Arahant in bodhisattva — ali eden išče lastno osvoboditev, drugi pa rešuje vse?

Kaj je arahant?

V zgodnjih budističnih virih je arahant človek, ki je dosegel osvoboditev. Odpravljeni so vzroki nadaljnjega ponovnega rojstva, njegova navezanost na saṃsāro je končana in cilj poti je dosežen. Tudi Buda je v zgodnjih besedilih imenovan arahant. Toda poleg tega je sammāsambuddha — popolnoma samoprebujeni Buda. Kaj je torej razlika med njim in osvobojenim učencem? V Saṃyutta Nikāyi je odgovor zelo zanimiv. Buda je tisti, ki odkrije prej neodkrito pot, jo vzpostavi, pokaže in razloži. Osvobojeni učenci to pot nato prehodijo za njim. Razlika torej ni v tem, da bi bil samo Buda resnično osvobojen. Tudi arahant je osvobojen. Posebnost Bude je v njegovem odkritju in razodetju poti v času, ko je ta svetu izgubljena.

Ali je arahant sebičen? Če ostanemo pri zgodnjih budističnih virih, odgovor ni težak. Arahant ni definiran kot sebičen človek. Pot, ki vodi do arahantstva, vključuje etično disciplino, nenasilje, zmanjševanje pohlepa in sovraštva, razvoj mettā, karuṇā, modrosti in zbranosti. Arahanti so lahko tudi učitelji. Nekateri od najslavnejših Budovih učencev v zgodnjih besedilih učijo druge, svetujejo menihom in laikom ter pomagajo ohranjati skupnost. Zato enačenje arahant = sebična osebna osvoboditev ni nevtralen opis zgodnjega budizma. Je veliko bližje poznejši mahajanski polemiki proti določenemu modelu śrāvake.

Kdo je bodhisattva?

Tudi izraz bodhisattva ni nastal šele z mahajano. Pāli uporablja obliko bodhisatta. V zgodnjih govorih Buda govori o sebi pred prebujenjem kot o bodhisatti. Izraz tako označuje Budo v obdobju, ko še ni dosegel popolnega prebujenja. Toda tudi tu potrebujemo previdnost. Iz tega še ne sledi, da zgodnje Nikāye že vsebujejo celotno poznejšo teorijo bodhisattvinske poti skozi nešteta življenja, popolnosti in stopnje. Ta sistem se je razvijal postopoma. Poznejša budistična literatura je zgodbo o prihodnjem Budi močno razširila: pojavijo se pretekla življenja, zaobljube, popolnosti in ogromna časovna obdobja priprave na budovstvo. Zato velja: bodhisattva je predmahajanski izraz, vendar mahajana njegov pomen in normativno vlogo močno razširi.

Bodhisattva tudi v Theravādi. Bodhisattvina pot ni povsem tuja niti Theravādi. Theravādska tradicija praviloma razume arahantstvo kot običajni končni cilj Budovega učenca, vendar pozna tudi možnost aspiracije k prihodnjemu budovstvu. Takšna pot je razumljena kot izjemno dolga in zahtevna. S tem se izognemo preprosti enačbi: Theravāda = arahant in Mahāyāna = bodhisattva. Razlika je bolj v tem, kateri ideal postane normativen za širši krog praktikantov.

Veliki mahajanski premik

Ena najpomembnejših sprememb mahajane je bila prav vloga bodhisattvine aspiracije. Kar je bilo prej predvsem pot prihodnjega Bude, postane vse bolj ideal, ki naj bi ga sprejeli tudi drugi praktikanti. Cilj ni zgolj doseči osvoboditev kot učenec. Cilj postane popolno budovstvo. In motiv za takšno aspiracijo se tesno poveže z dobrobitjo vseh bitij. Zato lahko mahajanski praktikant razvije bodhicitta — namen oziroma misel prebujenja — z željo doseči budovstvo zaradi koristi čutečih bitij. To je globok premik. Toda ne pomeni, da je mahajana izumila sočutje.

Mahajana ni izumila sočutja. Sočutje je prisotno že v zgodnjih budističnih tradicijah. Karuṇā je ena od štirih brahmavihār oziroma vzvišenih prebivališč skupaj z mettā, sočutnim veseljem in ravnodušnostjo oziroma uravnovešenostjo. Etična skrb za druge, nenasilje, radodarnost in pomoč niso mahajanske inovacije. Zato je formula arahant = modrost brez sočutja proti bodhisattva = modrost in sočutje zavajajoča. Mahajanski premik je bolj natančno v tem, da je sočutje povezano z določenim končnim ciljem: doseči popolno budovstvo za dobrobit drugih bitij.

Od kod potem podoba sebičnega śrāvake?

Nekatera mahajanska besedila vzpostavijo hierarhijo med različnimi duhovnimi potmi. Pojavijo se tri vozila: śrāvakayāna — pot učenca, pratyekabuddhayāna — pot samotno prebujenega Bude, in bodhisattvayāna — pot bodhisattve do popolnega budovstva. V nekaterih takšnih besedilih je cilj śrāvake opisan kot ožji. Śrāvaka naj bi težil predvsem k lastnemu izhodu iz saṃsāre, medtem ko bodhisattva aspirira k budovstvu zaradi vseh bitij. To lahko postane precej ostra polemika. Toda takšen opis moramo prepoznati kot mahajansko vrednotenje konkurenčnega duhovnega ideala. Ni nujno nevtralen zgodovinski portret dejanskih arahantov ali vseh nemahajanskih budističnih šol.

Polemika in zgodovina nista isto

To razlikovanje je zelo pomembno. Religijske tradicije pogosto opisujejo druge poti skozi lastne kategorije. Ko mahajanski tekst predstavi śrāvako kot človeka, ki misli samo nase, nam to nedvomno nekaj pove o tem, kako je avtor želel poudariti bodhisattvinski ideal. Ne dokazuje pa samo po sebi, da so praktikanti drugih budističnih tradicij dejansko razumeli arahantstvo kot sebično pot. Zato moramo ločiti: kako mahajana opisuje śrāvakayāno od kako zgodnji in nemahajanski budistični viri opisujejo lastno pot.

Je mahajana nastala kot upor laikov? Tudi to je dolgo časa veljalo za privlačno razlago. Mahajana naj bi bila bolj odprto, sočutno laično gibanje, ki se je uprlo konservativnemu meniškemu budizmu. Toda zgodnja mahajanska besedila te zgodbe ne potrjujejo tako preprosto. Ugraparipṛcchā, eden pomembnih zgodnjih mahajanskih tekstov, predstavlja precej zahtevno bodhisattvinsko pot in ima močne asketske ter meniške elemente. Zato sodobne raziskave opozarjajo, da zgodnje mahajane ne moremo preprosto enačiti z laično reformacijo. Verjetneje je nastajala znotraj že obstoječih budističnih skupnosti v več različnih oblikah.

Ali bodhisattva »odloži nirvāṇo«?

To je verjetno najbolj priljubljena razlaga bodhisattvinskega ideala. Bodhisattva naj bi stal pred vrati nirvāṇe in zavrnil vstop, dokler niso rešena vsa čuteča bitja. Kot simbol univerzalnega sočutja je podoba močna. Kot splošna doktrinarna definicija pa je preveč poenostavljena. Klasični bodhisattvin cilj ni ostati neprebujen. Njegov cilj je popolno budovstvo. Bodhisattva razvija modrost, meditacijo, etiko, popolnosti in sočutje prav zato, da bi dosegel popolno prebujenje. Ne želi manj prebujenja. Aspirira k budovstvu.

Kaj torej pomeni »ostati v saṃsāri«? Mahajanska besedila pogosto poudarjajo pripravljenost bodhisattve, da zaradi drugih sprejme izredno dolgo pot. To lahko izrazijo kot pripravljenost ostajati med bitji, se ponovno rojevati in delovati v svetu, dokler obstaja trpljenje. Toda to ni nujno zavračanje nirvāṇe v tehničnem smislu. Veliko je odvisno od besedila in filozofske tradicije. V nekaterih poznejših sistemih se celo samo nasprotje med saṃsāro in nirvāṇo filozofsko reinterpretira. Zato je varneje govoriti o: odpovedi hitrejšemu oziroma ožje razumljenemu osebnemu končnemu cilju zaradi aspiracije k popolnemu budovstvu kot pa preprosto o »zavrnitvi nirvāṇe«.

Prajñā in karuṇā. V mahajanskem bodhisattvinskem idealu se pogosto povezujeta: prajñā — modrost in karuṇā — sočutje. Modrost razgrajuje oprijemanje sebe, drugih in pojavov kot neodvisnih stvarnosti. Sočutje preprečuje, da bi takšno razumevanje postalo brezbrižnost. Toda tudi tu ne smemo ustvariti lažnega kontrasta. Arahant ni simbol odsotnosti sočutja. Bodhisattva pa ni samo človek z močnejšimi čustvi. Razlika je v strukturi duhovnega projekta.

Arahant in Buda. V zgodnjih virih sta Buda in arahant oba osvobojena. Toda Buda ima poseben položaj. On ponovno odkrije pot. On jo formulira. On ustanovi skupnost in nauk. Poznejše tradicije to razliko še močneje razvijejo. Budi začnejo pripisovati posebna znanja, sposobnosti, kozmološko vlogo in izjemne kvalitete, ki močno presegajo običajni opis arahanta. Ko se slika popolnega Bude širi, se poveča tudi razdalja med budovstvom in arahantstvom. To je pomemben del zgodovinskega razvoja bodhisattvinskega ideala.

Je budovstvo višje od arahantstva? Na to vprašanje različni budistični sistemi odgovorijo različno. Zgodnji viri poudarjajo skupno osvobojenost Bude in arahanta, ob posebni Budovi vlogi odkritelja poti. Mahajanski sistemi pa praviloma vzpostavijo jasnejšo hierarhijo. Popolno budovstvo postane širši in zahtevnejši cilj. Arahantstvo je lahko priznano kot resnična osvoboditev ali pomemben dosežek, vendar ni nujno razumljeno kot končni ideal. To je že notranje mahajansko vrednotenje.

Tri vozila. V številnih mahajanskih sistemih se zato govorí o treh vozilih: vozilu śrāvak, vozilu pratyekabuddh, in vozilu bodhisattv. Vsako predstavlja drugačno duhovno kariero. Toda niti mahajana pri tem ni enotna. Nekatera besedila ohranijo tri različne končne poti. Druga jih reinterpretirajo.

Lotosova sutra in eno vozilo

Lotosova sutra naredi enega najvplivnejših korakov. Tri vozila predstavi kot spretna sredstva. Končno obstaja eno Budovo vozilo — ekayāna. To pomeni, da poti śrāvake, pratyekabuddhe in bodhisattve niso nujno tri popolnoma ločene končne usode. Lotosova sutra jih vključuje v širši načrt budovstva. S tem se zgodi zanimiv obrat. Najprej se bodhisattvino vozilo razlikuje od drugih. Nato Lotosova sutra različna vozila ponovno združi v enem končnem Budovem vozilu. Zato ne obstaja ena sama mahajanska teorija o končni usodi arahanta.

Bodhisattvinska pot ni nujno lažja. Včasih se mahajana predstavlja kot bolj dostopna alternativa strogemu zgodnjemu budizmu. Toda zgodnja bodhisattvinska literatura pogosto kaže nasprotno. Pot bodhisattve je lahko zamišljena kot izredno dolga. Praktikant mora razvijati popolnosti skozi ogromna časovna obdobja. Mora biti pripravljen žrtvovati udobje, varnost in v nekaterih pripovedih celo telo. To ni lažja verzija poti. V mnogih tekstih je predstavljena kot težja.

Kaj se je torej zares spremenilo?

Če odstranimo poznejšo polemiko, se pokaže precej bolj zanimiva zgodovina. Zgodnji budizem pozna popolnoma osvobojenega arahanta. Pozna tudi Budo kot posebno vrsto prebujenega bitja. Izraz bodhisatta označuje Budo pred njegovim prebujenjem. Poznejša literatura razvije dolgo kariero prihodnjega Bude. Mahajana nato naredi odločilen korak: to kariero postopoma spremeni v normativni ideal za širši krog praktikantov. Vprašanje ni več samo: Kako je Gautama postal Buda? Postane tudi: Ali naj tudi jaz aspiriram k popolnemu budovstvu zaradi vseh bitij?

Dve različni strukturi aspiracije. Zato je primerjavo najbolje formulirati na ravni končnega cilja. V arahantskem modelu praktikant sledi Budovi poti do osvoboditve. V bodhisattvinskem modelu praktikant aspirira k popolnemu budovstvu. Oba modela zahtevata preseganje pohlepa, sovraštva in nevednosti. Oba vključujeta etiko in modrost. Oba lahko vključujeta globoko skrb za druga bitja. Razlikujeta se predvsem v tem, kako opredelita končno duhovno kariero.

Zakaj je razlika postala tako pomembna? Ker odgovor na vprašanje o najvišjem cilju spremeni praktično vse. Spremeni pomen zaobljube. Spremeni predstavo o času poti. Spremeni pomen budovstva. Spremeni razmerje med osebno osvoboditvijo in pomočjo drugim. Spremeni tudi način, kako tradicija razume samega Budo. Zato spor ni zgolj terminološki. Gre za različne predstave o tem, kaj pomeni dokončati budistično pot.

Ko odstranimo karikaturo

Arahant ni budistični egoist. Bodhisattva ni človek, ki zavrača prebujenje. Mahajana ni izumila sočutja. Theravāda ne pozna samo arahantstva. Zgodnji budizem že pozna izraz bodhisatta, vendar še ne nujno vsega, kar bo pozneje pomenila sistematična bodhisattvinska pot. Mahajana pa je pot k popolnemu budovstvu postavila v samo središče duhovne aspiracije. Zato razlika med arahantom in bodhisattvo ni najbolje povzeta kot jaz proti drugim. Natančneje gre za osvoboditev kot učenec Bude proti aspiraciji postati popolni Buda. In ko razliko postavimo tako, spor postane manj moralističen — ter zgodovinsko veliko zanimivejši.

Viri in literatura

Primarna besedila in referenčne izdaje

• SuttaCentral: SN 22.58; Nattier, A Few Good Men (Ugraparipṛcchā) za zgodnji bodhisattvinski ideal; 84000 Toh 113 za Lotosovo sutro.

Raziskovalna in preveritvena literatura

• Nattier, Jan. A Few Good Men: The Bodhisattva Path according to The Inquiry of Ugra. University of Hawai‘i Press, 2005.
• Drewes, David. “Early Mahayana.” Oxford Bibliographies in Buddhism. 2013; reviewed 2021. DOI 10.1093/obo/9780195393521-0145.
• Bodhi, Bhikkhu. “Arahants, Bodhisattvas, and Buddhas.” 2010.

Opomba: preveritveni viri so del uredniškega aparata. Kjer izvirna uporabljena izdaja med rekonstrukcijo ni bila ohranjena, standardna referenčna izdaja ni predstavljena kot domnevni prvotni vir članka.