Dhammapada — 423 verzov o umu, etiki in poti

Kaj pomeni Dhammapada?

Naslov je sestavljen iz: Dhamma in pada. Dhamma ima, kot smo že večkrat videli, širok pomenski razpon: nauk, resnica, pojav, načelo. Pada lahko pomeni: korak, stopinjo, pot, besedo, verz oziroma izrek. Zato se naslov prevaja na različne načine: Besede Dhamme, Pot Dhamme, Verzi Dhamme, Besede nauka. Noben prevod ni popoln. V tej seriji bomo ohranili tradicionalno ime: Dhammapada in ga ob prvem pojavu pojasnili kot: zbirko verzov oziroma besed Dhamme.

423 verzov, 26 poglavij

Palijska Dhammapada je urejena tematsko. Poglavja imajo naslove, povezane z motivi, kot so: dvojice, čuječnost oziroma marljivost, um, cvetje, nevedni, modri, arahant, tisoči, zlo, nasilje, starost, jaz, svet, Buda, sreča, prijetno, jeza, nečistosti, pravični, pot, razno, peklo, slon, hrepenenje, menih, brahman. Skupaj tvorijo 26 poglavij in 423 verzov. Toda poglavja niso sistematičen učbenik. Dhammapada se ne bere kot: poglavje 1 = epistemologija, poglavje 2 = etika, poglavje 3 = meditacija. Gre za zbirko kratkih verzov, organiziranih po motivih.

Ali je vsak verz izrekel zgodovinski Buda? To je veliko težje vprašanje. Theravādska tradicija verze pripisuje Budi in poznejši komentarji pogosto vsakemu verzu dodajo zgodbo o dogodku, ob katerem naj bi ga Buda izrekel. Toda zgodovinsko-kritično tega ne moremo preprosto sprejeti kot stenografski zapis. Dhammapada vsebuje zelo staro gradivo. Nekateri verzi imajo jezikovne značilnosti, ki kažejo na zgodnje plasti. Toda zbirka je skoraj gotovo nastajala skozi daljše obdobje in se oblikovala kot antologija že obstoječih verzov. Zato je najvarneje reči: Dhammapada ohranja zelo zgodnje budistične verze, vendar ni mogoče dokazati, da je vsak od 423 verzov dobesedni izrek zgodovinskega Bude v obliki, v kateri ga danes beremo.

Najmočnejši dokaz: obstajajo druge Dhammapade

Če bi imeli samo palijsko Dhammapado, bi lahko njeno zgodovino razumeli precej preprosto. Toda nimamo samo ene. Ohranile so se sorodne budistične zbirke verzov v različnih jezikih in šolskih tradicijah. Med njimi: gāndhārska Dharmapada, tako imenovana Patna Dharmapada, sanskritska Udānavarga in druge vzporednice. Gāndhārski rokopis je še posebej pomemben. Napisan je v pisavi kharoṣṭhī in pripada severozahodnemu indijskemu oziroma srednjeazijskemu budističnemu svetu. Njegova razporeditev in izbor verzov se razlikujeta od palijske Dhammapade. To je izredno pomembno. Pomeni, da v zgodnjem budizmu ni obstajala samo ena nespremenljiva knjiga Dhammapada, ki bi jo vse šole preprosto prepisovale.

Obstajale so sorodne zbirke verzov, ki so se razvijale v različnih prenosnih tradicijah.

Verzi so krožili. To nam pomaga razumeti, kako je takšna zbirka lahko nastala. Posamezni verzi so lahko krožili: ustno, znotraj sutt, v Vinayi, kot samostojni izreki, v spominskih zbirkah, in pozneje v organiziranih antologijah. Različne skupnosti so jih lahko: izbirale, preurejale, združevale, dodajale, ali postavljale v druga poglavja. Zato med palijsko Dhammapado in drugimi zgodnjimi zbirkami najdemo: iste ali zelo podobne verze, drugačen vrstni red, drugačne različice besedila, in verze, ki se pojavijo samo v eni tradiciji. To je zelo podobno temu, kar smo že videli pri Nikāyah in Āgamah. Skupna tradicija. Različne prenosne linije.

Dhammapada ni povzetek vsega budizma. Zaradi njene priljubljenosti lahko hitro nastane občutek: če prebereš Dhammapado, poznaš celoten budizem. Ne. Dhammapada je izvrstna vrata v zgodnjo budistično etiko in prakso. Toda ne daje sistematične razlage: odvisnega nastajanja, petih agregatov, štirih jhān, satipaṭṭhāne, podrobne Vinaye, Abhidhamme, ali vseh nians štirih plemenitih resnic. Je zbirka zgoščenih verzov. To je njena moč. In njena omejitev.

Prva tema: um

Najbolj znani začetek Dhammapade govori o umu. Prva dva verza v bistvu pravita: izkušnjo oziroma duševna stanja vodi um; če človek govori in deluje z nečistim umom, trpljenje sledi; če govori in deluje s čistim umom, sreča sledi. To je pogosto prevedeno skoraj kot: »vse je ustvarjeno z umom«. Toda tak prevod lahko hitro zdrsne v idealizem: svet obstaja samo zato, ker ga mislim. To ni nujno pomen verza. Bolj previdno: um oziroma namera močno določata moralno in izkustveno kakovost naših dejanj ter njihovih posledic. Dhammapada se začne z odgovornostjo. Ne z metafiziko.

»Sovraštvo se ne konča s sovraštvom«. Verzi 3–5 so med najbolj znanimi v vsej budistični literaturi. Človek lahko ponavlja: »žalil me je,« »udaril me je,« »premagal me je,« »oropal me je.« Če se te misli oklepamo, sovraštvo ne preneha. Nato pride znamenita ideja: sovraštvo se ne konča s sovraštvom; konča se z ne-sovraštvom. To se neposredno poveže z našim člankom o mettā. Ne gre za poziv: dovoli, da ti drugi počne karkoli. Gre za psihološko in etično ugotovitev: maščevanje samo po sebi ne odstrani sovraštva.

Marljivost proti malomarnosti. Drugo poglavje je posvečeno: appamāda — marljivosti oziroma budni skrbnosti. To je ista beseda, ki smo jo pravkar srečali v Budovih zadnjih besedah v DN 16. Dhammapada jo postavi skoraj v središče poti. Marljivost vodi proti nesmrtnemu oziroma nibbāni. Malomarnost vodi proti smrti. To ne pomeni biološke nesmrtnosti. Gre za kontrast med: potjo osvoboditve in življenjem, ki ga požirajo navezanost, avtomatizem in smrt.

Um je težko obvladovati. Poglavje o umu uporablja zelo žive podobe. Um je: nemiren, hitro spreminjajoč, težko ga je zadržati, težko ga je obvladovati. Moder človek ga ravna tako, kot izdelovalec puščic poravna puščico. To je zelo drugačna podoba od sodobnega: »samo sprejmi vse misli«. Zgodnja budistična praksa vključuje: opazovanje uma in urjenje uma. To smo videli že pri Ānāpānasati Sutti.

Cvetje in smrt. Dhammapada pogosto uporablja vsakdanje slike. Cvet, pena, puščica, hiša, voz, slon, reka in pot. Eden od razlogov za njeno priljubljenost je prav to: abstraktno idejo spremeni v podobo. Človek, ki je zaposlen z zbiranjem užitkov, je lahko primerjan z nekom, ki nabira cvetje, medtem ko ga smrt odnese. To ni filozofski traktat. Je poezija za pomnjenje.

Nevedni in modri. Veliko verzov je zgrajenih na kontrastu. Nevedni je postavljen proti modremu, malomarni proti marljivemu, nasilni proti nenasilnemu in oklepajoči proti osvobojenemu. Takšni kontrasti niso subtilna analiza osebnosti. So didaktična metoda. Verz mora biti: kratek, zapomnljiv, jasen. Dhammapada zato pogosto govori v bolj absolutnih kontrastih, kot bi jih pričakovali od dolge filozofske razprave.

»Bolje en smiseln verz kot tisoč praznih«. Dhammapada se večkrat poigra tudi z lastno obliko. Bolje kot tisoč nesmiselnih besed je ena smiselna beseda, ki prinese mir. Bolje kot tisoč brezvrednih verzov je en verz, ki ga človek razume in zaradi njega postane mirnejši. To je skoraj manifest same Dhammapade. Ni pomembna količina besed, temveč učinek razumevanja.

Zlo in odgovornost. Dhammapada zelo močno poudarja: zla ne podcenjuj. Dobra ne podcenjuj. Kaplja za kapljo se napolni posoda. Človek se lahko postopoma napolni z: škodljivim ali dobrim. To je ena najbolj praktičnih etičnih idej zbirke. Velike značajske spremembe niso nujno rezultat enega dramatičnega dogodka. Nastanejo skozi: ponavljanje majhnih dejanj.

Nasilje. Zelo močno poglavje govori o nasilju. Vsa bitja se bojijo kazni. Vsa bitja se bojijo smrti. Ko človek druge primerja s sabo, naj: ne ubija in naj ne povzroča ubijanja. To ni razvito v moderno teorijo človekovih ali živalskih pravic. Toda moralna logika je jasna: drugi doživljajo bolečino in strah tako kot jaz. To se neposredno povezuje z mettā in karuṇā.

Starost. Poglavje o starosti je mnogo bolj temačno. Telo se stara, koža se guba, življenje se približuje koncu in kosti propadajo. Dhammapada ne poskuša staranja olepšati. Toda spet: ni cilj obup. Namen je: prenehati živeti, kot da imamo neskončno časa. To je appamāda.

»Sam si svoje zatočišče«. Dhammapada vsebuje tudi znamenite verze o sebi: človek je sam svoj zaščitnik oziroma zatočišče. Toda tako kot pri DN 16 tega ne smemo spremeniti v moderni slogan: »ne potrebuješ nikogar«. Isti kanon poudarja: učitelje, skupnost, dobro prijateljstvo, Dhammo. Pomen je bolj: nihče ne more opraviti prakse namesto tebe. Učitelj lahko pokaže pot. Hoditi moraš sam.

Buddha-vagga. Poglavje o Budi ne opisuje njegove biografije. Poudarja: prebujenje, odsotnost hrepenenja, pot, zatočišče v Budi, Dhammi in Saṅghi, štiri plemenite resnice in plemenito osmeročleno pot. To pokaže, da Dhammapada ni samo zbirka splošne moralnosti. Njeno jedro je specifično budistično.

Sreča. Presenetljivo veliko verzov govori o sreči. Toda sreča ni predvsem: posedovanje, zmaga, prestiž. Eden od zelo znanih motivov pravi približno: živimo srečno med sovražnimi brez sovraštva. Drugje: zadovoljstvo je veliko bogastvo. Nibbāna je najvišja sreča. Tako Dhammapada ne zavrne pojma sreče. Preoblikuje ga.

Jeza. Poglavje o jezi govori o: premagovanju jeze z ne-jezo, zla z dobrim, skopuštva z dajanjem, laži z resnico. Tudi tu ni pasivna etika. Gre za aktivno razvijanje nasprotne kakovosti. To se lepo povezuje s Kālāma Sutto: ne samo prepoznati škodljivo stanje, ampak razviti njegovo nasprotje.

Pot

Poglavje Maggavagga vsebuje nekatere najbolj neposredno budistične verze. Plemenita osmeročlena pot je najboljša pot. Štiri plemenite resnice so temeljno videnje. Vse pogojene stvari so: anicca — minljive. Vse pogojene stvari so: dukkha. Vsi pojavi so: anattā — ne-jaz. To so znameniti verzi 277–279. Posebej pomembna je razlika: pri minljivosti in dukkhi verz govori o saṅkhārā — pogojenih tvorbah; pri ne-jazu pa o dhammā — vseh pojavih. To je ena od terminološko najzanimivejših formul v celotni Dhammapadi.

Hrepenenje. Poglavje o hrepenenju uporablja podobo trte. Taṇhā raste in ovija človeka. Če odrežemo samo vidni del, lahko ponovno požene iz korenine. To je zelo učinkovita podoba budističnega problema: ni dovolj začasno odstraniti predmet želje. Treba je razumeti: korenino oklepanja.

Menih. Poglavje o menihu poudarja: nadzor čutov, govora, uma, zadovoljstvo, samoto, meditacijo, opuščanje navezanosti. To je opomnik, da je Dhammapada nastala znotraj predvsem meniškega budističnega sveta, četudi je pozneje postala zelo priljubljena tudi med laiki.

Brahman — toda ne po rojstvu. Zadnje poglavje ima naslov: Brāhmaṇavagga. Toda »brahman« tukaj ne pomeni preprosto človeka, rojenega v brahmanski kasti. Dhammapada izraz na novo definira. Pravi brahman je tisti, ki je: premagal navezanosti, osvobojen, brez sovraštva, discipliniran, in dosegel konec poti. Zadnji verzi zbirke to definicijo stopnjujejo vse do arahanta, ki je končal nadaljnje rojstvo. To je pomembna budistična strategija. Prevzame prestižen brahmanski izraz. In ga preoblikuje iz: rojstva v: duhovni dosežek.

Ali Dhammapada uči karmo? Da, vendar pogosto zelo zgoščeno. Slabo dejanje prinaša boleče posledice. Dobro dejanje prijetne. Človeka spremljajo posledice njegovega delovanja. Toda to ne pomeni preproste formule: vsaka nesreča, ki se ti zgodi, je kazen za neko prejšnje dejanje. Takšen fatalizem bi bil preveč grob. Dhammapada predvsem poudarja: dejanja oblikujejo človeka in imajo posledice.

Zakaj je tako priljubljena?

Ker jo je mogoče brati na več ravneh. Kot: etično zbirko, meditacijsko navodilo, poezijo, spominski priročnik, religiozno besedilo, filozofske aforizme. Posamezen verz lahko človek prebere v minuti. Toda nekateri odpirajo celotne budistične doktrine. To je idealna oblika za: recitacijo in pomnjenje.

Toda komentarji dodajo še eno plast. Poznejša palijska komentarska tradicija vsakemu verzu oziroma skupini verzov pogosto doda zgodbo: kdo je bil prisoten, kaj se je zgodilo, zakaj je Buda verz izrekel. Te zgodbe so postale zelo priljubljene in pomemben del budistične pripovedne tradicije. Toda ne smemo jih avtomatično zamenjati s starostjo samih verzov. Verz je lahko zelo star. Njegova poznejša razlagalna zgodba pa bistveno mlajša. To je isti problem, ki smo ga videli pri Mettā Sutti.

Dhammapada in druge Dharmapade

Primerjava z gāndhārsko Dharmapado, Patna Dharmapado in Udānavargo pokaže nekaj pomembnega: ni obstajala samo ena zgodnja zbirka, iz katere bi vse druge preprosto kopirale. Bolj verjetna slika je mreža krožečih verzov in lokalnih antologij. Gāndhārski rokopis, ohranjen na brezovem lubju v pisavi kharoṣṭhī, je eden pomembnih dokazov tega širšega sveta. Njegova verzna razporeditev se od palijske različice opazno razlikuje. To pomeni: Pāli Dhammapada je ena izjemno pomembna veja širše zgodnje budistične verzne tradicije. Ne edina.

Ali lahko ugotovimo »originalno Dhammapado«? Najverjetneje ne v preprostem smislu. Različne zbirke so si skozi zgodovino izmenjevale in ohranjale verze v različnih oblikah. Raziskovalci zato opozarjajo, da je zgodovina njihovih medsebojnih odnosov zapletena zaradi: prenašanja, preurejanja, izposojanja in kontaminacije besedila. Lahko primerjamo posamezne verze, iščemo starejše oblike in ugotavljamo, kateri imajo zelo široko zgodnjo distribucijo. Veliko težje pa je rekonstruirati: eno samo knjigo »Originalna Dhammapada«, ki bi jo vsi nekoč imeli.

Zato je naslov »423 Budovih izrekov« nekoliko zavajajoč. Kot popularni naslov je razumljiv. Toda zgodovinsko daje napačen vtis: kot da je Buda nekoč izrekel 423 aforizmov, nekdo pa jih je zapisal v današnjem vrstnem redu. Veliko bolj natančno: Dhammapada je zgodnja budistična antologija 423 palijskih verzov, tradicionalno pripisanih Budi, ki ohranja gradivo iz širše in stare verzne tradicije. To je manj spektakularno, vendar bolj zanimivo.

Katere verze bomo prevedli?

Celotna Dhammapada ima 423 verzov. Za ta projekt celotnega prevoda trenutno ne bomo delali, saj bi to postal samostojen knjižni projekt. Namesto tega bo prevodni izbor pokril glavna jedra zbirke. Predlagani reprezentativni izbor:

1–2 — um in posledice dejanj 3–5 — sovraštvo in ne-sovraštvo 21–23 — appamāda, marljivost 33–35 — težko obvladljivi um 50 — glej svoja dejanja, ne napak drugih 100 — en smiseln verz je boljši od tisoč praznih 129–130 — vsa bitja se bojijo nasilja in smrti 153–154 — znamenita verza o »graditelju hiše« 160 — človek je sam svoj zaščitnik 183–185 — znameniti povzetek budistične etike 197–200 — živeti brez sovraštva, hrepenenja in posedovanja 223 — jezo premagaj z ne-jezo 276 — Bude samo pokažejo pot; trud je na praktikantu 277–279 — anicca, dukkha, anattā 354 — dar Dhamme presega vse druge darove 368–376 — izbor iz poglavja o menihu 393, 396 in zaključni 423 — kaj pomeni »brahman« v budističnem smislu.

Tako bomo dobili približno 25–30 verzov, dovolj za predstavitev zbirke, ne da bi ustvarili navidezno »skrajšano Dhammapado«.

Trije verzi, ki bodo zahtevali posebno previdnost. Prvi: Dhammapada 1–2. Ne bova ju prevajala tako, da bi zvenela: »um ustvarja fizično resničnost«. Poudarek bo na primarnosti oziroma vodilni vlogi uma pri izkušnji in dejanju. Drugi: 153–154 — »graditelj hiše«. Tradicionalno sta povezana z Budovim prebujenjem in uničenjem hrepenenja. Toda zgodovinska povezava verza z natančnim trenutkom prebujenja pripada tradiciji in jo bomo tako tudi označili. Tretji: 277–279. Tu morava dosledno ohraniti razliko: sabbe saṅkhārā aniccā vse pogojene tvorbe so minljive, sabbe saṅkhārā dukkhā vse pogojene tvorbe so dukkha, ampak: sabbe dhammā anattā vsi pojavi so ne-jaz.

To ni naključna sprememba izraza. In je pomembna za poznejšo razpravo o nibbāni in ne-jazu.

Kaj je torej Dhammapada?

Ni ena sutta, stenogram 423 stavkov, celoten budizem v miniaturi ali samo zbirka prijetnih citatov, temveč zgodnja budistična antologija verzov, oblikovana za: pomnjenje, recitacijo, poučevanje, etično usmerjanje in meditativni razmislek. V njej se znova in znova vračajo teme, ki smo jih že srečali: um, dejanje, dukkha, minljivost, ne-jaz, hrepenenje, nenasilje, marljivost, urjenje, pot, nibbāna. Toda zdaj v najbolj zgoščeni obliki. En verz, ena podoba, ena misel, ki jo je mogoče nositi s seboj.

Zaključek

Dhammapada je postala ena najbolj priljubljenih budističnih knjig prav zato, ker je tako dostopna. Toda dostopnost lahko vara. Za preprostim stavkom se lahko skriva: stara ustna tradicija, več različnih verznih različic, zapleten budistični tehnični izraz, ali celoten nauk, ki ga druge sutte razlagajo na desetine strani. Zato je ne bomo brali kot: zbirko internetnih citatov Bude. Brali jo bomo kot: eno od najpomembnejših ohranjenih vej zgodnje budistične verzne tradicije. S tem zaključujemo prvi veliki sklop: jedro zgodnjega budizma. Naslednji korak bo sprememba perspektive. Do zdaj smo brali posamezne pomembne tekste. Zdaj se bomo vprašali: Kako so ti govori sploh organizirani v velikih zgodnjih zbirkah?

Začeli bomo z: Dīgha Nikāya — zakaj so nekateri Budovi govori tako dolgi?

Viri in literatura

Primarna besedila in referenčne izdaje

• SuttaCentral: Dhammapada (Dhp), prevod Bhikkhu Sujato.

Raziskovalna in preveritvena literatura

• SuttaCentral. Early Buddhist texts, translations, and parallels. For English Pāli translations, principally Bhikkhu Sujato. Dynamic digital corpus; cite individual text IDs where possible.

Opomba: preveritveni viri so del uredniškega aparata. Kjer izvirna uporabljena izdaja med rekonstrukcijo ni bila ohranjena, standardna referenčna izdaja ni predstavljena kot domnevni prvotni vir članka.