Dīgha Nikāya — zakaj so nekateri Budovi govori tako dolgi?

Kaj pomeni Dīgha Nikāya?

Palijsko: dīgha — dolg, nikāya — zbirka oziroma skupina. Najpreprosteje: Zbirka dolgih govorov. Vzporedna zgodnja zbirka v kitajskem kanonu se imenuje: Dīrgha Āgama. To je sanskrtski oziroma severnoindijski ekvivalent izraza. Toda zelo pomembno: Dīrgha Āgama ni prevod palijske Dīgha Nikāye. Gre za sorodno zbirko iz druge prenosne linije. To bo eden najpomembnejših ključev za razumevanje zgodnjih budističnih kanonov.

Zakaj so nekateri govori sploh tako dolgi? Del razloga je zelo praktičen. Ustna tradicija pogosto uporablja: ponavljanje, standardizirane formule, sezname, večkratno ponovitev iste strukture. Kar je v moderni knjigi videti: dolgo in repetitivno, je bilo v ustni kulturi lahko: pomagalo za pomnjenje. Toda to ni celoten odgovor. Dīgha Nikāya vsebuje tudi govore, ki so očitno zasnovani kot velike predstavitve budističnega pogleda. Ne samo kot meditacijsko navodilo enemu učencu. Ampak kot razprava, polemika, javna predstavitev, velika zgodba. V nekaterih primerih skoraj kot budistični manifest.

Prvi sklop: Sīlakkhandha-vagga

Prvih 13 govorov tvori: Sīlakkhandha-vagga — sklop o moralnem ravnanju oziroma etičnih skupinah. Veliko teh besedil ima skupno strukturo. Najprej: etično vedenje. Nato: nadzor čutov. Zadovoljstvo. Čuječnost. Meditativna zbranost. In nazadnje: višja spoznanja in osvoboditev. To je ena najbolj sistematičnih predstavitev poti v zgodnjem budizmu.

Brahmajāla Sutta — mreža pogledov. Prvi govor celotne zbirke je Brahmajāla Sutta — DN 1. Naslov pomeni nekaj podobnega: Mreža Brahme oziroma Najvišja mreža. Govoru daje slavo predvsem katalog 62 pogledov. Večni svet. Končni svet. Neskončni svet. Različne teorije o duši. O posmrtnem obstoju. O neobstoju. O nastanku sveta. Besedilo jih sistematično razvršča in pokaže, kako nastajajo iz izkušnje, sklepanja, spomina, meditativnih stanj in oklepanja. Bistvo ni samo: »vsi drugi se motijo.« Pomembnejše je kako človek postane ujet v pogled. To bo pozneje zelo pomembno pri mahajanski kritiki vseh fiksnih konceptualnih stališč.

Samaññaphala Sutta — kaj je sad meniškega življenja? DN 2 — Samaññaphala Sutta je eden najpomembnejših govorov o celotni poti. Kralj Ajātasattu vpraša: Kaj pravzaprav človek dobi od meniškega življenja? To je skoraj popolno vprašanje. Zakaj bi nekdo: zapustil dom, premoženje, družbeni položaj, udobje? Buda odgovarja postopoma. Najprej so vidni sadovi: svoboda od gospodarja, preprostost, etično življenje. Nato: varovanje čutov, čuječnost, zadovoljstvo, premagovanje ovir, jhāne, različna spoznanja in nazadnje osvoboditev. Če bi želeli en sam zgodnji tekst, ki pokaže klasično stopnjevano budistično pot, je DN 2 eden najboljših kandidatov.

Prvih trinajst govorov je tudi polemičnih. Velik del prvega sklopa je pogovor z brahmani, asketi, drugimi učitelji, kralji in družbenimi elitami. Zgodnji budizem ni nastal v praznem prostoru, temveč je tekmoval z brahmanskimi tradicijami, jainisti, materialisti, skeptiki, fatalisti in različnimi asketskimi gibanji. Dīgha Nikāya zato ohranja tudi: intelektualni trg severne Indije.

Ambaṭṭha Sutta in vprašanje družbenega statusa. DN 3 — Ambaṭṭha Sutta je pomembna zaradi razprave o rodu, brahmanski superiornosti, družbenem statusu. Besedilo ostro problematizira idejo, da rojstvo samo po sebi človeka naredi duhovno višjega. To ne pomeni, da zgodnji budizem avtomatično razvije moderno teorijo socialne enakosti. Toda zelo jasno: duhovne vrednosti ne meri samo po rojstvu. To je motiv, ki smo ga že videli pri zadnjem poglavju Dhammapade.

Soṇadaṇḍa Sutta — kaj sploh naredi brahmana? DN 4 gre še bolj neposredno v isto vprašanje. Kaj človeka naredi pravega brahmana? Rod? Videz? Poznavanje Ved? Ali: etično vedenje in modrost? Sutta premika težišče od rojstva proti: značaju in znanju.

Kūṭadanta Sutta — žrtvovanje brez pokola. DN 5 vsebuje nenavadno razpravo o žrtvovanju. Namesto krvavega rituala predstavi model, kjer se družbeni nemir zmanjšuje z podporo kmetom, trgovcem, delavcem, in pravičnim upravljanjem. To je eden najbolj zanimivih politično-ekonomskih odlomkov zgodnjih sutt. Sutta na koncu preusmeri žrtvovanje od: ubijanja živali proti: etičnemu in duhovnemu darovanju. To je značilen budistični način: starega pojma ne le prepovedati, ampak ga preoblikovati.

Mahāli, Jāliya, Kassapasīhanāda ... Prvi sklop nato nadaljuje z različnimi vprašanji: ali je duša isto kot telo, kaj pomenijo meditativne sposobnosti, kaj je pravi asketizem, kako razlikovati površinske dosežke od osvoboditve. V veliko teh govorih je isti osnovni vzorec: nekdo pride z vprašanjem, Buda pa vprašanje preusmeri iz metafizike, statusa, rituala ali čudežev proti: praksi in osvoboditvi.

Tevijja Sutta — pot k Brahmi. DN 13 — Tevijja Sutta je posebej zanimiva. Dva mlada brahmana se prepirata: katera pot res vodi k združitvi z Brahmo? Buda ju vpraša: ali sta njuna učitelja Brahmo sploh videla? Ne. Ali so ga videli učitelji njihovih učiteljev? Ne. Tako nastane znamenita kritika: ljudje trdijo, da poznajo pot do nekoga, ki ga nihče med njimi ni videl. Toda Buda ne konča pri posmehu. Ponudi svojo pot: razvijanje dobrohotnosti, sočutja, radosti ob dobrem drugih in uravnovešenosti — brahmavihār. Stari pojem je tako prevzet in budistično redefiniran.

Drugi sklop: Mahā-vagga

Naslednjih deset govorov tvori: Mahā-vagga — veliki sklop. Tu najdemo nekatere najbolj slavne sutte celotnega kanona.

Mahāpadāna Sutta — pretekli Bude. DN 14 govori o preteklih Budah. Za razvoj budistične predstave je pomembno, da Gautama ni edini Buda v kozmični zgodovini: obstajali so prejšnji Bude in bodo tudi prihodnji. S tem se zgodovinski učitelj umesti v kozmični vzorec budovstva. To bo pozneje izredno pomembno za mahajano.

Mahānidāna Sutta — odvisno nastajanje. DN 15 — Mahānidāna Sutta je eden velikih tekstov o paṭiccasamuppāda — odvisnem nastajanju. Ānanda reče, da se mu nauk zdi precej jasen. Buda ga opozori: ne govori tako. Odvisno nastajanje je globoko in težko razumljivo. Sledi velika analiza medsebojne pogojenosti: zavesti, imena-in-oblike, stika, občutka, hrepenenja, oklepanja, postajanja. To je eden ključnih tekstov za razumevanje, da budistična analiza ne išče: prvega vzroka, ampak: mrežo pogojev.

Mahāparinibbāna Sutta. Besedilo DN 16 je bilo že obravnavano posebej. Je pripoved o zadnjem potovanju, smrti, Dhammi in Vinayi, relikvijah, in prehodu iz živega učitelja v tradicijo. Že sama dolžina DN 16 pokaže, zakaj Dīgha Nikāya ni samo zbirka doktrinarnih predavanj. Je tudi: budistični spomin.

Mahāsudassana Sutta. DN 17 nadaljuje motiv Kusināre. Buda pripoveduje zgodbo o velikem kralju Mahāsudassani. To je veličastna zgodba o bogastvu, moči, kraljestvu, in nazadnje: minljivosti. Tudi največje kraljestvo in največje bogastvo se končata: ponovno se pokaže anicca.

Janavasabha in Mahāgovinda. Nekateri govori drugega sklopa so mnogo bolj: mitološki in kozmološki. V njih nastopajo: božanstva, Brahme, pretekla rojstva, nebeški svetovi. To je pomemben popravek moderni predstavi, da je zgodnji budizem samo: racionalna psihologija brez mitologije. Ni. Zgodnji kanon vsebuje zelo bogato: kozmologijo in nadnaravno pripoved.

Mahāsatipaṭṭhāna Sutta. DN 22 je razširjena različica Satipaṭṭhāna Sutte, ki smo jo že obravnavali kot MN 10. Glavna posebnost je zelo razširjen del o štirih plemenitih resnicah. To je lep primer: istega ali sorodnega tekstnega jedra v različnih zbirkah. Ne smemo si predstavljati, da je imel vsak govor samo eno popolnoma zamrznjeno obliko.

Tretji sklop: Pāṭika-vagga

Zadnjih 11 govorov tvori: Pāṭika-vagga. Ta sklop je še bolj raznolik. Tu najdemo: polemike, kozmologijo, družbene teorije, navodila laikom, velike sezname naukov.

Pāṭika Sutta. DN 24 vsebuje polemiko okoli: čudežev, asketskih trditev, drugih učiteljev. Ton je precej oster. To nas opomni: zgodnja budistična literatura ni vedno mirna in nevtralna. Je tudi: konkurenčna religiozna literatura.

Udumbarika Sutta. DN 25 obravnava asketsko prakso. Buda ne zavrne askeze samo zato, ker je težka. Vprašanje je ali vodi k zmanjševanju pohlepa, sovraštva in zablode? Ponovno se pojavi isti budistični kriterij: ne spektakel, ampak: rezultat.

Cakkavatti-Sīhanāda Sutta — propad družbe. DN 26 je eden najbolj zanimivih družbenih tekstov. Pripoveduje, kako družba začne propadati, ko vladar ne poskrbi za revne. Iz revščine nastane: kraja. Nato: kaznovanje, nasilje, laž, družbeni razkroj. To je presenetljivo jasna povezava: ekonomska stiska → kriminal → nasilje → moralni propad. Besedilo nato vse to vključi še v veliko ciklično kozmologijo človeškega propadanja in ponovne rasti. Tu se politična analiza in mitologija močno prepleteta.

Aggañña Sutta — budistična zgodba o nastanku družbe. DN 27 — Aggañña Sutta je eno najbolj slavnih besedil o družbi, kasti, izvoru kraljevske oblasti. Brahmanska predstava pravi: brahmani izhajajo iz Brahmovih ust. Sutta to skoraj satirično obrne. Ljudje se rodijo iz maternic. Družbene skupine nastanejo skozi dejanja, poklice, zgodovinske procese. Kralja pa ljudje izberejo, da vzdržuje red. To je skoraj: pogodbena teorija nastanka oblasti. Ne v modernem smislu. Toda dovolj izrazito, da je DN 27 postal pomemben tekst v zgodovini politične misli.

Sampasādanīya Sutta. DN 28 vsebuje zelo močno hvalnico Budi. Sāriputta izrazi izjemno zaupanje v učitelja. Buda pa ga zanimivo vpraša: ali pozna vse Bude preteklosti? Ne. Vse prihodnje? Ne. Ali pozna celo moj um popolnoma? Ne. Kako potem lahko tako močno govori? Sāriputta svojo vero nato utemelji na strukturi Dhamme, ki jo je spoznal. To je precej sofisticirana razprava o zaupanju in utemeljitvi zaupanja.

Lakkhaṇa Sutta — 32 znamenj velikega človeka. DN 30 govori o 32 telesnih znamenjih mahāpuruṣe — velikega človeka. Ta znanja bodo pozneje zelo pomembna za ikonografijo Bude, legendarno biografijo, idejo cakravartina. To je dober primer, kako Dīgha Nikāya vsebuje gradivo, ki je precej drugačno od: štirih plemenitih resnic ali meditacije dihanja.

Sigālovāda Sutta — etika za laike. DN 31 — Sigālovāda Sutta je eno najpomembnejših zgodnjih besedil za laično življenje. Obravnava odnose med starši in otroki, učitelji in učenci, zakoncema, prijatelji, delodajalci in delavci, laiki in verskimi učitelji. Zato jo včasih imenujejo: »laikovska Vinaya«. To je nekoliko poenostavljeno, vendar dobro pokaže njen pomen. Budizem tukaj ni samo: samostan in meditacija. Je tudi: družbena etika.

Āṭānāṭiya Sutta — zaščita in nadnaravni svet. DN 32 je zaščitno besedilo. Vključuje: yakṣe, nadnaravna bitja, zaščitne formule. To je še en pomemben popravek podobe zgodnjega budizma kot povsem sekularne filozofije. Ritualni in zaščitni elementi niso nujno samo pozni dodatki. Nekateri so že v zelo zgodnjem kanoničnem okolju.

Saṅgīti in Dasuttara — učbenika spomina. Zadnja dva govora: DN 33 — Saṅgīti Sutta in DN 34 — Dasuttara Sutta sta skoraj enciklopedična. Organizirata nauke v enice, dvojice, trojice, četverice, in tako naprej. To je skoraj popolna demonstracija ustne kulture. Zakaj se nauki organizirajo v številčne sezname? Ker jih je lažje: recitirati, preverjati, pomniti. Ti govori so zelo pomembni tudi za razumevanje, kako je iz zgodnjih naukov postopoma nastala bolj sistematična: mātikā — matrika oziroma seznam kategorij, ki bo pozneje pomemben pri razvoju Abhidhamme.

Dīgha Nikāya je torej zelo raznolika. Če jo povzamemo: ni samo zbirka: »najdaljših Budovih predavanj«. Je zbirka, ki vključuje: doktrino, etiko, politiko, religiozno polemiko, kozmologijo, mit, meditacijo, ritual, biografijo, družbeno teorijo, mnemoniko. To je skoraj: mikrokozmos zgodnjega budizma.

Zakaj pa obstaja vzporedna Dīrgha Āgama?

Ker zgodnji budizem ni imel samo ene prenosne linije. Palijska Dīgha Nikāya je ohranjena v theravādski tradiciji. Kitajski Dīrgha Āgama pa izhaja iz druge zgodnje šolske transmisije, običajno povezane z Dharmaguptaka. Zbirki imata veliko skupnega gradiva, vendar nista enaki, kar je za primerjalno zgodovino ključno.

Dīrgha Āgama ni »kitajski prevod DN«. Če bi bila samo prevod iste zbirke, bi pričakovali: isto število govorov, isti vrstni red, iste meje tekstov. Tega nimamo. Kitajska Dīrgha Āgama vsebuje drugačno zbirko in organizacijo. Veliko posameznih govorov ima jasne palijske vzporednice. Drugi pa so drugače oblikovani, drugače razporejeni, ali nimajo neposrednega ekvivalenta v DN. To kaže, da se je ideja zbirke dolgih govorov oblikovala zgodaj, vendar posamezne šole niso ohranile popolnoma iste antologije.

Kaj lahko izvemo iz primerjave?

Če isti osnovni govor obstaja: v pāliju in v kitajski Āgami, pa izhaja iz različnih šolskih tradicij, je zelo verjetno, da je jedro govora: starejše od njihovega razhoda. To je ena glavnih metod zgodovinske raziskave zgodnjega budizma. Ne iščemo odgovora na vprašanje, »katera današnja tradicija ima edino originalno knjigo«, temveč kaj je skupno neodvisnim prenosnim linijam. Skupne plasti so pogosto najboljši kandidati za zgodnejše gradivo.

Toda tudi paralela ni dokaz stenograma. Če imata dve tradiciji podoben govor, to še vedno ne pomeni: to so dobesedne besede Bude. Pomeni: govor ali njegova osnovna struktura je moral biti dovolj star, da je že obstajal pred ločitvijo prenosnih linij. To je močan zgodovinski argument. Ni pa zvočni posnetek.

Zakaj je Dīgha Nikāya pomembna za orientacijo? Ker bo od zdaj naprej vse lažje umestiti. Ko srečamo: DN 1, DN 2, DN 16, DN 22, DN 31, ne bodo več samo naključne številke. Vedeli bomo: to so deli ene velike zbirke, ki ima svoj uredniški značaj. Enako bomo pozneje naredili za Majjhima Nikāyo, Saṁyutta Nikāyo, Aṅguttara Nikāyo, Khuddaka Nikāyo. Šele takrat bomo res videli: zemljevid zgodnjega budističnega kanona.

Ali je Dīgha Nikāya najstarejša zbirka?

Tega ne moremo preprosto trditi. Nekateri posamezni deli DN so lahko zelo stari. Drugi kažejo: razširjanje, sistemizacijo, mitološko elaboracijo, redakcijsko delo. Zelo verjetno je, da zbirka kot celota ni nastala naenkrat. Podobno kot pri Dhammapadi: starost posameznega gradiva ni isto kot starost končne zbirke. To bo pomembno prav pri prihodnjem članku o zgodovinski kritiki sutt.

Dolžina je lahko tudi znak redakcije. Daljši tekst ni nujno: starejši ali bolj avtentičen. Včasih je ravno obratno. Osnovno jedro govora lahko sčasoma dobi: uvod, dodatne sezname, razlage, ponovitve, mitološke okvirje. To smo videli pri primerjavi: MN 10 in DN 22. Zato pri Dīgha Nikāyi nikoli ne bomo sklepali: daljše = starejše.

Zaključek

Dīgha Nikāya vsebuje samo 34 govorov. To je malo v primerjavi z nekaterimi drugimi Nikāyami. Toda vsak od teh govorov je lahko velik svet. V njej najdemo: 62 filozofskih pogledov, celotno stopnjevano pot meniškega življenja, kritiko kastnega statusa, vizijo nenasilnega žrtvovanja, odvisno nastajanje, Budovo smrt, kozmologijo, propad družbe, nastanek oblasti, laiško etiko, zaščitne rituale, in skoraj enciklopedične sezname Dhamme. Zato »zbirka dolgih govorov« nekoliko podcenjuje njen pomen. Dīgha Nikāya je ena velikih knjižnic zgodnjega budističnega sveta v malem. Toda dolžina sama še ne pomeni globine. Naslednja zbirka bo pokazala povsem drugačen uredniški ideal.

Ne velik javni diskurz. Ampak govori srednje dolžine, pogosto precej bolj neposredni, praktični in psihološko podrobni. Majjhima Nikāya — zakaj je 152 srednje dolgih govorov za mnoge najboljši vstop v zgodnji budizem?

Viri in literatura

Primarna besedila in referenčne izdaje

• SuttaCentral: Dīgha Nikāya (DN), prevod Bhikkhu Sujato.

Raziskovalna in preveritvena literatura

• SuttaCentral. Early Buddhist texts, translations, and parallels. For English Pāli translations, principally Bhikkhu Sujato. Dynamic digital corpus; cite individual text IDs where possible.

Opomba: preveritveni viri so del uredniškega aparata. Kjer izvirna uporabljena izdaja med rekonstrukcijo ni bila ohranjena, standardna referenčna izdaja ni predstavljena kot domnevni prvotni vir članka.