Najstarejše jedro — kaj ostane, ko primerjamo najzgodnejše budistične tradicije?

Jedro ni izgubljena prva izdaja budizma

Ne rekonstruiramo dokumenta z naslovom Budizem 1.0. Nimamo Budovega rokopisa. Nimamo posnetka njegovih govorov. Nimamo enega samega kanona iz njegovega življenja. In nimamo trenutka, ko bi lahko rekli: tu se je končala prva dokončna izdaja njegovega nauka. Najstarejše jedro rekonstruiramo posredno. Prek potomcev. Če se zelo podobna doktrina, formula ali praksa pojavlja v različnih zgodnjih transmisijah, ki so pozneje pripadale različnim šolam, mora njihov skupni prednik segati dovolj daleč v preteklost. Čim širše je neka tema razširjena. Čim globlje je vgrajena v strukturo različnih zgodnjih zbirk. Čim manj je odvisna od poznejšega šolskega sistema. Tem močnejši je razlog, da jo uvrstimo zelo zgodaj. Toda še vedno obstaja pomembna meja.

Zelo zgodnje ni avtomatično dobesedno Budovo. Če isto doktrino poznata Theravādska Nikāya in āgamski vzporednik druge zgodnje šole, lahko precej zanesljivo sklepamo: doktrina je starejša od poznejšega ločenega razvoja teh transmisij. To pa še ne omogoča avtomatičnega preskoka do: zgodovinski Buda je osebno ustvaril natanko to formulacijo. Skupna oblika bi se lahko stabilizirala tudi v zgodnjih generacijah po njegovi smrti. Zato zgodovinsko jedro ni isto kot zbirka preverjenih Budovih citatov. Je najstarejše dovolj rekonstruirano skupno območje tradicije. To je manj, kot bi želel strogi tradicionalist. In veliko več, kot bi dopuščal radikalni skeptik.

Kaj iščemo? Pri rekonstrukciji so posebej pomembna štiri vprašanja. Prvo: Ali nauk poznajo različne zgodnje transmisijske linije? Drugo: Ali je samo izoliran stavek ali je vgrajen v celoten sistem prakse? Tretje: Ali se zgodovinsko smiselno umešča v religijsko in družbeno okolje zgodnje severne Indije? Četrto: Ali ga lahko razumemo brez predpostavljanja očitno poznejših doktrinarnih sistemov? Nobeno od teh meril samo po sebi ne dokazuje starosti. Skupaj pa omogočajo precej dobro zgodovinsko orientacijo.

Budizem se začne pri problemu. Najgloblje jedro lahko morda bolje razumemo, če ne začnemo pri seznamu doktrin, ampak pri problemu. Zgodnji budizem se vedno znova vrača k dukkhi. Besedo lahko prevajamo kot trpljenje, nezadovoljivost, stisko, napetost ali nezanesljivost pogojenega obstoja. Noben slovenski izraz je ne izčrpa. Pomembno pa je nekaj drugega. Dukkha v zgodnjem budizmu ni samo občasna fizična bolečina. Gre za globlji problem odnosa do sveta, ki ga ni mogoče trajno obvladovati.

Rojstvo, staranje, bolezen in smrt. Zgodnja besedila se ne začnejo z abstraktno metafiziko. Vedno znova se vračajo k: rojstvu, staranju, bolezni, smrti, ločitvi od ljubljenega, stiku z neprijetnim in nezmožnosti trajno obdržati tisto, kar želimo. To niso poznejši filozofski dodatki. So v samem središču zgodnje osvoboditvene problematike. Toda iz tega ne sledi preprosta formula: »življenje je trpljenje«. Tudi zgodnji budizem pozna veselje. Prijetne občutke. Srečo meditacije. Prijateljstvo. Dobrohotnost. Problem je drugje. Nič pogojenega ne more zagotoviti popolne in trajne varnosti, če se ga oklepamo, kot da bi jo lahko.

Hrepenenje. Tu se pojavi ena najstabilnejših zgodnjih tem. Taṇhā. Tṛṣṇā. Žeja. Hrepenenje. Človek ne samo doživlja. Hoče. Hoče prijetno ohraniti. Neprijetno odstraniti. Hoče določeno podobo sebe potrditi. Hoče postati nekaj. Ali prenehati biti nekaj. Hrepenenje se nato prepleta z oprijemanjem — upādāno. Ko poskušamo spremenljivemu procesu vsiliti trajnost, nastane konflikt. Zato zgodnji budistični problem ni samo: svet vsebuje bolečino. Veliko bolj je: na kakšen način se um veže na pogojeno izkušnjo in iz nje ustvarja nadaljnjo dukkho?

Minljivost

Anicca. Anitya. Pogojeni pojavi nastajajo. Se spreminjajo. In prenehajo. To velja za telo. Občutke. Zaznave. Mentalne tvorbe. Zavest. Razpoloženja. Meditativna stanja. Odnose. Življenje. Minljivost v zgodnjem budizmu zato ni samo filozofska ugotovitev: nič ne traja večno. Ima osvoboditveno funkcijo. Če nekaj stalno nastaja in preneha, je nevarno pričakovati, da bo človeku zagotovilo popolnoma trajno identiteto ali zadovoljstvo. Od tod se odpre vprašanje jaza.

Ne-jaz

Anattā. Anātman. To je ena najbolj izrazito budističnih tem in je močno zasidrana v zgodnjem besedilnem gradivu. Zgodnji govori analizirajo človekovo izkušnjo ter sprašujejo: Je telo trajno? Ali ga popolnoma obvladujemo? Je primerno reči: to je moje, to sem jaz, to je moj jaz? Enako vprašanje se uporabi za občutke. Zaznave. Mentalne tvorbe. Zavest. Osvoboditvena smer je jasna: ne oprijemaj se pogojenih telesnih in duševnih procesov kot trajnega, popolnoma obvladljivega jaza. Toda zgodovinska in filozofska previdnost ostajata pomembni. Raziskovalci se še vedno razlikujejo pri vprašanju, ali je najzgodnejšo anattā najbolje razumeti kot kategorično metafizično zanikanje vsakega možnega jaza ali predvsem kot radikalno prakso razidentifikacije. Za našo sintezo ni treba tega spora na silo razrešiti.

Dovolj je nekaj trdnejšega: opuščanje prisvajanja izkušnje kot »jaz« in »moje« je del zelo zgodnjega budističnega osvoboditvenega projekta.

Pet agregatov. Pri tem postane pomembna shema petih khandh oziroma skandh: oblika, občutek, zaznava, mentalne tvorbe, zavest. Ni jih treba razumeti kot pet substanc, iz katerih je človek sestavljen. V številnih zgodnjih govorih so predvsem področja izkušnje, na katera se pripenja identifikacija. Človek išče jaz v telesu. V občutku. V zaznavi. V miselnih procesih. V zavesti. Besedilo nato pokaže: vse to nastaja pogojeno. Vse se spreminja. Nič ni popolnoma pod našim nadzorom. Zato nič od tega ne more varno opravljati funkcije trajnega jaza, ki mu jo želimo pripisati.

Ali je prav današnja petdelna shema prvotna? Tega ne moremo dokazati. Posamezne analitične strukture so imele zgodovino. Toda agregati so tako široko zastopani v zgodnjem korpusu, da jih ni smiselno obravnavati kot pozno sektaško iznajdbo. So del zelo zgodnjega budističnega načina analize izkušnje.

Pogojenost

Naslednje veliko jedro je odvisno nastajanje. Paṭiccasamuppāda. Pratītyasamutpāda. Dogodki ne nastajajo iz nič, temveč se pojavljajo v odvisnosti od pogojev. Ko so pogoji prisotni, se lahko razvije določeni rezultat. Ko pogoji prenehajo, se lahko prekine tudi proces, ki je od njih odvisen. Zgodnja besedila to izražajo na več načinov. Včasih z jedrnato logiko: ko je to, je ono; z nastankom tega nastane ono; ko tega ni, ni onega; s prenehanjem tega preneha ono. Drugje z različnimi verigami pogojev. Med njimi je znamenita veriga, ki jo tradicija pogosto standardno predstavlja z dvanajstimi členi.

Odvisno nastajanje ni samo ena tabela dvanajstih členov. Tu je pomembna zgodovinska varovalka. Zgodnji teksti poznajo različne formulacije in različne dolžine verig. Zato je trdneje reči: pogojeno nastajanje in prenehanje sta zelo zgodnja kot: natančno današnja standardna dvanajstčlenska formula je bila prva in edina prvotna oblika nauka. To je podobno temu, kar smo že videli pri drugih zgodnjih shemah. Jedro je staro. Zgodovina njegove sistematizacije je lahko bolj zapletena.

Prav pogojenost odpre možnost osvoboditve. Če bi bila dukkha nespremenljiva lastnost stvarnosti, bi bila osvoboditev nemogoča. Toda če trpljenje nastaja v odvisnosti od pogojev, se odpre drugo vprašanje: Kaj so ti pogoji? Nevednost. Hrepenenje. Oprijemanje. Namerna dejanja. Določeni vzorci zaznavanja in odzivanja. Če se pogoji spremenijo, se spremeni proces. Če se ključni pogoji vezanosti izčrpajo, proces lahko preneha. Zato je odvisno nastajanje neposredno povezano z osvoboditvijo. Ni samo teorija kavzalnosti.

Karma

V isti zgodnji svet sodi karma. Kamma. Dobesedno dejanje. Zgodnji budizem je pojem prevzel iz širšega indijskega okolja, vendar ga je izrazito povezal z namero in moralno kakovostjo delovanja. Pomembno je: kaj človek namerava, kaj govori, kaj počne, katere mentalne kvalitete razvija. Pohlep. Sovraštvo. Zabloda. Ali: nepohlep, dobrohotnost, jasnost. Karma zato ni samo obredni mehanizem. Postane del etike in psihologije osvoboditve.

Karma ni usoda. Tudi v najzgodnejšem okviru karma ne pomeni, da je vse, kar se ti zgodi, kazen za neko preteklo dejanje. Zgodnji govori izrecno zavračajo pretirano karmično deterministične modele. Sedanja izkušnja ima več pogojev. Karmično dejanje je pomembno. Ni pa kozmični sistem kaznovanja, ki bi pojasnil vsako bolezen, nesrečo ali bolečino. To je pomembno, ker lahko sodobna popularizacija karme hitro postane nekaj, kar zgodnji budistični teksti sami ne podpirajo.

Ponovno rojstvo

Tu pridemo do teme, ki je za moderno rekonstrukcijo posebej občutljiva. Najzgodnejše ohranjene budistične tekstne tradicije jasno poznajo ponovno rojstvo. Poznajo: pretekla življenja, prihodnja rojstva, karmo, katere posledice lahko presegajo eno življenje, različne možne oblike bivanja in osvoboditev iz nadaljnjega kroženja rojstva in smrti. To ne pomeni, da moramo sprejeti vsako poznejšo tehnično teorijo ponovnega rojstva kot enako staro. Ne pomeni niti, da mora sodobni praktikant ponovno rojstvo sprejeti na določen način. Zgodovinsko pa je zelo težko zagovarjati trditev: najstarejši budizem je bil povsem sekularna psihologija, ponovno rojstvo pa so mu dodali šele pozneje. Primerjalno zgodnje gradivo tega ne podpira.

Toda najstarejše jedro ne vsebuje vseh poznejših razlag ponovnega rojstva. Theravādska scholastika pozneje razvije lastne tehnične modele. Sarvāstivāda druge. Yogācāra govori o semenih in ālayavijñāni. Druge šole razpravljajo o vmesnem stanju. Takšne sistematizacije niso vse del najstarejšega skupnega jedra. Jedro je bolj osnovno: dokler niso odstranjeni ključni pogoji nevednosti in oprijemanja, se saṃsārični proces nadaljuje tudi prek smrti.

Kozmologija je zgodnja — njene podrobnosti niso nujno enako stare. S tem je povezana kozmologija. Zgodnja besedila poznajo: deve, Brahme, Māro, nebeška področja, boleča področja bivanja in različne oblike ponovnega rojstva. Zato bi bilo anahronistično iz najzgodnejšega budizma odstraniti ves religijski kozmos in nato rezultat razglasiti za zgodovinsko prvotnega. Toda tudi nasprotna skrajnost bi bila napačna. Ni treba predpostaviti, da je vsak poznejši zemljevid nebes, vsaka življenjska doba božanstev in vsaka podrobna kozmografska klasifikacija enako stara kot osnovni saṃsārični horizont. Varnejše razlikovanje je: večživljenjski in večpodročni kozmos je zelo zgodnji; podrobna sistematizacija kozmosa ima svojo zgodovino.

Nirvāṇa

Če je rojstvo, staranje in smrt problem saṃsāričnega procesa, je cilj njegova osvoboditev. Nibbāna. Nirvāṇa. V zgodnjih tekstih ni samo: mirno počutje, odsotnost vsakodnevnega stresa, prijetna meditacija, ali psihološko ravnovesje. Tesno je povezana s prenehanjem: pohlepa, sovraštva, zablode, hrepenenja in pogojev, ki vzdržujejo nadaljnjo vezanost. Zgodnji jezik je raznolik. Nirvāṇa je lahko opisana kot: prenehanje, mir, varnost, osvoboditev, nepogojeno, ugasnitev žeje. Poznejše šole bodo te izraze filozofsko razlagale na različne načine. Najstarejše skupno jedro lahko formuliramo bolj previdno: človeško vezanost je mogoče dokončno končati.

Pot do tega cilja ni samo meditacija. Druga zelo stabilna značilnost zgodnjega budizma je povezovanje več vrst urjenja. Etičnega. Meditativnega. Spoznavnega. Poznejši povzetek v: sīla, samādhi, paññā oziroma: disciplino, zbranost, modrost, dobro zajame pomembno strukturo zgodnje poti. Posamezne sheme in vrstni red se lahko razlikujejo. Toda zelo zgodaj je jasno, da osvoboditev ni posledica samo ene izolirane tehnike.

Etika. Zgodnja meditacija ne stoji v etičnem vakuumu. Pomembni so: neškodovanje, resnicoljubnost, omejevanje kraje, spolnega škodovanja, omamljanja, pravilen način preživljanja, disciplina govora in širše urjenje v opuščanju škodljivih mentalnih kvalitet. Za menihe in nune se razvije veliko podrobnejša Vinaya. Etika ni samo družbeni dodatek pred »pravo meditacijo«. Oblikuje um, s katerim človek meditira. Življenje, polno namernega škodovanja, prevare in pohlepa, ni nevtralna podlaga za osvobajajočo kontemplacijo.

Saṅgha in Vinaya. Organizirana skupnost je prav tako zelo zgodnja. Različne šole ohranijo različne Vinaye. Njihova posamezna pravila se lahko razlikujejo. Toda skupne institucionalne značilnosti so dovolj globoke, da meniškega in nunsko-meniškega okolja ni smiselno razumeti kot zelo poznega dodatka Budovemu gibanju. Zelo zgodaj obstajajo: ordinacija, disciplina, skupnostno odločanje, obravnava prestopkov, deževni umik, odnos do laičnih podpornikov in kolektivno življenje. Ni treba trditi, da je Buda osebno formuliral vsako pozneje ohranjeno pravilo. Veliko trdnejša je širša ugotovitev: organizirana Saṅgha je sestavni del zgodnje budistične zgodovine.

Meditacija

Enako velja za sistematično mentalno urjenje. Zgodnji korpus pozna: jhāne, čuječnost, prizadevanje, opazovanje telesa, občutkov, uma, dobrohotnost, zbranost, in različne oblike osvobajajočega spoznanja. Te prakse so preveč razširjene v različnih zgodnjih transmisijah, da bi lahko meditacijo razumno obravnavali kot poznejšo budistično iznajdbo. To pa ne pomeni: vse današnje budistične meditacijske tehnike so nespremenjena Budova metoda. Meditativne tradicije so se razvijale. Toda mentalno urjenje je del jedra.

Jhāna. Posebej izrazite so jhāne oziroma dhyāne. Globoko zbrana meditativna stanja so tesno vključena v več zgodnjih predstavitev poti. Raziskovalci se lahko razlikujejo glede: njihove natančne fenomenologije, razmerja med jhāno in vpogledom, ter zgodovinskega odnosa med različnimi modeli poti. Toda sporno je predvsem: kako natančno je zgodnja meditativna pot delovala. Mnogo manj: ali je bila meditativna zbranost sploh del zgodnjega budizma.

Čuječnost. Sati oziroma smṛti je prav tako zelo zgodnja. Toda članek o sodobnem mindfulnessu nam je že pokazal pomembno razliko. Zgodnja čuječnost ne stoji sama. Povezana je s: pravilnim prizadevanjem, zbranostjo, etičnim življenjem, razločevanjem, in osvoboditvenim ciljem. Zato iz zgodnjega jedra ne moremo vzeti samo: opazuj sedanji trenutek brez presojanja in tega razglasiti za celotno zgodovinsko Budovo metodo. To je sodobna rekonstrukcija samo dela večjega sistema.

Modrost. Meditacija prav tako ni cilj sama po sebi. Um se uri zato, da vidi drugače. Minljivost. Nastajanje. Prenehanje. Oprijemanje. Pogojenost. Ne-jaz. Modrost zato ni samo znanje pravilnih budističnih stavkov. Človek lahko intelektualno ve: vse je minljivo in se še vedno obupano vede, kot da bi mu moral svet zagotoviti trajnost. Zgodnja pot želi spremeniti prav ta način prisvajanja izkušnje.

Osmeročlena pot. Najslavnejši povzetek poti je: pravilen pogled, pravilna namera, pravilen govor, pravilno delovanje, pravilen način življenja, pravilno prizadevanje, pravilna čuječnost, pravilna zbranost. Plemenita osmeročlena pot je nedvomno zelo zgodaj izpričana in je ena temeljnih organizacijskih shem budističnega nauka. Toda tudi tukaj je pomembno ne zamenjati dveh trditev. Prva: osmeročlena pot je zelo zgodnji budistični model. Druga: dokazano poznamo njen popolnoma prvotni razvojni položaj glede vseh drugih zgodnjih modelov poti. Druga trditev je precej težja. Zgodnja besedila poznajo tudi postopne poti, desetčlene formulacije in druge načine organiziranja urjenja. Raziskovalci še vedno razpravljajo o zgodovinskih odnosih med njimi. To ne zmanjšuje zgodnjosti osmeročlene poti. Pokaže samo, da tudi zelo star model ni nujno edini zgodnji model.

Štiri plemenite resnice

Podobno previdnost potrebujemo pri štirih resnicah. Dukkha. Njen nastanek. Njeno prenehanje. Pot. Ta shema je močno in zgodaj zasidrana v budistični literaturi ter je postala eden glavnih načinov povzemanja Budovega nauka. Standardni raziskovalni pregledi jo uvrščajo med osrednje zgodnje doktrine. Vendar obstajajo tudi resne revizionistične rekonstrukcije. Eviatar Shulman je na primer argumentiral, da je treba zgodnje formulacije štirih resnic razumeti predvsem kot način meditativnega opažanja procesov nastajanja in prenehanja ter da njihova poznejša učbeniška interpretacija ni nujno identična najzgodnejši funkciji. To je pomembna teza. Ni pa strokovni konsenz, ki bi dovoljeval zapis: štiri resnice so dokazano poznejša sistematizacija. Najvarneje je zato reči: štiri resnice so zelo zgodaj izpričana in osrednja budistična shema; natančna zgodovina njihove formulacije in zgodnje meditativne funkcije pa ostaja predmet razprave.

Ne potrebujemo ene same »prvotne sheme«, da prepoznamo globljo strukturo. Pod različnimi zgodnjimi formulami se zelo pogosto pojavlja ista osvoboditvena logika: obstaja problem, problem nastaja pogojeno, prenehanje je mogoče, obstaja način urjenja, ki vodi k temu prenehanju. To se izraža skozi: štiri resnice, odvisno nastajanje, osmeročleno pot, postopno urjenje in druge zgodnje sheme. Zato je zgodovinsko jedro trdnejše od vprašanja, katera od teh ureditev je prva dobila svojo končno obliko.

Dobrohotnost in sočutje. Pomembna je še ena korekcija zelo razširjene zgodovinske karikature. Zgodnji budizem naj bi bil hladna individualistična pot arahanta. Mahajana pa naj bi pozneje izumila sočutje. Takšna slika ne zdrži. Zgodnja literatura pozna: mettā oziroma maitrī, karuṇā, neškodovanje, skrb za druge, dobrohotnost in sistematične meditacije, usmerjene k dobrobiti bitij. Brahmavihāre vključujejo dobrohotnost, sočutje, veselje ob dobrem drugih in uravnoteženost. Mahajana bo sočutje in bodhisattvinski projekt pozneje postavila v nov, izredno močan sistem. Ni pa začela iz sveta brez sočutja.

Bodhisattva še ni univerzalni ideal. Tu moramo enako jasno razlikovati razvoj. Zgodnji budizem pozna prihodnjega Budo kot bodhisatto oziroma bodhisattvo v obdobju pred popolnim prebujenjem. To pa ni isto kot poznejša mahajanska trditev, da bi moral bodhisattvinski projekt popolnega buddhstva postati normativna pot za širok krog praktikantov. Tukaj vidimo zelo dobro, kako deluje razvoj. Poznejša tradicija ne ustvari vsega iz nič. Starejši motiv radikalno razširi in mu da novo središčno vlogo.

Um je mogoče trenirati. Morda je to eden najbolj temeljnih skupnih imenovalcev zgodnjega budizma. Mentalna stanja niso popolnoma fiksna. Pohlep nastane. Lahko tudi preneha. Sovraštvo nastane. Lahko se opusti. Pozornost se lahko okrepi. Dobrohotnost kultivira. Zbranost razvija. Napačne navade zmanjšujejo. Jasnost poglablja. Človek zato ni obsojen na to, da ostane psihološko takšen, kot je zdaj. Zgodnji budizem je program transformacije.

Buda kot učitelj poti. V zgodnjih besedilih Buda ni predvsem stvarnik sveta. Ni kozmični sodnik. In osvoboditev praviloma ni prikazana kot posledica njegovega osebnega odpuščanja. Je učitelj. Odkrije oziroma ponovno odkrije pot. Jo razloži. Učenec mora vaditi. To ne pomeni, da zgodnji budizem nima pobožnosti, spoštovanja ali vere. Saddhā je pomembna. Toda zaupanje je vključeno v pot, katere cilj je postopno neposredno spoznanje.

Posameznik ni sam. Obenem to ni nujno samotarski individualizem. Saṅgha je bistvena. Učitelj. Učenci. Meniške in nunske skupnosti. Laični podporniki. Družbena mreža. Recitacija. Poučevanje. Etika skupnosti. Osvoboditev zahteva osebno transformacijo, vendar se zgodnji budizem razvija znotraj zelo konkretnih skupnosti. Prav te so omogočile, da se je Dhamma sploh ohranila.

Ritual ni izginil. Tudi najzgodnejši budizem ni mogoče povsem opisati kot antiritualno filozofijo. Pozna: spoštovanje, recitacijo, darovanje, obiske učiteljev, meniške ceremonije, pogrebne prakse in dovolj zgodaj tudi kult relikvij. Pomembna sprememba glede na del tedanjega brahmanskega sveta je drugje. Osvoboditev ni odvisna od pravilne izvedbe vedskega žrtvovanja ali rojstnega ritualnega statusa. Etično ravnanje, mentalno urjenje in spoznanje dobijo bistveno vlogo.

Rojstvo ne zagotavlja duhovne superiornosti. Zgodnji govori večkrat polemizirajo z idejo, da brahmanski status sam po sebi človeka naredi duhovno višjega. Pomembno je: ravnanje, značaj, praksa, razumevanje. To ni enako modernemu političnemu egalitarizmu. Zgodnji budistični svet ostaja zgodovinsko družbeno hierarhičen. Toda za možnost osvoboditve rodovnik ni odločilno merilo. To je pomembna zgodnja ideja.

Srednja pot. Tudi srednja pot sodi globoko v zgodnjo samopodobo budizma. V tradicionalno prvem govoru je postavljena med: čutno razvajanje in samomučenje. Toda širša budistična metoda pogosto presega še druge dvojnosti. Večnost proti popolnemu uničenju. Fatalizem proti naključju. Popolno oprijemanje proti samozatiranju. Srednja pot zato ni nujno kompromis: pol užitka, pol asketizma. Lahko pomeni, da sta obe skrajnosti napačno zastavili problem.

Neodgovorjena vprašanja. Zelo zgodnja besedila poznajo tudi Budovo zavračanje nekaterih metafizičnih vprašanj. Ali je svet večen? Ali ni? Je končen? Neskončen? Kaj natančno se zgodi s popolnoma osvobojenim Tathāgato po smrti? V določenih kontekstih Buda takšnih vprašanj ne razreši. To ne pomeni: vsa metafizika je za budizem nesmiselna. Zgodnji budizem ima očitno močne trditve o svetu, karmi, ponovnem rojstvu in nirvāṇi. Pomeni pa, da teoretsko vprašanje ni avtomatično pomembno samo zato, ker ga je mogoče postaviti. Glavno merilo ostaja osvoboditvena relevantnost.

Strupena puščica. Znamenita prispodoba človeka, zadetega s strupeno puščico, izraža prav to. Človek zavrne zdravljenje, dokler ne izve vseh podrobnosti o strelcu, loku, puščici in njenem izvoru. Medtem umre. Nauk ni ne raziskuj sveta, temveč ne dovoli, da neskončna spekulacija nadomesti reševanje problema, zaradi katerega je pot sploh nastala. To je zelo značilna zgodnja prioriteta.

Kaj je torej mogoče najvarneje vključiti v najstarejše skupno jedro? Ne gre za en sam seznam, ampak za medsebojno povezan sklop. Pogojena izkušnja je minljiva. Oprijemanje pogojenega povzroča dukkho. Telesnih in mentalnih procesov ni mogoče varno prisvojiti kot trajni, popolnoma obvladljivi jaz. Trpljenje nastaja odvisno od pogojev. Z odpravo ključnih pogojev lahko preneha. Namerna dejanja imajo moralne posledice. Zgodnji budistični horizont vključuje ponovno rojstvo in saṃsāro. Um je mogoče trenirati. Etika je del tega urjenja. Meditativna zbranost je del tega urjenja. Čuječnost je del tega urjenja. Modrost je del tega urjenja. Dobrohotnost in neškodovanje sta pomembni kvaliteti. Obstaja organizirana skupnost, ki pot prakticira in ohranja. Končni cilj je osvoboditev oziroma nirvāṇa. To je že precej popoln religijski in filozofski projekt.

Kaj pa znani seznami? Štiri resnice. Osmeročlena pot. Pet agregatov. Sedem dejavnikov prebujenja. Dvanajst členov odvisnega nastajanja. Štiri satipaṭṭhāne. Štiri brahmavihāre. Številne od teh shem so nedvomno zelo stare. Toda zgodovinsko previden pristop ne zahteva, da pri vsaki trdimo: ta današnja popolnoma standardizirana oblika je bila zagotovo prva oblika, ki jo je izgovoril zgodovinski Buda. Lahko so zelo zgodnje. In imajo zgodovino. Oboje je mogoče hkrati.

Kaj ni del najstarejšega skupnega jedra? Tu postanejo razlike s poznejšim budizmom jasnejše. Razvita teorija tathāgatagarbhe. Doktrina treh teles Bude. Ālayavijñāna Yogācāre. Sistematična Madhyamakina kritika svabhāve. Velike kozmologije nekaterih mahajanskih suter. Amitābhova Čista dežela v njenih razvitih oblikah. Univerzalizirana bodhisattvinska pot do popolnega buddhstva. Razvite tantrične prakse. Poznejše abhidhamske oziroma abhidharmične tehnične sisteme. Takšnih učenj ne najdemo kot skupno jedro najzgodnejših medšolskih besedil. To je zgodovinska ugotovitev. Ne vrednostna sodba.

Pozneje ne pomeni nepristno. To mora biti pri celotnem projektu popolnoma jasno. Če je neka ideja mlajša od zgodnjih Nikāy in Āgam, iz tega ne sledi: ni budistična. Mahajana je budistična zgodovina. Madhyamaka je budistična zgodovina. Yogācāra je budistična zgodovina. Čista dežela je budistična zgodovina. Zen je budistična zgodovina. Tantra je budistična zgodovina. Theravādska scholastika je budistična zgodovina. Zgodovinsko raziskovanje samo razlikuje: kaj je zgodnejše, kaj poznejše, kaj skupno, kaj specifično, kaj reinterpretirano in kaj novo razvito.

Najstarejše prav tako ne pomeni najboljše. Nasprotna napaka bi bila arheološki fundamentalizem. Če je nekaj najstarejše, naj bi bilo avtomatično: najčistejše, najgloblje, najbolj pravilno in edino legitimno. Zgodovina nam tega ne pove. Poznejša tradicija lahko starejšo idejo razvije na izjemno ploden način. Lahko opazi problem, ki ga zgodnejši tekst ni sistematično tematiziral. Lahko ustvari filozofski jezik, ki bistveno izboljša razumevanje neke stare intuicije. Najstarejše in najboljše sta dve popolnoma različni kategoriji.

Toda korenine so pomembne. Rekonstrukcija zgodnjega jedra nam vseeno nekaj zelo pomembnega omogoča. Pokaže nam, česa poznejše tradicije niso ustvarile iz nič. Ne-jaz ni izum Theravāde. Meditacija ni izum moderne vipassane. Čuječnost ni izum MBSR. Sočutje ni mahajanska iznajdba. Karma in ponovno rojstvo nista pozna folklorna dodatka povsem sekularnemu sistemu. Mahajanska praznina pa po drugi strani ni preprosto identična najzgodnejšemu nauku ne-jaza in pogojenosti. Poznejši razvoj lahko raste iz starejših korenin, ne da bi bil z njimi identičen.

Povezava z mahajano. To je pomembno za naslednji korak. Mahajana ne pride v budistično zgodovino v praznem prostoru. Podeduje: Budo, Dharmo, Saṅgho, karmo, ponovno rojstvo, nirvāṇo, ne-jaz, pogojenost, meditacijo, etiko, sočutje in ideal prebujenja. Nato nekatere od teh elementov reinterpretira. Druge radikalizira. Nekatere premakne v središče. Doda nove sutre, nove kozmološke horizonte, nove ideale in nove filozofske probleme. Zato je napačno vprašati: Ali je mahajana isti budizem ali povsem nova religija? Zgodovinsko je veliko zanimiveje vprašati: Kaj ohrani, kaj reinterpretira in kaj doda?

Drevo in korenine. Morda je najboljša podoba še vedno drevo. Današnji budizmi so številne veje. Theravāda. Chan. Zen. Čista dežela. Tibetanske šole. Nichiren. Šingon. Sodobna vipassanā. Sekularni mindfulness. Veje niso enake. Nekatere so nastale stoletja za drugimi. Če sledimo deblu nazaj, pridemo do zgodnjih indijskih šol. Še globlje pa do območja, kjer njihove besedilne tradicije še vedno dovolj močno sovpadajo. To območje je naš približek najstarejšemu skupnemu jedru.

Korenina ni celo drevo. Toda nikoli ne smemo pozabiti: iz korenine ne moremo razumeti celotnega drevesa. Če bi poznali samo zgodnji skupni korpus, ne bi mogli razložiti: Srčne sutre, Lotosove sutre, Amitābhe, Avalokiteśvare, Budova narava, Madhyamake, Yogācāre, Zen koanov, tibetanskih manter ali sodobnega terapevtskega mindfulnessa. Zato namen tega zgodovinskega sklopa ni odstraniti vse, kar je nastalo pozneje. Je razumeti genealogijo.

Najstarejše jedro je že veliko. Ko vse skupaj sestavimo, opazimo nekaj morda presenetljivega. Najstarejše rekonstruirano jedro ni majhen minimalistični sistem. V njem že najdemo: etiko, meditacijo, analizo uma, problematiko identitete, moralno kavzalnost, ponovno rojstvo, saṃsāro, organizirano skupnost, pot duhovnega urjenja, dobrohotnost, modrost in končni cilj osvoboditve. To je že prepoznavno budističen svet. Poznejši budizem bo postajal mnogo bolj raznolik. Toda ne začne iz nič.

In jedro ni samo zbirka prepričanj. Morda je to najpomembnejša zaključna točka. Najstarejši budizem ni samo paket trditev: svet je takšen, človek je takšen, karma deluje tako. Te ideje so del projekta prakse. Minljivost je nekaj, kar je treba videti. Ne-jaz nekaj, kar spreminja oprijemanje. Odvisno nastajanje nekaj, kar pokaže, kje je mogoče proces prekiniti. Etika nekaj, kar spreminja naše delovanje in um. Meditacija nekaj, kar uri pozornost in zbranost. Modrost nekaj, kar spreminja način doživljanja. Vse je usmerjeno proti istemu vprašanju: Kako preneha vezanost, ki ustvarja dukkho?

Če bi morali jedro izraziti v enem stavku. Lahko bi ga sintetizirali takole: Ker pogojena izkušnja nastaja in preneha, je ni mogoče varno prisvojiti kot trajni jaz ali vir trajnega zadovoljstva; z etičnim in meditativnim urjenjem, razumevanjem pogojev hrepenenja ter opuščanjem pohlepa, sovraštva in zablode je mogoče prekiniti proces vezanosti ter doseči osvoboditev iz dukkhe in saṃsāre. To ni citat iz ene sutre. Ni rekonstruiran Budov stavek. Ni skrivna prvotna formula. Je zgodovinska sinteza. Njene posamezne sestavine pa so široko zasidrane v različnih zgodnjih budističnih transmisijah.

Kaj nam to pove o zgodovinskem Budi? Ne dobimo njegovih dobesednih besed. Ne dobimo natančne kronologije razvoja vsakega nauka. Ne moremo dokazati, da je vseh pet agregatov, osem delov poti in dvanajst členov že prvi dan poučeval v popolnoma standardizirani obliki. Toda dobimo nekaj zelo pomembnega. Zelo zgodnja budistična skupnost je že poznala razmeroma koherenten osvoboditveni projekt. Ta ni nastal šele stoletja pozneje. Njegovi obrisi so dovolj podobni v različnih transmisijah, da so preživeli: šolske delitve, jezikovne spremembe, ustno transmisijo, zapisovanje, prevajanje in geografsko širjenje. To je močan razlog, da lahko o zgodnjem budizmu vemo precej več kot samo: nekoč je živel učitelj po imenu Gautama.

Korenina, iz katere začne rasti nova zgodovina. Začeli smo z vprašanjem: Katera sutra je najstarejša? Nato: Kaj lahko zgodovinsko pripišemo Budi? Zakaj se teksti toliko ponavljajo? Kako se spreminjajo med ustnim in pisnim prenosom? Šele zdaj vidimo, zakaj smo ta vprašanja potrebovali. Najstarejšega jedra ne najdemo tako, da izberemo eno sveto knjigo. Najdemo ga v presečišču. V tem, kar preživi primerjavo. V tem, kar je skupno dovolj zgodnjim transmisijam. V tem, kar je organsko povezano z njihovim načinom življenja in prakso. Rezultat ni ena sutra. Ni en seznam. In ni moderni minimalistični budizem. Je zgodnja pot osvoboditve. S pogojenim svetom. Z minljivostjo. Z dukkho. Z oprijemanjem. S karmo in ponovnim rojstvom.

Z etiko. Z meditacijo. Z modrostjo. Z razgrajevanjem identifikacije. In z radikalno trditvijo, da se proces, ki vzdržuje vezanost, lahko konča. To je korenina. Naslednje vprašanje pa je: Kaj mahajana tej korenini doda — in kaj v njej reinterpretira?

Viri in literatura

Primarna besedila in referenčne izdaje

• SuttaCentral — primerjalni korpus Nikāy, zgodnjih besedil in paralel; Āgama in transmisijski podatki se preverjajo s specialistično primerjalno literaturo.

Raziskovalna in preveritvena literatura

• Anālayo, Bhikkhu. Madhyama-āgama Studies. Taipei: Dharma Drum Publishing, 2012.
• Shulman, Eviatar. Visions of the Buddha: Creative Dimensions of Early Buddhist Scripture. Oxford University Press, 2021.

Opomba: preveritveni viri so del uredniškega aparata. Kjer izvirna uporabljena izdaja med rekonstrukcijo ni bila ohranjena, standardna referenčna izdaja ni predstavljena kot domnevni prvotni vir članka.