Slediti ukazu ali slediti vesti?

Koordinacija ni isto kot pravica do vladanja

Veliki in zapleteni sistemi potrebujejo koordinacijo. Kirurška ekipa ne more med operacijo vsakič znova glasovati o vsakem gibu. Gasilska enota potrebuje jasne informacije in razdelitev nalog. Letalski promet zahteva skupne postopke. Podjetja, društva in druge organizacije potrebujejo dogovorjene vloge.

Iz tega pa še ne sledi, da koordinacija sama dokazuje potrebo po človeku ali instituciji z moralno pravico vladati drugim.

Če se vključim v reševalno ekipo, lahko prostovoljno sprejmem pravila vloge in pristojnost vodje intervencije. Če najamem strokovnjaka, imam dober razlog, da njegovo strokovno presojo jemljem resno. Če sklenem pogodbo, sprejmem določene obveznosti.

To so razlogi za sodelovanje. Niso nujno enaki politični obveznosti.

Sodobna filozofija pravne in politične avtoritete razlikuje med teoretično oziroma epistemološko avtoriteto strokovnjaka in praktično politično avtoriteto, ki praviloma vključuje zahtevo po pravici odločati in po dolžnosti drugih, da ubogajo. Prav pri slednji se začne težko vprašanje legitimnosti.

Družba lahko potrebuje organizacijo. Iz potrebe po organizaciji še ne sledi pravica do vladanja.

Štiri različne stvari, ki jih pogosto imenujemo avtoriteta

Za nadaljnjo razpravo je koristno ločiti vsaj štiri tipe.

Strokovna avtoriteta temelji na znanju. Kardiolog ima glede bolezni srca več informacij kot laik. Toda njegovo znanje mu samo po sebi ne daje splošne pravice ukazovati pacientu, kako mora živeti.

Funkcionalna avtoriteta izhaja iz omejene vloge. Vodja intervencije koordinira gasilce pri intervenciji. Njegova pristojnost je vezana na nalogo, ne na celotno življenje drugih članov ekipe.

Pogodbena oziroma prostovoljno sprejeta avtoriteta nastane, kadar človek vstopi v odnos z vnaprej znanimi pravili in lahko vsaj načeloma soglaša z vlogo, ki jo sprejema. Tudi tak odnos ima meje.

Politična avtoriteta je močnejša trditev. Država praviloma ne trdi le, da je strokovno bolj usposobljena ali da smo z vsakim posameznim zakonom sklenili pogodbo. Trdi, da ima na določenem ozemlju upravičenje postavljati in izvrševati pravila ter pod določenimi pogoji uporabljati prisilo.

Slediti ukazu ali slediti vesti? zato ne bo več uporabljal zdravnika, pilota in države kot dokazov ene same splošne potrebe po »avtoriteti«. Najprej moramo vprašati, za katero vrsto odnosa sploh gre.

Milgram: kaj se zgodi pod pritiskom avtoritete

Stanley Milgram je leta 1963 objavil enega najbolj znanih eksperimentov o poslušnosti. Udeleženci so verjeli, da sodelujejo pri raziskavi učenja in da morajo drugi osebi ob napačnih odgovorih dajati vedno močnejše električne sunke. V resnici učenec sunkov ni prejemal, udeleženec pa tega ni vedel; eksperimentator je ob oklevanju zahteval nadaljevanje.

V objavljenem osnovnem pogoju je 26 od 40 udeležencev nadaljevalo do najvišje, z 450 volti označene stopnje. Milgramov raziskovalni program je vseboval več različic, v katerih so se stopnje poslušnosti močno spreminjale, zato znamenitih 65 odstotkov ne smemo predstavljati kot univerzalno lastnost ljudi ali kot dokaz, da bo večina vedno izvršila vsak ukaz.

Klasični rezultat kaže moč situacije, ne nespremenljivega odstotka človeške poslušnosti.

Bi bilo danes drugače

Jerry Burger je leta 2009 objavil etično prilagojeno delno ponovitev Milgramovega postopka. Eksperiment se je zaradi zaščite udeležencev ustavil pri 150 voltih, zato ga ni mogoče neposredno enačiti s prvotnim postopkom do 450 voltov.

V Burgerjevi raziskavi je bilo treba 70 odstotkov udeležencev ustaviti, ko so bili pripravljeni nadaljevati čez 150 voltov. Zaradi razlik med postopkoma neposredne primerjave absolutnih stopenj poslušnosti niso upravičene. Uporabnejše vprašanje zato ni, ali je današnji človek »enako poslušen«, temveč kateri situacijski mehanizmi še vedno vplivajo na pripravljenost nadaljevati.

»On je odgovoren, jaz samo izvajam«

Hierarhija lahko spremeni način, kako doživljamo lastno avtorstvo dejanja. Človek si lahko reče: »Jaz se nisem odločil«, »takšna so navodila« ali »to je njegova odgovornost«. Dejanje je še vedno izvedel sam, njegov izvor pa psihološko prestavi navzgor po verigi.

Albert Bandura je premeščanje in razpršitev odgovornosti vključil med mehanizme moralnega razvezovanja. V isti okvir sodijo tudi moralno opravičevanje, olepševalni jezik, zmanjševanje škodljivih posledic, pripisovanje krivde žrtvi in razčlovečenje. Ukaz je zato lahko eden od načinov, kako človek zmanjša notranji občutek, da je avtor dejanja.

»Nisem se odločil« lahko zmanjša občutek osebnega avtorstva, ne spremeni pa dejstva, kdo je dejanje izvršil.

Pritisk je lahko resničen

Iz tega ne sledi, da človeku pod pritiskom pošteno pripišemo popolnoma enake možnosti kot človeku, ki deluje brez prisile. Nekdo lahko tvega izgubo službe, kazen, zapor, nasilje ali v skrajnih primerih življenje. Moralna in pravna presoja morata zato upoštevati stopnjo prisile, znanje, ki ga je človek imel, realne alternative ter posledice zavrnitve.

Toda vpliv in prisila nista isto kot popoln izbris odgovornosti. Prav razlika med pritiskom, možnostjo izbire, znanjem in osebnim prispevkom je razlog, da vprašanja ukaza ne moremo rešiti z enim sloganom.

Vest ni čarobni detektor moralne resnice

Če nas ukaz ne more avtomatično razrešiti presoje, se ponuja odgovor: sledimo vesti. Toda filozofska zgodovina vesti je zelo raznolika. Vest je bila razumljena kot moralna samopresoja, motivacija k dolžnosti, zavedanje globokih moralnih načel ali notranja presoja lastnega vedenja.

Pojem vesti sam po sebi nima ene določene moralne vsebine. Dva človeka lahko iskreno sledita svoji vesti in prideta do nasprotnih zaključkov. Iskrenost prepričanja zato ni isto kot pravilnost prepričanja.

»Vest mi tako pravi« je pomemben moralni podatek, ni pa konec moralnega argumenta.

Vest lahko podeduje napake okolja

Človek se svojih moralnih kategorij ne nauči v praznem prostoru. Družina, kultura, vera, ideologija in zgodovinski čas vplivajo na to, kaj mu je samoumevno, sramotno ali častno. Vest lahko zato odraža tudi napačne ali krivične norme okolja.

To ne pomeni, da je vest nepomembna. Pomeni pa, da mora biti pripravljena odgovoriti še na vprašanje: zakaj? Katere razloge imam, katere posledice dejanje povzroča in ali bi isto pravilo sprejel, če bi bil na drugi strani?

Ukaz in vest imata lahko isto slepo pego

Na prvi pogled sta ukaz in vest nasprotji: prvi prihaja od zunaj, druga od znotraj. Toda oba lahko postaneta način, da prenehamo razmišljati. »Naredil sem, ker mi je bilo ukazano« in »naredil sem, ker mi je tako narekovala vest« imata podobno težavo, če nobena stran ni pripravljena navesti razlogov.

Moralno zrelejša presoja zato zahteva več: kaj dejanje povzroči, komu škoduje, katere pravice in dolžnosti so relevantne, kakšna dejstva poznamo in kaj bi lahko bilo napačno v naši lastni presoji.

Ugovor vesti ni avtomatično moralna zmaga

Tudi vest lahko postane priročen izgovor. Človek lahko osebnemu interesu ali odporu do neprijetne dolžnosti doda moralni jezik. Zato ugovor vesti ni že sam po sebi dokaz, da je ugovor vsebinsko pravilen.

Vest si zasluži resno obravnavo, ne pa avtomatične nezmotljivosti. Pri ugovoru moramo preveriti iskrenost, razloge, posledice za druge, morebitne sprejete obveznosti in predvsem moralno vsebino dejanja, ki ga človek zavrača ali zahteva.

Kaj pa zakon

Ukaz nadrejenega in zakon države nista isto, vendar se problem pogosto prekriva. Tu se odpre eno osrednjih vprašanj politične filozofije: ali dejstvo, da je nekaj zakon, samo po sebi ustvarja moralno dolžnost poslušnosti?

Enotnega odgovora ni. Teorije politične obveznosti jo poskušajo utemeljiti s soglasjem, pravičnostjo, koristmi skupnega sistema, dolžnostjo podpirati pravične institucije, članstvom v politični skupnosti in drugimi razlogi. Vsak od teh argumentov ima tudi resne kritike.

Pomembno je razlikovati tri stvari:

• zakon lahko obstaja in je pravno veljaven;
• zakon je lahko vsebinsko moralno upravičen;
• oblast lahko trdi, da imamo dolžnost zakon ubogati zato, ker ga je izdala pristojna oblast.

Te tri trditve niso enake.

Če zakon prepoveduje umor, imamo lahko zelo močan moralni razlog, da ga spoštujemo, tudi če odmislimo državo: ne ubijamo zato, ker je neupravičen umor moralno napačen. Težje vprašanje nastane pri pravilih, pri katerih vsebinskega moralnega razloga ne moremo preprosto enačiti z obstojem zakona.

Zakon lahko pravilno prepozna moralno dolžnost. Iz tega še ne sledi, da jo je zakon ustvaril.

Filozofski anarhizem: ali obstaja splošna dolžnost ubogati državo

Beseda anarhizem se pogosto uporablja kot sinonim za kaos, nasilje ali odsotnost vsakršnega reda. V politični filozofiji pa ima tudi precej natančnejši pomen.

Filozofski anarhizem je skeptična teorija politične legitimnosti. Ne začne nujno s trditvijo, da moramo državo jutri odpraviti, temveč z vprašanjem, ali je bila splošna moralna pravica države do vladanja sploh zadovoljivo utemeljena.

Robert Paul Wolff je problem zaostril skozi konflikt med avtonomijo in politično avtoriteto. Če je človek moralno odgovoren za svojo presojo, kako lahko hkrati obstaja splošna dolžnost, da ravna po ukazu drugega zato, ker je drugi ukazal?

Sodobna literatura tega ugovora ne obravnava kot že dokazanega konca politične filozofije. Obstajajo številni odgovori v prid legitimni državni oblasti. Vendar tudi ni splošnega soglasja, da vsak razumno pravičen pravni sistem zato avtomatično ustvari splošno moralno dolžnost poslušnosti.

Pomembna je predvsem metodološka posledica:

Breme utemeljitve ni samo na človeku, ki se sprašuje, zakaj bi moral ubogati. Tudi zahteva po pravici vladati potrebuje argument.

Nürnberško načelo IV: ukaz ni samodejna oprostitev

Po drugi svetovni vojni je bilo vprašanje ukazov nadrejenih neposredno vključeno v razvoj mednarodnega kazenskega prava. Mednarodna pravna komisija Združenih narodov je leta 1950 v Nürnberškem načelu IV zapisala, da dejstvo, da je oseba ravnala po ukazu vlade ali nadrejenega, samo po sebi ne odpravi odgovornosti po mednarodnem pravu, če je bila moralna izbira dejansko mogoča.

Pomembno je, da tega načela ne spremenimo v slogan »ukaz nikoli ničesar ne spremeni«. Prisilne okoliščine, realna možnost zavrnitve, znanje o nezakonitosti in druga vprašanja lahko vplivajo na pravno presojo. Jedro načela je ožje: sam obstoj ukaza ni avtomatični ščit pred osebno odgovornostjo.

Rimski statut uporablja bolj kvalificirano pravilo

Člen 33 Rimskega statuta Mednarodnega kazenskega sodišča določa, da ukaz vlade ali nadrejenega praviloma ne odpravi kazenske odgovornosti, razen če so hkrati izpolnjeni določeni pogoji: obstajala je pravna dolžnost poslušnosti, oseba ni vedela, da je ukaz nezakonit, in ukaz ni bil očitno nezakonit.

Isti člen posebej določa, da so za njegove namene ukazi za genocid ali zločine proti človečnosti očitno nezakoniti. Slediti ukazu ali slediti vesti? ni pravni priročnik; primer je pomemben zato, ker pokaže, da tudi sodobno mednarodno kazensko pravo razmerja med ukazom in osebno odgovornostjo ne obravnava kot preprosto stikalo.

Kdaj je upoštevanje navodila razumno

Zaupanje navodilu je pogosto razumno, kadar ima oseba relevantno znanje, je njena pristojnost jasno omejena na določeno nalogo, smo vlogo ali postopek prostovoljno sprejeli, razlog za odločitev je mogoče pojasniti in obstajajo poti za popravek napake. To je pomembno: samovladanje ne pomeni, da mora vsak človek ignorirati vse znanje drugih in vsako skupno pravilo ponovno izumiti sam.

Avtonomen človek lahko posluša strokovnjaka, sprejme koordinacijo in drži obljubo. Razlika je v tem, da svoje moralne presoje ne odda v trajno last nekoga drugega. Dober razlog za upoštevanje navodila je lahko: »Ta človek ve več od mene.«

»To vlogo sem sprejel in ta naloga spada vanjo.« »Ta postopek je smiseln za skupno varnost.« Veliko močnejši in bolj problematičen razlog pa je: »Storiti moram, ker ima drugi sam po sebi pravico do moje poslušnosti.« Prav zadnjo trditev mora teorija politične avtoritete šele utemeljiti.

Kateri znaki bi morali sprožiti moralni alarm

Ukaz ali zahteva si zasluži bistveno več preverjanja, če od nas zahteva, da zavestno povzročimo veliko neupravičeno škodo, prikrijemo pomembno dejstvo, ponaredimo dokaz, ravnamo z ljudmi po očitno različnih merilih brez utemeljenega razloga, prenehamo postavljati vprašanja ali sprejmemo načelo »ti nisi odgovoren, ker sem jaz nadrejeni«. Dodamo lahko še en znak: ko je glavni argument za poslušnost samo položaj tistega, ki ukaz izdaja. Če ne dobimo razloga o vsebini, varnosti, dogovoru, pravicah ali posledicah, ampak samo »ker sem jaz oblast«, smo prišli prav do vprašanja, ki ga Slediti ukazu ali slediti vesti? ne sme več predpostaviti kot rešeno.

Sedem vprašanj pred izvršitvijo spornega ukaza

1. Kaj mi je dejansko zahtevano storiti? Opis dejanja ločimo od olepševalnega, birokratskega ali moralno nabitega jezika.
2. Komu dejanje koristi in komu lahko predvidljivo škoduje?
3. Kakšna vrsta pristojnosti je v igri? Strokovno znanje, prostovoljno sprejeta vloga, pogodba ali politična oblast?
4. Zakaj naj bi ta pristojnost ustvarjala razlog za moje ravnanje? Je razlog v vsebini navodila ali samo v položaju osebe?
5. Ali bi dejanje ocenil enako, če ne bi vedel, kdo ga je ukazal — in če bi bil sam na strani človeka, ki bo nosil posledice?
6. Ali lahko zahtevam pojasnilo, ugovor, neodvisno preverjanje, odstop iz vloge ali drugo realno možnost?
7. Ali sem pripravljen dejanje opisati kot svoje: »Jaz sem to storil, ker …«?

Noben odgovor ne ustvari avtomatičnega moralnega algoritma. Vprašanja predvsem preprečujejo najlažji izhod: popoln prenos presoje na naziv, uniformo, institucijo ali notranji občutek.

Moralni pogum ni isto kot avtomatična neposlušnost

Človek, ki zavrne ukaz, ni že zato junak. Lahko ima napačne informacije, ravna iz predsodka, krši prostovoljno sprejeto obveznost, ogrozi druge ali se preprosto moti.

Avtomatična neposlušnost je lahko enako nepremišljena kot avtomatična poslušnost.

Moralni pogum je pripravljenost nositi ceno premišljene presoje in hkrati preveriti, ali se ta presoja morda moti.

To je bistveno za idejo notranjega samovladanja. Avtonomija ni »jaz vedno vem najbolje«. Avtonomija pomeni, da odgovornosti za svojo moralno presojo ne morem preprosto prenesti na drugega, hkrati pa moram biti pripravljen svoje razloge preverjati.

Dobra koordinacija ne potrebuje moralne kapitulacije

Organizacija, ki deluje samo zato, ker nihče ne sme vprašati »ali je to pravilno?«, ima nevarno šibko točko. Dobra koordinacija potrebuje jasne vloge, informacije, zaupanje, postopke in sposobnost hitrega delovanja. Toda nič od tega samo po sebi ne zahteva, da posameznik preneha biti moralni subjekt. Vodja, ki lahko svojo odločitev pojasni, in sistem, ki dopušča preverjanje napak, nista šibkejša zato, ker ne zahtevata slepe poslušnosti. Še pomembneje: če lahko organizacijo razložimo skozi znanje, dogovor, odgovornost in koordinacijo, ne smemo brez dodatnega argumenta preskočiti do sklepa, da je zato dokazana tudi splošna pravica nekoga do vladanja drugim.

Naravni zakon in meja ukaza

V okviru THY-REALITY naravni zakon obravnavamo kot raziskovalno tezo, da moralne pravilnosti ni mogoče reducirati samo na voljo človeka, običaj, večino ali ukaz institucije. Kaj je Naravni zakon? je ločil naravni zakon v etiki od pozitivnega prava, Naravni zakon ni stvar prepričanja pa zahteva, da moralna načela prestanejo test simetrije in preverjanje. Če to vzamemo resno, ukaz ne more ustvariti moralne pravilnosti samo zato, ker ga je izdala avtoriteta. Enako velja za zakon. In enako velja za vest.

Vsi trije lahko kažejo na nekaj pravilnega. Nobeden pa ni avtomatični izvor moralne resnice. Tu se začne pomembnejše vprašanje: če moralna pravilnost ne izvira iz ukaza, kaj potem natančno daje enemu človeku moralno pravico, da drugemu ukazuje? To vprašanje ni poziv h kaosu. Je zahteva po utemeljitvi.

Notranja avtonomija in zunanja oblast

Človek, ki za vsako odločitev potrebuje zunanji ukaz, še ni v polnem smislu moralno avtonomen. Toda tudi človek, ki zavrne vsako pravilo samo zato, ker prihaja od drugega, ni zato avtonomen. Samovladanje je zahtevnejše. Pomeni, da človek razume posledice svojih dejanj, spoštuje legitimne meje drugih, sprejema prostovoljne obveznosti, uporablja znanje strokovnjakov, sodeluje pri skupnih nalogah in nosi odgovornost za svoje odločitve. Tak človek se lahko organizira z drugimi. Vprašanje, ki ga bo THY-REALITY pozneje moral preveriti, pa je:

Če ljudje zmorejo red graditi skozi odgovornost, dogovor, znanje in spoštovanje univerzalnih meja, koliko zunanje prisilne oblasti je še potrebno — in kaj jo moralno legitimira?

Slediti ukazu ali slediti vesti? na to še ne daje končnega odgovora.

Od zdaj naprej pa tega vprašanja tudi ne zapira vnaprej.

Med slepo poslušnostjo in slepo samovoljo

Obstajata dve udobni poti. Prva je: »Samo povejte mi, kaj moram narediti.« Odločitev prestavimo navzgor.

Druga je: »Nihče mi ne more ničesar povedati, ker odločam samo jaz.« Vso presojo zapremo vase. Obe lahko postaneta način bega pred odgovornostjo.

Bolj zahtevna pot posluša razloge drugih, priznava znanje, spoštuje prostovoljne dogovore in razume potrebo po koordinaciji — vendar ne sprejme, da položaj sam po sebi ustvarja moralno resnico ali neomejeno pravico do poslušnosti.

Bi isto dejanje še vedno zagovarjal, če ne bi mogel reči: »Ukazali so mi«?

In dodajmo drugo vprašanje:

Bi še vedno priznal pravico do ukazovanja, če bi isti položaj zasedal človek ali institucija, ki ji ne zaupaš?

Zakaj konformnost pogosto premaga dejstva je pokazal, kako lahko soglasna skupina vpliva na presojo. Slediti ukazu ali slediti vesti? dodaja formalno avtoriteto in ukaz. Naslednje vprašanje je zato neizogibno: če je bilo dejanje izvršeno pod avtoriteto, kdo je zanj odgovoren — in ali oblast odgovornost sploh lahko prenese? To je tema Ali avtoriteta odpravi osebno odgovornost? — Ali avtoriteta odpravi osebno odgovornost?

Viri in nadaljnje branje

• Milgram, S. (1963). Behavioral Study of Obedience. The Journal of Abnormal and Social Psychology, 67(4), 371–378.
• Burger, J. M. (2009). Replicating Milgram: Would People Still Obey Today? American Psychologist, 64(1), 1–11.
• Bandura, A. (1999). Moral Disengagement in the Perpetration of Inhumanities. Personality and Social Psychology Review, 3(3), 193–209.
• Stanford Encyclopedia of Philosophy. Conscience.
• Stanford Encyclopedia of Philosophy. Legal Obligation and Authority.
• Stanford Encyclopedia of Philosophy. Political Legitimacy.
• Stanford Encyclopedia of Philosophy. Anarchism.
• United Nations International Law Commission. Nürnberg Principles (1950), Principle IV.
• Rome Statute of the International Criminal Court, Article 33.
• THY-REALITY Kaj je Naravni zakon? — Kaj je Naravni zakon?
• THY-REALITY Naravni zakon ni stvar prepričanja — Naravni zakon ni stvar prepričanja
• THY-REALITY Zakaj konformnost pogosto premaga dejstva — Kako skupina vpliva na presojo?
• THY-REALITY Ali avtoriteta odpravi osebno odgovornost? — Ali avtoriteta odpravi osebno odgovornost?