Kaj je sutra — in zakaj obstaja toliko različnih?

Beseda, ki je pomenila nit

Sanskrtska beseda sūtra je prvotno pomenila »nit«, »vrvico« oziroma nekaj, kar stvari povezuje. Iz tega se je razvil tudi pomen kratkega pravila ali izreka, ki kot nit povezuje širši nauk. Izraz ni budistična posebnost; uporabljale so ga tudi druge indijske filozofske in religijske tradicije. V budizmu je dobil nekoliko drugačno uporabo in postal izraz za govor oziroma besedilo, ki prenaša Budov nauk ali nauk, ki ga budistična tradicija priznava kot skladnega z Budovim učenjem.

V pāliju je sanskrtskemu sūtra sorodna oblika sutta. Zato bomo v theravādskem oziroma palijskem kontekstu praviloma govorili o suttah, pri sanskrtskih in mahajanskih besedilih pa o sutrah. Razlika med izrazoma sama po sebi ne pomeni dveh različnih vrst nauka; gre predvsem za jezikovno razliko. Za obema izrazoma pa se skriva precej večja zgodba o tem, kako so se budistični nauki ohranjali, razvrščali in spreminjali.

Buda svojih govorov ni zapisoval

Najzgodnejši budistični nauki so obstajali v kulturi, v kateri se je znanje v veliki meri prenašalo ustno. Besedila, ki jih danes beremo, zato niso nastala tako, da bi Siddhartha Gautama sedel in pisal knjige. Budistična tradicija pripoveduje, da so njegovi učenci po njegovi smrti nauke zbirali, pomnili in skupaj recitirali. Ne glede na to, kako dobesedno razumemo tradicionalne pripovedi o prvih budističnih zborih, zgodnja besedila sama kažejo izrazite lastnosti ustnega prenosa: ponavljanje, ustaljene formule, sezname, ritmične strukture in cele odstavke, ki se vedno znova pojavljajo v skoraj enaki obliki. Palijske sutte so se po tradiciji več generacij prenašale ustno, preden so bile zapisane; theravādska tradicija njihovo zapisovanje na Šrilanki umešča približno v 1. stoletje pr. n. št.

Med zgodovinskim Budo in najstarejšimi ohranjenimi rokopisi torej obstaja veliko časovno obdobje. Sodobni zgodovinar zato ne more preprosto vzeti stavka iz sutre in trditi: »Točno te besede je izgovoril Buda.« Lahko pa primerja različne zgodnje besedilne tradicije in išče nauke, strukture ter pripovedi, ki se pojavljajo neodvisno v več različicah. Prav primerjalno delo nam omogoča, da z večjo previdnostjo govorimo o starejših plasteh budističnega izročila.

En nauk, več ohranjenih tradicij

Palijski kanon theravādskega budizma vsebuje zbirko Sutta Piṭaka, »košaro govorov«. Njeno glavnino sestavljajo Dīgha Nikāya, Majjhima Nikāya, Saṁyutta Nikāya in Aṅguttara Nikāya, poleg njih pa Khuddaka Nikāya z vrsto dodatnih besedil. Toda to ni edina ohranjena različica zgodnjega budističnega besedilnega sveta. Druge stare budistične šole so imele svoje zbirke, imenovane Āgame. Velik del teh besedil se je izgubil v prvotnih indijskih jezikih, številna pa so se ohranila v zgodnjih kitajskih prevodih in deloma v sanskrtu ali tibetanščini. Med njimi obstajajo številne vzporednice; kitajski Dīrgha Āgama ima na primer besedila, ki imajo sorodnike v palijski Dīgha Nikāyi, čeprav zbirki nista povsem enaki.

Za zgodovino budizma je to izredno pomembno. Če podoben govor najdemo v dveh tradicijah, ki sta se nekoč ločili in nato stoletja razvijali vsaka zase, imamo močnejši razlog za domnevo, da jedro tega besedila sega v obdobje pred njuno ločitvijo. Zato pri raziskovanju zgodnjega budizma ne govorimo samo o »palijskih tekstih«, temveč tudi o njihovih vzporednicah. Lep primer je govor o štirih plemenitih resnicah in zagonu kolesa Dharme. Različice tega nauka so ohranjene v pāliju, sanskrtu, kitajščini in tibetanščini. Niso beseda za besedo enake, vendar njihovo skupno jedro kaže na zelo staro plast tradicije.

Ponavljanje, ki sodobnega bralca v zgodnjih suttah včasih utrudi, je del iste zgodbe. Buda nekaj pove, nato isto stvar ponovi z drugim primerom, učenec povzame njegove besede, pripovedovalec pa znova opiše dogodek. V tiskani knjigi je to lahko videti odvečno, v ustni kulturi pa je ponavljanje pomagalo pri pomnjenju. Enako velja za številčne sezname, kot so štiri plemenite resnice, plemenita osmeročlena pot, pet agregatov, šest čutnih področij in sedem dejavnikov prebujenja. Besedilo prvotno ni bilo oblikovano predvsem za tiho branje, temveč za poslušanje, recitiranje in pomnjenje. V zgodnjih besedilih najdemo celo neposredne omembe učenja naukov na pamet, njihovega ponavljanja z glasom in njihovega ohranjanja s poslušanjem. Ponavljanje zato ni nujno znak slabega pisanja, ampak sled tehnologije prenosa iz časa pred knjigo.

Ko se pojavijo drugačne sutre

Če iz zgodnjih palijskih govorov preidemo neposredno na Srčno sutro, Lotosovo sutro ali Avataṃsako, je sprememba očitna. Jezik postane drugačen, kozmologija se razširi, pojavijo se množice bodhisattev oziroma bodhisattv, nešteti svetovi, številni buddhe, budovska polja in novi filozofski poudarki. Posebej pomembni postanejo pojmi, kot so praznina (*śūnyatā*), bodhisattvovska pot, popolnost modrosti (*prajñāpāramitā*), pozneje pa tudi narava Bude. To so predvsem sutre, ki jih povezujemo z mahajano. Njihove najzgodnejše plasti se začnejo pojavljati stoletja po času zgodovinskega Bude, nekatera zgodnja mahajanska besedila pa so bila prevedena v kitajščino že v 2. stoletju n. št., kar pomeni, da so morala obstajati že pred tem.

Mahajana teh besedil ni razumela preprosto kot »nove filozofske knjige«. Obravnavala jih je kot Buddhavacano — Budovo besedo oziroma avtentični izraz Budovega nauka. Tu se tradicionalna in zgodovinsko-kritična perspektiva razideta. Zgodovinar nima dokazov, da bi zgodovinski Gautama dobesedno izgovoril Srčno sutro, Diamantno sutro ali Lotosovo sutro v oblikah, v katerih jih poznamo danes; njihova besedilna zgodovina kaže na poznejše nastajanje in razvoj. Znotraj mahajanskih tradicij pa vprašanje »Budove besede« ni bilo vedno omejeno na sodobno predstavo dobesednega zapisnika stavkov, ki jih je zgodovinski človek izrekel na določenem kraju in določenega dne. Pomembno je bilo tudi, ali besedilo izraža resnični Dharma — nauk, ki vodi proti prebujenju.

Nekatere mahajanske tradicije so razvile pripovedi, po katerih naj bi bili določeni globlji nauki dolgo skriti, varovani ali razkriti šele takrat, ko so bili ljudje pripravljeni nanje. Tradicija Prajñāpāramitā je na primer poznala pripoved, da so bila nekatera besedila skrita pri nāgah in pozneje razkrita Nāgārjuni. Zgodovinar takšne pripovedi obravnava kot del religiozne tradicije, ne kot neodvisno potrjeno zgodovinsko poročilo. Obe ravni je kljub temu vredno poznati: ena nam pove, kako je skupnost razumela svoje svete tekste, druga pa skuša ugotoviti, kdaj in v kakšnem zgodovinskem okolju so besedila dejansko nastajala.

Budizem nima enega samega kanona

Ko govorimo o »budističnih svetih spisih«, je zato treba biti previden. Theravāda je ohranila Palijski kanon oziroma Tipiṭako. Vzhodnoazijski budizem je ohranil velik kitajski budistični kanon, v katerem so poleg mahajanskih suter tudi zelo pomembne zgodnje Āgame. Tibetanski budizem ima Kangyur, zbirko besedil, ki jih tradicija razume kot prevedeno Budovo besedo, in Tengyur, veliko zbirko indijskih komentarjev in razprav. Tibetanski Kangyur sam vsebuje na stotine suter različnih dolžin in vrst. Te zbirke se prekrivajo, vendar niso enake. Zato vprašanje »Katere sutre priznava budizem?« nima enega samega odgovora. Pravilnejše vprašanje je: Katera budistična tradicija — in kateri kanon?

Različne sutre se lahko zato na prvi pogled zdijo tudi protislovne. Niso vse nastale v istem obdobju, istem okolju ali z istim namenom, poleg tega pa pogosto odgovarjajo na različna vprašanja. Zgodnja sutta lahko analizira, zakaj nobenega od petih agregatov ne moremo imeti za trajni jaz, mahajanska sutra lahko govori o praznini vseh pojavov, druga pa o naravi Bude. Podobno je pri praksi: nekatera besedila poudarjajo meditacijo, druga etično življenje, tretja modrost, četrta predanost Budi Amitābhi, peta pa bodhisattvovo odločitev, da dela za osvoboditev vseh bitij. Zgodovina budizma zato ni zgodovina enega nespremenjenega učbenika, temveč več kot dveh tisočletij razlaganja, ohranjanja, širjenja in preoblikovanja naukov.

To pa ne pomeni, da so sutre med seboj nepovezane. Razlike so resnične, vendar bi bilo enako napačno trditi, da imajo različne budistične tradicije samo skupno ime. Številne temeljne teme se pojavljajo skozi zelo različna obdobja: minljivost, trpljenje oziroma nezadovoljivost pogojenega bivanja, vzročnost, nevezanost, etika, meditativno preoblikovanje uma, modrost in osvoboditev. Tudi ko poznejše tradicije te teme razlagajo drugače, pogosto gradijo na starejšem besednem in konceptualnem svetu. Zato lahko hkrati rečemo dve stvari: budistične sutre niso enoten tekst, napisan v enem obdobju, vendar tudi niso naključna zbirka nepovezanih knjig. So plasti dolge besedilne in religiozne zgodovine.

Kako bomo sutre brali

Preden se vprašamo, kaj neka sutra »uči«, moramo najprej vprašati, iz katere tradicije prihaja, v katerem jeziku je ohranjena, ali obstajajo vzporedne različice, približno iz katerega zgodovinskega obdobja izvira ter ali gre za zgodnjo sutto, mahajansko sutro ali za še poznejšo plast. Pomembno je tudi razlikovati med tem, kaj o njenem izvoru pravi religiozna tradicija, in tem, kaj lahko o njem ugotovimo iz primerjalne zgodovine besedil.

Prav to bomo naredili v naslednjih člankih. Ne bomo vseh suter stlačili v eno razlago budizma in ne bomo avtomatično zavrnili vsega, kar je nastalo pozneje. Poskusili bomo ugotoviti, kaj posamezno besedilo dejansko govori, od kod prihaja, kaj je prevzelo od starejših tradicij in kaj je dodalo novega. Za izrazom »Budove sutre« se namreč ne skriva ena sama knjiga, temveč skoraj dva tisoč let nastajanja ene največjih besedilnih tradicij v človeški zgodovini.

Viri in literatura

Primarna besedila in referenčne izdaje

• SuttaCentral — zgodnji budistični teksti, prevodi in paralele; pri pālijskih besedilih kot osnovni digitalni referenčni prevod Bhikkhu Sujato.
• 84000: Translating the Words of the Buddha — referenčni digitalni korpus za objavljene tibetanske kanonske mahajanske prevode.

Raziskovalna in preveritvena literatura

• Allon, Mark. The Composition and Transmission of Early Buddhist Texts with Specific Reference to Sutras. Hamburg Buddhist Studies 17. projektverlag, 2021.
• Anālayo, Bhikkhu. Early Buddhist Oral Tradition: Textual Formation and Transmission. Wisdom Publications, 2022. ISBN 978-1-61429-827-4.

Opomba: preveritveni viri so del uredniškega aparata. Kjer izvirna uporabljena izdaja med rekonstrukcijo ni bila ohranjena, standardna referenčna izdaja ni predstavljena kot domnevni prvotni vir članka.