Zakaj so v nekaterih tradicijah dekleta in fante vzgajali različno?
Kaj je bilo v stari delitvi nalog koristno — in kaj je človeku po nepotrebnem zaprlo vrata?
Kaj je bilo v stari delitvi nalog koristno — in kaj je človeku po nepotrebnem zaprlo vrata?
»Tjaša, pomagaj pripraviti večerjo. Luka, ti pa pojdi z očetom v garažo.«
Morda se pri vas doma to nikomur ne zdi nenavadno. Mogoče Tjaša res rada kuha, Luka pa se z veseljem loti popravil. Toda kaj, če se Tjaša želi naučiti zamenjati kolesarsko zračnico in Luka speči večerjo? Ali je to še vedno dobra razdelitev? In zakaj bi nekdo ob tem pripomnil: »To ni delo za punce« ali »Pravi fant tega ne počne«?
Takšne izjave niso nastale v vseh družinah iz enakih razlogov. Nekoč so ljudje živeli in delali v precej drugačnih okoliščinah; nekatere spretnosti so se prenašale predvsem na dekleta, druge na fante. Delitev je lahko olajšala organizacijo dela. Včasih pa je določala tudi, kdo se sploh sme učiti, poskusiti in odločati o svoji prihodnosti.
Kratek odgovor: spoštuj znanje in dobre namene, ki so jih predniki poskušali prenesti. Toda pri današnji nalogi ne vprašaj samo, ali jo je nekoč opravljala ženska ali moški. Vprašaj tudi, kdo jo zna varno opraviti, kdo ima čas, kdo se jo želi naučiti in ali so obveznosti razdeljene pošteno. Če si nekaj želiš poskusiti, to pokaži z resnim zanimanjem in pripravljenostjo na delo — ne zgolj z ugovorom, da je običaj star.
To je mogoče narediti brez posmehovanja staršem ali starim staršem. In brez tega, da bi moral kdorkoli dokazovati svojo vrednost s tem, kako natančno ustreza predstavi o »pravem« fantu ali »pravi« punci.
Zakaj je bila delitev nekoč sploh smiselna?
Družina na kmetiji, gospodinjstvo v mestni hiši in delavnica obrtnika niso potrebovali povsem enakih spretnosti. Nekdo je moral skrbeti za hrano, živino, obleko, orodje in otroke. Drugi je moral prodajati pridelke, prevažati blago ali popravljati poslopje. Delo se je prenašalo z opazovanjem in ponavljanjem: otrok je največkrat videl opravila ljudi, s katerimi je preživel največ časa.
Če je mama pogosto šivala, se je hči lahko učila pri njej. Če je oče izdeloval ali popravljal orodje, je sin morda največ ur preživel ob njem. V določeni družini je bila takšna organizacija praktična. Ni pa iz tega mogoče sklepati, da deček ni sposoben šivati ali da dekle ne more razumeti orodja. Kar je bilo običajno, ni isto kot vse, kar je bilo mogoče.
Tudi beseda tradicija lahko zavede. Tradicija ene družine ni nujno enaka tradiciji sosedov; navade premožnejšega mestnega gospodinjstva niso bile vedno navade manjše kmetije. Razlika med predpisanim idealom in tem, kar so ljudje zares počeli, je bila včasih zelo velika.
Etnologinja Mojca Ramšak je pri raziskovanju življenjskih pripovedi koroških Slovenov iz prve polovice 20. stoletja opisala delitev dela po spolu, pa tudi številna opravila žensk v hlevih, na poljih, travnikih in v gozdu. To niso bili le drobni dodatki k gospodinjskim opravilom. Na manjših kmetijah ali ob pomanjkanju delovne sile je bilo treba opraviti tisto, kar je zahtevalo preživetje. Raziskava govori o določenem prostoru in zbranih pričevanjih, ne o vseh slovenskih družinah. Toda razbije pretirano preprosto predstavo, da je ženska vselej ostajala v hiši, moški pa vedno delal samo zunaj nje. [1]
Iz istih pripovedi izvemo še nekaj, kar se izgubi, če govorimo samo o spretnostih. Na obravnavanih koroških kmetijah so bili sinovi in drugi moški delavci praviloma podrejeni gospodarju, hčere in dekle pa gospodinji. Ženske so veliko delale, vendar jim je delo, vezano na dom in njegovo okolico, pogosto omejevalo tudi gibanje in možnosti zunaj doma. Razdelitev torej ni določala samo, kaj mora kdo narediti, temveč tudi, komu je odgovarjal in kakšen prostor je imel za lastne odločitve. To je opis določene družbene ureditve, ne njeno opravičilo. [1]
Zato je vredno starejšega človeka vprašati nekaj bolj zanimivega kot »Ali je bilo pri vas vse strogo ločeno?« Vprašaj ga: »Kdo je opravljal delo, če je bil kdo bolan? Kdo te je naučil kuhati ali popravljati? Si se smel naučiti tudi česa, kar ni bilo običajno zate?« Odgovor ti bo povedal več o življenju kot splošna sodba, da je bilo nekoč vse boljše ali vse slabše.
Ko je šola odločala, česa se boš učil
Razlike niso bile omejene na domače nasvete. V nekaterih obdobjih so bile zapisane tudi v šolska pravila in učne programe.
Slovenski šolski muzej v predstavitvi zgodovinskih učnih ur ročnih del opisuje, da so se deklice učile šivanja, krpanja, vezenja, pletenja in kvačkanja, dečki pa denimo pletenja košar iz vrbovih viter. Danes muzej obiskovalcem pri takšnih urah pokaže tudi uporabnost osnov šivanja. To je muzejska rekonstrukcija nekdanjih učnih praks, ne dokaz, da so v vseh šolah in vseh letih poučevali povsem enako. [2]
Česa je škoda? Ne šivanja in ne pletenja košar. Oboje zahteva natančnost in potrpežljivost. Škoda je, če nekdo zaradi spola ne dobi priložnosti, da bi se naučil tudi drugega. Prišiti gumb je koristno človeku, ki živi sam, prav tako je koristno znati uporabiti in vzdrževati preprosto orodje.
Še bolj očiten primer je telovadba. Razstava istega muzeja opisuje, da so nekatere šolske vaje veljale samo za dečke. Leta 1883 so dekliško telovadbo iz obravnavanih učnih načrtov izbrisali; leta 1901 so jo spet dovolili prostovoljno, ob dovolj prijavljenih učenkah. To govori o pravilih določene šolske ureditve, ne o sposobnostih vseh deklet ali o športu zunaj šole. [3]
Zamisli si, da te danes zanima šport, vendar ti nekdo ne dovoli niti poskusiti, ker je bila ista dejavnost nekoč namenjena drugemu spolu. Kako bi lahko sploh ugotovil, ali imaš veselje in sposobnosti zanjo? Seveda pri športu in delu obstajajo resnične razlike v telesni pripravljenosti, zdravju, varnosti in potrebni usposobljenosti. A pošteno merilo je, ali je dejavnost primerna zate in ali jo lahko varno opravljaš — ne samo, kako se je glasila nekdanja oznaka na urniku.
Ko je šlo za prihodnost, ne le za domača opravila
Pri šivanju in popravilu se lahko družina z razumnim dogovorom hitro prilagodi. Pri šolanju so bile posledice zgodovinskih razlik veliko večje.
Slovenski šolski muzej navaja, da so dekleta v obravnavanem gimnazijskem sistemu možnost opravljanja mature dobila leta 1896, leta 1900 pa je na koprski gimnaziji maturirala Medea Norsa. To ne pomeni, da se dekleta pred tem niso izobraževala: obstajale so tudi druge šolske poti, med drugim dekliška učiteljišča in pozneje liceji. Pomeni pa, da se dostop do določenega izpita in nadaljnjih možnosti ni razvijal enako za vse. [4]
Tu je pomembna razlika: možnost opravljanja mature še ni pomenila, da je njeno spričevalo dekletu samodejno odprlo univerzitetna vrata. Na dunajski univerzi so se ženskam študijske poti odpirale postopoma — filozofska fakulteta od leta 1897, medicinska od leta 1900 — in tudi pogoji niso bili za vse oblike študija enaki. Nekatere so morale poleg dotedanjega šolanja opraviti še dodatne izpite. Zgodovinski korak naprej je torej lahko resničen in dragocen, čeprav z njim še ni odpravljena vsa nepravična omejitev. [8]
Za zgodbo so pomembni tudi ljudje, ki so iskali poti naprej. Emilija Fon se je po selitvi v Ljubljano šolala na dekliškem liceju, že med šolanjem pa je izrazila željo po študiju farmacije. Pozneje je postala farmacevtka in odprla lastno lekarno. Njena biografija ni dokaz, da so imele vse mlade ženske enake možnosti. Pokaže nekaj drugega: tudi v času omejitev so obstajala dekleta, družine, učitelji in ustanove, ki so iskali širše izobraževalne poti. [5]
Zakaj je to pomembno danes? Ker se lahko stavek »To ni zate« usede globlje, kot si kdo misli. Ne prepove ti samo trenutnega opravila. Lahko ti vzame pogum, da bi poskusil predmet, poklic ali spretnost, pri kateri bi se lahko dobro izkazal.
Pomembna je tudi druga stran zgodbe. V ljubljanski Krekovi gospodinjski šoli so dekleta učili kuhanja, strežbe, šivanja, vrtnarstva in drugih gospodinjskih spretnosti. Leta 1930 je šola uvedla še krajše kmetijsko-gospodinjske tečaje za kmečka dekleta iz okolice. Takšno znanje je bilo uporabno, toda višina šolnine je vplivala na dostop do šolanja. [6]
Nobene potrebe ni, da bi se posmehovali človeku, ki je ponosen na dobro gospodinjstvo. Napaka bi bila sklepati, da mora za dom skrbeti samo en spol ali da je domače delo manj vredno od plačanega poklica. Kdor nekoč želi živeti samostojno, potrebuje oboje: sposobnost zaslužiti in ravnati z denarjem ter sposobnost poskrbeti za vsakdanje življenje.
Tjaša in Luka: kdo bo pomil posodo, kdo se bo učil v garaži?
Naslednji prizor je izmišljen.
Sedemnajstletna Tjaša doma že tretji večer pomaga po večerji pospraviti kuhinjo. Njen mlajši brat Luka medtem v garaži z očetom sestavlja stojalo za kolesa. Tjaša bi se jim rada pridružila, ker želi sama vzdrževati svoje kolo.
»Jaz bi danes prišla v garažo,« reče mami. »Luka lahko enkrat pospravi kuhinjo.«
»V garaži je pač delo za moške,« pripomni oče z vrat. »In ti kuhinjo bolje pospraviš.«
»Mogoče jo res, ker to počnem vsak večer,« odvrne Tjaša. »Ampak tudi Luka se lahko nauči. Jaz pa še nikoli nisem imela priložnosti delati s kolesom.«
Luka se oglasi: »Jaz pa hočem dokončati stojalo. Zdaj sem se ravno naučil, kako se ga sestavi.«
V tem ni enega samega krivca. Tjaša ima razlog, da si želi drugega znanja in pravičnejše delitve. Luka ni napačen zato, ker ga zanima delo v garaži; tudi to delo je lahko koristno. Starša morda razmišljata o tem, kdo je bolj vešč katerega opravila, in želita, da je večerja pravočasno pospravljena. Težava nastane, če se začasna, praktična delitev spremeni v trajno pravilo, da en otrok nikoli ne dobi priložnosti poskusiti nečesa drugega.
Tjaša lahko predlaga konkreten dogovor: »Danes Luka pospravi z mamo, jaz pa z očetom pogledam kolo. Jutri zamenjava. Če kaj ne znava, se naučiva.« Oče lahko določi, katera opravila v garaži zahtevajo nadzor, saj se varnosti ne sme zamenjati z dokazovanjem poguma. Starša lahko preverita tudi dejanski čas: ali je eno opravilo težje, daljše ali pogostejše?
Morda Luka danes res ne more prekiniti dela sredi sestavljanja. Potem je pošteno določiti drug, konkreten termin. »Jutri po šoli bova zamenjala,« je drugačen dogovor kot nedoločeni »enkrat drugič«, ki ga nato vsak teden odložijo.
Pravična razdelitev ne pomeni, da mora vsak vsak večer opraviti povsem enake naloge. Pomeni, da se o bremenu, učenju in prostem času pogovarjamo pošteno. Če se pri domačih opravilih res zamenjujeta, lahko oba pridobita nekaj: Tjaša praktično znanje o kolesu, Luka pa sposobnost urediti kuhinjo brez nenehnih navodil.
Kaj pa, če se ob običaju počutiš manjvrednega?
Med stavkoma »Danes mi pomagaj pripraviti kosilo« in »Za kaj drugega tako ali tako nisi« je velika razlika. Prvi lahko izraža običajno družinsko potrebo. Drugi človeka ponižuje in mu pripisuje manj sposobnosti, še preden je dobil priložnost.
Podobno velja za fanta, ki bi rad delal z otroki, kuhal, plesal ali negoval bolnega sorodnika. Predstavljaj si, da ga veseli delo v vrtcu in bi rad nekoč postal vzgojitelj, doma pa sliši samo: »Saj to ni poklic za fanta.« Koristneje bi bilo vprašati, ali res pozna odgovornost takšnega dela, kako poteka izobraževanje in kako lahko pridobi izkušnje. Oznaka »za dekleta« mu ne pove ničesar o tem, ali bi bil dober vzgojitelj. Enako lahko dekle zanima elektrotehnika, mizarstvo ali delo na prostem, ne da bi zato zavračalo svojo družino ali vse, česar se je naučilo od starejših.
To ne pomeni, da so vse individualne želje vedno pametne ali da sme vsak brez znanja opravljati nevarna dela. Če želiš upravljati stroj, potrebuješ ustrezno usposabljanje. Če želiš skrbeti za majhnega otroka, moraš biti zanesljiv in razumeti njegove potrebe. Pomembno pa je, da te pri učenju ocenijo po pripravljenosti, sposobnostih in varnosti, ne zgolj po pričakovanju, ki je pripeto na tvoj spol.
Kadar te kdo zavrne, poskusi najprej izvedeti, zakaj. »Meniš, da to ni zame, ker tega še ne znam, ali samo zato, ker sem dekle oziroma fant?« Takšno vprašanje ni nespoštljivo. Včasih boš odkril resen razlog, na primer tveganje ali pomanjkanje časa za učenje. Drugič boš odkril le navado. In potem lahko ponudiš pošten predlog: »Bi mi pokazal prvi korak in presodil, kako mi gre?«
Nejc in pogum, ki mu ga ni bilo lahko pokazati
Naslednji prizor je izmišljen.
Šestnajstletni Nejc je pred pomembnim športnim nastopom vedno bolj napet. Ne spi dobro in razmišlja, da bi trenerju povedal, kako ga skrbi. A doma sliši: »Saj si fant. Stisni zobe. Ne pokaži, da te je strah.«
Besede morda prihajajo iz želje, da bi bil trden in ne bi obupal ob prvi težavi. Vztrajnost je dragocena. Toda Nejc ni manj pogumen, če prizna, da je v stiski. Včasih moraš prav za iskren pogovor zbrati več poguma kot za to, da se pretvarjaš, da je vse v redu.
Nejc lahko reče: »Nočem odnehati zato, ker me je strah. Rad bi se pripravil bolje. O tem se moram z nekom pogovoriti.« Če mu domači prisluhnejo, lahko skupaj ločijo običajno tremo od težave, ki zahteva drugačen pristop ali strokovno pomoč. Če ga zasmehujejo, lahko poišče zaupanja vrednega trenerja, učitelja ali drugo varno odraslo osebo.
Najstnik, ki zna povedati, kaj čuti, ni zaradi tega nič manj sposoben prevzeti odgovornosti. Prav tako dekletu ni treba biti tiho, ko vidi krivico, samo zato, da bi bilo videti prijazno. Pogum in skrbnost nista nasprotujoči si vrlini in nobena ni last samo enega spola.
Ali to pomeni, da je treba vse stare običaje zavreči?
Ne. Tudi pri tradiciji, s katero se ne strinjaš, je smiselno ločiti njen namen od njene toge oblike.
Zamisli si babico, ki pravi, da mora vsakdo znati pripraviti vsaj nekaj toplih obrokov. Morda je sama to nekoč učila predvsem hčere. Lahko se ji zahvališ za znanje in predlagaš, da kuhanja nauči tudi vnuka. Skrb za družino tako ohraniš, ne da bi ohranil nepotrebno omejitev.
Dedek lahko vztraja, da se mora človek naučiti popraviti preprosto stvar, preden jo zavrže. Tudi to je uporaben nasvet. Ne izgubi vrednosti, če se ga nauči vnukinja. In če se dedek moti o tem, kdo ima za delo sposobnosti, lahko njegovo spretnost kljub temu spoštuješ.
Nekatere razlike v opravilih imajo smisel zaradi resničnih okoliščin: starosti, telesne pripravljenosti, zdravja, nosečnosti, posebne potrebe po zaščiti, izkušenj, urnika ali tega, da je nekdo v določenem delu preprosto boljši. Nepravično pa je, če iz takšne okoliščine ustvarimo trajno razsodbo o vseh dekletih ali vseh fantih. To sta različni presoji.
Pomaga tudi razlikovati med spoštljivim pogovorom in poniževanjem prednikov. Ni treba trditi, da so bili vsi starejši ljudje kruti ali nevedni. Nekoč so se mnogi ravnali po možnostih, znanju, odgovornostih in strahovih svojega časa. Iz nekega običaja se lahko naučiš marljivosti, ne da bi bil dolžan ponoviti njegove krivične posledice. Razumeti razloge še ne pomeni, da moraš odobriti vsako omejitev.
Ko »pri nas tako delamo« ne zadostuje več
Marsikateri spor doma se začne, ko eden govori o spoštovanju običaja, drugi pa o poštenosti. Oboje je lahko pomembno. Vendar običaj sam po sebi še ne pojasni, zakaj naj bi bila določena zahteva danes dobra.
Če dobiš nalogo, ki ti ni ljuba, je pošteno najprej vprašati, ali si samo ne želiš dela. Ni prav, da sestri prepustiš pospravljanje z izgovorom, da so vloge zastarele. Če želiš, da ti zaupajo popravilo ali kuhanje, moraš sprejeti tudi učenje, napake in odgovornost. Pravice do priložnosti ni mogoče pošteno ločiti od pripravljenosti, da se potrudiš.
Če pa resnično že dlje časa opravljaš več dela kot drugi, imaš dober razlog za pogovor. Najbolje pomaga nekaj konkretnega: koliko časa kdo porabi, kaj kdo že zna, kaj bi se kdo rad naučil in kdaj lahko zamenjate opravila. Predlagaj preizkus za teden ali dva, ne nedoločene zahteve, naj bo od jutri vse drugače.
Včasih bo odrasli rekel ne, čeprav si predlog utemeljil. Če ne gre za ogrožanje, lahko poskusiš drugič, poiščeš pomoč pri učenju drugje ali začneš s podobno, varnejšo dejavnostjo. Če pa je v ozadju poniževanje, prisila, grožnja ali nasilje, zgolj vztrajen pogovor ni prava rešitev. Obrni se na varno odraslo osebo oziroma ustrezno pomoč; z nasilnim človekom se ti ni treba soočiti sam. Pri takih okoliščinah je pomembnejša varnost kot dokazovanje, kdo ima prav. O tem podrobneje govori članek N25.
Tudi v širši družbi je razlika med moralno nepravičnostjo in pravno ugotovljeno diskriminacijo. Slovenija zagotavlja varstvo pred diskriminacijo zaradi spola, zlasti na področjih, kot sta izobraževanje in delo. To še ne pomeni, da je vsak nesporazum pri domačih opravilih pravni primer. Najprej jasno opiši, kaj se dogaja, in presodi, kakšna pomoč je potrebna. [7]
Kaj bi torej priporočil dekletu in kaj fantu?
Če si dekle in te zanima dejavnost, ki jo doma običajno opravljajo moški, ti ni treba zavreči tistega, česar so te naučile ženske v družini. Reci, kaj bi se rada naučila, prosi za varen prvi korak in pokaži, da si pripravljena vaditi. Če ti kdo reče, da dela ne zmoreš, naj pojasni, katero konkretno znanje ali usposabljanje potrebuješ. To lahko pridobiš. Tvoja prihodnost ni določena s tem, kdo je pri vas doslej držal orodje.
Če si fant in te zanima nekaj, kar se je pri vas doma običajno pričakovalo od žensk, se ne odpovej znanju samo zaradi posmeha. Nauči se skuhati obrok, skrbeti za bolnega domačega, govoriti o stiski ali poiskati pot do poklica, ki te zares zanima. Vprašaj nekoga z izkušnjami, kaj delo v resnici zahteva, in poskusi odgovorno. To ni izguba samostojnosti: bolj ko znaš skrbeti zase in za druge, manj si odvisen od tujih predstav o svoji vlogi. Enako resno opravi tudi manj prijetna opravila.
Za oba velja ista meja: nihče si ne prisluži večjega dostojanstva s tem, da izbira »pravilne« naloge za svoj spol. Dober značaj se pokaže v poštenosti, spretnosti, zanesljivosti in odnosu do ljudi. Ne v oznaki na opravilu.
Priložnost, ki je ni treba zapraviti
Ko se naslednjič doma pojavi znana delitev — »punca v kuhinjo, fant v garažo« — ni treba začeti prepira o celotni zgodovini. Najprej opravi tisto, kar je pošteno potrebno, potem pa predlagaj eno stvarno spremembo. »Rad bi se naučil pripraviti kosilo.« »Rada bi znala popraviti kolo.« »Lahko naslednji teden zamenjava opravili in vidiva, kako nama gre?«
Hkrati vprašaj starejšega človeka, zakaj so nekoč nekaj delili tako, kot so. Morda boš slišal o težkem delu, pomanjkanju denarja, skrbi za družino ali spretnosti, ki se je prenašala več rodov. Morda pa bo pošten odgovor preprosto: »Tako smo bili navajeni.« Tudi to je pomemben odgovor, ker pokaže, kdaj je čas za premislek.
Obdrži znanje, ki ti pomaga živeti odgovorno. Razširi možnosti učenja, kjer jih je tradicija po nepotrebnem zožila. In ko zahtevaš pravičnejšo obravnavo, bodi pripravljen tudi sam pravičneje prispevati.
Takšna sprememba ni odpoved družinski dediščini. Lahko je njen najboljši nadaljnji korak.
Viri in nadaljnje branje
Mojca Ramšak, Zgodbe z obrobja: Vloge koroških podeželskih žensk v prvi polovici 20. stoletja, Slovenski etnografski muzej, Etnolog: https://www.etno-muzej.si/files/etnolog/pdf/0354-0316_11_ramsak_zgodbe.pdf (regionalna raziskava izbranih življenjskih pripovedi; ne uporabljamo dobesednih citatov).
Slovenski šolski muzej, Učne ure — Ročna dela: https://solskimuzej.si/ucne-ure/ (muzejska predstavitev zgodovinske prakse).
Slovenski šolski muzej, Od telovadbe do športa — šolska telovadba na Slovenskem skozi čas: https://solskimuzej.si/razstava/od-telovadbe-do-sporta-solska-telovadba-na-slovenskem-skozi-cas-zdrav-duh-v-zdravem-telesu/ (zapisane razlike v učnih načrtih 1883 in 1901).
Slovenski šolski muzej, Dekletom vse do leta 1896 ni bilo dovoljeno opravljati mature: https://solskimuzej.si/dekletom-vse-do-leta-1896-ni-bilo-dovoljeno-opravljati-mature/ (možnost gimnazijske mature in Medea Norsa, 1900; ne enačiti z vsemi izobraževalnimi potmi).
Slovenska biografija / ZRC SAZU, Fon, Emilija (1897–1984): https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1023830/ (posamezna biografija šolanja in farmacevtske kariere).
Aleš Šafarič, Krekova gospodinjska šola in grad Jama v Šiški, Zgodovina na dlani: https://zgodovinanadlani.si/krekova-gospodinjska-sola-in-grad-jama-v-siski/ (ljubljanski primer 1913–1930; dostop in šolnina).
GOV.SI, Enake možnosti: https://www.gov.si/podrocja/drzava-in-druzba/clovekove-pravice-in-enake-moznosti/enake-moznosti/ (splošni okvir enakega obravnavanja in varstva pred diskriminacijo, ne individualni pravni nasvet).
Alojz Cindrič, Študentke s Kranjske na dunajski univerzi 1897–1918, Zgodovinski časopis 67 (2013), št. 1–2, str. 60–85: https://ojs.inz.si/zc/article/download/945/1223/3631 (postopno odpiranje fakultet, razlike v vrstah vpisa in pogoji za univerzitetni študij).