Ali soglasje legitimira oblast?

Zakaj je soglasje tako močan kandidat?

Predstavljajmo si dve situaciji. V prvi nekdo samovoljno določi:

»Vsak mesec mi boš plačal sto evrov in upošteval moja pravila.«

V drugi prostovoljno podpišemo pogodbo, po kateri v zameno za določeno storitev sprejmemo mesečno plačilo in nekatera pravila. Obe situaciji lahko vključujeta denar in obveznosti. Toda moralno nista isti. Razlika je v tem, da smo v drugi situaciji sodelovali pri ustvarjanju obveznosti.

Soglasje je zato privlačno kot odgovor na problem politične podrejenosti. Če smo moralno enakovredni, drugi človek nima samoumevne višje pravice do našega življenja. Toda morda mu lahko določena pooblastila podelimo sami. To idejo najdemo zelo jasno pri Johnu Locku. Njegova politična filozofija izhaja iz naravne svobode in enakosti posameznikov ter postavlja soglasje v središče prehoda v politično družbo. Toda že tu moramo razlikovati dve trditvi:

Soglasje lahko ustvari nekatere moralne obveznosti.

in

Obstoječe države dejansko temeljijo na soglasju vseh ljudi, ki jim vladajo.

Prva je precej verjetna. Druga zahteva dokaz.

Izrecno soglasje je najlažji primer

Najjasnejše je izrecno soglasje. Podpišem pogodbo. Izrečem »strinjam se«. Prostovoljno prisežem določeni službi.

Vstopim v združenje, potem ko so mi predstavljena njegova pravila. V takšnih primerih je mogoče pokazati konkretno dejanje, s katerim sem sprejel določene obveznosti. Toda tudi izrecno soglasje ni čarobna moralna naprava. Ne morem veljavno soglašati z vsem.

Pogodba za izvedbo neupravičenega umora ne postane moralno pravilna samo zato, ker sta jo dve osebi podpisali. Tudi če človek prostovoljno vstopi v organizacijo, vodstvo s tem ne dobi neomejene pravice do njegovega telesa, vesti ali življenja. Soglasje lahko torej ustvari posebna pooblastila znotraj določenih meja. Ne ustvari moralne resnice iz nič. To je pomembno tudi pri politični legitimnosti. Tudi teorija, ki daje soglasju veliko težo, ne potrebuje sklepa, da je s soglasjem upravičeno prav vse.

Toda večina državljanov ni podpisala družbene pogodbe

Tu se začne klasični problem. Večina ljudi se rodi v že obstoječo državo. Ne izbere državnega ozemlja, pravnega sistema, davčnega sistema, državljanstva, ustave, policije, sodišč ali politične zgodovine skupnosti. Ko dovolj odrastejo, so institucije že tam. Zato je težko trditi, da sodobna politična oblast v običajnem smislu temelji na izrecnem soglasju vsakega posameznika.

Morda obstajajo posamezni primeri, v katerih je soglasje veliko jasnejše: pridobitev novega državljanstva, prisega javnega funkcionarja ali prostovoljno pogodbeno razmerje z določeno institucijo. Toda iz teh posebnih primerov ne sledi, da je celotno prebivalstvo izvedlo primerljivo dejanje. Če želimo soglasje ohraniti kot temelj splošne politične legitimnosti, potrebujemo širši pojem. Zato se pojavi tiho soglasje.

Ali življenje v državi pomeni soglasje?

Eden najpogostejših argumentov pravi:

če ostajaš v državi, sprejemaš njena pravila.

Na prvi pogled je to podobno drugim odnosom. Če prostovoljno vstopim v zasebni klub, poznam pravila in lahko odidem, je nadaljnje članstvo lahko razumen znak, da sprejemam pogoje. Toda politični primer je precej zahtevnejši. Človek se lahko rodi na določenem ozemlju. Tam ima družino, govori jezik, ima službo, dom, prijatelje, premoženje in kulturne vezi. Morda nima realne pravice vstopiti v drugo državo. Selitev je lahko finančno, pravno, družinsko in psihološko izredno draga.

Ali je v takšnem položaju res pošteno reči:

»Če nisi odšel, si soglašal«?

Da bi neko vedenje štelo kot dejansko soglasje, bi pričakovali vsaj dovolj jasno možnost zavrnitve in razumevanje, da določeno dejanje pomeni sprejetje. Pri običajnem življenju v državi so ti pogoji precej manj očitni kot pri podpisu pogodbe.

»Če ti ni všeč, se odseli« ni samoumeven argument

Predstavljajmo si človeka, ki se rodi v hiši. Ko odraste, mu nekdo reče:

»Ker še vedno živiš tukaj, si se strinjal, da lahko jaz določam vse pogoje tvojega življenja. Če se ne strinjaš, odidi na drugo celino.«

Bi njegovo nadaljnje bivanje res pomenilo svobodno pogodbeno soglasje? Morda v določenih okoliščinah. Toda ne avtomatično. Možnost odhoda je pomembna. Vendar obstoj formalne možnosti še ne pomeni, da so pogoji soglasja izpolnjeni.

Če je edina alternativa izredno draga, negotova ali odvisna od dovoljenja druge politične oblasti, je razmerje drugačno od prostovoljne menjave med več realnimi možnostmi. To še ne dokazuje, da je država nelegitimna. Pokaže samo, da argument »ostajaš, torej soglašaš« potrebuje veliko močnejšo utemeljitev, kot se pogosto domneva.

Ali uporaba cest pomeni soglasje?

Druga različica pravi:

državljan uporablja javne ceste, šole, policijo, infrastrukturo in druge storitve, zato je s sistemom soglašal.

Toda tudi tu moramo ločiti dve stvari. Prejeti korist. in prostovoljno sprejeti pogodbeno obveznost. Če mi sosed brez mojega naročila vsak teden pokosi travo in nato zahteva plačilo, ni očitno, da je že sama korist ustvarila pogodbo.

Če je storitev neizogibno vključena v okolje, v katerem živim, je še težje sklepati, da njena uporaba pomeni prostovoljno sprejetje vseh političnih pristojnosti institucije. To ne pomeni, da koristi niso moralno pomembne. Morda iz pravičnosti ali vzajemnosti izhaja obveznost prispevati k poštenemu sistemu, od katerega imamo koristi. Toda to bi bil že argument iz pravičnosti, ne več čisti argument iz soglasja. Razlikovanje je pomembno. Če teorija soglasja ne zadošča, je ne smemo reševati tako, da drugo moralno načelo samo preimenujemo v soglasje.

Ali glasovanje pomeni soglasje oblastniku?

Kaj pa volitve? Če glasujem, ali s tem sprejmem pravico zmagovalca, da mi vlada? Morda sprejmem postopek. Toda tudi to ni tako preprosto.

Predstavljajmo si tri ljudi. Prvi glasuje za zmagovalca. Drugi glasuje proti njemu. Tretji ne glasuje. Če rečemo, da je prvi soglašal, je to razumljivo.

Toda ali je drugi soglašal z oblastjo samo zato, ker je sodeloval v postopku in izgubil? In če tretji ni glasoval, ali je s tem zavrnil soglasje ali pa je prav zaradi neudeležbe »sprejel rezultat«? Če tako glasovanje kot neglasovanje razlagamo kot soglasje, teorija postane nepreverljiva. Karkoli človek stori, šteje kot »da«. To ni več soglasje v običajnem pomenu.

Demokratična udeležba ima lahko zelo pomembno legitimacijsko vrednost iz drugih razlogov — politične enakosti, pravičnosti postopka, javne utemeljitve ali vzajemnega spoštovanja. Toda teh razlogov ne smemo avtomatično zamenjati z dejanskim individualnim soglasjem.

Soglasje k postopku ni soglasje k vsaki odločitvi

Tudi ko nekdo prostovoljno sprejme postopek, še vedno obstajajo meje. Predstavljajmo si klub, ki o vseh vprašanjih glasuje z večino. Član se prostovoljno pridruži. S tem se razumno zaveže, da bo sprejel številne odločitve, s katerimi se osebno ne strinja. Toda ali je s tem soglašal tudi s tem, da ga večina fizično napade? Mu zaseže vse premoženje? Prepove zapustiti klub? Odloča o njegovi vesti?

Ne nujno. Soglasje k odločanju po določenem postopku ima lahko predmet in mejo. Zato tudi politično soglasje, če obstaja, ne pomeni avtomatično:

»Strinjal sem se z demokracijo, zato je moralno upravičeno vse, kar demokratična večina stori.«

Soglasje ne izbriše vprašanja temeljnih pravic.

Hipotetično soglasje je nekaj drugega

Ko postane dejansko soglasje težko dokazati, se pogosto pojavi drugačen argument:

Razumen človek bi s takšnim sistemom soglašal.

To ni več trditev o tem, kaj sem jaz dejansko storil. Je trditev o tem, kaj bi bilo razumno sprejeti pod določenimi pravičnimi pogoji. Vprašamo lahko: bi svobodni in enaki ljudje sprejeli določena pravila? Bi jih lahko vsi razumni državljani upravičeno sprejeli? Bi bil sistem sprejemljiv ljudem, ki ne vedo vnaprej, na katerem družbenem položaju bodo?

Takšni miselni poskusi lahko zelo dobro preverjajo pravičnost in javno upravičljivost političnih institucij. Toda hipotetično soglasje ni dejansko soglasje. Če bi jaz po razumni presoji moral sprejeti neko ponudbo, iz tega še ne sledi, da sem jo dejansko sprejel.

»S tem bi se strinjal racionalen človek« ima nevarno past

Zamisel hipotetičnega soglasja je uporabna. Toda lahko postane tudi način, kako dejanski glas posameznika nadomestimo z glasom filozofa. Nekdo reče:

»Ti sicer praviš ne, toda če bi bil dovolj razumen, bi rekel da.«

Takšna trditev včasih morda vsebuje dober argument. Človek lahko zavrne nekaj zaradi napačnih informacij ali očitno iracionalnega strahu. Toda pri oblasti moramo biti previdni. Če lahko oblast posameznikovo dejansko zavrnitev vedno razglasi za »nerazumno« in nato sama določi, kaj bi ta posameznik moral hoteti, lahko pojem soglasja izgubi ravno tisto funkcijo, zaradi katere je bil moralno privlačen:

varovati osebo pred tem, da bi nekdo drug govoril v njenem imenu brez dovoljenja.

Zato je bolje reči: hipotetično soglasje lahko pomaga pokazati, da je ureditev upravičljiva. Ne smemo pa ga brez dodatnega argumenta predstavljati kot osebno dejstvo: »ti si soglašal.«

Hume: političnega sveta ne moremo preprosto razložiti kot pogodbe

David Hume je že v 18. stoletju ostro kritiziral idejo, da politične obveznosti običajnih ljudi izvirajo iz prvotne pogodbe ali njihovega tihega soglasja. Njegov ugovor ni bil, da soglasje in obljube nimajo moralne vrednosti. Problem je bil, da dejanska politična zgodovina večinoma ni zgodovina prostovoljnih pogodb vseh prebivalcev. Države nastajajo skozi vojne, osvajanja, dedovanje oblasti, revolucije, združevanja, razpade in postopne institucionalne spremembe.

Poznejše generacije niso sodelovale pri začetnem dejanju. Hume je zato politično obveznost raje povezoval z družbeno koristnostjo, redom in stabilnostjo kot z domnevnim soglasjem ljudi, ki ga niso nikoli izrazili. S Humeom se ni treba strinjati. Njegov ugovor pa pokaže nekaj pomembnega:

Če legitimnost utemeljimo s soglasjem, moramo biti sposobni pokazati soglasje, ne samo domnevati, da se je nekje moralo zgoditi.

Ali lahko starši soglašajo za prihodnje generacije?

Predstavljajmo si, da se skupina ljudi res prostovoljno dogovori in ustanovi politično skupnost. Prva generacija je dejansko soglašala. Kaj pa njihovi otroci? Ali pogodba staršev samodejno zavezuje človeka, ki se rodi petdeset let pozneje?

Pri običajnih pogodbah je odgovor pogosto ne. Starši lahko svojim otrokom ustvarijo nekatere pravne in praktične okoliščine, ne morejo pa preprosto podpisati vsake možne osebne obveznosti v imenu odraslega potomca. Če politična legitimnost temelji izključno na prostovoljnem soglasju, se zato pojavi problem medgeneracijskega prenosa. Institucija lahko obstaja stoletja. Toda prvotno soglasje ne more samo od sebe ostati dejanje ljudi, ki ga niso izvedli.

Potrebujemo mehanizem, s katerim tudi poznejši posamezniki postanejo moralno zavezani. Tiho soglasje? Aktivno državljanstvo? Udeležba? Pravičnost? Članstvo? Naravna dolžnost?

Vsak odgovor je možen. Toda vsak je nova teorija, ki jo moramo posebej preveriti.

Soglasje in pogodba nista isto kot prisotnost

Da bi nekaj res štelo kot prostovoljni sporazum, običajno pričakujemo vsaj nekatere pogoje: oseba ve, s čim se strinja; razume bistvene posledice; ni zavedena glede ključnih dejstev;

ima sposobnost odločanja; ni prisiljena z neupravičeno grožnjo; obstaja dovolj jasno dejanje sprejetja; obseg soglasja ni neskončno razširjen izven predmeta dogovora.

Pri politični oblasti bi morali biti previdni, preden standard znižamo. Če soglasje legitimira močna politična pooblastila, bi morda pričakovali vsaj tako resen standard soglasja, kot ga zahtevamo pri pomembnih zasebnih odnosih. Ne manj resnega.

Toda ali mora oblast sploh temeljiti na soglasju?

Tu se moramo izogniti nasprotni dogmi. Morda je napaka že predpostavka:

»Če ni soglasja, politična oblast nujno nima nobene legitimnosti.«

Obstajajo druge teorije. Nekatere se sklicujejo na pravičnost. Če ljudje sodelujejo v poštenem sistemu, ki jim zagotavlja pomembne koristi, imajo morda dolžnost nositi pravičen delež bremen. Druge govorijo o naravni dolžnosti podpirati pravične institucije.

Nekatere utemeljujejo politične obveznosti v članstvu in posebnem odnosu med državljani. Druge poudarjajo demokratično enakost. Spet druge pravijo, da je avtoriteta upravičena, če ljudem pomaga bolje ravnati po razlogih, ki jih moralno že zavezujejo. Zato neuspeh čiste teorije soglasja še ne pomeni uspeha političnega anarhizma. Pomeni le:

če oblast želi svojo legitimnost utemeljiti s soglasjem, mora teorija soglasja dejansko delovati.

Koristi lahko ustvarijo obveznosti — toda katere?

Predstavljajmo si pravičen sistem zaščite, v katerem vsi prispevajo in vsi imajo koristi. Če eden zavestno uživa koristi, vendar sistematično zavrača vsak delež stroškov, se lahko zdi, da se okorišča na račun drugih. To je močan argument. Toda takšna obveznost je lahko drugačna od:

»Dolžan si ubogati vse zakone, ker ti država zagotavlja koristi.«

Morda obstaja dolžnost prispevati k poštenemu sistemu. Iz tega še ne sledi vsebina vsake posamezne obveznosti. Če skupnost zgradi cesto, korist ceste ne daje nujno instituciji pravice odločati o naši veri. Če organizacija zagotavlja zaščito pred nasiljem, korist zaščite ne daje avtomatično pravice nadzorovati naše politično mnenje. Ponovno se pojavi načelo:

Upravičena funkcija ustvarja argument za pooblastila, povezana s to funkcijo — ne avtomatično za neomejeno oblast zunaj nje.

Kaj pa nujne skupne funkcije?

Morda obstajajo naloge, pri katerih čakanje na popolno soglasje vsakega posameznika preprosto ni izvedljivo. Obramba pred napadom. Obvladovanje epidemije. Upravljanje nevarnega onesnaževanja. Osnovna pravila prometa. Reševanje sporov, v katerih se ena stran noče prostovoljno udeležiti.

Če nobena skupna odločitev ne bi bila mogoča brez soglasja vsake osebe, bi lahko en posameznik blokiral ukrep, potreben za zaščito pravic vseh drugih. To je resen problem za strogo soglasno teorijo. Toda odgovor ne more biti: »Zato soglasje ni pomembno.« Boljši zaključek je: morda politična legitimnost ne izvira iz enega samega moralnega vira.

Določena oblast lahko potrebuje kombinacijo zaščite enakih pravic, nujnosti, pravičnega postopka, omejenosti, javne utemeljitve, možnosti nadzora, demokratičnega sodelovanja in tam, kjer je mogoče, dejanskega soglasja. To je zahtevnejša teorija. Toda resnični svet je pogosto zahtevnejši od enega slogana.

Soglasje je lahko potrebno za eno stvar, ne pa za drugo

Tudi znotraj iste institucije ni nujno enega odgovora. Za poroko zahtevamo izrazito osebno soglasje. Za zdravniški poseg prav tako. Za pogodbo potrebujemo sprejetje.

Za neposredno samoobrambo pred napadalcem njegovega soglasja ne potrebujemo. Za kaznovanje po poštenem postopku storilčevo soglasje ni običajen pogoj. Moralna struktura je odvisna od vrste posega. Morda moramo politično oblast analizirati enako.

Vprašanje »Ali država temelji na soglasju?« je morda preveč široko. Natančnejša vprašanja so: katera politična pooblastila zahtevajo soglasje? Katera lahko temeljijo na zaščiti pravic drugih? Katera na nujni koordinaciji? Katera na poštenem skupnem postopku? Katera sploh nimajo dovolj dobre utemeljitve?

Ko problem razdelimo, je manj prostora za ideološki odgovor v enem stavku.

Ali soglasje ustvari dolžnost poslušnosti?

Predpostavimo, da smo politični instituciji res dali veljavno soglasje. Ali to pomeni, da imamo moralno dolžnost ubogati vsak njen ukaz? Ne nujno. Če pogodbenega partnerja pooblastimo za določeno dejanje, pooblastilo velja v določenem okviru. Če prekorači dogovor, se ne more samo sklicevati na prvotno soglasje.

Enako bi moralo veljati pri politični oblasti. Če je soglasje vir političnega pooblastila, moramo vprašati: s čim je človek soglašal? Za koliko časa? Pod katerimi pogoji? S kakšnimi omejitvami? Ali je pooblastilo mogoče preklicati? Kaj se zgodi, če oblast krši namen, zaradi katerega je bila ustanovljena?

To je pomembno tudi zato, ker moramo razlikovati med tem, da je neka uporaba politične prisile upravičena, tem, da ima institucija določeno normativno pooblastilo, in močnejšo trditvijo, da ima splošno pravico do vladanja, ki ji ustreza dolžnost poslušnosti. To niso nujno iste stvari.

Ali lahko soglasje prekličemo?

Pri številnih prostovoljnih odnosih je možnost izstopa pomemben del njihove legitimnosti. Lahko odpovemo naročnino. Izstopimo iz združenja. Prekinemo pogodbo pod dogovorjenimi pogoji. Zamenjamo ponudnika.

Toda politični odnos je drugačen. Človek lahko včasih odpove državljanstvo, toda to ne pomeni nujno, da lahko ostane v svojem domu in samo zamenja političnega ponudnika. Zato se pojavi vprašanje:

je soglasje res prostovoljno, če ga ni mogoče učinkovito zavrniti ali preklicati brez izgube celotnega prostora, v katerem človek živi?

Tudi to vprašanje samo po sebi ne reši problema. Ozemeljski pravni sistem ima lahko dobre razloge, zakaj pravila veljajo za ljudi na določenem območju. Toda če razlog temelji na teritorialnosti, zaščiti pravic ali koordinaciji, ga moramo tako tudi imenovati. Ne smemo ga avtomatično imenovati soglasje.

Osem testov političnega soglasja

Ko nekdo trdi, da je posameznik soglašal z oblastjo, lahko vprašamo: Kaj je bilo konkretno dejanje soglasja? Ali je človek vedel, da se njegovo dejanje šteje kot politično soglasje? S katerimi pooblastili je dejansko soglašal?

Je obstajala realna možnost zavrnitve? Kakšna je bila cena zavrnitve ali izstopa? Ali bi enak standard šteli za veljavno soglasje v pomembnem zasebnem odnosu? Ali lahko soglasje pojasni samo določeno pooblastilo ali se iz njega poskuša izpeljati neomejena oblast? Če soglasja ni, kateri drugi moralni razlog naj bi oblast legitimiral? Ta test ne predpostavlja, da političnega soglasja ni. Preprečuje pa, da bi ga našli povsod samo zato, ker ga potrebujemo za zaključek.

Najpomembnejša asimetrija

Pri zasebnem odnosu običajno ne rečemo:

»Dokaži, da nisi soglašal.«

Če želimo pokazati, da je nekdo prevzel pomembno obveznost, običajno iščemo razloge, zakaj je njegovo vedenje razumno šteti kot sprejetje. Pri politični oblasti pa se logika pogosto obrne:

»Ker živiš tukaj, dokaži, da nisi soglašal.«

Toda če soglasje opravlja moralno delo — če naj iz svobodnega človeka naredi osebo s posebno obveznostjo do določene oblasti — potem bi moralo dokazno breme ostati pri trditvi, da je bilo soglasje dejansko dano.

Soglasja ne smemo domnevati samo zato, ker bi brez njega težje utemeljili oblast.

Soglasje je pomembno, vendar morda ni celotna teorija

Po preverjanju ostane veliko. Dejansko svobodno soglasje lahko ustvari pomembne moralne obveznosti. Izrecno soglasje je veliko močnejše od domnevnega. Tiho soglasje je mogoče, vendar potrebuje jasne pogoje.

Golo bivanje na ozemlju ni samoumevno enako pogodbi. Uporaba neizogibnih javnih dobrin ni samodejno soglasje vsem pooblastilom ponudnika. Glasovanje je pomembna oblika političnega sodelovanja, vendar ni očitno osebna pogodba o poslušnosti vsaki prihodnji odločitvi. Hipotetično soglasje lahko preverja javno upravičljivost institucij, vendar ni isto kot dejansko prostovoljno dejanje. In celo veljavno soglasje ima vsebino, obseg in meje. To nas pripelje do precej natančnejšega zaključka:

Soglasje lahko legitimira določeno oblast nad posameznikom, če je dejansko, dovolj svobodno, informirano in omejeno na pooblastila, ki so bila sprejeta. Toda ni samoumevno, da sodobna politična oblast kot celota izpolnjuje te pogoje za vsakega človeka, ki ji je podrejen.

Kaj če soglasje ni dovolj?

S tem ne pridemo do zaključka:

»Torej nobena politična oblast ni legitimna.«

Pridemo do naslednjega vprašanja. Če dejansko soglasje ne more samo pojasniti splošne politične legitimnosti, moramo preveriti druge kandidate. Morda imamo politične obveznosti zaradi pravičnosti. Morda zaradi vzajemnosti. Morda zato, ker je demokratični postopek dovolj enak način skupnega odločanja med ljudmi, ki se ne strinjajo.

Morda zato, ker imamo moralno dolžnost podpirati pravične institucije, tudi kadar jih nismo osebno izbrali. Morda legitimna politična oblast nastane iz kombinacije več razlogov. Ali pa se bo izkazalo, da politične institucije pogosto lahko upravičeno opravljajo določene funkcije, ne da bi iz tega sledila splošna dolžnost državljana, da uboga vsak zakon samo zato, ker je zakon. To je naslednji problem, ki ga moramo preveriti.