Saṁyutta Nikāya — kako je zgodnji budizem organiziral tisoče kratkih govorov v tematsko mrežo?

Pet velikih sklopov

Saṁyutta Nikāya je razdeljena na Sagātha-vagga — SN 1–11 Nidāna-vagga — SN 12–21 Khandha-vagga — SN 22–34 Saḷāyatana-vagga — SN 35–44 Mahā-vagga — SN 45–56. Vsaka velika vagga vsebuje več saṁyutt — skupin govorov, ki jih povezuje: tema, oseba, skupina bitij, ali določen nauk. Tako je SN 12 — Nidāna-saṁyutta velika skupina o odvisnem nastajanju. SN 22 — Khandha-saṁyutta o petih agregatih. SN 35 — Saḷāyatana-saṁyutta o šestih čutnih področjih. SN 36 — Vedanā-saṁyutta o občutkih. SN 45 — Magga-saṁyutta o plemeniti osmeročleni poti. SN 47 — Satipaṭṭhāna-saṁyutta o štirih vzpostavitvah čuječnosti. SN 54 — Ānāpāna-saṁyutta o čuječnosti dihanja.

SN 56 — Sacca-saṁyutta o štirih plemenitih resnicah. To je bistvena logika zbirke. Če želiš raziskovati eno temo, pogosto ne iščeš enega velikega govora. Odpreš njen: tematski grozd.

Skoraj podatkovna mreža zgodnjega budizma. V Majjhimi lahko ena sutta vsebuje: dolgo zgodbo, več sogovornikov, primerjave, argument, meditacijska navodila. Saṁyutta pogosto naredi nekaj drugega. Isti nauk predstavi: večkrat, v zelo kratkih formulah, z različnimi sogovorniki, v različnih situacijah, z rahlo različnim poudarkom. To je za modernega bralca včasih monotono. Za zgodovinsko raziskavo pa izredno dragoceno. Če se ista formula stabilno vrača v različnih besedilih, lahko opazujemo: kaj je bilo v transmisiji posebej stabilno.

Zakaj je toliko ponavljanja?

Ker je to ustna arhitektura. Na primer: oblika je minljiva. Občutek je minljiv. Zaznava je minljiva. Oblikovanja so minljiva. Zavest je minljiva. Nato ista struktura za dukkho, ne-jaz, nastajanje, prenehanje. Moderni urednik bi napisal: »in enako velja za ostale agregate.« Ustna kultura pa je pogosto naredila ravno nasprotno. Ponovila je celoten vzorec. To omogoča: ritem, pomnjenje, skupinsko recitacijo, in kombinatorno širjenje nauka. Zato lahko število »sutt« glede na način štetja tako zelo niha.

Celoten zemljevid 56 saṁyutt

Sagātha-vagga — SN 1–11.

1. Devatā-saṁyutta — deve
2. Devaputta-saṁyutta — sinovi dev oziroma mlada božanstva
3. Kosala-saṁyutta — kralj Pasenadi in Kosala
4. Māra-saṁyutta — Māra
5. Bhikkhunī-saṁyutta — budistične nune
6. Brahmā-saṁyutta — Brahme
7. Brāhmaṇa-saṁyutta — brahmani
8. Vaṅgīsa-saṁyutta — menih Vaṅgīsa
9. Vana-saṁyutta — gozd
10. Yakkha-saṁyutta — yakkhe
11. Sakka-saṁyutta — Sakka

Nidāna-vagga — SN 12–21.

12. Nidāna-saṁyutta — odvisno nastajanje

13. Abhisamaya-saṁyutta — preboj oziroma neposredno spoznanje

14. Dhātu-saṁyutta — elementi

15. Anamatagga-saṁyutta — saṃsāra brez razpoznavnega začetka

16. Kassapa-saṁyutta — Mahākassapa

17. Lābhasakkāra-saṁyutta — dobiček, čast in slava

18. Rāhula-saṁyutta — Rāhula

19. Lakkhaṇa-saṁyutta — Lakkhaṇa in vizije karmičnih posledic

20. Opamma-saṁyutta — primerjave

21. Bhikkhu-saṁyutta — menihi

Khandha-vagga — SN 22–34.

22. Khandha-saṁyutta — pet agregatov

23. Rādha-saṁyutta — Rādha

24. Diṭṭhi-saṁyutta — pogledi

25. Okkantika-saṁyutta — vstop oziroma preboj v pravilnost

26. Uppāda-saṁyutta — nastajanje

27. Kilesa-saṁyutta — duševne nečistosti

28. Sāriputta-saṁyutta — Sāriputta

29. Nāga-saṁyutta — nāge

30. Supaṇṇa-saṁyutta — supaṇṇe

31. Gandhabbakāya-saṁyutta — gandhabbe

32. Valāhaka-saṁyutta — oblačna božanstva

33. Vacchagotta-saṁyutta — Vacchagotta

34. Samādhi-saṁyutta — zbranost

Saḷāyatana-vagga — SN 35–44.

35. Saḷāyatana-saṁyutta — šest čutnih področij

36. Vedanā-saṁyutta — občutki

37. Mātugāma-saṁyutta — ženske

38. Jambukhādaka-saṁyutta — Jambukhādaka

39. Sāmaṇḍaka-saṁyutta — Sāmaṇḍaka

40. Moggallāna-saṁyutta — Mahāmoggallāna

41. Citta-saṁyutta — laik Citta

42. Gāmani-saṁyutta — vaški poglavarji

43. Asaṅkhata-saṁyutta — nepogojeno

44. Avyākata-saṁyutta — neodgovorjena vprašanja

Mahā-vagga — SN 45–56.

45. Magga-saṁyutta — plemenita osmeročlena pot

46. Bojjhaṅga-saṁyutta — sedem dejavnikov prebujenja

47. Satipaṭṭhāna-saṁyutta — štiri vzpostavitve čuječnosti

48. Indriya-saṁyutta — duhovne sposobnosti

49. Sammappadhāna-saṁyutta — pravilna prizadevanja

50. Bala-saṁyutta — moči

51. Iddhipāda-saṁyutta — osnove duhovne moči

52. Anuruddha-saṁyutta — Anuruddha

53. Jhāna-saṁyutta — jhāne

54. Ānāpāna-saṁyutta — čuječnost dihanja

55. Sotāpatti-saṁyutta — vstop v tok

56. Sacca-saṁyutta — štiri plemenite resnice

To je ogrodje celotne zbirke. Sagātha-vagga — svet verzov, bogov in oseb. Prvih enajst saṁyutt je literarno precej drugačnih od velikih tehničnih blokov pozneje. Tu je veliko: poezije, kratkih dialogov, mitologije, osebnih srečanj. V SN 1 se Buda pogovarja z devami. Že SN 1.1 vpraša: Kako prečkati poplavo? Odgovor je paradoksalen: ne tako, da bi obstal, in ne tako, da bi se silovito prebijal naprej. Gre za tipično kratko besedilo Saṁyutte: nekaj vrstic, vendar širok interpretativni prostor.

Māra. SN 4 zbira govore z Māro. Māra je lahko: kozmični skušnjavec, simbol smrti, glas strahu, želje, dvoma in navezanosti. Pogosto je njegova moč prekinjena preprosto s tem, da ga praktikant: prepozna.

Nune. SN 5 Bhikkhunī-saṁyutta je pomembna za zgodovino ženskih glasov v budizmu. Māra poskuša zmesti različne nune. Te mu odgovarjajo z razumevanjem ne-jaza, minljivosti, telesa, identifikacije. To niso samo zgodbe o ženskah. V dialogih so nune same: učiteljice Dhamme.

Bogovi brez končne oblasti. V SN 6 Brahmā-saṁyutti nastopajo Brahme. Toda budistična kozmologija jih ne postavi nad: minljivost, pogojenost, karmo. Nekateri imajo celo napačne predstave o lastni večnosti in jih mora Buda popraviti. To je pomemben vzorec zgodnjega budizma: bogovi obstajajo znotraj kozmosa, ne nad njim.

SN 12 — srce odvisnega nastajanja

Nidāna-saṁyutta je eden najpomembnejših doktrinarnih blokov celotnega kanona. Tu se vedno znova vrača: paṭiccasamuppāda — odvisno nastajanje. Nevednost. Oblikovanja. Zavest. Ime-in-oblika. Čutna področja. Stik. Občutek. Hrepenenje. Oklepanje. Postajanje. Rojstvo. Staranje in smrt. Toda zbirka pokaže, da to ni samo ena toga formula. Veriga se lahko analizira: od različnih členov, naprej, nazaj, skozi nastajanje, skozi prenehanje. Zato je odvisno nastajanje bolje razumeti kot metodo analize pogojev in ne samo kot zaporedje za recitacijo.

Namesto »kdo?« vprašanje »pod katerimi pogoji?«. Nekateri govori v SN 12 pokažejo tipično budistično preusmeritev. Vprašanje: Kdo občuti? lahko že predpostavi neko trajno bitje. Analitično pomembnejše vprašanje je S čim kot pogojem nastane občutek? To poveže: odvisno nastajanje z ne-jazom.

SN 15 — saṃsāra brez razpoznavnega začetka. Anamatagga-saṁyutta uporablja zelo močne podobe. Saṃsāra je tako dolga, da njenega začetka ni mogoče najti. Solze, prelite zaradi izgub v neštetih življenjih, so večje od oceanov. Neštetokrat smo izgubili: mater, očeta, otroka, bližnje. To ni kozmologija zaradi radovednosti. Namen je vzbuditi: naveličanost nad neskončnim ponavljanjem saṃsāre.

SN 22 — agregati

Khandha-saṁyutta je eden osrednjih korpusov za razumevanje: ne-jaza. Oblika. Občutek. Zaznava. Oblikovanja. Zavest. Ponovno in ponovno: so minljivi, podvrženi spremembi, niso primerni za identifikacijo: to je moje, to sem jaz, to je moj jaz. Prav tu je tudi: SN 22.59 — Anattalakkhaṇa Sutta. Tako govor, ki smo ga prej brali kot samostojen tekst, zdaj vidimo v njegovem tematskem okolju.

Agregati niso pet delov skrite duše. SN 22 zelo dobro pokaže, da pet agregatov ni: pet sestavin pravega jaza. So področja izkušnje, ki jih človek lahko: prisvaja, z njimi gradi identiteto, in se jih oklepa. Nauk ne išče šestega, skritega agregata: pravega mene. Raziskuje prav proces: identifikacije.

SN 23 — majhna vprašanja, velika tema. Rādha-saṁyutta je lep primer Saṁyuttine metode. Rādha sprašuje: Kaj je bitje? Kaj je Māra? Kaj je minljivo? Kaj je dukkha? Kaj je ne-jaz? Odgovori se znova vrtijo okoli agregatov in oklepanja. V več govorih te skupine obstajajo tudi jasne paralele v Saṃyukta Āgami, kar lepo pokaže skupno staro transmisijsko jedro.

SN 35 — laboratorij čutne izkušnje

Saḷāyatana-saṁyutta je eden največjih analitičnih blokov. Šest notranjih področij: oko, uho, nos, jezik, telo, um. Šest zunanjih: oblike, zvoki, vonji, okusi, dotiki, mentalni pojavi. Iz njihovega srečanja nastajajo: zavest, stik, občutek, in nato možnost: hrepenenja ali uvida.

Govor o ognju. V SN 35.28 Ādittapariyāya Sutti vse »gori«. Oko. Oblike. Očesna zavest. Stik. Občutki. Toda ogenj ni fizični. Gre za strast, odpor, zablodo, rojstvo, staranje, smrt, dukkho. Podoba je jasna: čutna izkušnja se lahko vname v oklepanje.

SN 36 — dve puščici. Vedanā-saṁyutta analizira: prijetne, neprijetne in nevtralne občutke. Znamenita podoba dveh puščic loči: prvo bolečino, ki se lahko preprosto zgodi, od druge: odpora, mentalne agonije, strahu, zgodbe, ki jo dodamo. To je ena najbolj praktičnih zgodnjih budističnih analiz trpljenja.

SN 41 — učen laik Citta. Citta-saṁyutta je pomembna, ker je Citta: laik. Kljub temu sodeluje v zelo zahtevnih doktrinarnih razpravah. To preprečuje preveč enostavno sliko: menihi = globok nauk, laiki = samo darovanje. Zgodnji budistični svet je bil bolj zapleten.

SN 43 — nepogojeno. Asaṅkhata-saṁyutta je pomembna zaradi različnih opisov: nepogojenega. To je pomembno pri razumevanju nibbāne: če so pogojene tvorbe nastale zaradi pogojev, je nibbāna opisana prav skozi kontrast asaṅkhata — nepogojeno.

SN 44 — neodgovorjena vprašanja. Tu se ponovno pojavijo problemi: je svet večen? Kaj se zgodi Tathāgati po smrti? Obstaja? Ne obstaja? To omogoča primerjavo z MN 63 in MN 72. Saṁyutta nam tako pokaže: isti problem v več tekstnih okoljih.

Mahā-vagga — skoraj enciklopedija poti

Zadnjih dvanajst saṁyutt tvori zelo sistematičen blok dejavnikov poti. SN 45 — osmeročlena pot SN 46 — sedem dejavnikov prebujenja SN 47 — satipaṭṭhāna SN 48 — sposobnosti SN 49 — pravilna prizadevanja SN 50 — moči SN 51 — osnove duhovne moči SN 52 — Anuruddha SN 53 — jhāne SN 54 — čuječnost dihanja SN 55 — vstop v tok SN 56 — štiri plemenite resnice. Tu zgodnji budizem skoraj pokaže svojo: tehnično arhitekturo prakse.

SN 47 — Satipaṭṭhāna ni samo MN 10. To je pomembna lekcija. Če preberemo samo: MN 10 ali DN 22, lahko dobimo vtis, da je satipaṭṭhāna vezana predvsem na en veliki sistematični govor. Toda obstaja celotna: Satipaṭṭhāna-saṁyutta. To pomeni, da je praksa živela v številnih krajših formulah in kontekstih.

SN 54 — dihanje ni samo MN 118. Enako velja za ānāpānasati. MN 118 je velika sistematizacija. SN 54 pa ohranja cel grozd krajših govorov. Za zgodovinsko analizo je pomembno, da je veliki sistematični tekst lahko ena redakcijska oblika širše tradicionalne enote prakse.

SN 55 — vstop v tok. Sotāpatti-saṁyutta obravnava prvo nepreklicno stopnjo prebujenja. Pogosto se vračajo: zaupanje v Budo, Dhammo, Saṅgho, in etično vedenje. Zgodnji budizem zato ne pozna samo binarnosti: navaden človek ali arahant. Obstajajo: stopnje poti.

SN 56 — štiri plemenite resnice. Zbirka se konča pri: Sacca-saṁyutti. In prav tu najdemo: SN 56.11 — Dhammacakkappavattana Sutto. Prvi veliki govor tega sklopa je torej samo ena enota znotraj velike skupine o štirih plemenitih resnicah. Tu najdemo tudi znameniti govor o listih siṃsapā: Buda primerja peščico listov v svoji roki z vsemi listi v gozdu. Pravi, da ve veliko več, kot je učil. Učil je tisto, kar vodi k: odvračanju, prenehanju, miru, prebujenju, nibbāni. In nato ponovno navede: štiri plemenite resnice. To je skoraj uredniški manifest same zbirke:

nauk ni enciklopedija vsega, kar obstaja; usmerjen je v osvoboditev.

Saṃyukta Āgama — druga velika tematska zbirka

Glavna kitajska sorodnica je Saṃyukta Āgama — T 99. Njena ohranjena kitajska različica vsebuje: 1.362 sūter. Povezana je s Sarvāstivāda transmisijo. Kitajski prevod je povezan z Guṇabhadro in sredino 5. stoletja. Ohranjeni so tudi: sanskritski fragmenti in posamezne tibetanske paralele. Tudi tu ne gre za kitajski prevod palijske Saṁyutta Nikāye, ampak za sorodno zbirko iz druge transmisije.

Tudi njen vrstni red ima zgodovino. Pri T 99 je posebej pomembno: današnji kitajski vrstni red ni nujno enak izvirni indijski ureditvi. Raziskovalci so s primerjavo drugih virov, zlasti struktur, ohranjenih v Yogācārabhūmi, rekonstruirali drugačno možno zaporedje skupin. To je zelo pomembna lekcija: tudi ko imamo »eno zbirko«, njen današnji vrstni red ni nujno nespremenjen od najzgodnejše faze.

Zakaj je primerjava SN–SĀ izredno dragocena? Ker so govori pogosto kratki. Če v dveh neodvisnih transmisijah najdemo: isto vprašanje, isto jedro odgovora, podobno zaporedje, isto formulo, lahko precej natančno opazujemo: kaj je skupno in kaj je bilo redakcijsko dodano. Na primer SN 1.23 ima vzporednici v glavnem in drugem kitajskem Saṃyukta prenosu. Takšne paralele ne dokazujejo: točnih zgodovinskih besed Bude. Dokazujejo nekaj drugega: da je bilo jedro besedila razširjeno že pred končnim razhodom transmisij.

Je Saṁyutta najstarejša zbirka?

Tega ne bomo trdili. Toda vsebuje veliko: kratkega, formulačnega, večkrat vzporedno ohranjenega gradiva. Takšna besedila so pogosto posebej koristna pri iskanju: starejših transmisijskih plasti. Vendar tudi tu ostaja pravilo: kratko ne pomeni avtomatično staro.

Ponavljanje je funkcija, ne napaka. Saṁyutto je treba brati kot produkt: ustne kulture. Ponavljanje ni samo odvečni balast. Omogoča: memoriranje, ritem, kontrolo prenosa, rekombinacijo. Zato moderni prevodi pogosto skrajšujejo ponovitve. Za tekstno zgodovino pa so prav te ponovitve lahko zelo pomembne.

Kaj nam zbirka pove o nastajanju zgodnjega nauka? Morda to: zgodnji budizem ni nastal kot ena velika knjiga. Verjetneje so krožili: kratki govori, formule, seznami, primerjave, dialogi, tematski moduli. Ti so bili nato razporejeni v nikāye in āgame. Saṁyutta to modularnost kaže jasneje kot skoraj katerakoli druga zbirka.

Naš dosedanji projekt je že znotraj Saṁyutte. V njej smo že obravnavali: SN 22.59 — Anattalakkhaṇa Sutta in SN 56.11 — Dhammacakkappavattana Sutta. Druge teme našega projekta imajo svoje velike tematske domove: odvisno nastajanje → SN 12 agregati → SN 22 čuti → SN 35 občutki → SN 36 pot → SN 45 dejavniki prebujenja → SN 46 satipaṭṭhāna → SN 47 dihanje → SN 54 vstop v tok → SN 55 štiri plemenite resnice → SN 56. Zdaj posamezne sutte niso več: izolirani otoki. Vidimo: mrežo.

Zaključek

Saṁyutta Nikāya je ogromna zbirka. Toda njena moč ni predvsem v velikih posameznih govorih. Je v povezovanju. Pet vagg. 56 saṁyutt. Na tisoče kratkih besedil, odvisno od načina štetja. Isti nauk v več različicah. Isti pojem v različnih situacijah. Odvisno nastajanje. Agregati. Čuti. Občutki. Pot. Čuječnost. Dihanje. Prebujenje. Plemenite resnice. Če je Dīgha: velika dvorana, Majjhima: učilnica, je Saṁyutta: mreža arhivskih predalov. Odpreš enega. In v njem dobiš desetine pogledov na isti problem. Naslednja zbirka bo organizirana po še drugačnem načelu. Ena stvar. Dve stvari. Tri stvari. Štiri. In tako vse do enajst.

Aṅguttara Nikāya — zakaj je zgodnji budizem svoje nauke organiziral po številkah?

Viri in literatura

Primarna besedila in referenčne izdaje

• Bodhi, Bhikkhu, trans. The Connected Discourses of the Buddha: A New Translation of the Saṃyutta Nikāya. Wisdom Publications, 2000.
• SuttaCentral: Saṁyutta Nikāya (SN), prevod Bhikkhu Sujato.

Raziskovalna in preveritvena literatura

• Bodhi, Bhikkhu, trans. The Connected Discourses of the Buddha: A New Translation of the Saṃyutta Nikāya. Wisdom Publications, 2000.
• SuttaCentral. Early Buddhist texts, translations, and parallels. For English Pāli translations, principally Bhikkhu Sujato. Dynamic digital corpus; cite individual text IDs where possible.

Opomba: preveritveni viri so del uredniškega aparata. Kjer izvirna uporabljena izdaja med rekonstrukcijo ni bila ohranjena, standardna referenčna izdaja ni predstavljena kot domnevni prvotni vir članka.