Dhammacakkappavattana Sutta (SN 56.11)

Nekoč je Buda prebival blizu Vārāṇasīja, v Isipatani, v Jelenjem parku. Tam je Buda nagovoril skupino petih menihov:

»Menihi, obstajata dve skrajnosti, ki se jima tisti, ki je odšel v brezdomstvo, ne sme predajati. Kateri dve? Predajanje čutnim užitkom, ki je nizkotno, prostaško, posvetno, neplemenito in nekoristno; ter predajanje samomučenju, ki je boleče, neplemenito in nekoristno. Ko se izogne tema dvema skrajnostma, je Tathāgata popolnoma spoznal srednjo pot prakse, ki daje uvid in spoznanje ter vodi k miru, neposrednemu spoznanju, prebujenju in nibbāni.

In katera je ta srednja pot prakse? To je prav ta plemenita osmeročlena pot, namreč: pravilen pogled, pravilna namera, pravilen govor, pravilno delovanje, pravilen način preživljanja, pravilen napor, pravilna čuječnost in pravilna zbranost. To je ta srednja pot prakse, ki daje uvid in spoznanje ter vodi k miru, neposrednemu spoznanju, prebujenju in nibbāni.

To pa je plemenita resnica o dukkhi: rojstvo je dukkha, starost je dukkha, bolezen je dukkha, smrt je dukkha; povezanost s tem, česar ne maramo, je dukkha; ločitev od tega, kar imamo radi, je dukkha; ne dobiti tega, kar si želimo, je dukkha. Skratka, pet agregatov oklepanja je dukkha. To pa je plemenita resnica o izvoru dukkhe: to hrepenenje, ki vodi v nadaljnje bivanje, ga spremljata uživanje in strast ter išče zadovoljstvo tu in tam, namreč: hrepenenje po čutnih užitkih, hrepenenje po obstoju in hrepenenje po neobstoju. To pa je plemenita resnica o prenehanju dukkhe: popolno zbledenje in prenehanje prav tega hrepenenja brez ostanka; njegova opustitev, izpustitev, osvoboditev in neoklepanje. To pa je plemenita resnica o poti prakse, ki vodi k prenehanju dukkhe: to je prav ta plemenita osmeročlena pot, namreč: pravilen pogled … prav vse do pravilne zbranosti.

»To je plemenita resnica o dukkhi.« Glede naukov, ki jih prej nisem slišal od drugega, so se mi porodili uvid, spoznanje, modrost, vednost in svetloba. »To plemenito resnico o dukkhi je treba popolnoma razumeti.« Tak uvid se mi je porodil … »Ta plemenita resnica o dukkhi je popolnoma razumljena.« Tak uvid se mi je porodil …

»To je plemenita resnica o izvoru dukkhe.« Tak uvid se mi je porodil … »To plemenito resnico o izvoru dukkhe je treba opustiti.« Tak uvid se mi je porodil … »Ta plemenita resnica o izvoru dukkhe je opuščena.« Tak uvid se mi je porodil …

»To je plemenita resnica o prenehanju dukkhe.« Tak uvid se mi je porodil … »To plemenito resnico o prenehanju dukkhe je treba uresničiti.« Tak uvid se mi je porodil … »Ta plemenita resnica o prenehanju dukkhe je uresničena.« Tak uvid se mi je porodil …

»To je plemenita resnica o poti prakse, ki vodi k prenehanju dukkhe.« Tak uvid se mi je porodil … »To plemenito resnico o poti prakse, ki vodi k prenehanju dukkhe, je treba razvijati.« Tak uvid se mi je porodil … »Ta plemenita resnica o poti prakse, ki vodi k prenehanju dukkhe, je razvita.« Glede naukov, ki jih prej nisem slišal od drugega, so se mi porodili uvid, spoznanje, modrost, vednost in svetloba.

Dokler moje resnično spoznanje in videnje teh štirih plemenitih resnic v treh obratih in dvanajstih vidikih ni bilo popolnoma očiščeno, menihi, nisem razglasil najvišjega popolnega prebujenja v tem svetu z njegovimi bogovi, Mārami in Brahmami, med asketi in brahmani, bogovi in ljudmi.

Ko pa je bilo moje resnično spoznanje in videnje teh štirih plemenitih resnic v treh obratih in dvanajstih vidikih popolnoma očiščeno, sem razglasil najvišje popolno prebujenje v tem svetu z njegovimi bogovi, Mārami in Brahmami, med asketi in brahmani, bogovi in ljudmi. Porodila sta se mi spoznanje in videnje: »Moja osvoboditev je neomajna; to je moje zadnje rojstvo; odslej ne bo več ponovnega bivanja.« Tako je govoril Buda. Skupina petih menihov je bila zadovoljna in je odobrila Budove besede.

In medtem ko je bil ta govor izrečen, se je v častitljivem Koṇḍaññi porodilo brezmadežno, čisto oko Dhamme: »Vse, kar je podvrženo nastanku, je podvrženo prenehanju.«

Ko je Buda zagnal kolo Dhamme, so zemeljska božanstva vzkliknila: »Blizu Vārāṇasīja, v Isipatani, v Jelenjem parku, je Buda zagnal najvišje kolo Dhamme. Tega kolesa ne more zavrteti nazaj noben asket ali brahman, noben bog, Māra ali Brahmā, niti kdorkoli na svetu.« Ko so bogovi štirih velikih kraljev zaslišali vzklik zemeljskih božanstev, so vzkliknili: »Blizu Vārāṇasīja, v Isipatani, v Jelenjem parku, je Buda zagnal najvišje kolo Dhamme, ki ga ne more zavrteti nazaj noben asket ali brahman, noben bog, Māra ali Brahmā, niti kdorkoli na svetu.« Ko so bogovi triintrideseterice zaslišali njihov vzklik … bogovi Yame … bogovi Tusite … bogovi, ki se veselijo ustvarjanja … bogovi, ki obvladujejo stvaritve drugih … bogovi Brahmovega spremstva so vzkliknili: »Blizu Vārāṇasīja, v Isipatani, v Jelenjem parku, je Buda zagnal najvišje kolo Dhamme, ki ga ne more zavrteti nazaj noben asket ali brahman, noben bog, Māra ali Brahmā, niti kdorkoli na svetu.«

Tako se je v tistem trenutku, hipu in času vzklik dvignil vse do Brahmovega sveta. Ta svetovni sistem deset tisoč svetov se je stresel, zazibal in zatresel, v svetu pa se je pojavila neizmerna, veličastna svetloba, ki je presegla sijaj bogov.

Tedaj je Buda izrekel ta navdihnjeni vzklik: »Koṇḍañña je res razumel! Koṇḍañña je res razumel!« Tako je častitljivi Koṇḍañña postal znan kot »Koṇḍañña, ki je razumel«. Prvi govor.