Anattalakkhaṇa Sutta — govor o značilnosti ne-jaza

Kaj pomeni anattā?

Palijski izraz anattā ustreza sanskrtskemu anātman in ga lahko prevedemo kot ne-jaz oziroma brez jaza. Če ga skrčimo na slogan »jaz ne obstaja«, pa lahko hitro zdrsnemo v trditev, ki je sutta sama ne postavi na tak način. Besedilo ne začne z izjavo, da je človek nič ali da nič ne obstaja. Naredi nekaj bolj konkretnega: pogleda tisto, kar običajno imamo za sebe, in vpraša, ali je to res mogoče upravičeno imenovati jaz.

Pet agregatov

Sutta človekovo izkušnjo analizira skozi pet agregatov — khandh oziroma skandh: rūpa, telesna oblika oziroma materialna forma; vedanā, občutek oziroma občutkovni ton izkušnje; saññā, zaznava oziroma prepoznava; saṅkhāra, mentalne tvorbe oziroma oblikovalni procesi; ter viññāṇa, zavest. Ti agregati niso pet delov neke skrite duše. So načini, kako zgodnja budistična analiza razgradi izkušnjo, ki jo običajno spontano imenujemo jaz.

Buda nato pregleda vsakega posebej. Prvi argument zadeva obvladovanje. Če bi bila telesna oblika res jaz, pravi besedilo, ne bi povzročala stiske in lahko bi rekli: »Naj bo moje telo takšno« ali »Naj moje telo ne bo takšno«. Toda telo zboli, se stara in spreminja; naše volje ne uboga popolnoma. Enako logiko sutta uporabi za občutke, zaznavo, mentalne tvorbe in zavest. Argument ne pomeni, da človek na nič ne more vplivati. Lahko trenira telo in um, razvija pozornost ter spreminja navade. Toda nobeden od agregatov ni pod popolnim, suverenim nadzorom. Ne moremo ukazati, naj telo nikoli ne zboli, naj se pojavljajo samo prijetni občutki, naj spomin nikoli ne odpove, naj um proizvaja le želene misli ali naj zavest nikoli ne preneha.

Minljivost in identiteta

Drugi argument poveže agregate z minljivostjo. Buda vpraša, ali je telesna oblika trajna ali minljiva. Odgovor je: minljiva. Nato vpraša, ali je tisto, kar je minljivo, povsem zadovoljivo in varno, ter ali je smiselno nekaj, kar je podvrženo spremembi, obravnavati kot »To je moje. To sem jaz. To je moj jaz.« Odgovor je znova ne. Ista analiza se ponovi za občutek, zaznavo, mentalne tvorbe in zavest.

Tu se povežejo tri znamenite budistične značilnosti: anicca — minljivost, dukkha — nezadovoljivost oziroma obremenjenost in anattā — ne-jaz. V tej sutti niso tri nepovezane dogme. Logika je praktična: kar je nestalno in ni popolnoma obvladljivo, ne more biti varna osnova trajne identitete.

Sledi ena najpomembnejših formul zgodnjega budizma. Kakršna koli telesna oblika — pretekla, prihodnja ali sedanja, notranja ali zunanja, groba ali subtilna, nižja ali višja, daleč ali blizu — naj se vidi z modrostjo: »To ni moje. To nisem jaz. To ni moj jaz.« Enako velja za občutek, zaznavo, mentalne tvorbe in zavest. Besedilo pri tem ne poišče »pravega jaza« nekje za petimi agregati. Njegov praktični poudarek je prenehanje identifikacije z njimi.

Ali sutta zanika vsakršen jaz?

Sama Anattalakkhaṇa Sutta ne predstavi skritega pravega jaza. Ne pravi, da teh pet agregatov ni jaz, vendar nekje globlje obstaja pravi jaz, niti ne uvede večne zavesti kot resničnega sebstva. Vse, kar običajno jemljemo za svojo identiteto v okviru petih agregatov, naj se vidi kot ne moje, ne jaz in ne moj jaz. Prav zaradi tega bodo poznejše razprave o tathāgatagarbhi oziroma naravi Bude tako zanimive: če zgodnji tekst tako močno zavrača identifikacijo, kako naj razumemo poznejši pozitivni jezik o Budovi naravi?

Tudi iz tega pa ne sledi, da je najnatančnejši povzetek zgodnjega nauka preprosto »jaz sploh ne obstaja«. V popularnih razlagah se pogosto pojavita dve skrajnosti. Ena pravi, da budizem uči popoln neobstoj jaza; druga, da sploh ne govori o vprašanju obstoja, temveč samo o praktični ne-identifikaciji. Zgodnja besedila so bolj zapletena. Zelo ostro kritizirajo idejo trajnega, nespremenljivega in popolnoma obvladljivega sebstva ter sistematično zavračajo identifikacijo petih agregatov kot »to sem jaz« ali »to je moj jaz«. Hkrati se Buda v nekaterih drugih govorih izogiba preprostim metafizičnim formulam »jaz obstaja« in »jaz ne obstaja«, ker lahko obe postaneta nova oblika navezanosti na pogled. Pri anattā je zato pogosto natančneje začeti pri praktičnem vprašanju: kaj se zgodi, če neham to, kar se nenehno spreminja, jemati za sebe?

Ne-jaz ni nihilizem

Če rečemo, da telo, občutki, zaznava, mentalne tvorbe in zavest niso jaz, se lahko zdi, da na koncu ne ostane nič. Namen sutte pa ni obup, temveč prenehanje oklepanja. Besedilo opiše zaporedje: učenec agregate vidi na ta način, zanje izgubi očaranost, iz tega nastane nenavezanost, iz nenavezanosti pa osvoboditev. Anattā zato ni teza »nič nima smisla«, ampak način osvobajanja od identifikacije.

Palijski izraz nibbidā se pogosto prevaja kot razočaranje, odvrnitev, raz-očaranost ali prenehanje fascinacije. Ne pomeni nujno sovraštva do telesa ali sveta, ampak predvsem to, da nekaj neha imeti hipnotično moč. Če verjamemo, da mora naše telo ostati takšno, da nas čustva definirajo, da so naše misli naš jaz ali da mora zavest trajati, vsak premik teh pojavov ogroža identiteto. Ko jih vidimo kot procese, ki nastajajo, se spreminjajo in prenehajo, postane oklepanje manj smiselno.

Iz nibbidā sledi virāga, ki ga lahko prevedemo kot brezstrastnost, ugasnitev strasti ali nenavezanost. To ne pomeni emocionalne mrtvosti, ampak ugašanje prisilnega oklepanja. Iz virāge nato sledi vimutti — osvoboditev, z njo pa vednost: »Osvobojen sem.« Sutta nato uporabi klasično formulo arahantstva: rojstvo je končano, sveto življenje izpolnjeno, naloga opravljena, nadaljnjega postajanja ni.

Kaj pet agregatov so — in česa niso

Pet agregatov je pomembnih zato, ker budistična analiza ne potrebuje stalnega subjekta, ki bi stal za izkušnjo. To, kar imenujemo oseba, razčleni na procese: telo, občutenje, prepoznavanje, mentalno oblikovanje in zavest. Noben od teh procesov ni stalen ali popolnoma pod našim nadzorom; vsak nastaja v odvisnosti od pogojev. Velik del problema nastane prav takrat, ko se jih oklepamo kot jaz.

Agregatov pa ne smemo preprosto enačiti z modernimi kategorijami uma in možganov. Enačbe tipa rūpa = telo, vedanā = čustva, saññā = možganska percepcija, saṅkhāra = podzavest in viññāṇa = zavest so preveč grobe. Gre za staro indijsko fenomenološko analizo, ki opisuje vidike izkušnje znotraj budističnega konceptualnega sveta. Lahko jo primerjamo z modernimi modeli uma, ne moremo pa se pretvarjati, da je bila antični izraz za današnjo nevroznanost.

Posebej težaven je izraz saṅkhāra. V različnih kontekstih lahko pomeni tvorbe, oblikovanja, voljne tvorbe, mentalne konstrukcije, namere ali širše pogojene tvorbe. Zato ga v tej seriji ne bomo mehanično vedno prevajali z eno slovensko besedo. Pri petih agregatih bomo uporabljali predvsem izraz mentalne oziroma voljne tvorbe, ob prvem pojavu pa ohranili tudi palijski izraz.

Enako pomembno je, da viññāṇa v tej analizi ni skrita »večna zavest«. Sodobni bralec lahko intuitivno pomisli, da je telo sicer minljivo, občutki in misli prav tako, zavest pa je vendarle pravi jaz. Sutta to možnost izrecno zapre. Tudi zavest ni popolnoma obvladljiva, je minljiva in podvržena spremembi, zato je ni primerno obravnavati kot »to sem jaz« ali »to je moj jaz«. To je eden najbolj radikalnih delov zgodnjega budističnega nauka.

Nadaljevanje prvega govora

Povezava z Dhammacakkappavattana Sutto je skoraj neposredna. Prvi govor predstavi dukkho, njen izvor, prenehanje in pot, pri prvi resnici pa omeni pet agregatov oklepanja. Anattalakkhaṇa Sutta zdaj vzame prav teh pet agregatov in jih podrobneje analizira. Drugi govor torej ni povsem nova tema, ampak povečava enega ključnega elementa prvega. Sutte se pogosto ne nadomeščajo, temveč dopolnjujejo.

Na koncu besedilo pravi, da so se med poslušanjem govora umovi vseh petih menihov osvobodili brez oklepanja. V tradicionalnem okviru to pomeni, da se v prvem govoru začne kolo Dhamme in Koṇḍañña prvi dobi oko Dhamme, z naukom o ne-jazu pa vseh pet doseže popolno osvoboditev. Če je prvi govor predvsem diagnoza in pot, je drugi napad na samo jedro identifikacije.

Anattalakkhaṇa Sutta torej ne uči, da je človek »nič«, da življenje nima pomena ali da telo in zavest ne obstajata. Uči, da je tisto, kar običajno vzamemo za stabilno identiteto, proces: pogojen, minljiv in ne popolnoma obvladljiv. Prav zato ni modro tega oklepati kot »moje«, »jaz« ali »moj jaz«. Ko se identifikacija razrahlja, se razrahlja tudi oklepanje; ko oklepanje preneha, postane mogoča osvoboditev. V tem smislu anattā ni teorija o ničnosti človeka, ampak ena najbolj radikalnih budističnih tehnik za razgradnjo navezanosti.

Ko se enkrat vprašamo, kako telo, občutke, zaznavo, mentalne tvorbe in zavest opazovati, ne da bi jih avtomatično spremenili v identiteto, pridemo naravnost do naslednjega velikega besedila: Satipaṭṭhāna Sutta — govor o vzpostavitvah čuječnosti.

Viri in literatura

Primarna besedila in referenčne izdaje

• SuttaCentral: SN 22.59 (Anattalakkhaṇa Sutta), prevod Bhikkhu Sujato.

Raziskovalna in preveritvena literatura

• SuttaCentral. Early Buddhist texts, translations, and parallels. For English Pāli translations, principally Bhikkhu Sujato. Dynamic digital corpus; cite individual text IDs where possible.

Opomba: preveritveni viri so del uredniškega aparata. Kjer izvirna uporabljena izdaja med rekonstrukcijo ni bila ohranjena, standardna referenčna izdaja ni predstavljena kot domnevni prvotni vir članka.