Khuddaka Nikāya — zakaj je »Mala zbirka« pravzaprav najbolj raznolika knjižnica Palijskega kanona?

Koliko knjig vsebuje?

Tudi tukaj odgovor ni popolnoma enoten. Standardni seznam vsebuje: 15 knjig. To so 1. Khuddakapāṭha

2. Dhammapada

3. Udāna

4. Itivuttaka

5. Sutta Nipāta

6. Vimānavatthu

7. Petavatthu

8. Theragāthā

9. Therīgāthā

10. Jātaka

11. Niddesa

12. Paṭisambhidāmagga

13. Apadāna

14. Buddhavaṃsa

15. Cariyāpiṭaka

Burmanska izdaja Tipiṭake dodaja še:

16. Nettippakaraṇa

17. Peṭakopadesa

18. Milindapañha

Zato lahko v literaturi srečamo: 15 ali 18 knjig. Dodatne tri so v tajski in sinhalski tradiciji praviloma obravnavane kot parakanonične, ne kot del istega kanoničnega seznama. To pomeni nekaj pomembnega: celo znotraj Theravāde seznam Khuddaka Nikāye ni bil povsod popolnoma identičen.

Ni ena zgodovinska plast

To je še pomembnejše. Petnajst osnovnih knjig ni nastalo: istočasno, v istem žanru, z isto funkcijo. Khuddaka vsebuje: očitno zelo staro gradivo, besedila, ki kažejo več sistematizacije, in dela, ki odražajo precej razvitejšo budologijo in hagiografijo. Zato ne bomo rekli: »Khuddaka Nikāya je nastala v obdobju X.« Bolj natančno: njene posamezne knjige in celo posamezne plasti znotraj teh knjig pripadajo različnim obdobjem razvoja.

Khuddakapāṭha — mala zbirka znotraj Male zbirke. Prva knjiga je Khuddakapāṭha — Mali izbor oziroma kratke recitacije. Vsebuje devet kratkih besedil. Njena funkcija je izrazito praktična. Osnovne formule. Recitacije. Poučevanje začetnikov. Zaščitna in liturgična uporaba. Že prva knjiga pokaže: Khuddaka ni samo literatura za tiho branje. Je tudi: živa recitacijska tradicija.

Dhammapada

Ta tekst je bil že obravnavan posebej. 423 verzov. 26 poglavij. Ena najbolj prepoznavnih budističnih knjig. Zdaj pa jo lahko pravilno umestimo: Dhammapada je druga knjiga klasične Khuddaka Nikāye. Ni samostojen kanon. Je del veliko bolj raznolike knjižnice.

Udāna — izreki, rojeni iz dogodka. Udāna je sestavljena iz kratkih pripovednih situacij, ki se zaključijo z Budovim izrekom oziroma verzom. Struktura je pogosto: dogodek, situacija, odziv, navdihnjeni izrek. To je popolnoma drugačen literarni svet od: Saṁyuttinih formul ali Aṅguttarinih seznamov.

Itivuttaka — »tako je bilo rečeno«. Naslov pomeni približno: »Tako je bilo rečeno.« Zbirka vsebuje kratke prozne nauke, ki jim pogosto sledi verzni povzetek. Tradicionalno se prenos povezuje z laikinjo: Khujjuttaro. To je zanimiv primer zgodnje tradicije, v kateri je ženska laik sodelovala kot pomembna posredovalka Budovih naukov. Zgodovinsko pa bomo to ohranili kot tradicionalno atribucijo.

Sutta Nipāta — starodavna budistična poezija

Sutta Nipāta je ena najpomembnejših knjig za raziskovanje starejših plasti budistične literature. Današnja zbirka vsebuje pet velikih sklopov: Uragavagga, Cūḷavagga, Mahāvagga, Aṭṭhakavagga, Pārāyanavagga. Posebej: Aṭṭhakavagga in Pārāyanavagga sta v filoloških in zgodovinskih raziskavah pogosto obravnavani kot zelo zgodnje verzno gradivo. Toda tu moramo biti natančni. Ne bomo zapisali: »celotna Sutta Nipāta je najstarejši budistični tekst.« Bolj previdno: nekateri njeni deli so med najbolj arhaičnimi in zgodnjimi plastmi ohranjene budistične verzne literature.

Aṭṭhakavagga in nevarnost pogledov. Aṭṭhakavagga je posebej zanimiva zaradi odnosa do: diṭṭhi — pogledov. Problem niso samo napačni pogledi. Problem je lahko: oklepanje pogleda, gradnja identitete okoli njega, spor: »moja resnica proti tvoji.« To je zelo stara budistična tema. Kasneje bomo našli sorodne, vendar drugače razvite probleme tudi v mahajanski filozofiji. Toda zgodovinsko ne bomo Aṭṭhakavagge predstavljali kot proto-Madhyamako. Najprej jo je treba razumeti v njenem lastnem okolju.

Vimānavatthu — dobra karma postane zgodba. Nato se žanr popolnoma spremeni. Vimānavatthu pripoveduje o bitjih, ki prebivajo v veličastnih nebeških bivališčih. Zakaj so tam? Ker so v preteklosti storila: dobra dela, darovala, živela etično. Pripoved nato razloži povezavo med dejanjem in rezultatom. To je didaktična: karmična literatura.

Petavatthu — trpeča ponovna rojstva. Petavatthu je temnejši dvojnik. Govori o petah — bitjih nesrečnega ponovnega rojstva. Lakota. Žeja. Pomanjkanje. Trpljenje. Zgodbe razlagajo: katera dejanja naj bi vodila v takšna stanja in kako se v theravādski tradiciji razvija tudi ideja darovanja zaslug v povezavi z umrlimi. To je zelo pomemben korpus za razumevanje: religiozne prakse zunaj meditacijske dvorane.

Theragāthā — glasovi starešin. Theragāthā vsebuje verze, pripisane zgodnjim menihom. Tu je ton drugačen. Prva oseba. Samota. Gozd. Skušnjava. Starost. Napaka. Napredek. Osvoboditev. To je ena najbolj osebnih knjig Palijskega kanona. Toda tudi tu velja zgodovinska previdnost. Zbirka lahko ohranja zelo zgodnje pesmi, vendar ni nujno, da je vsak verz v današnji obliki neposreden avtografski zapis meniha, ki mu ga tradicija pripisuje.

Therīgāthā — glasovi nun

Therīgāthā je še pomembnejša zaradi svojega družbenega položaja. Gre za pesmi, pripisane zgodnjim budističnim nunam. Njihove teme vključujejo: materinstvo, smrt otrok, zakonsko življenje, lepoto, staranje, telo, pritisk družbe, odpoved, meditacijo, osvoboditev. Zato je Therīgāthā eden izjemnih virov za ženske asketske glasove stare Indije. Toda enako kot pri Theragāthi bomo ločevali: zgodnje verzno jedro, kanonično redakcijo, in veliko poznejše komentatorske biografije.

Jātaka — Buda pred Budo

Jātake so ena najvplivnejših oblik budističnega pripovedništva. Bodoči Buda nastopa kot kralj, modrec, žival, trgovec, puščavnik, darovalec. Toda tu moramo zelo jasno razlikovati: kanonični Jātaka tekst od Jātaka komentarja. Kanonični del vsebuje predvsem: verze. Dolgi pripovedni okviri, ki jih danes poznamo kot klasične »Jātaka zgodbe«, so večinoma ohranjeni v poznejši komentatorski tradiciji. Zato ne bomo pisali: »kanon vsebuje 547 popolnih zgodb v današnji obliki.« Bolj natančno: kanonično jedro je predvsem verzno, razvite pripovedi pa pripadajo širši jātakski in komentatorski tradiciji.

Zakaj so Jātake tako pomembne? Ker so pomagale oblikovati predstavo: Buda ima dolgo predzgodovino. Prebujenje ni samo rezultat nekaj let prakse v zadnjem življenju. V jātakski in poznejši theravādski budologiji nastaja podoba: dolge poti, radodarnosti, žrtvovanja, etike, modrosti skozi nešteta rojstva. To bo zelo pomembno, ko bomo prišli do: bodhisattvine poti.

Niddesa — komentar znotraj kanona. Z Niddeso se žanr še enkrat spremeni. To ni nova zbirka Budovih govorov, temveč razlaga delov Sutta Nipāte. Tradicionalno ima dva dela: Mahāniddesa in Cūḷaniddesa. To je pomemben zgodovinski trenutek. Kanon ne vsebuje več samo: govora. Vsebuje tudi: interpretacijo govora. Meja med primarnim tekstom in razlago je zato že znotraj samega kanona manj čista, kot bi pričakovali.

Paṭisambhidāmagga — proti sistematični analizi. Paṭisambhidāmagga je analitično delo. Znanje. Uvid. Meditacija. Različne kategorije. Metoda. Njegov slog je precej bolj: sistematičen in scholastičen kot pri zgodnjih verznih zbirkah. Zato je dober primer: mlajše razvojne plasti znotraj Khuddake.

Apadāna — sveta biografija. Apadāna vsebuje hagiografsko gradivo. Menihi in nune pripovedujejo: kaj so storili v preteklih življenjih, katere Bude so srečali, kakšne zasluge so ustvarili, kako so ti dogodki vodili do sedanjega duhovnega dosežka. Tu se v ospredje postavi: biografija svetnika skozi številna življenja.

Buddhavaṃsa — rod Bud

Buddhavaṃsa sistematično predstavi: pretekle Bude. Gautama ni samo ena izjemna zgodovinska oseba. Je zadnji člen dolge: genealogije Bud. V tem kontekstu se razvija tudi pripoved o bodočem Gautami kot bodhisatti.

Bodhisatta ni mahajanska iznajdba. To je pomembna terminološka varovalka. Palijska besedila poznajo izraz: bodhisatta. Z njim pogosto označujejo Gautamo: pred prebujenjem ali v njegovih preteklih življenjih. Mahajana torej ni izumila same besede. Naredila pa bo nekaj drugega: radikalno bo razširila status bodhisattvine poti kot normativnega ideala za praktikante. To razliko bomo obravnavali v naslednji fazi.

Cariyāpiṭaka — pot popolnosti. Cariyāpiṭaka vsebuje 35 verznih pripovedi o preteklih življenjih bodhisatte. Njihov namen je prikazovati: pāramī — popolnosti. Radodarnost. Etika. Odpoved. Resnicoljubnost. Odločnost. Dobrohotnost. Uravnovešenost in druge kvalitete, ki jih theravādska tradicija povezuje z dolgo potjo k budovstvu. To je precej drugačen literarni in doktrinarni svet od: Aṭṭhakavagge. In vendar sta oba v isti Nikāyi.

Kanonično ne pomeni enako staro. To je osrednja lekcija Khuddake. Dve knjigi sta lahko: kanonični. Toda to še ne pomeni: da sta nastali v istem stoletju, da sta enako blizu zgodovinskemu Budi, da pripadata istemu žanru, ali da izražata isto stopnjo doktrinarnega razvoja. Kanon je zgodovinska knjižnica. In Khuddaka je njen najbolj očiten primer.

Burmanske dodatne knjige. V burmanskem Tipiṭaki se seznam razširi na 18. Dodane so Nettippakaraṇa, Peṭakopadesa, Milindapañha. Prvi dve sta predvsem: hermenevtični oziroma metodološki deli. Ukvarjata se z razlaganjem in organiziranjem nauka. Milindapañha pa je veliko bolj literarna. Gre za dialog: kralja Milinde in menika Nāgasene. Njeno jedro je nastalo bistveno pozneje kot zgodnje Nikāye, približno okoli začetka našega štetja, kasnejša besedilna zgodovina pa je še nadalje rasla.

Milindova kočija. Najslavnejši del Milindapañhe je primerjava: kočije. Kaj je kočija? Kolo? Os? Jarem? Vsi deli skupaj? Ali nekaj poleg njih? »Kočija« je uporabno poimenovanje za sestav delov v določenem razmerju. Primerjava postane ena najbolj znanih poznejših theravādskih razlag: ne-jaza. Toda zgodovinsko je ne bomo pripisovali neposredno: Budovemu času.

Druge zgodnje šole so imele svoje male zbirke

Theravāda ni bila edina. V drugih zgodnjih tradicijah srečamo kategorije Kṣudraka Āgama in Kṣudraka Piṭaka, vendar njihove vsebine niso bile nujno enake theravādskim. Tako kot pri drugih Nikāyah tudi tukaj ne obstaja preprosta enačba: theravādski seznam = univerzalni prvotni seznam. Drugi budistični svetovi so svoje manjše in raznolike tekste: organizirali drugače.

Zakaj ni ene kitajske »Khuddaka Nikāye«? Pri prvih štirih zbirkah smo lahko postavili precej jasno primerjavo: Dīgha ↔ Dīrgha Majjhima ↔ Madhyama Saṁyutta ↔ Saṃyukta Aṅguttara ↔ Ekottara. Pri Khuddaki je položaj veliko bolj razpršen. Obstajajo: ločeni prevodi posameznih tekstov, fragmenti, sorodne antologije, drugačne Kṣudraka zbirke. Toda ne ena sama ohranjena kitajska knjiga, ki bi bila vzporedna kopija theravādske Khuddaka Nikāye.

Zato je Khuddaka izredno pomembna za zgodovinsko kritiko

V njej lahko skoraj neposredno vidimo: več plasti budistične literarne zgodovine. Arhaični verz. Etični aforizem. Meniška pesem. Ženski glas. Karmična legenda. Komentar. Scholastika. Hagiografija. Genealogija Bud. Bodhisattvina pot. Vse v eni kanonični zbirki. To je opozorilo pred zelo pogosto napako: kanon = en trenutek. Ne. Kanon je proces zbiranja.

Kje je naša Dhammapada? Zdaj jo lahko končno natančno umestimo. V standardni ureditvi: KN 2 — Dhammapada. Tako dobijo tudi naše prejšnje teme širši kontekst. Dhammapada ni samo: 423 verzov. Je ena knjiga v izredno raznoliki Khuddaka Nikāyi.

In kaj je z Mettā Sutto? Tudi naš članek o Karaṇīya Mettā Sutti se zdaj lahko postavi na zemljevid. Besedilo je ohranjeno v Sutta Nipāti in Khuddakapāṭhi. Isti znani tekst se torej pojavlja v dveh knjigah znotraj širšega Khuddaka sveta. To je lep primer: kako so pomembna recitacijska besedila lahko krožila v več zbirkah.

Kaj je največja lekcija Khuddaka Nikāye? Da: budistični kanon ni en sam literarni trenutek. Je knjižnica, ki vsebuje: starejše in mlajše gradivo, prozo in poezijo, nauk in interpretacijo, zgodovinski spomin in legendo, meniško prakso in ljudsko religioznost, arahantski ideal in razvijajočo se pripoved o dolgi bodhisattvini poti. Khuddaka to pokaže bolj jasno kot katerakoli druga Nikāya.

Zaključek

Khuddaka Nikāya je po imenu: Mala zbirka. Toda v resnici je najbolj raznolika knjižnica Sutta Piṭake. V njej so Dhammapada, Sutta Nipāta, Udāna, Itivuttaka, Theragāthā, Therīgāthā, Jātaka, Niddesa, Paṭisambhidāmagga, Apadāna, Buddhavaṃsa, Cariyāpiṭaka in druge knjige. Nekateri deli so med najzgodnejšimi ohranjenimi plastmi budistične verzne tradicije. Drugi kažejo že stoletja: sistemizacije, komentiranja, hagiografije, razvoja budologije. Zato je Khuddaka idealen zaključek našega zemljevida zgodnjih zbirk. Pokazala nam je ne samo kako je bil kanon organiziran, ampak kako je rastel. S tem je zemljevid zgodnjih zbirk zaokrožen. Zdaj sledi velik zgodovinski premik.

Do zdaj smo ostajali predvsem v svetu: zgodnjih Nikāy, Āgam, in njihovih sorodnih besedil. Naslednje vprašanje bo: Kako je iz tega sveta nastala mahajana? Naslednja tema je nastanek mahajane — gibanje, nova literatura ali nova vizija budistične poti?

Viri in literatura

Primarna besedila in referenčne izdaje

• SuttaCentral: Khuddaka Nikāya in posamezne zbirke; za Dhammapado prevod Bhikkhu Sujato.

Raziskovalna in preveritvena literatura

• SuttaCentral. Early Buddhist texts, translations, and parallels. For English Pāli translations, principally Bhikkhu Sujato. Dynamic digital corpus; cite individual text IDs where possible.

Opomba: preveritveni viri so del uredniškega aparata. Kjer izvirna uporabljena izdaja med rekonstrukcijo ni bila ohranjena, standardna referenčna izdaja ni predstavljena kot domnevni prvotni vir članka.