Anattalakkhaṇa Sutta (SN 22.59)

Nekoč je Buda prebival blizu Vārāṇasīja, v Isipatani, v Jelenjem parku. Tam je Buda nagovoril skupino petih menihov: »Menihi!« »Častitljivi gospod,« so odgovorili. Buda je dejal:

»Menihi, telesna oblika je ne-jaz. Če bi bila telesna oblika jaz, ne bi vodila v stisko in človek bi ji lahko ukazal: ‘Naj bo moja telesna oblika takšna! Naj ne bo takšna!’ Ker pa je telesna oblika ne-jaz, vodi v stisko in človek ji ne more ukazati: ‘Naj bo moja telesna oblika takšna! Naj ne bo takšna!’

Občutek je ne-jaz. Če bi bil občutek jaz, ne bi vodil v stisko in človek bi mu lahko ukazal: ‘Naj bo moj občutek takšen! Naj ne bo takšen!’ Ker pa je občutek ne-jaz, vodi v stisko in človek mu ne more ukazati: ‘Naj bo moj občutek takšen! Naj ne bo takšen!’

Zaznava je ne-jaz … Mentalne tvorbe so ne-jaz. Če bi bile mentalne tvorbe jaz, ne bi vodile v stisko in človek bi jim lahko ukazal: ‘Naj bodo moje mentalne tvorbe takšne! Naj ne bodo takšne!’ Ker pa so mentalne tvorbe ne-jaz, vodijo v stisko in človek jim ne more ukazati: ‘Naj bodo moje mentalne tvorbe takšne! Naj ne bodo takšne!’

Zavest je ne-jaz. Če bi bila zavest jaz, ne bi vodila v stisko in človek bi ji lahko ukazal: ‘Naj bo moja zavest takšna! Naj ne bo takšna!’ Ker pa je zavest ne-jaz, vodi v stisko in človek ji ne more ukazati: ‘Naj bo moja zavest takšna! Naj ne bo takšna!’

Kaj menite, menihi? Je telesna oblika trajna ali minljiva?« »Minljiva, gospod.« »Kar je minljivo, je to dukkha ali sreča?« »Dukkha, gospod.« »Kar je minljivo, dukkha in podvrženo spremembi — je primerno to obravnavati takole: ‘To je moje, to sem jaz, to je moj jaz’?« »Ne, gospod.« »Je občutek trajen ali minljiv?« … »Je zaznava trajna ali minljiva?« … »So mentalne tvorbe trajne ali minljive?« … »Je zavest trajna ali minljiva?« »Minljiva, gospod.« »Kar je minljivo, je to dukkha ali sreča?« »Dukkha, gospod.« »Kar je minljivo, dukkha in podvrženo spremembi — je primerno to obravnavati takole: ‘To je moje, to sem jaz, to je moj jaz’?« »Ne, gospod.«

»Zato je treba kakršno koli telesno obliko — preteklo, prihodnjo ali sedanjo; notranjo ali zunanjo; grobo ali subtilno; nižjo ali višjo; oddaljeno ali bližnjo — vso telesno obliko s pravilnim razumevanjem videti tako: ‘To ni moje, to nisem jaz, to ni moj jaz.’

Kakršen koli občutek — pretekli, prihodnji ali sedanji; notranji ali zunanji … oddaljeni ali bližnji — ves občutek je treba s pravilnim razumevanjem videti tako: ‘To ni moje, to nisem jaz, to ni moj jaz.’

Kakršna koli zaznava … Kakršne koli mentalne tvorbe — pretekle, prihodnje ali sedanje; notranje ali zunanje … oddaljene ali bližnje — vse mentalne tvorbe je treba s pravilnim razumevanjem videti tako: ‘To ni moje, to nisem jaz, to ni moj jaz.’

Kakršno koli zavest — preteklo, prihodnjo ali sedanjo; notranjo ali zunanjo; grobo ali subtilno; nižjo ali višjo; oddaljeno ali bližnjo — vso zavest je treba s pravilnim razumevanjem videti tako: ‘To ni moje, to nisem jaz, to ni moj jaz.’

Ko tako vidi, se poučeni plemeniti učenec odvrne od telesne oblike, občutka, zaznave, mentalnih tvorb in zavesti. Ko se odvrne, strast zbledi; z brezstrastnostjo je osvobojen. Ko je osvobojen, ve: ‘Osvobojen sem.’ Razume: ‘Ponovno rojstvo je končano, sveto življenje je dopolnjeno, storjeno je, kar je bilo treba storiti; za to stanje ni ničesar več.’«

Tako je govoril Buda. Skupina petih menihov je bila zadovoljna in je odobrila Budove besede. In medtem ko je bil ta govor izrečen, so se umi skupine petih menihov zaradi neoklepanja osvobodili madežev. Sedmi govor.