Ali avtoriteta odpravi osebno odgovornost?

Najprej: beseda odgovornost skriva več vprašanj

Ko rečemo »on je odgovoren«, lahko mislimo na različne stvari. Nekdo je lahko vzročno prispeval k posledici, lahko ima funkcionalno dolžnost nekaj nadzorovati, lahko je moralno odgovoren za svojo izbiro ali pa je odgovoren v natančno določenem pravnem smislu. Te ravni se pogosto prekrivajo, niso pa iste.

Stanford Encyclopedia of Philosophy izrecno razlikuje moralno od gole vzročne odgovornosti: človek lahko nekaj povzroči, ne da bi mu bilo za rezultat pošteno pripisati polno moralno krivdo, denimo kadar posledice ni mogel razumno predvideti. Že zato iskanje enega samega »krivca« pogosto preveč poenostavi kompleksno dejanje.

Vzročni prispevek, dolžnost, moralna odgovornost in pravna odgovornost niso sopomenke.

Ena posledica lahko ima več odgovornih oseb

Predstavljajmo si podjetje, v katerem vodstvo ve za nevaren postopek, vodja oddelka ukaz prenese naprej, tehnik pa kljub opozorilnim znakom zažene stroj. Če pride do nesreče, vprašanje »kdo je odgovoren?« že vnaprej zavaja, če predpostavlja, da sme obstajati samo en odgovor.

Direktor je lahko odgovoren za politiko in odločitev, vodja za prenos ali opustitev nadzora, tehnik za konkretno ravnanje, organizacija pa za strukturo spodbud, v kateri so se opozorila rutinsko ignorirala. To ne pomeni, da so vsi enako krivi. Pomeni, da se različni prispevki k istemu rezultatu lahko moralno ocenjujejo hkrati.

Kolektivna odgovornost ne izbriše individualne

Filozofska razprava o kolektivni odgovornosti prav zato opozarja na razliko med odgovornostjo skupine in odgovornostjo njenih članov. Dejstvo, da lahko podjetje, država ali druga organizirana skupina nosi neko odgovornost, samo po sebi ne pove, koliko krivde pripada posameznemu članu. Prav tako kolektivna odgovornost ne zahteva, da so vsi člani enako moralno krivi.

To preprečuje dve nasprotni napaki: »nihče ni odgovoren, ker je odgovoren sistem« in »vsi so enako odgovorni, ker so del sistema«. Članstvo ni dovolj. Potrebujemo dejansko vlogo posameznika, njegov prispevek, znanje, moč in možnosti.

»Nisem se jaz odločil« nekaj pomeni — ne pomeni pa vsega

Podrejeni lahko povsem upravičeno opozori, da ni zasnoval politike in ni izdal prvotnega ukaza. To je moralno pomembno. Človek, ki ustvari škodljiv postopek, in človek, ki v njem izvede majhen korak, nista avtomatično v istem položaju.

Toda iz stavka »nisem sprejel prvotne odločitve« ne sledi »nisem sprejel nobene odločitve«. Izvajalec lahko v različnih okoliščinah še vedno odloča, ali bo ukaz izvedel, ali bo opozoril na problem, zahteval pojasnilo, uporabil varen kanal za ugovor, prikril posledice ali pri očitno nedopustnem dejanju zavrnil sodelovanje. Koliko teh možnosti je bilo resničnih, moramo šele ugotoviti.

Večja oblast lahko pomeni večjo odgovornost

Vodja ima praviloma več možnosti vplivati na celoten proces kot posamezen izvajalec. Toda položaj na organigramu sam po sebi še ne določi odgovornosti. Pomembni so dejanski nadzor, razpoložljive informacije in realna možnost ukrepanja.

To logiko zelo jasno ponazarja 28. člen Rimskega statuta Mednarodnega kazenskega sodišča. V posebnem kontekstu mednarodnih kaznivih dejanj ureja odgovornost vojaških poveljnikov in drugih nadrejenih, kadar imajo zahtevani dejanski nadzor, ustrezno raven znanja in ne sprejmejo potrebnih ter razumnih ukrepov za preprečitev, zatrtje ali prijavo kaznivih dejanj. Ali avtoriteta odpravi osebno odgovornost? tega pravila ne posplošuje v vsakdanje delovno pravo; pomemben je princip, da oblast lahko ustvari tudi posebno dolžnost nadzora.

Moč ne pomeni samo več možnosti odločanja. V določenih vlogah pomeni tudi več možnosti preprečiti škodo.

Ukazodajalec ne postane nevtralen, ker ni naredil zadnjega koraka

Hierarhija ustvarja fizično in psihološko razdaljo. Nadrejeni lahko reče: »Jaz ga nisem udaril« ali »jaz nisem pritisnil gumba«. To je lahko dobesedno res, vendar še ne odgovori na vprašanje, kdo je dejanje zasnoval, odredil, omogočil ali namenoma usmeril.

Tudi Rimski statut pri individualni kazenski odgovornosti ne gleda samo zadnjega fizičnega izvajalca: med načini sodelovanja obravnava tudi odreditev, napeljevanje oziroma spodbujanje, pomoč in druge prispevke pod zakonsko določenimi pogoji. ICRC podobno dokumentira odgovornost za ukazovanje vojnih zločinov. Pravni standardi so specifični, širša moralna lekcija pa je preprosta: človek lahko pomembno povzroča dejanje tudi prek odločitev drugih.

Tudi izvajalec ne postane stroj

Slediti ukazu ali slediti vesti? je že pokazal drugo stran razmerja. V običajnem mednarodnem humanitarnem pravu mora bojevnik zavrniti očitno nezakonit ukaz, sklicevanje na nadrejeni ukaz pa ne odpravi kazenske odgovornosti, kadar je podrejeni vedel za nezakonitost ali bi jo moral poznati zaradi očitne narave ukaza.

To ni splošno pravilo za vsak spor med zaposlenim in vodjo. Je pa zelo jasen primer sistema, ki podrejenega ne obravnava kot moralno prazno orodje. Formalna podrejenost lahko vpliva na odgovornost, ne spremeni pa človeka v napravo brez presoje.

Prisila lahko odgovornost močno spremeni

Odgovornost pa ne more biti pošteno ocenjena, če zanemarimo prisilo. Grožnja z neprijetnim sestankom, izgubo službe, zaporom, hudim nasiljem ali smrtjo niso iste okoliščine. Filozofska literatura o prisili poudarja, da ni ene splošno sprejete formule, po kateri bi vsaka grožnja enako zmanjšala odgovornost; učinek je odvisen tudi od vrste dejanja in moralnega konteksta.

Tudi 31. člen Rimskega statuta določa zelo ozek pravni standard za prisilo: med drugim zahteva grožnjo neposredne smrti ali nadaljnje oziroma neposredne hude telesne poškodbe, nujno in razumno ravnanje za izognitev grožnji ter odsotnost namena povzročiti večjo škodo od tiste, ki se ji oseba želi izogniti. To pokaže, zakaj »bil sem pod pritiskom« ni nepomemben podatek, vendar tudi ni univerzalna oprostitev.

»Nisem imel izbire« razstavimo na konkretne možnosti

V resničnih konfliktih je koristneje vprašati »kakšno izbiro sem imel in kakšna je bila njena cena?« Včasih ima človek tehnično možnost zavrniti, vendar bi ga to izpostavilo skrajni nevarnosti. Drugič bi pomenilo izgubo ugodja, statusa ali kariere. V obeh primerih obstaja pritisk, vendar ni moralno enak.

To ne pomeni, da moramo ljudi pod hudim pritiskom junaško obsojati iz varne razdalje. Pomeni, da moramo stopnjo nadzora in prisile opisati čim natančneje. Odgovornost je lahko zmanjšana, deljena ali v določenih primerih pravno izključena, vendar tega ne ugotovimo samo iz besede »ukaz«.

Znanje je eden glavnih deliteljev odgovornosti

Predstavljajmo si tri ljudi v istem procesu. Prvi ne ve, da njegov majhen tehnični korak služi škodljivemu namenu in tega ob normalni skrbnosti ne more ugotoviti. Drugi sumi, vendar se namerno izogiba informacijam. Tretji pozna škodo in aktivno pomaga pri prikrivanju. Vsi so del iste verige, toda njihove epistemološke okoliščine so zelo različne.

Zato je pomembno razlikovati med »nisem vedel«, »nisem mogel vedeti« in »nisem želel vedeti«. Moralna odgovornost ni odvisna samo od fizičnega prispevka, ampak tudi od tega, kaj je človek razumel oziroma kaj bi lahko razumno spoznal.

Razdelitev dela lahko razdeli tudi občutek avtorstva

Kompleksne organizacije morajo delo razdeliti na majhne naloge. Ta učinkovitost ima lahko stranski učinek: vsak človek vidi samo svoj del in vse težje občuti celoten rezultat kot nekaj, pri čemer sodeluje.

Albert Bandura je med mehanizmi moralnega razvezovanja izrecno opisal premestitev in razpršitev odgovornosti. Posebej je opozoril, da lahko škodljive dejavnosti potekajo skozi legitimne organizacijske mreže, v katerih sicer običajni ljudje prispevajo prek razdrobljenih funkcij. To ne dokazuje krivde vsakega člana organizacije; pokaže pa, kako lahko struktura zmanjša občutek osebnega avtorstva.

Razpršitev odgovornosti obstaja tudi brez formalnega ukaza

Podoben psihološki problem se pojavi pri opazovalcih. Klasična raziskava Johna Darleyja in Bibba Latanéja iz leta 1968 je postavila pojem razpršitve odgovornosti v središče raziskovanja odzivanja na nujne primere: ko je prisotnih več potencialnih pomagačev, se lahko zmanjša občutek, da je ukrepanje posebej moja naloga.

V organizaciji lahko to zazveni kot »to bo uredil pravni oddelek«, »vodstvo že ve«, »nekdo je gotovo prijavil« ali »to ni moje področje«. Včasih je taka delitev res pravilna. Če pa vsi predpostavijo, da je nosilec odgovornosti nekdo drug, lahko problem ostane brez dejanskega ukrepanja.

Sistem ni človek, vendar sistemi oblikujejo možnosti ljudi

Ko rečemo »kriv je sistem«, lahko s tem mislimo na slabe spodbude, odsotnost nadzora, kulturo prikrivanja, nepregledne postopke ali razdelitev informacij, zaradi katere nihče ne vidi celote. To so resnični dejavniki in jih ne smemo reducirati na značaj enega posameznika.

Toda beseda sistem ne sme postati dimna zavesa. Sisteme oblikujejo, vzdržujejo in spreminjajo ljudje z različnimi ravnmi moči. Zato lahko hkrati analiziramo strukturo in posamezne odločitve. Ena raven ne izniči druge.

Članstvo v organizaciji ni kolektivna krivda

Nasprotna skrajnost je enako problematična: če organizacija naredi nekaj napačnega, niso vsi njeni člani zato avtomatično enako krivi. Čistilka v stavbi ni zaradi same zaposlitve odgovorna za finančno prevaro uprave, prav tako državljan ni samo zaradi državljanstva osebno kriv za vsako odločitev države.

Pri posamezniku potrebujemo konkretnejšo vez: kaj je storil, kaj je vedel, kaj je podpiral, koliko je lahko vplival in kakšne dolžnosti je imel. Kolektivno odgovornost lahko obravnavamo brez kolektivnega pripisovanja enake krivde vsem članom.

Zemljevid odgovornosti je boljši od iskanja ene tarče

Pri zapletenem primeru je koristno narisati verigo: kdo je postavil cilj, kdo je oblikoval postopek, kdo je imel pooblastilo, kdo je priskrbel sredstva, kdo je izvedel dejanje, kdo je vedel za posledice, kdo bi jih moral predvideti, kdo je lahko ustavil proces in kdo je pozneje prikrival škodo.

Tak zemljevid lahko pokaže, da je en človek nosil velik del odgovornosti, drugi majhen del, tretji pa morda skoraj nič. Namen ni razdeliti krivde za vsako ceno, ampak preprečiti, da bi odgovornost izginila med organizacijskimi škatlami.

Odgovornost lahko nastane tudi zaradi opustitve

Vodja ni odgovoren samo za to, kar izrecno ukaže. V določenih vlogah je moralno in pravno pomembno tudi, česa ne naredi. Če ima človek posebno dolžnost nadzora, dejanske informacije o nevarnosti ter realno možnost ukrepanja, lahko opustitev postane del odgovornosti.

Tudi tu ne zadošča stavek »lahko bi nekaj naredil«. Teoretično lahko vsak izmed nas ukrepa proti neštetim težavam. Potrebujemo posebno povezavo med osebo in problemom: pristojnost, bližino, znanje, sposobnost vpliva in razumno ceno ukrepanja.

Odgovornost ni samo vprašanje krivde za nazaj

Ko se zgodi škoda, vprašamo »kdo je kriv?« Toda obstaja tudi naprej usmerjeno vprašanje: »kdo lahko in mora zdaj preprečiti ponovitev oziroma pomagati odpraviti posledice?« Literatura o kolektivni odgovornosti razlikuje prav med nazaj usmerjenim pripisovanjem in naprej usmerjeno odgovornostjo za ustvarjanje boljšega stanja.

Človek morda ni ustvaril stare politike, vendar jo zdaj lahko spremeni. Nova uprava morda ni povzročila pretekle napake, vendar ima sredstva za popravek. Ta odgovornost ni nujno krivda; je dolžnost, ki izhaja iz sedanje sposobnosti ukrepanja.

Osem vprašanj za zemljevid osebne odgovornosti

1. Kaj je posameznik dejansko naredil ali opustil?
2. Kaj je v tistem trenutku vedel?
3. Kaj bi glede na svojo vlogo in razpoložljive informacije razumno moral vedeti?
4. Koliko dejanskega nadzora je imel nad odločitvijo ali posledico?
5. Kakšna je bila cena zavrnitve oziroma stopnja prisile?
6. Kako je prispeval: z odločitvijo, ukazom, izvedbo, pomočjo, odobritvijo ali prikrivanjem?
7. Ali je imel posebno dolžnost nadzora, opozorila ali ukrepanja?
8. Kaj je storil, ko je za problem ali škodo izvedel?

Vprašanja niso matematična formula. Omogočajo pa bolj pošteno razlikovanje med ljudmi, ki so bili v istem sistemu, vendar niso imeli istega znanja, moči ali svobode.

Naravni zakon in meja prenosa moralne presoje

Za temo Naravnega zakona je bistveno vprašanje, ali moralno pravilnost lahko v celoti reduciramo na voljo tistega, ki ima oblast. Če bi bilo moralno pravilno preprosto vse, kar ukaže legitimna avtoriteta, bi posameznik moral ugotoviti samo, kdo je nad njim. Kaj je Naravni zakon? in Naravni zakon ni stvar prepričanja sta že pokazala, da je projektna obravnava Naravnega zakona bolj zahtevna: pozitivno pravo, moralna trditev in objektivna moralna resnica niso ena in ista kategorija.

Iz tega ne sledi, da je vsak posameznik nezmotljiv moralni sodnik. Slediti ukazu ali slediti vesti? je prav zato zavrnil tudi slepo zaupanje v vest. Sledi samo minimalna meja: niti zunanji ukaz niti notranji občutek sama po sebi ne moreta nadomestiti razlogov, dejstev in odgovornosti za posledice.

Avtoriteta odgovornost spremeni — ne izbriše

Na naslovno vprašanje zato ni pošteno odgovoriti samo z »da« ali »ne«. Avtoriteta lahko zmanjša posameznikovo svobodo, spremeni njegove informacije, razdeli delo, poveča socialno in materialno ceno zavrnitve ter premakne velik del odgovornosti na ljudi z večjo močjo. Včasih lahko prisila odgovornost močno zmanjša ali jo pod natančnimi pravnimi pogoji celo izključi.

Toda avtoriteta ne ustvari avtomatične moralne praznine. Ukazodajalec lahko odgovarja za ukaz, izvajalec za zavestno izvedbo, nadrejeni za opustitev nadzora, organizacija za škodljivo strukturo, okoliščine prisile pa za zmanjšano možnost svobodne izbire. Vsakega presojamo glede na njegov dejanski položaj.

Vprašanje ni samo »kdo je bil nad mano?«, ampak »kaj sem vedel, kaj sem lahko naredil in kateri del dejanja je bil dejansko moj?«

S tem je šestčlenski sklop zaključen: od razlikovanja med dejstvom in razlago, prek zdravega skepticizma, vrednotenja virov in skupinskega pritiska do ukaza, vesti in razdeljene odgovornosti. Skupna nit je ista: odgovorne presoje ne moremo prenesti ne na množico, ne na vir, ne na naziv in ne na avtoriteto, ne da bi preverili, kaj dejansko podpirajo razlogi in dokazi.

Moč, odgovornost in pravica do ukazovanja niso ista stvar

Več dejanske moči lahko pomeni več možnosti povzročiti ali preprečiti škodo in zato večjo odgovornost. Iz tega pa še ne sledi, da več moči avtomatično ustvarja moralno pravico do ukazovanja. Odgovornost, ki izhaja iz moči, in legitimnost oblasti sta različni trditvi.

Dejstvo, da bo nekdo odgovarjal za uporabo svoje moči, še ne dokazuje, da je imel pravico to moč uporabljati.

Zakaj bi moral ubogati?

Pravo vprašanje ni samo, ali lahko nadrejeni ali država izda ukaz, ampak zakaj imam moralno dolžnost ukaz upoštevati zato, ker prihaja od te osebe ali institucije. Včasih imamo zelo dober razlog: sprejeta vloga, obljuba, strokovno znanje, koordinacija ali zaščita pravic drugih. Toda v vseh teh primerih lahko navedemo razlog, ki ni samo naziv ukazodajalca.

Obstoj nadrejenega pojasni, kdo je izdal ukaz. Ne pojasni še, zakaj imam moralno dolžnost ubogati.

Notranja monarhija in avtorstvo lastnih dejanj

Samovladanje ne pomeni zavračanja vseh navodil. Pomeni, da za svoja dejanja ostajam moralni subjekt. Lahko poslušam strokovnjaka, sprejmem vlogo in držim dogovor, vendar osnovne moralne odgovornosti ne morem enostavno odložiti na mizo nadrejenega.

Če ukaz ne more prevzeti moje moralne odgovornosti, ne more brez dodatnega argumenta prevzeti niti moje moralne presoje.