. Toda zadnji korak: »to je zgodovinski Buda natanko tako izrekel« je metodološko mnogo zahtevnejši. Zgodovina pogosto govori v stopnjah verjetnosti. Ne v gotovosti.

Budov glas ali glas skupnosti? Tudi tu ni treba izbirati samo med dvema skrajnostma. Ali: vse je dobesedno Budov govor. Ali: vse so poznejše izmišljotine. Med njima je veliko prostora. Besedilo je lahko: utemeljeno na zgodnjem učenju, oblikovano iz starih formul, ohranjeno z ustnim recitiranjem, pozneje uredniško povezano, razširjeno, opremljeno z uvodom in nato vključeno v večjo zbirko. Vse to je lahko hkrati res. Zgodovinsko-kritični pristop zato ne poskuša nujno odvzeti besedilom njihove vrednosti. Poskuša rekonstruirati proces, skozi katerega je nauk postal literatura.

Katere sutre so torej najstarejše?

Če vprašamo po najstarejših rekonstruiranih besedilnih plasteh, moramo pogledati predvsem: skupno gradivo Nikāy in Āgam, zgodnje Vinaye, nekatere verzne zbirke ter besedila, ki se pojavljajo v več zgodnjih transmisijskih linijah. Med pogosto omenjenimi zelo zgodnjimi verznimi sklopi sta Aṭṭhakavagga in Pārāyanavagga. Če vprašamo po zunanje datiranem zgodovinskem dokazu za prepoznavne budistične besedilne enote, je Ašokov Bairātski edikt iz tretjega stoletja pr. n. št. izjemno pomemben. Če vprašamo po najstarejših fizično ohranjenih budističnih rokopisih, nas odgovor vodi v Gāndhāro, približno od prvega stoletja pr. n. št. dalje. Če vprašamo: katera današnja sutra je bila prva, ki jo je zgodovinski Buda dejansko izrekel? pa zgodovinska metoda nima načina, da bi nam dala gotov naslov.

Najstarejša sutra zato morda ni prava tarča

Želja po enem najstarejšem tekstu je razumljiva. Obljublja neposreden dostop do izvora. Kot da bi pod vsemi poznejšimi plastmi nekje čakala ena popolnoma čista sutra prvega dne budizma. Toda ustna tradicija verjetno ni nastala tako. Na začetku niso stale knjižne police. Stali so: učitelj, učenci, pogovori, verzi, mnemotehnične formule, ponavljanja, spomin in skupnost, ki je hotela nauk ohraniti. Iz tega procesa so postopoma nastajale zbirke, ki jih danes beremo. Zato najstarejšega budizma ne iščemo samo v najstarejšem kosu brezovega lubja. Iščemo ga: v prekrivanju različnih tradicij, v skupnih formulah, v razlikah med vzporednimi besedili, v arhaičnih verzih, v zgodovinskih napisih, v jezikovnih plasteh in v rokopisih, ki nam pokažejo, kako so teksti nekoč dejansko krožili.

In prav razlike med ohranjenimi različicami niso samo problem. So dokaz zgodovine. Pokažejo nam različne potomce. Iz njih pa lahko poskušamo rekonstruirati njihove starejše skupne prednike. Zato odgovor na vprašanje: »Katera sutra je najstarejša?« ni en naslov. Je metoda.

Viri in literatura

Primarna besedila in referenčne izdaje

• SuttaCentral — primerjalni korpus Nikāy, zgodnjih besedil in paralel; Āgama in transmisijski podatki se preverjajo s specialistično primerjalno literaturo.

Raziskovalna in preveritvena literatura

• Allon, Mark. The Composition and Transmission of Early Buddhist Texts with Specific Reference to Sutras. Hamburg Buddhist Studies 17. projektverlag, 2021.
• Anālayo, Bhikkhu. Early Buddhist Oral Tradition: Textual Formation and Transmission. Wisdom Publications, 2022. ISBN 978-1-61429-827-4.
• Anālayo, Bhikkhu. Madhyama-āgama Studies. Taipei: Dharma Drum Publishing, 2012.

Opomba: preveritveni viri so del uredniškega aparata. Kjer izvirna uporabljena izdaja med rekonstrukcijo ni bila ohranjena, standardna referenčna izdaja ni predstavljena kot domnevni prvotni vir članka.