Arahant in bodhisattva — dva različna cilja ali dve poti znotraj istega problema osvoboditve?

Kaj pomeni arahant?

Palijsko arahant, sanskrtsko arhat. Izraz pomeni približno vreden, častitljiv, vreden darov. V zgodnjem budizmu dobi zelo natančen pomen. Arahant je tisti, pri katerem so uničene āsave, presekane odločilne vezi, dokončano sveto življenje, opravljena naloga, in: ni več nadaljnjega rojstva. To ni začasno stanje. Ni polovična osvoboditev. To je nibbāna oziroma nirvāṇa.

Tudi Buda je arahant. To je prva pomembna korekcija popularne slike. Buda je v zgodnjih formulah sam imenovan: arahaṃ sammāsambuddho. Torej arahant in popolnoma sam prebujeni Buda. Zgodnji kanon zato ne postavlja preproste opozicije: Buda proti arahantu. Buda je tudi arahant. Vprašanje je kaj ga poleg tega naredi sammāsambuddho?

SN 22.58 — ključna primerjava

V SN 22.58 Buda neposredno odgovori na vprašanje o razliki med Tathāgato, popolnoma sam prebujenim, in osvobojenim arahantskim učencem. Oba sta osvobojena glede: oblike, občutka, zaznave, oblikovanj, zavesti. Toda Tathāgata je tisti, ki: povzroči nastanek prej neodkrite poti, jo odkrije, jo pozna, jo razloži. Učenci pa nato: sledijo že razodeti poti. To pomeni: arahant ni manj resnično osvobojen. Razlika je predvsem v pionirski in učiteljski vlogi Bude.

Dva človeka, ista druga stran. Lahko si pomagamo s podobo. Prvi človek odkrije izgubljen prehod čez nevarno območje. Sam pride skozi. Nato označi pot in pokaže drugim: tukaj lahko prečkate. Drugi pridejo skozi po njegovih navodilih. Vsi dosežejo: drugo stran. Toda prvi ima posebno zgodovinsko vlogo: odkritelja poti. Približno tako SN 22.58 razlikuje: Budo in njegove osvobojene učence.

Ali je arahant sebičen?

Ne. Če je arahant odpravil: pohlep, sovraštvo, zablodo, ga ni smiselno hkrati definirati kot človeka, katerega bistvena lastnost je sebičnost. Zgodnji arahanti učijo, razlagajo Dhammo, vodijo učence in pomagajo skupnosti; med njimi so Sāriputta, Mahāmoggallāna, Ānanda v poznejšem obdobju, Dhammadinnā in številni drugi. Mahajanska literatura bo pozneje pogosto uporabila: śrāvako oziroma arahanta kot kontrast bodhisattvi. Toda to je treba brati kot normativno in polemično primerjavo različnih ciljev, ne kot nevtralen opis osebnosti vseh zgodnjih arahantov.

Kaj potem mahajana kritizira? Predvsem: obseg aspiracije. Śrāvaka sliši Budov nauk. Prakticira pot. Doseže osvoboditev. Bodhisattva pa si zastavi drugačen cilj: postati sam popolnoma prebujeni Buda. Ne le slediti poti, ampak nekoč postati bitje, ki lahko v svetu brez Dhamme pot ponovno odkrije in jo široko razodene.

Kaj pomeni bodhisattva?

Sanskrtsko: bodhisattva palijsko: bodhisatta. V zgodnjih palijskih besedilih izraz pogosto označuje: Gautamo pred prebujenjem. Buda govori: »ko sem bil še bodhisatta ...« Poznejša theravādska literatura nato njegovo predzgodovino razvije skozi Jātake, Buddhavaṃso, Cariyāpiṭako in nauk o pāramī. Bodhisattva zato ni mahajanska iznajdba.

Kaj mahajana spremeni? Predvsem: komu je ta pot namenjena. Starejša zgodba pravi: Gautama je skozi nešteta življenja razvijal kvalitete, zaradi katerih je nazadnje postal Buda. Mahajana vedno močneje vpraša: Zakaj ta pot ne bi bila tudi moja? Tako se: Budova biografija spremeni v program budistične prakse.

Bodhicitta. Osrednji izraz postane bodhicitta. Približno: misel oziroma aspiracija k prebujenju. Ne samo »želim se osvoboditi.« Ampak »želim doseči popolno budovstvo za dobrobit čutečih bitij.« To postane eno temeljnih meril mahajanske bodhisattvine poti.

Toda bodhisattva ne preskoči osebne preobrazbe. Bodhisattva mora še vedno: prenehati hraniti pohlep, presegati sovraštvo, razvijati zbranost, razvijati modrost, razumeti ne-jaz, preseči oklepanje. Če ostane egocentričen, zmeden, ujet v hrepenenje, ne more učinkovito pomagati drugim. Zato bodhisattvina pot ni »namesto lastnega prebujenja bom reševal druge«, temveč »moja pot do popolnega prebujenja je neločljivo povezana z dobrobitjo drugih«.

Ali bodhisattva odloži nirvāṇo? To je zelo priljubljena formulacija. Toda kot splošna definicija je preveč površna. Bodhisattva ne želi ostati: neveden, neprebujen, ujet v saṃsāri zato, ker bi bilo prebujenje sebično. Njegov cilj je ravno: najvišja oblika prebujenja — popolno budovstvo. Poznejše mahajanske šole razvijejo različne in precej subtilne razlage razmerja med nirvāṇo, saṃsāro, budovstvom in neostajajočo nirvāṇo. Zato je za naš osnovni članek bolj natančno reči: bodhisattva ne zavrača prebujenja; prizadeva si za budovstvo namesto zgolj za arahantski cilj.

Modrost in sočutje. Mahajanski ideal pogosto poudari dva neločljiva pola: prajñā — modrost in karuṇā — sočutje. Sočutje pove: zakaj je bodhisattva usmerjen k dobrobiti bitij. Modrost pa prepreči, da bi pomoč postala: oklepanje sebe kot rešitelja, drugih kot trajnih objektov, ali dosežka kot trajne stvari. Zato bo povezava: sočutje + praznina postala ena osrednjih mahajanskih idej.

Sočutje ni mahajanski izum. Mettā, karuṇā, nenasilje, radodarnost, poučevanje in skrb za druge obstajajo že v zgodnejšem budizmu. Buda po prebujenju desetletja: uči. Arahantski učenci: učijo. Saṅgha: ohranja in prenaša Dhammo. Zato ne bomo pisali: »mahajana je budizmu dodala sočutje.« Natančneje: mahajana sočutje postavi v samo strukturo aspiracije k popolnemu budovstvu.

Pāramite. Bodhisattvina pot se postopoma sistematizira kot razvijanje: pāramitā — popolnosti. Zelo znan mahajanski seznam vsebuje šest: dāna — radodarnost śīla — etično ravnanje kṣānti — potrpežljivost vīrya — vztrajnost dhyāna — meditativna zbranost prajñā — modrost. Poznejše sheme pogosto govorijo o desetih pāramitah. Toda tudi tu mahajana ne začne iz nič. Te kvalitete so že del širšega budističnega sveta. Novo je predvsem: njihovo sistematično umeščanje v univerzalizirano pot do popolnega budovstva.

Theravāda pozna pravo bodhisatta pot

Pomembno je preprečiti še eno napačno dvojico: Theravāda = arahanti. Mahajana = bodhisattve. Theravādska tradicija pozna: bodhisatto, aspiracijo k prihodnjemu budovstvu, dolgo izpolnjevanje pāramī, napoved prihodnjega budovstva, in nepredstavljivo dolgo pot do sammāsambuddhe. V poznejši theravādski sistematizaciji je bodhisattva nekdo, ki zavestno usmeri kariero proti popolnemu budovstvu.

Kaj je potem razlika? Status te poti. V theravādski tradiciji ostaja normalni in neposredno priporočeni cilj učencev: arahantstvo. Pot prihodnjega Bude je izjemna, dolga, redka, zahtevna. Bhikkhu Bodhi pri razlagi theravādske tradicije poudarja, da je bila bodhisattvina pot priznana, vendar je običajni ideal učenca ostal arahant. Mahajana pa naredi drugačen normativni premik. Aspiracijo k popolnemu budovstvu predstavi kot osrednjo oziroma najvišjo smer prakse. Mahajanski tip motivacije je zato predvsem sočutna aspiracija k popolnemu budovstvu — čeprav se lahko bodhisattvinska aspiracija pojavi tudi zunaj mahajanskega doktrinarnega okolja.

Ni samo ena zaobljuba. Zato razlike med Theravādo in mahajano ne bomo zmanjšali na »eden naredi bodhisattvino zaobljubo, drugi pa ne.« Razlikujejo se tudi: kanoni, budologija, razumevanje buddhavacane, praznina, poznejše filozofske sistematizacije, rituali, kozmologija, model poti. Bodhisattvin ideal je samo: eno osrednjih vozlišč te širše spremembe.

Tri vrste prebujenih. Širši budistični svet pozna pomembno razlikovanje med śrāvako — učencem, ki doseže arahantstvo po Budovem nauku, pratyekabuddho — samostojno prebujenim v obdobju brez delujočega Budovega nauka, in samyaksaṃbuddho — popolnoma prebujenim Budo, ki ponovno odkrije in razodene pot. To razlikovanje ima predmahajanske korenine. Nekatere zgodnje budistične šole, med drugim Sarvāstivāda, so poznale shemo treh vozil oziroma treh duhovnih karier. Zato model treh vozil ni preprosto mahajanski izum iz nič.

Kaj mahajana naredi s tremi vozili?

Močneje jih: hierarhizira in bodhisattvayāno postavi na vrh. Tako dobimo śrāvakayāno, pratyekabuddhayāno in bodhisattvayāno. Prva vodi k arahantstvu, druga k pratyekabuddhovstvu, tretja pa k popolnemu budovstvu. V mahajanskih sistemih ta trojna shema postane zelo vplivna.

Nato Lotosova sutra model še enkrat obrne. Lotosova sutra pravi: tri vozila niso končna resničnost. So: upāya — spretna sredstva. Končni cilj je ekayāna — eno vozilo do budovstva. Tako se zgodba razvije: najprej več možnih duhovnih karier, nato mahajansko povzdigovanje bodhisattvine poti, nato v nekaterih tradicijah: vse poti končno vodijo v budovstvo. To je pomembno opozorilo: mahajana sama nima samo ene teorije odnosa arahant–bodhisattva.

Pratyekabuddha. Tretja možnost se pogosto pozabi. Pratyekabuddha doseže prebujenje: brez Budovega učiteljskega sistema, v času, ko Dhamma ni razodeta, vendar ne vzpostavi velikega svetovnega nauka tako kot samyaksaṃbuddha. Zato se budistična primerjava ne začne kot dva tabora. Že starejša tradicija pozna: več tipov prebujenja oziroma duhovnih karier. Mahajana eno od njih: bodhisattvino pot do popolnega Bude postavi v središče.

Zakaj sploh izbrati težjo pot? To je eno najzanimivejših vprašanj. Če lahko človek doseže dejansko osvoboditev kot arahant: zakaj bi izbral nepredstavljivo dolgo bodhisattvino pot? Mahajanski odgovor je približno: ker želi doseči ne samo: osvoboditev, ampak: največjo možno sposobnost prebujanja drugih bitij. Popolni Buda ni le osvobojen. Je tudi: odkritelj poti, popoln učitelj, vir nove budistične dobe. Tukaj mahajana lahko izkoristi prav razliko, ki jo že najdemo v SN 22.58.

Mahajana poveča že obstoječo razliko. Zgodnji kanon pravi: Buda in arahant sta osvobojena. Toda Buda: odkrije pot, razodene pot, vzpostavi pot. Mahajanska logika lahko nato vpraša: če je ta vloga tako posebna, zakaj bi praktikant ne želel postati prav takšen Buda? Torej tudi tu ne gre nujno za popolno prekinitev. Gre za povečanje pomena razlike, ki je že obstajala.

Ali je Buda »bolj osvobojen«? Tega ne bomo rekli. SN 22.58 ne govori: arahant ima 80 % osvoboditve, Buda 100 %. Oba sta osvobojena od oklepanja petih agregatov. Razlika zadeva: odkritje poti, učiteljsko vlogo in poznejših tradicijah tudi širši spekter Budovih kvalitet. Zato izraz: »več nirvāṇe« nima smisla.

Bodhisattva in rešitev vseh bitij

Mahajanske zaobljube pogosto govorijo: bitij je nešteto, vendar se zavezujem, da jih osvobodim. To ni realistično število nalog na seznamu, temveč neskončna usmeritev prakse. Bodhisattva ne vpraša: koliko minimalno moram narediti, da bom jaz končal? Njegova aspiracija nima preprostega: osebnega končnega obsega.

Toda Prajñāpāramitā uvede paradoks. Bodhisattva želi osvoboditi: vsa bitja. Hkrati pa popolnost modrosti začne govoriti: bitja so prazna lastnega trajnega bistva. Bodhisattva je prazen. Osvoboditev je prazna. Pot je prazna. Kako torej: nekdo rešuje nekoga? Prav ta paradoks je srce naslednje faze mahajanske misli.

Sočutje brez trajnega rešitelja. Mahajanska rešitev ni: »bitja ne obstajajo, zato jim ni treba pomagati.« Ravno nasprotno. Praznina naj bi omogočila: neoklepajoče sočutje. Pomagaš. Toda ne gradiš večne identitete: jaz, veliki rešitelj. Ne fiksiraš drugega kot nespremenljivo trpeče bitje. In ne fiksiraš niti: dejanja pomoči. To bo posebej jasno v Diamantni sutri.

Kaj imata arahant in bodhisattva skupnega? Ogromno. Oba morata: živeti etično, obvladovati um, premagovati pohlep, presegati sovraštvo, razvijati modrost, razumeti pogojenost, prenehati graditi trdni jaz. Zato nista: dve popolnoma različni religiji. Razlika je predvsem v vrsti duhovne kariere in končnem idealu.

Najbolj poštena primerjava

Arahant. Sledi razodeti Budovi poti. Odpravi: pohlep, sovraštvo, zablodo. Doseže: nibbāno. Nadaljnjega rojstva ni. Je popolnoma osvobojen učenec.

Bodhisattva. Razvije aspiracijo k: popolnemu budovstvu. Skozi dolgo pot razvija: pāramite, modrost, sočutje, meditacijo, spretnost pomaganja. Cilj je postati: samyaksaṃbuddha.

In Theravāda? Tudi theravādski praktikant lahko v tradicionalnem okviru aspirira k prihodnjemu budovstvu. Toda ta pot ostaja: posebna in redka. Standardni cilj Budovih učencev je arahantstvo.

In mahajana? Mahajana bodhisattvino aspiracijo: povzdigne v osrednji ideal. To je veliko natančnejša zgodovinska razlika kot Theravāda nima bodhisattv, Mahajana pa jih ima.

Zaključek

Arahant in bodhisattva nista preprosto sebični in sočutni človek. Arahant je v zgodnjem budizmu: dejansko in popolnoma osvobojen praktikant. Buda sam je arahant, vendar tudi: sammāsambuddha — tisti, ki odkrije in razodene pot. Bodhisattvina pot obstaja tudi zunaj mahajane. Toda mahajana naredi zgodovinsko odločilen premik: to posebno pot do popolnega budovstva spremeni v svoj osrednji normativni ideal. S tem se vprašanje: »Kako naj dosežem osvoboditev?« razširi v »Kako naj postanem popolni Buda, sposoben voditi nešteta bitja?« Toda če je cilj tako velik, mora biti velika tudi: modrost. Mahajanska literatura bo odgovorila: prajñāpāramitā — popolnost modrosti. In njen osrednji pojem: śūnyatā — praznina. Naslednja tema je Prajñāpāramitā in razvoj praznine — kako se je zgodnji nauk o ne-jazu razširil v trditev, da so vsi pojavi prazni lastnega bistva?

Viri in literatura

Primarna besedila in referenčne izdaje

• SuttaCentral: SN 22.58, prevod Bhikkhu Sujato; zgodnja bodhisattvinska literatura se obravnava z ločenimi tekstnozgodovinskimi viri.

Raziskovalna in preveritvena literatura

• Bodhi, Bhikkhu. “Arahants, Bodhisattvas, and Buddhas.” 2010.
• Bodhi, Bhikkhu, trans. The Connected Discourses of the Buddha: A New Translation of the Saṃyutta Nikāya. Wisdom Publications, 2000.
• Nattier, Jan. A Few Good Men: The Bodhisattva Path according to The Inquiry of Ugra. University of Hawai‘i Press, 2005.

Opomba: preveritveni viri so del uredniškega aparata. Kjer izvirna uporabljena izdaja med rekonstrukcijo ni bila ohranjena, standardna referenčna izdaja ni predstavljena kot domnevni prvotni vir članka.