Kako je nastala mahajana — gibanje, nova literatura ali nova vizija budistične poti?

Kaj pomeni mahāyāna?

Sanskrtsko: mahā — veliko, yāna — vozilo, način napredovanja, pot. Najpogostejši prevod je Veliko vozilo. Toda zgodnja raba izraza ne pomeni nujno že: ločene budistične denominacije. V nekaterih zgodnjih mahajanskih tekstih je mahāyāna tesno povezano z bodhisattvayāno — potjo bodhisattve proti popolnemu budovstvu. Zato je v začetni fazi lahko izraz označeval predvsem: vrsto poti in šele pozneje vse bolj: širšo religiozno identiteto.

Kdaj se mahajana prvič pojavi v virih?

Tu moramo razlikovati med nastankom in prvim zanesljivo datiranim dokazom. Raziskovalci razvoj zgodnjih mahajanskih tokov pogosto postavljajo približno okoli: 1. stoletja pr. n. št. oziroma začetka našega štetja. Toda prvi res trdni dokazi so rokopisi, kitajski prevodi, napisi iz prvih stoletij našega štetja. Oxfordov pregled sodobnih raziskav poudarja, da odkriti zgodnji mahajanski rokopisi iz 1. in 2. stoletja n. št. potrjujejo, da je bila tradicija do takrat že prisotna. To pomeni, da mahajana ni mogla nastati šele v času teh rokopisov ali prevodov; njena zgodovina mora segati še nekaj časa nazaj.

Toda koliko? Tega ne moremo natančno določiti.

Lokakṣema — najpomembnejše zgodnje časovno sidro.

Posebej dragocen je Lokakṣema. Deloval je v drugi polovici 2. stoletja n. št. Leta 179 je prevedel Pratyutpanna Samādhi Sūtro v kitajščino. Ta sutra že predpostavlja: več Bud v drugih svetovih, meditativno srečevanje z njimi, možnost ponovnega rojstva v njihovih svetovih, in čaščenje ter ohranjanje sutre. Lokakṣemov prevajalski korpus vključuje tudi zgodnje mahajansko gradivo povezano s Prajñāpāramitā, Mañjuśrījem, bodhisattvino potjo in novimi samādhiji. Če so takšna besedila v 2. stoletju že: oblikovana, prenesena čez velike razdalje, in prevedena, je njihov indijski razvoj moral biti starejši. Toda Lokakṣema nam daje terminus ante quem, ne rojstni datum mahajane.

Zgodnja mahajana ni bila ena organizacija. To je ena najpomembnejših ugotovitev sodobnega raziskovanja. Starejše razlage so pogosto iskale: eno matično šolo, eno socialno skupino, eno geografsko središče. Danes je slika precej bolj razpršena. Sodobni pregledi govorijo o majhnih tokovih, monastičnih bratovščinah, različnih tekstualnih skupnostih, različnih praksah, ki so obstajale znotraj širšega budističnega sveta. Zato bomo raje govorili o zgodnjih mahajanskih gibanjih kot o eni sami zgodnji mahajani.

Mahajana ni nastala kot laični upor proti menihom. To je bila nekoč zelo vplivna teorija. Zgodba je šla približno tako: stari budizem je postal preveč meniški in usmerjen k arahantstvu, laiki pa so ustvarili mahajano kot bolj odprto in sočutno alternativo. Sodobne raziskave so to razlago večinoma opustile. Veliko zgodnjih mahajanskih besedil je zelo: asketskih, meniških, zahtevnih. Nekateri raziskovalci celo menijo, da so bili gozdni oziroma asketski menihi med pomembnimi zgodnjimi nosilci mahajane. To ne pomeni: laiki niso bili pomembni. Pomeni samo: mahajana ni preprosto nastala iz konflikta laiki proti menihom.

Prav tako ni samo produkt ene zgodnje šole. Druga nekoč vplivna teorija je bila mahajana izvira iz Mahāsāṃghike. Mahāsāṃghika tradicije res vsebujejo nekatere ideje o Budi, ki se zdijo bližje poznejši mahajanski budologiji. Toda neposredna enačba: Mahāsāṃghika = izvor mahajane je preveč preprosta. Sodobne raziskave izvor mahajane praviloma ne vežejo več na eno samo zgodnjo nikāyo.

Kaj pa samostani? Tu moramo biti posebej previdni. Mahajana dolgo ni videti kot sistem z lastno Vinayo, lastno ločeno ordinacijsko linijo, enotno mrežo samostanov. Zato nekateri raziskovalci opozarjajo, da je vprašljivo, ali je zgodnja mahajana sploh imela: neodvisen institucionalni status. Menih je lahko sledil mahajanskim tekstom ali bodhisattvinemu idealu in hkrati pripadal samostanski skupnosti, urejeni po: Dharmaguptaka, Sarvāstivāda, Mūlasarvāstivāda ali drugi Vinayi. Za poznejša stoletja imamo tudi jasna poročila o samostanih, kjer so skupaj živeli: mahajanski in nemahajanski menihi. Toda za najzgodnejšo fazo je varnejša formulacija: mahajana je delovala znotraj že obstoječih samostanskih struktur, ne nujno v lastnih ločenih institucijah.

To pojasni nekaj, kar velja še danes. Vzhodnoazijska mahajanska meniška tradicija uporablja predvsem: Dharmaguptaka Vinayo. Tibetanska: Mūlasarvāstivāda Vinayo. Mahajana torej ni ustvarila povsem novega sistema meniške ordinacije. Razvila se je nad starejšimi institucionalnimi temelji.

Kaj je bilo potem novo?

Ena najpomembnejših sprememb je status bodhisattvine poti. Bodhisatta oziroma bodhisattva ni nova beseda. Kot smo videli pri Khuddaka Nikāyi, že starejša palijska tradicija pozna Gautamo: pred prebujenjem in v njegovih preteklih življenjih kot bodhisatto. Toda tukaj se začne spreminjati vprašanje. Vprašanje ni več samo »Kako je Gautama postal Buda?«, ampak tudi »Ali naj tudi jaz stopim na pot popolnega budovstva?« To je velik normativni premik.

Bodhisattvina pot kot mahāyāna

Prav zato zgodnji izraz mahāyāna ni nujno najbolje razumeti kot ime nove sekte. V nekaterih zgodnjih tekstih je lahko skoraj sinonim za bodhisattvayāno. V tem smislu označuje veliko oziroma vzvišeno pot nekoga, ki si prizadeva postati samyaksaṃbuddha — popolnoma prebujeni Buda. To je zelo pomembna razlika. Zgodnja mahajana je lahko najprej pomenila: kaj želiš postati bolj kot kateri cerkvi pripadaš.

Arahant in bodhisattva. Zgodnji budizem kot običajni cilj poti pogosto predstavlja: arahantstvo. Osvoboditev. Konec oklepanja. Konec nadaljnjega rojstva. Mahajanska literatura pa začne vse močneje postavljati v ospredje: popolno budovstvo. Toda tega ne bomo spremenili v karikaturo: arahant = sebičen, bodhisattva = sočuten. To je poznejša polemična poenostavitev. Zgodnja besedila arahanta ne predstavljajo kot človeka brez etike ali sočutja. Glavna razlika je cilj poti. Arahantstvo ali dolga pot do popolnega budovstva. To bo tema naslednjega članka.

Pot postane skoraj nepredstavljivo dolga. Če želiš postati: popoln Buda, mahajanska literatura pogosto opisuje: nešteta rojstva, dolge kozmične dobe, pāramite, zaobljube, služenje neštetim Budam, razvoj neizmernega sočutja in modrosti. Praktikant ne želi samo: prenehati lastno dukkho. Cilj postane: razviti sposobnost osvobajati nešteta bitja.

Budovstvo se kozmično razširi. V starejših besedilih že poznamo: pretekle Bude, prihodnjega Metteyyo, deve, Brahme, veliko kozmologijo. Toda mahajanske sutre to močno razširijo. Bude obstajajo: v drugih svetovnih sistemih, v vseh smereh, v ogromnem številu. Bodhisattva lahko: vidi, čašči, srečuje in prejema nauke od drugih Bud. To je pomembno za Akṣobhyo, Amitābho, budovska polja in poznejšo Čisto deželo.

Nova literatura

Najbolj očiten znak mahajanskega razvoja so nove sutre. Prajñāpāramitā. Pratyutpanna. Akṣobhyavyūha. Sukhāvatīvyūha. Lotosova sutra. Vimalakīrti. Tathāgatagarbha literatura. Avataṃsaka. In številne druge. Toda takoj nastane vprašanje. Če so te sutre očitno zgodovinsko mlajše od Nikāy in Āgam: zakaj se predstavljajo kot Budov govor?

Buddhavacana ni nujno moderni stenogram. Budistični pojem: buddhavacana — Budova beseda ni nujno pomenil: »točen fonetični zapis stavka, ki ga je Gautama izgovoril v zgodovinskem trenutku.« V širšem budističnem okolju je bilo mogoče razmišljati tudi: ali je nauk skladen z Dhammo, ali vodi k osvoboditvi, ali izraža Budov pravi namen, ali je bil razodet ali potrjen na legitimni način. Mahajana ta širši model avtoritete močno razvije.

Tradicionalna razlaga pozne pojavnosti. Mahajanske tradicije so razvile več načinov razlage, zakaj se določene sutre pojavijo šele pozneje. Nekatere naj bi bile skrite, zaupane bodhisattvam, varovane med nāgami, ali razodete šele, ko so bila bitja pripravljena. Znotraj religiozne tradicije to lahko razloži: pozno javno pojavnost brez zanikanja: Budovega avtorstva.

Zgodovinsko-kritična razlaga

Zgodovinska metoda odgovarja drugače. Mahajanske sutre kažejo: več plasti, razvoj skozi čas, različne jezikovne in regionalne oblike. Tudi Prajñāpāramitā literatura kaže očitno redakcijsko rast skozi različne faze. Zgodovinsko najbolj verjetna razlaga je zato: ta besedila so nastajala in se razvijala v budističnih skupnostih stoletja po zgodovinskem Budi. To ni ista trditev kot »nimajo religiozne vrednosti.« Gre samo za tekstno zgodovino.

Zakaj sutra in ne samo komentar? Ker je bila sutra najvišja oblika tekstualne avtoritete. Če želiš novo razumevanje predstaviti kot globok Budov nauk, je oblika sutre veliko močnejša kot navaden komentar nekega meniha. Mahajanska literatura zato pogosto postavi nove ideje v Budov govorni svet.

Pisana kultura. Mahajana se razvija v času, ko postaja pisanje v budističnem svetu vse pomembnejše. To ne pomeni: pisanje je ustvarilo mahajano. Toda omogočilo je dolga besedila, stabilnejše kompleksne kompozicije, kopiranje, širjenje med regijami, in nove oblike čaščenja same sutre. Raziskave zgodnje mahajane zato pogosto poudarjajo: pisno tekstualnost in kult mahajanske sutre kot pomembna dejavnika njenega razvoja.

Sutra kot religiozni predmet. Nekateri zgodnji mahajanski teksti poudarjajo zasluge: kopiranja, recitiranja, pomnjenja, ohranjanja, čaščenja sutre. Lokakṣemov prevod Pratyutpanna Samādhi Sūtre že govori o velikih zaslugah tistega, ki tekst kopira, študira, recitira in ohranja. Tukaj tekst postane več kot informacija. Postane: religiozni predmet in nosilec Budove prisotnosti.

Toda zgodnja mahajana ni samo kult knjige. To bi bila druga skrajnost. Mahajanski teksti vsebujejo: asketsko prakso, meditacijo, vizualizacijo Bud, samādhi, etiko, radodarnost, zaobljube, praznino, čaščenje, tekstualni kult. Različni tokovi poudarjajo: različne prakse. Zato ne obstaja ena formula: mahajana = kult suter.

Prajñāpāramitā

Eden najpomembnejših zgodnjih korpusov je Prajñāpāramitā — popolnost modrosti. Tu postane zelo pomembna: śūnyatā — praznina. Bodhisattva naj razvije modrost brez oklepanja: sebe, bitij, poti, dosežka, celo same modrosti. To bo postalo eno velikih jeder poznejše mahajanske filozofije.

Praznina ni nastala iz nič. Kot smo že videli: suññatā obstaja že v zgodnjih suttah. MN 121. MN 122. Ne-jaz in odvisno nastajanje prav tako že rušita predstavo trajnih samostojnih substanc. Toda Prajñāpāramitā naredi nekaj novega: koncept praznine razširi, ga uporabi mnogo sistematičneje in ga poveže z bodhisattvino popolnostjo modrosti. Zato je bolje govoriti o razvoju pojma kot o izumu iz nič.

Novi gradniki iz starih elementov. Enak vzorec vidimo drugje. Bodhisattva že obstaja. Pretekli Bude že obstajajo. Pāramī že imajo predzgodovino. Praznina že obstaja. Samādhi že obstaja. Toda mahajana: spremeni njihov medsebojni odnos in normativno težo. Religiozna inovacija zelo pogosto ne ustvari novih elementov iz nič, ampak stare elemente preuredi v nov sistem.

Geografija. Tudi geografsko ne moremo pokazati na eno samo mesto. Raziskave povezujejo različne mahajanske tekste in tokove z severozahodno Indijo, Gandhāro, osrednjo Indijo, Andhro in drugimi regijami. Sodobni pregled mahajane govori o ohlapnem sklopu majhnih monastičnih gibanj v mainstream okolju namesto o enem ustanovnem centru. Zato ni ene prestolnice zgodnje mahajane.

Gāndhārski rokopisi. Odkritje zgodnjih gāndhārskih budističnih rokopisov je pomembno spremenilo sliko. Med gradivom iz prvih stoletij našega štetja najdemo tudi: mahajanske tekste. To potrjuje, da zgodnja mahajana ni bila zgolj kasnejša sanskrtska literarna konstrukcija. Njena literatura je že zgodaj krožila: v različnih jezikih in regionalnih okoljih.

Materialni zapis je dolgo precej skromen. Če mahajana obstaja že zgodaj, se pojavi vprašanje: zakaj je v napisih tako dolgo relativno malo jasnih dokazov? Ena možnost je prav: ni bila jasno ločena institucija. Če človek pripada istemu samostanu in isti Vinayi kot drugi menihi, na donatorskem napisu ni nujno zapisano: »mahajanski menih.« Sodobni pregledi zato poudarjajo, da je mahajana prvih nekaj stoletij verjetno ostala: manjšinska in institucionalno slabo ločena.

Okoli 180 n. št. dobimo tudi pomemben epigrafski signal. Iz Mathure poznamo napis iz časa Kušanskega kralja Huviṣke, približno okoli: 180 n. št. ki omenja: Budo Amitābho. To je pomemben materialni dokaz, da so nekatere značilno mahajanske ideje do takrat že krožile zunaj samo tekstualne transmisije. Tudi to ni rojstni datum mahajane, temveč zgodovinsko sidro.

Mahajana šele pozneje postane zelo vidna. Do približno: 5. stoletja postane mahajana precej bolj jasno vidna v napisih, ikonografiji, velikih filozofskih tradicijah, samostanskem svetu. Sodobni pregled opozarja, da je bila pred tem več stoletij verjetno relativno majhna in manjšinska. To pomeni, da sta nastanek in prevlada dve različni stvari.

Kdo je bil zgodnji mahajanec? Verjetno ne nujno: član ločene »mahajanske cerkve«. Lahko je bil menih, nuna, laik, ki je sprejemal eno ali več mahajanskih suter, razvijal bodhisattvino pot, izvajal določen samādhi, čaštil določenega Budo, kopiral sutre, ali razvijal drugačno predstavo o najvišjem cilju. Ni nujno, da je vsak sprejemal: vse mahajanske ideje. Zato je zgodnja mahajanska identiteta verjetno precej: fluidna.

Nove sutre niso bile samoumevno sprejete. To lahko vidimo celo iz njih samih. Nekatere opozarjajo, da jih bodo ljudje: zavrnili, prezirali, imenovali nepristne. Če mora besedilo tako močno zagovarjati lastno avtoriteto, to verjetno pomeni: njegov status ni bil samoumeven. Tudi to govori proti ideji: mahajana se pojavi in jo budistični svet takoj sprejme.

Razvije se hierarhija naukov. Nekatere mahajanske sutre začnejo govoriti: prejšnji nauki so bili začasni, prilagojeni, delni. Novi nauk pa naj bi predstavljal: globji ali končni Budov namen. To bo pozneje omogočilo velike sisteme razvrščanja Budovega nauka v Tiantai, Huayan in drugih tradicijah. Toda v zgodnjem obdobju opazujemo šele: nastanek tega načina razmišljanja.

Mahajana ni preprosta zavrnitev zgodnjega budizma. Mahajanske sutre še vedno uporabljajo karmo, ponovno rojstvo, etiko, samādhi, ne-jaz, menihe, arahante, štiri plemenite resnice in odvisno nastajanje. Nov sistem je zgrajen iz starejšega budističnega sveta. Zato je veliko bolj natančno govoriti o reinterpretaciji in razširitvi kot o popolni zamenjavi.

Arahanti ostanejo del sistema. Mahajanska literatura lahko arahantski cilj: kritizira, relativizira, ali predstavi kot manjši cilj. Toda arahanti ne izginejo. Šrāvake. Pratyekabuddhe. Bodhisattve. Bude. Vsi postanejo del širše: hierarhije poti in dosežkov. Spremeni se predvsem vprašanje: kaj je najvišji normativni cilj?

Hīnayāna. Tu potrebujemo še eno terminološko varovalko. Mahajanska literatura uporablja: hīnayāna kot polemični izraz za manjše oziroma nižje vozilo. Toda tega ne bomo uporabljali kot nevtralno zgodovinsko ime za Theravādo, Nikāye, ali ves zgodnji budizem. Najzgodnejša mahajanska besedila izraza niti ne uporabljajo vedno v poznejšem, utrjenem kontrastu. Theravāda zato ni preprosto: »hīnayāna«.

Theravāda pozna bodhisatto. Tudi druga poenostavitev je napačna: »mahajana ima bodhisattve, Theravāda pa ne.« Theravādski kanon pozna: bodhisatto, pretekle Bude, Metteyyo, pāramī, dolgo pot bodočega Bude. Razlika je predvsem: status te poti. V mahajani postane bodhisattvina pot veliko bolj: univerzalizirana in normativno povzdignjena.

Mahajana kot proces

Najboljši model je zato proces, ne dogodek. Najprej že obstajajo: bodhisatta, pretekli Bude, pāramī, meditacije, velika kozmologija. Nato: različni krogi začnejo bodhisattvino pot drugače poudarjati. Nastajajo nove sutre. Te razvijajo: nove budovske svetove, nove samādhije, praznino, popolnosti, tekstualne kulte. Majhne skupine jih ohranjajo in širijo. Skozi stoletja postanejo ti tokovi: večji, bolj povezani, bolj vidni. In nazadnje iz njih nastane ogromni svet, ki ga danes imenujemo: mahajana.

Tradicionalni in zgodovinski odgovor. Na koncu moramo ločiti dve ravni.

Tradicionalni mahajanski odgovor. Mahajanske sutre so lahko: pristna buddhavacana, Budov globlji nauk, ki je bil ohranjen, skrit ali razodet ob pravem času.

Zgodovinsko-kritični odgovor. Mahajanske sutre kažejo: nastanek, redakcijo, širjenje v stoletjih po zgodovinskem Budi. Ti odgovori niso isti. Prvi govori o religiozni avtoriteti. Drugi: zgodovini besedila. Ta serija bo vedno jasno povedal: kateri odgovor trenutno obravnavamo.

Zaključek

Mahajana ni nastala kot nova religija v enem samem trenutku. Ni imela: enega ustanovitelja, enega kraja, ene Vinaye, ene prve sutre, ene organizacije. Razvijala se je znotraj že obstoječega budističnega sveta. V več regijah. V več samostanskih okoljih. Okoli različnih suter. Okoli novih meditacij. Okoli bodhisattvine poti. Okoli širše podobe Bud. Okoli novih načinov razumevanja buddhavacane. Sprva: majhna, razpršena, manjšinska. Pozneje: ena najvplivnejših religioznih tradicij Azije. In njeno osrednje vprašanje se zgosti v primerjavo dveh idealov: arahanta in bodhisattve. Kaj med njima pravzaprav pomeni razlika? Je eden sebičen in drugi sočuten?

Ne. Zgodovina je precej bolj zanimiva. Naslednja tema je arahant in bodhisattva — dva različna cilja ali dve poti znotraj istega problema osvoboditve?

Viri in literatura

Primarna besedila in referenčne izdaje

• 84000: The Perfection of Wisdom in Eight Thousand Lines (Toh 12), kot sodoben vstop v zgodnji Prajñāpāramitā korpus; zgodnji kitajski/ro kopisni sloji se preverjajo filološko ločeno.

Raziskovalna in preveritvena literatura

• Drewes, David. “Early Mahayana.” Oxford Bibliographies in Buddhism. 2013; reviewed 2021. DOI 10.1093/obo/9780195393521-0145.
• Boucher, Daniel. “Mahayana.” Oxford Bibliographies in Buddhism. Originally 2011; updated 2021. DOI 10.1093/obo/9780195393521-0018.
• Nattier, Jan. A Few Good Men: The Bodhisattva Path according to The Inquiry of Ugra. University of Hawai‘i Press, 2005.
• Falk, Harry, and Seishi Karashima. “A First-Century Prajñāpāramitā Manuscript from Gandhāra – parivarta 1.” Annual Report of the International Research Institute for Advanced Buddhology 15 (2012): 19–61.

Opomba: preveritveni viri so del uredniškega aparata. Kjer izvirna uporabljena izdaja med rekonstrukcijo ni bila ohranjena, standardna referenčna izdaja ni predstavljena kot domnevni prvotni vir članka.