Notranja monarhija, zunanja anarhija: red brez vladarja ni kaos

Anarhija ni isto kot kaos

Beseda anarhija v vsakdanjem jeziku pogosto pomeni nered, nasilje, razpad pravil ali stanje, v katerem vsak počne, kar hoče. V politični filozofiji je pomen natančnejši. Anarhizem se v različnih tradicijah pojavlja v številnih oblikah, toda njegovo skupno vprašanje se nanaša na upravičenost politične oziroma vladne oblasti. Anarhija zato v tem kontekstu ni preprosto drugo ime za kaos. Pomeni odsotnost vladarja oziroma odsotnost upravičene hierarhične oblasti, ki bi imela splošno pravico ukazovati drugim.

To je pomembna razlika. Mesto brez semaforjev je lahko kaotično. Orkester brez dirigenta lahko igra slabo. Podjetje brez organizacije lahko propade. Toda iz teh primerov še ne sledi, da morajo vsi družbeni odnosi temeljiti na osebi ali instituciji z moralno pravico do vladanja. Anarhija v filozofskem smislu ne trdi nujno: »brez pravil.« Lahko pomeni: »brez vladarja.« In to ni isto.

Organizacija ni oblast

Predstavljajmo si skupino ljudi, ki želi zgraditi hišo. Nekdo pripravi načrt. Nekdo vodi razpored. Električar odloča o tehnični izvedbi električne napeljave.

Statik določi, katere konstrukcijske rešitve so varne. Naročnik sprejema določene finančne odločitve. Delavci se dogovorijo o zaporedju opravil. V sistemu obstaja struktura.

Obstaja koordinacija. Obstajajo različne odgovornosti. Obstajajo celo trenutki, ko je povsem smiselno, da ena oseba reče: »To moramo narediti tako.« Toda iz tega še ne sledi, da ima ta oseba splošno moralno pravico odločati o življenju vseh drugih.

Njena avtoriteta je lahko strokovna. Lahko je funkcionalna. Lahko izhaja iz pogodbe. Lahko je prostovoljno sprejeta za določen namen. To je nekaj drugega kot politična oblast, ki postavlja močnejšo trditev:

da ima institucija moralno pravico izdajati zavezujoča pravila tudi ljudem, ki posameznemu ukazu niso osebno pritrdili, in jih pod določenimi pogoji uveljaviti s prisilo.

Morda je takšna pravica upravičena. Toda tega ne moremo dokazati samo s tem, da pokažemo, da družba potrebuje organizacijo. Funkcija ni isto kot monopol nad funkcijo. In organizacija ni isto kot pravica do vladanja.

Kaj pomeni notranja monarhija?

Če izraz razumemo dobesedno, bi lahko zvenel avtoritarno. Toda notranja monarhija tukaj ne pomeni, da človek postane notranji tiran, da zatira svoja čustva ali da se razglasi za nezmotljivega gospodarja lastne resnice. Pomen je drugačen. Človek ima impulze.

Želje. Strah. Jezo. Potrebo po priznanju.

Nagnjenost k samoopravičevanju. Sposobnost lagati sebi in drugim. Sposobnost ravnati pošteno tudi takrat, ko ga nihče ne vidi. Vprašanje notranjega samovladanja je: kaj od tega bo dejansko vodilo moje ravnanje?

Človek, ki ne ukrade telefona samo zato, ker vidi kamero, se obnaša drugače od človeka, ki ga ne ukrade tudi v popolni zasebnosti, ker razume mejo med svojim in tujim. Navzven je rezultat enak. Telefon ostane tam. Toda mehanizem reda ni isti. V prvem primeru red zagotavlja predvsem zunanja grožnja.

V drugem je pomemben del omejitve že notranji. To je jedro notranje monarhije:

ne čakati, da drugi človek s silo vzpostavi mejo, ki jo lahko razumemo in spoštujemo sami.

Samovladanje ni samovolja

Tu se hitro pojavi nevaren nesporazum. Če človek vlada sebi, ali to pomeni: »Jaz sam odločam, kaj je prav in kaj narobe«? Ne. To bi bila samovolja.

Samovladanje pomeni, da človek prevzame odgovornost za presojo in ravnanje, ne pa da postane izvor moralne resnice. Če obstajajo objektivnejše moralne meje, veljajo tudi zame. Če moje dejanje neupravičeno škoduje drugemu, ga ne morem moralno očistiti z besedami: »To je moja osebna resnica.«

Notranja monarhija zato ni: jaz sem zakon. Je: odgovoren sem za to, ali moje ravnanje prestane moralni preizkus. To vključuje pripravljenost priznati napako.

Sprejeti popravek. Poslušati strokovnjaka. Izpolniti prostovoljno obveznost. Spoštovati legitimne meje drugega človeka. In se odpovedati dejanju, ki bi ga lahko izvedli, vendar do njega nimamo upravičenega moralnega zahtevka.

Zakaj je samovladanje politično pomembno?

Predstavljajmo si dve družbi. V prvi večina ljudi ne krade samo zato, ker jih lahko ujame policija. Pogodbe spoštujejo samo zato, ker obstaja grožnja sodbe. Drugih ne napadajo samo zato, ker se bojijo kazni. Ko je nadzor odstranjen, omejitev izgine.

V drugi družbi ljudje seveda niso popolni. Obstajajo goljufije, nasilje, spori in napačne presoje. Toda precej več ljudi določene meje spoštuje tudi brez neposrednega nadzora, ker jih razume kot legitimne. Ti družbi bi lahko potrebovali zelo različne količine zunanjega nadzora. To ne pomeni, da druga družba avtomatično ne potrebuje institucij.

Pomeni le, da potreba po zunanji prisili ni nujno stalna količina, popolnoma neodvisna od vedenja in moralne kulture ljudi. Čim manj ljudje zmorejo vladati sebi, tem privlačnejša postane rešitev: nekdo mora vladati njim. In čim več reda je mogoče ustvariti skozi samonadzor, odgovornost, medsebojno zaupanje, dogovor in restitucijo, tem bolj upravičeno postane vprašanje: koliko zunanjega vladanja je dejansko potrebno?

Toda kdo ustavi človeka, ki noče vladati sebi?

To je eden najmočnejših ugovorov. V družbi ne živijo samo odgovorni ljudje. Obstajajo nasilni posamezniki. Prevaranti.

Ljudje, ki kršijo pogodbe. Ljudje, ki ne spoštujejo meja. Ljudje, ki jih moralni argument ne ustavi. Kaj naredimo z njimi? Če odgovor na anarhijo pomeni: »upajmo, da bodo vsi dobri«

potem odgovor ni dovolj resen. Družba potrebuje načine za:

• preprečevanje neposrednega nasilja,
• obrambo napadenega,
• ugotavljanje dejstev,
• reševanje sporov,
• uveljavljanje legitimnih zahtevkov,
• restitucijo,
• zaščito ranljivih,
• koordinacijo pri skupnih nevarnostih.

Vprašanje torej ni, ali te funkcije obstajajo. Vprašanje je:

ali mora obstoj teh funkcij nujno pomeniti obstoj ene politične institucije s splošno in monopolno pravico vladati?

To sta različni trditvi.

Red ima več možnih virov

V resničnih družbah red nikoli ne prihaja samo iz ene smeri. Del reda ustvarja pravo. Del običaji. Del družbene norme.

Del pogodbe. Del družina. Del trg. Del poklicna pravila.

Del ugled. Del vzajemnost. Del moralna vest. Del prostovoljna združenja.

Del lokalne institucije. Del mednarodni dogovori. Del politična država. Nobelova nagrajenka Elinor Ostrom je v raziskovanju skupnih virov in policentričnega upravljanja pokazala, zakaj je preprosta izbira »ali trg ali centralna država« pogosto preskromna. Ljudje lahko v določenih okoliščinah razvijejo več ravni pravil, lokalnih institucij, nadzora, sankcij in postopkov za skupno upravljanje.

To ni dokaz anarhizma. Ostrom ni pokazala, da je mogoče ali zaželeno odstraniti državo iz vseh kompleksnih družb. Pokazala pa je nekaj, kar je za naše vprašanje pomembno: institucionalni red je lahko policentričen. Več različnih središč odločanja lahko obstaja hkrati. Zato centralizirani politični monopol ni nekaj, kar lahko preprosto domnevamo kot edino možno obliko organiziranega reda.

Ali lahko obstaja pravo brez države?

Tudi besedo pravo pogosto samodejno povežemo z državo. Toda nekateri raziskovalci pravnega reda so preučevali, kako lahko pravila in njihovo uveljavljanje nastajajo tudi v sistemih brez centraliziranega državnega izvrševalca. Gillian Hadfield in Barry Weingast sta razvijala modele decentraliziranega pravnega reda in analizirala zgodovinske primere, v katerih koordinacija, ugled, skupinska pravila in decentralizirano uveljavljanje ustvarijo določene značilnosti pravnega sistema brez običajnega centralnega državnega aparata. Tudi tu moramo biti previdni.

Takšne raziskave ne dokazujejo: »država ni potrebna.« Še manj dokazujejo: »vsak decentraliziran sistem je pravičen.«

Dokazujejo pa, da trditev: »brez centralnega državnega izvrševalca po definiciji ne more obstajati noben pravni red« ni samoumevna. To premakne razpravo. Namesto vprašanja: »država ali kaos?« lahko vprašamo: »katere institucije najbolje rešujejo posamezne probleme in s kakšno moralno upravičenostjo uporabljajo prisilo?«

Najmočnejši argument za vladarja ni neumnost

Če želimo resno preverjati idejo anarhije, ne smemo karikirati argumentov za državo. Thomas Hobbes je slavno opozarjal na problem konflikta v stanju brez skupne oblasti. Če se ljudje med seboj bojijo, če ne vedo, kdo bo spoštoval dogovor, in če ne obstaja dovolj močan skupni mehanizem za zaščito pred napadom, se lahko racionalno začnejo oboroževati in napadati preventivno. Problem je resničen.

Podobno se pojavijo težave pri javnih dobrinah. Kdo financira nekaj, od česar imajo koristi tudi tisti, ki nočejo prispevati? Kako preprečimo brezplačno vožnjo? Kdo organizira odziv na epidemijo, poplavo ali zunanji napad?

Kako preprečimo, da zasebna varnostna organizacija ne postane močnejša od vseh drugih? Kako zagotovimo dostop do pravičnosti človeku, ki nima denarja? Kako preprečimo lokalni skupnosti, da bi zatirala manjšino? To niso trivialni ugovori. Vsak resen model reda brez vladarja mora nanje odgovoriti.

Toda isti test mora prestati tudi država

Tu je simetrija bistvena. Če anarhistični sistem lahko ustvari zasebni monopol nad silo, je to problem. Toda državna ureditev že institucionalno centralizira velik del prisilne moči. Če lokalna skupnost lahko zatira manjšino, je to problem. Toda tudi demokratična večina lahko sprejme zakon, ki neupravičeno poseže v manjšino.

Če zasebni arbiter lahko postane koruptiven, je to problem. Toda tudi sodnik, regulator, policija ali politična administracija lahko postanejo koruptivni. To ne pomeni, da so tveganja enaka. Pomeni, da ne smemo uporabljati dveh različnih standardov.

Decentralizirane institucije ne smemo zavrniti samo zato, ker lahko zlorabi moč, medtem ko centralizirano institucijo upravičimo samo zato, ker je njena moč uradna. In države ne smemo zavrniti samo zato, ker lahko zlorabi moč, če obstajajo dobri razlogi, zakaj določena centralizacija rešuje probleme bolje od alternativ. Pravilno vprašanje je primerjalno:

Katera ureditev pod dejanskimi človeškimi pogoji najbolje omejuje neupravičeno oblast, varuje legitimne pravice, rešuje konflikte in omogoča sodelovanje?

Problem vladarja, ki nadzira druge vladarje

Predpostavimo, da ljudje potrebujejo vladarja, ker sami sebi ne morejo dovolj zaupati. Kdo bo potem nadziral vladarja? Odgovor je lahko: zakon. Toda zakon mora nekdo razlagati in uveljavljati.

Institucije. Toda institucije sestavljajo ljudje. Volitve. Toda volivci so isti nepopolni ljudje, zaradi katerih smo prvotno iskali nadzor.

Delitev oblasti. To je pomemben odgovor, vendar pomeni, da rešitev ni preprosto več oblasti, temveč razpršitev oblasti, medsebojni nadzor in omejevanje centrov moči. In prav tu se pojavi zanimiv paradoks. Eden najboljših načinov za varovanje pred zlorabo oblasti je pogosto: ne dovoliti, da ima en sam center preveč oblasti. Načelo policentričnosti tako ni nujno nasprotje institucionalnega reda. Lahko je eden njegovih varovalnih mehanizmov.

Demokracija rešuje pomemben problem — ne pa vseh

Demokracija odgovarja na zelo pomembno vprašanje: kako naj skupnost sprejema skupne odločitve, če se ljudje ne strinjajo? Volitve omogočajo menjavo oblasti brez državljanske vojne. Javna razprava omogoča kritiko.

Politična enakost omejuje zahtevek, da je en človek po rojstvu gospodar drugega. Demokratični postopki imajo zato pomembno moralno in praktično vrednost. Toda iz tega ne sledi avtomatično: vse, kar večina sprejme, je moralno upravičeno. Če 51 ljudi od 100 glasuje, da se 49 ljudem brez dodatnega razloga odvzame temeljna svoboda, odstotek sam po sebi še ne pove, zakaj je dejanje pravično.

Demokracija lahko pojasni: kdo je sprejel odločitev. Za legitimnost moramo še vedno vprašati: kaj daje tej odločitvi moralno pravico do prisilne veljave? To je eden osrednjih problemov politične filozofije.

Obstaja več resnih odgovorov. Soglasje. Pravičnost. Enak politični status.

Vzajemnost. Zaščita pravic. Koristi stabilnega skupnega sistema. Sposobnost avtoritete, da ljudem pomaga bolje slediti razlogom, ki jih že imajo. Nobenega od teh odgovorov ni treba vnaprej zavrniti. Moramo pa jih preveriti.

Obstoj države ni dokaz njene legitimnosti

Država lahko obstaja. Ima policijo. Sodišča. Uradnike.

Zakone. Davčni sistem. Meje. Vojsko.

Administracijo. To so dejstva. Toda iz dejstva, da institucija obstaja in lahko uveljavi svoje odločitve, ne sledi avtomatično, da ima moralno pravico to storiti. Ropar ima moč vzeti denarnico. To mu ne da pravice.

Starš ima fizično moč nad majhnim otrokom. To ne pomeni neomejene moralne pravice. Podjetje ima moč odpustiti zaposlenega. To ne pomeni, da je vsaka odpoved pravična. Enako moramo ločiti pri politični oblasti.

Obstoj oblasti je dejstvo o svetu. Njena legitimnost je moralna trditev.

Če je trditev pravilna, mora biti mogoče navesti razlog.

Zunanja anarhija zato ni prvi korak, ampak zadnje vprašanje

Tu postane pomemben vrstni red. Če začnemo z: »Noben vladar ni legitimen.« smo že sprejeli zaključek, ki bi ga morali šele dokazati.

Bolj disciplinirana pot je drugačna. Najprej: Kaj je res? Nato: Kako to vemo?

Nato: Katera moralna načela lahko razumno zagovarjamo? Nato: Ali jih uporabljamo simetrično?

Nato: Kolikšno odgovornost nosi posameznik za svoje ravnanje? Nato: Ali se lahko nauči vladati sebi?

Šele potem pridemo do vprašanja: če posameznik ni po naravi moralno podrejen drugemu človeku, kaj ustvari moralno pravico političnega vladanja? To je pot od epistemologije do politične filozofije. Ne obratno.

Notranja monarhija zmanjša potrebo po izgovoru »samo ubogal sem«

Samovladanje ima še eno posledico. Človek ne more preprosto prenesti vse moralne odgovornosti navzgor. »Tako mi je bilo ukazano.« lahko pojasni, zakaj je nekaj storil.

Ne dokazuje pa, da je bilo dejanje pravilno. Podobno velja za nasprotno skrajnost: »Nihče mi nima pravice ničesar reči.« tudi ne dokazuje moralne pravilnosti.

Notranje samovladanje stoji med tema dvema udobnima položajema. Pravi: poslušal bom dobre razloge, tudi če prihajajo od drugega. In: slabega razloga ne bom spremenil v dobrega samo zato, ker prihaja od nadrejenega. To je zahtevnejše od poslušnosti. In zahtevnejše od upora zaradi upora.

Kaj bi red brez vladarja dejansko zahteval?

Če bi želeli družbo z zelo malo političnega vladanja, bi potrebovala precej več kot slogan. Potrebovala bi ljudi, ki:

• razumejo razliko med svobodo in samovoljo;
• spoštujejo legitimno lastnino in osebne meje;
• izpolnjujejo prostovoljne dogovore;
• rešujejo spore brez avtomatičnega zatekanja k nasilju;
• sprejemajo restitucijo in odgovornost;
• dopuščajo preverjanje svojih odločitev;
• razumejo vrednost strokovnega znanja;
• razlikujejo avtoriteto znanja od pravice do vladanja;
• znajo sodelovati tudi brez popolnega soglasja;
• gradijo institucije, ki omejujejo koncentracijo moči;
• varujejo človeka tudi pred zasebnim nasiljem in zasebno dominacijo.

To ni družba brez odgovornosti. To bi bila družba z večjo zahtevo po odgovornosti. Če ljudje ne zmorejo vladati sebi, odsotnost zunanjega vladarja hitro postane prostor, ki ga zapolni najmočnejši. V tem smislu je notranja monarhija predpogoj resnega razmisleka o zunanji anarhiji.

Anarhija ne pomeni, da ni institucij

Beseda institucija prav tako ne pomeni nujno države. Pogodba je institucija. Arbitraža je institucija. Zavarovanje je institucija.

Poklicno združenje je institucija. Lokalna skupnost je lahko institucija. Zadružni sistem je institucija. Sistem skupnih pravil je institucija.

Organizacija za zaščito ljudi je institucija. Vprašanje ni: institucije ali nič. Vprašanje je: katere institucije, s kakšnimi pooblastili, pod katerimi pogoji in s kakšno možnostjo izstopa, nadzora ter konkurence? To je veliko bolj zanimivo vprašanje od preprostega spora: država proti kaosu.

Kaj če prostovoljnost ni dovolj?

Tudi to je resen ugovor. Če nekdo napade otroka, ne čakamo na njegovo prostovoljno soglasje, da ga ustavimo. Če nekdo ukrade stvar, restitucija ni nujno odvisna od tega, ali tat želi sodelovati. Če nekdo neposredno ogroža druge, lahko obramba vključuje silo. Zato red brez vladarja ni nujno red brez vsake prisile.

Pomembnejše vprašanje je: katera prisila je upravičena? Sila za ustavitev napada in sila za začetek neupravičenega napada nista moralno enaki. Zato lahko družba zavrača splošno pravico vladanja in hkrati priznava legitimno samoobrambo, zaščito drugih ter določene mehanizme uveljavljanja upravičenih zahtevkov. Toda vsak tak mehanizem mora imeti mejo. V nasprotnem primeru lahko organizacija za zaščito sama postane vir dominacije.

Najtežji problem: kdo odloči, kaj je upravičeno?

Tu pridemo do točke, kjer noben slogan ne zadošča. Dva človeka sta lahko iskreno prepričana, da imata prav. Oba se lahko sklicujeta na Naravni zakon. Oba lahko trdita, da se samo branita.

Oba lahko drugega označita za agresorja. Zato samovladanje brez epistemološke discipline ni dovolj. Potrebujemo postopke. Dokaze.

Neodvisno presojo. Možnost pritožbe. Pravila o konfliktu interesov. Razloge, ki jih je mogoče javno preverjati.

Včasih bo najboljša rešitev zelo institucionalna. Morda celo centralizirana. Toda če potrebujemo sodnika, iz tega še ne sledi, da sodnik potrebuje splošno pravico vladati našemu življenju. Če potrebujemo gasilsko službo, iz tega ne sledi, da mora gasilec določati našo vero. Če potrebujemo strokovnjaka za mostove, iz tega ne sledi, da ima inženir politično oblast nad našim govorom.

Funkcionalna potreba določi področje funkcije. Ne dokazuje neomejene oblasti zunaj njega.

Devet vprašanj za vsako obliko zunanje oblasti

Ko nekdo ali neka institucija zahteva poslušnost, si lahko zastavimo:

1. Kaj natančno se od mene zahteva?
2. Katero legitimno pravico ali interes naj bi ukrep varoval?
3. Bi posameznik brez institucionalnega naslova smel storiti isto?
4. Če ne, kaj instituciji ustvari posebno moralno pooblastilo?
5. Je vir pooblastila soglasje, pogodba, delegacija, zaščita pravic, nujnost, demokratični postopek ali nekaj drugega?
6. Ali je obseg pooblastila omejen na namen, zaradi katerega je nastalo?
7. Ali obstaja učinkovit način preverjanja, pritožbe in poprave napake?
8. Bi isto pooblastilo priznali tudi oblasti ali politični skupini, ki ji ne zaupamo?
9. Ali potreba po določeni funkciji res dokazuje potrebo po monopolnem vladarju te funkcije?

Ta vprašanja ne predpostavljajo anarhističnega odgovora. Predpostavljajo samo, da politične oblasti ne bomo izvzeli iz standarda utemeljevanja, ki ga zahtevamo drugje.

Notranja monarhija, zunanja anarhija

Zdaj lahko izraz razumemo natančneje. Notranja monarhija pomeni: vladam sebi, kolikor sem sposoben razumeti razloge, nadzorovati svoje ravnanje, spoštovati legitimne meje drugih, sprejemati odgovornost in popravljati napake. Zunanja anarhija pomeni: nobenemu drugemu človeku ne pripišem samoumevne moralne pravice, da mi vlada samo zato, ker ima naziv, večino, uniformo, tradicijo ali moč.

To ne pomeni: nikoli ne poslušam. Pomeni: poslušnost potrebuje razlog.

Ne pomeni: ne priznavam nobene avtoritete. Pomeni: ločim strokovno in funkcionalno avtoriteto od splošne politične pravice do vladanja.

Ne pomeni: ni pravil. Pomeni: pravilo in vladar nista ista stvar.

Ne pomeni: ni organizacije. Pomeni: organizacija ni dokaz suverenosti nad človekom. Ne pomeni: vsi bodo dobri. Pomeni: institucije moramo presojati glede na dejansko človeško nepopolnost — tudi institucije, ki dobijo monopol nad prisilo.

Je torej red brez vladarja mogoč?

Najbolj pošten odgovor je: v nekaterih omejenih oblikah očitno da. Ljudje vsak dan sodelujejo brez političnega ukaza. Sklepajo dogovore.

Gradijo organizacije. Ustvarjajo standarde. Upravljajo skupne vire. Uporabljajo arbitražo.

Vzdržujejo odprtokodne projekte. Oblikujejo poklicne norme. Sodelujejo skozi več prekrivajočih se institucij. Ali lahko takšna načela nadomestijo vse funkcije sodobne države v veliki, tehnološko kompleksni družbi? To je veliko zahtevnejše vprašanje.

Empirični in filozofski dokazi ga ne rešijo z enim stavkom. Obstajajo resni problemi varnosti, javnih dobrin, zunanjih učinkov, koordinacije, neenake moči, dostopa do pravičnosti in možnega nastanka novih zasebnih monopolov. Zato THY-REALITY ne potrebuje dogme: »država je nujno zlo« ali: »država je nujno dobra.« Potrebuje bolj temeljno vprašanje:

Katere oblike reda lahko ljudje ustvarijo brez vladanja, katere funkcije zahtevajo močnejše skupne institucije in kaj tem institucijam daje moralno pravico do uporabe prisile?

To vprašanje ostaja odprto. In prav zato ga je vredno raziskovati.

Red brez vladarja ni isto kot svet brez reda

Morda je največja napaka celotne razprave skrita že v jeziku. Če rečemo: »brez države bi zavladala anarhija« in z besedo anarhija že mislimo kaos, smo zaključek vgradili v definicijo.

Vprašanje smo rešili, preden smo ga sploh postavili. Toda če anarhijo razumemo natančneje kot odsotnost vladarja, se odpre resnična raziskava. Ali lahko obstaja: red brez vladarja?

pravo brez monopola? zaščita brez gospodarja? koordinacija brez podreditve? odgovornost brez stalne grožnje?

institucije brez neomejene politične suverenosti? Na nekatera od teh vprašanj že poznamo delne odgovore. Na druga ne. Toda najprej moramo dovoliti, da vprašanje sploh obstaja.

Človek, ki ne zna vladati sebi, bo skoraj neizogibno potreboval vedno več zunanjega nadzora. Človek, ki zna vladati sebi, pa lahko upravičeno vpraša, zakaj bi moral drug človek postati njegov vladar.

To je pomen notranje monarhije in zunanje anarhije. Ne obljuba kaosa. Ne poziv k slepemu uporu. Ampak zahteva po zrelejši obliki reda: najprej odgovornost nad sabo — nato dokazno breme za oblast nad drugim.