Dhammacakkappavattana Sutta — prvi govor in zagon kolesa Dhamme

Tradicionalno: prvi govor po prebujenju

Po klasični budistični pripovedi Siddhartha Gautama po prebujenju najprej okleva, ali je mogoče njegovo spoznanje sploh razložiti drugim. Nato se odloči poučevati. Njegovi nekdanji učitelji naj bi medtem že umrli, zato se odpravi proti Vārāṇasīju oziroma Benaresu. V Isipatani, v Jelenjem parku, najde pet asketov, s katerimi je nekoč prakticiral skrajno askezo: Koṇḍañña, Vappa, Bhaddiya, Mahānāma in Assaji. Ti so ga prej zapustili, ker so menili, da je opustil duhovno iskanje, ko je prenehal s skrajnim samomučenjem. Zdaj se vrne k njim s povsem drugačno trditvijo: prav skrajnosti so bile problem.

Dve skrajnosti in srednja pot

Sutta se začne presenetljivo praktično. Buda ne začne z metafiziko ali razlago kozmosa, temveč z dvema načinoma življenja, ki ju zavrne. Prva skrajnost je predajanje čutnim užitkom, druga samomučenje oziroma skrajna asketska praksa. Obe sta po besedilu neučinkoviti: prva človeka veže na užitek, druga povzroča bolečino, ne da bi sama po sebi vodila do osvoboditve. To je posebej pomembno zaradi Budove lastne pripovedne zgodovine. Po zgodnjih virih je sam preizkusil izredno ostre asketske prakse, preden jih je opustil. »Srednja pot« zato ni abstrakten kompromis med dvema mnenjema, ampak sklep iz neuspeha dveh življenjskih strategij.

Izraz se danes pogosto uporablja kot splošni nasvet, naj človek ne pretirava in naj išče ravnotežje. V tej sutti pa pomeni nekaj precej natančnejšega: plemenito osmeročleno pot. Besedilo našteje pravilni pogled, pravilno namero oziroma usmeritev, pravilen govor, pravilno delovanje, pravilen način preživljanja, pravilen napor, pravilno čuječnost in pravilno zbranost. Posamezne palijske izraze se v sodobnih prevodih prevaja nekoliko različno, struktura pa ostaja ista. Sutta jo predstavi kot pot, ki vodi k miru, neposrednemu spoznanju, prebujenju in nibbāni. Srednja pot torej ni samo zmernost. Je metoda.

Štiri plemenite resnice

Prva plemenita resnica govori o dukkhi. Besedo pogosto prevajamo kot »trpljenje«, vendar je lahko ta slovenski izraz preozek. Dukkha vključuje očitno bolečino, pa tudi globljo nezadovoljivost pogojenega bivanja. Sutta našteje rojstvo, staranje, bolezen, smrt, povezanost s tem, česar ne maramo, ločitev od tega, kar imamo radi, in neuspeh pri doseganju želenega. Nato vse povzame z izrazom pet agregatov oklepanja. Problem torej ni samo v tem, da življenje vsebuje neprijetne dogodke. Sega globlje v način, kako se oklepamo telesa, občutkov, zaznav, mentalnih tvorb in zavesti.

Od tod tudi popravek popularnega slogana, da budizem uči, da je »življenje trpljenje«. Zgodnja besedila poznajo veselje, zadovoljstvo, ljubezen, meditativno srečo in prijetne občutke. Problem ni, da prijetno ne obstaja, temveč da je pogojeno, spremenljivo in zato nezanesljivo kot trajna osnova zadovoljstva. Prva resnica zahteva prepoznavanje dukkhe, ne zanikanja vsega prijetnega.

Druga plemenita resnica vpraša po izvoru dukkhe in odgovori z izrazom taṇhā, ki ga pogosto prevajamo kot »hrepenenje«, »žeja« ali »sla«. Besedilo razlikuje hrepenenje po čutnih užitkih, hrepenenje po nadaljnjem obstoju ter hrepenenje po neobstoju oziroma prenehanju obstoja. Pomembno je, da sutta ne razglasi vsake želje za problematično. Zgodnja budistična besedila poznajo tudi koristne želje oziroma namere, na primer željo razvijati dobro, meditirati ali doseči osvoboditev. Problem je taṇhā: hrepenenje, ki se oprime izkušnje in zahteva še, ponovno, drugače ali nikoli konec. To je precej natančnejše od slogana, da budizem uči, da ne smemo ničesar želeti.

Tretja plemenita resnica govori o prenehanju hrepenenja. Če ima dukkha vzrok, se pojavi logično vprašanje, kaj se zgodi, ko vzrok odstranimo. Besedilo uporablja izraze opuščanja, izpuščanja, osvobajanja in prenehanja ter ta proces povezuje z nibbāno oziroma nirvāṇo. Tu je eden ključnih premikov budističnega nauka. Sutta ne zahteva, da človek samo sprejme življenje kot trpljenje, ampak trdi nekaj radikalnejšega: problem ima vzrok in vzrok je mogoče odpraviti. Brez tretje resnice bi bil budizem samo diagnoza; z njo postane nauk osvoboditve.

Četrta plemenita resnica ponovno pripelje do plemenite osmeročlene poti. Srednja pot je torej osmeročlena pot, osmeročlena pot pa je hkrati četrta plemenita resnica. Štiri resnice zato niso samo štiri teorije o življenju; zadnja je praksa. Pogosto jih primerjajo z medicinsko strukturo — bolezen, vzrok, možnost ozdravitve in zdravljenje — vendar sama sutta te primerjave ne uporablja v tej obliki. Gre za poznejši razlagalni model, ne za neposreden citat govora.

Štiri resnice imajo tudi naloge

Govor se s predstavitvijo štirih resnic ne konča. Vsaka od njih ima tri stopnje spoznanja: najprej prepoznanje, da gre za resnico, nato razumevanje, kaj je treba glede nje narediti, in končno vednost, da je bilo to narejeno. Dukkho je treba popolnoma razumeti, njen izvor opustiti, prenehanje uresničiti oziroma neposredno spoznati, pot pa razviti. Štiri resnice krat tri stopnje dajo skupaj dvanajst vidikov.

Po pripovedi Buda svojega popolnega prebujenja ni razglasil, dokler njegovo znanje teh štirih resnic v vseh treh krogih ni bilo popolnoma čisto. To bistveno spremeni način, kako jih beremo. Budizem tukaj ne zahteva samo, da verjamemo v štiri plemenite resnice. Prva mora biti razumljena, druga opuščena, tretja uresničena, četrta razvita. Gre za program dela, ne zgolj za seznam prepričanj.

Koṇḍañña in prvi prenos Dhamme

Na koncu govora eden od petih asketov, Koṇḍañña, dobi tako imenovano »oko Dhamme«. Njegovo spoznanje je povzeto v formuli, da je vse, kar ima naravo nastanka, podvrženo prenehanju. To je pomembno iz dveh razlogov. Prvič, nekdo drug poleg Bude razume Dhammo, kar pomeni, da je pot prenosljiva. Drugič, ključni uvid je povezan z nastankom in prenehanjem, s čimer se govor o štirih resnicah poveže s širšim budističnim poudarkom na pogojenosti in minljivosti.

Naslov sutte vsebuje podobo Dhamma-cakka-pavattana — zagona, obračanja oziroma spravljanja v gibanje kolesa Dhamme. Kolo je star indijski simbol oblasti in širjenja vpliva; idealni univerzalni vladar je cakravartin, »obračalec kolesa«. Budistična tradicija motiv preoblikuje. Buda ne zavrti političnega ali vojaškega kolesa, ampak kolo Dhamme. Po zaključku sutte božanska bitja razglasijo, da je bilo kolo Dhamme zagnano in da ga ne more ustaviti nobeno drugo bitje. Palijska različica temu doda izrazito kozmično kuliso z božanskimi bitji, tresenjem sveta in svetlobo.

Primerjava različnih različic pa pokaže, da ni nujno ves ta kozmični zaključek enako star. SuttaCentral pri primerjavi različic opozarja, da nekatere vzporednice nimajo celotnega odlomka o božanskih bitjih in kozmičnem oznanilu, kar odpira možnost, da je bil ta del v nekaterih linijah prenosa pozneje dodan oziroma razširjen. To je dober primer razmerja med stabilnim starim jedrom in različnimi poznejšimi besedilnimi plastmi. Osrednji nauk o srednji poti in štirih resnicah je močno zasidran v zgodnjem budističnem korpusu, natančna pripovedna in kozmična dekoracija pa se med različicami lahko razlikuje.

Ali je to res prvi Budov govor?

Tradicionalno je odgovor jasen: da. Besedilo je umeščeno kot prvi veliki nauk, ki ga Buda po prebujenju poda petim nekdanjim tovarišem. Zgodovinsko tega ne moremo dokazati v smislu, da bi vedeli, da je Gautama na določen dan izgovoril prav ta tekst v tem vrstnem redu. Besedilo poznamo skozi tradicije, ki so ga stoletja prenašale. Obstoj sorodnih različic zunaj pālija pa kaže, da pripoved o prvem obračanju kolesa in njeno temeljno doktrinarno jedro pripadata zelo stari budistični besedilni tradiciji.

Najvarneje je zato reči, da budistične tradicije zelo zgodaj povežejo prvi javni Budov nauk s srednjo potjo, štirimi plemenitimi resnicami in skupino petih asketov. To je zgodovinsko močnejša trditev od domneve, da imamo dobesedni stenogram prvega govora, in previdnejša od nasprotne skrajnosti, da je celotna zgodba samo pozna izmišljotina.

Zakaj je ta sutta tako pomembna?

Ker na zelo majhnem prostoru poveže dve skrajnosti, srednjo pot, osmeročleno pot, dukkho, hrepenenje, nibbāno, prakso, neposredno spoznanje in prvega učenca, ki po pripovedi razume Dhammo. Skoraj enako pomembno pa je nekaj, česar govor še ne razloži podrobno: kaj natančno pomeni ne-jaz, kaj so pet agregatov, ki jih prva resnica omenja, in zakaj jih ne smemo vzeti za sebe.

Na to bo odgovoril naslednji veliki govor v tradicionalnem zaporedju: Anattalakkhaṇa Sutta — govor o značilnosti ne-jaza. Tam postane jasno, da štiri plemenite resnice niso samo nauk o trpljenju, ampak začetek precej bolj radikalne analize tega, kar običajno imenujemo jaz.

Viri in literatura

Primarna besedila in referenčne izdaje

• SuttaCentral: SN 56.11 (Dhammacakkappavattana Sutta), prevod Bhikkhu Sujato.

Raziskovalna in preveritvena literatura

• SuttaCentral. Early Buddhist texts, translations, and parallels. For English Pāli translations, principally Bhikkhu Sujato. Dynamic digital corpus; cite individual text IDs where possible.

Opomba: preveritveni viri so del uredniškega aparata. Kjer izvirna uporabljena izdaja med rekonstrukcijo ni bila ohranjena, standardna referenčna izdaja ni predstavljena kot domnevni prvotni vir članka.