Kaj se lahko naučim od starih staršev in družinskih običajev?
Ni treba, da živiš kot tvoji stari starši, da bi se od njih naučil nečesa, česar ti nihče drug ne zna pokazati.
Ni treba, da živiš kot tvoji stari starši, da bi se od njih naučil nečesa, česar ti nihče drug ne zna pokazati.
Raztrgala se ti je jakna. Na telefonu že iščeš novo, ko nekdo doma pripomni: »To se da popraviti.« Morda takoj pomisliš, da te čaka še ena zgodba o časih, ko so morali vse narediti sami. Vendar človek pred tabo vzame iglo, pogleda blago in v nekaj trenutkih opazi nekaj, česar ti nisi: šiv je popustil, tkanina pa je skoraj nepoškodovana.
Ali bi se ti splačalo za hip odložiti telefon in vprašati, kako je to ugotovil? In kaj, če ti isti človek nato svetuje nekaj, kar se ti zdi danes popolnoma neprimerno?
Moj nasvet: izberi eno stvar, ki jo izkušen človek zna, in ga prosi, naj ti pokaže, kako in zakaj jo naredi. Ne poskušaj v enem pogovoru prevzeti vse njegove življenjske modrosti. Nauči se koraka, vprašaj po razlogu in potem sam presodi, ali ti koristi. Hvaležnost do človeka ni obveznost, da sprejmeš vsak njegov nasvet. To še posebej velja pri zdravju, varnosti, denarju in odnosih, kjer so se okoliščine in znanje lahko bistveno spremenili.
Družinsko izročilo ni preizkus poslušnosti. Lahko je ena od poti, po katerih se naučiš bolje presojati sam.
Včasih je največ vredno tisto, česar ti nihče ne pove v enem stavku
Nekateri znajo hitro pojasniti, kaj je treba narediti. Težje pa je povedati, kako prepoznajo, da je nekaj prav. Izkušen človek pri šivanju opazi napetost blaga; pri kuhanju presodi, ali je jed že dovolj toplotno obdelana; pri popravilu razloči med poškodbo, ki se jo še splača odpraviti, in tisto, zaradi katere bi bilo popravilo nevarno ali dražje od nadomestitve. To niso sposobnosti, ki bi jih obvladali vsi stari starši. So pa dober razlog, da človeka ne ocenjujemo samo po tem, koliko zna uporabljati najnovejšo napravo.
Veliko se spremeni že z enim vprašanjem. Namesto »Mi lahko to narediš?« vprašaj: »Kako si vedela, kje je težava? Mi pokažeš prvi korak?« Če ti babica namesto popravljene jakne preda iglo in ti pokaže šiv, bo delo morda sprva trajalo dlje. Toda naslednjič ne boš povsem odvisen od nje. Takšna pomoč ne opravi vsega namesto tebe; pomaga ti postati samostojnejši.
Znanje ni vedno skrito v izdelku. Nekdo ti lahko razloži, zakaj pred večjim nakupom primerja cene ali zakaj ne obljubi nečesa, česar ne more izpolniti. Drug človek lahko pove, kako je po prepiru popravil odnos, kako se je odločal ob selitvi ali zakaj je zavrnil privlačno, vendar tvegano ponudbo. Najdragocenejši del zgodbe ni nujno njen srečni konec. Včasih je to odločitev, ki bi jo pripovedovalec danes spremenil.
Toda tudi najbolj iskrena življenjska zgodba ima meje. Kdor je nekoč uspešno prihranil za stanovanje, ti lahko veliko pove o potrpežljivosti in odpovedovanju; iz njegove izkušnje pa še ne sledi, da so danes enake cene, plače, posojila ali možnosti. Kdor je neko bolezen prestal z domačim pripravkom, s tem ni dokazal, da je pripravek učinkovit ali varen za druge. Uči se iz razlogov in posledic, ne iz posnemanja vsakega starega postopka.
Lea, popuščeni šiv in vprašanje, ki je spremenilo pogovor
Naslednji prizor je izmišljen.
Šestnajstletna Lea opazi, da se ji je pri rokavu priljubljene jakne odprl šiv. V soboto jo želi obleči na izlet, zato že gleda, koliko stane podobna nova.
»Saj ni treba takoj nove,« reče babica. »Daj, da pogledam.«
»Samo nočem, da je potem videti zakrpana,« odvrne Lea.
Babica obrne rokav. »Vidiš tole? Blago je celo, razprl se je samo šiv. Če zašijeva po isti liniji, se skoraj ne bo poznalo.«
»Jaz sploh ne bi opazila razlike. Kako veš?«
»Najprej pogledam, ali je strgano blago ali je popustil samo šiv. Pridi, ti pokažem.«
Lea prisede. Babica ji pokaže, kako zajeti rob tkanine, nato ji prepusti iglo. Prvi šiv se Lei zavozla in babica se zasmeje: »No, zdaj pa veš, zakaj sem ti rekla, da ne vleci tako močno.« Lea poskusi še enkrat. Pogovor ni več o tem, kdo ima prav, ampak o nečem, kar lahko obe preverita pred seboj.
Med delom babica pove, da so doma pogosto popravljali oblačila, ker novih niso mogli kar kupiti. Lea ji ne zavida pomanjkanja in ga ne razglaša za »dobre stare čase«. Razume pa, zakaj je babica še danes pozorna na to, kaj se da uporabiti. Iz težkih okoliščin je mogoče odnesti koristno spretnost, ne da bi si želel ponoviti same težave.
»A potem bi bilo treba popravljati čisto vse?« vpraša Lea.
»Seveda ne. Najprej ugotoviš, kaj je narobe. Pa tudi, ali je potem stvar še varna.«
Tu se skriva pomembna meja. Dober nauk iz preteklosti ni navodilo, naj vse težave rešujemo po starem. Pri navadnem šivu se lahko učiš popravljanja; pri poškodovani varovalni opremi, električnih napravah ali drugem tveganem opravilu pa potrebuješ ustrezno strokovno presojo in sodobna varnostna pravila. Izkušenost je dragocena, a sama po sebi ni zagotovilo varnosti.
Lea se ne odloči, da bo odslej vse delala kakor babica. Za sobotni izlet bo morda še vedno želela drugo jakno. Zdaj pa zna pregledati šiv in vsaj pri takšni poškodbi prepoznati, ali se splača vprašati za popravilo. To je precej več kot zgolj poslušati zgodbo o preteklosti.
Čipka ni nastala iz lepega nasveta, ampak iz vajenih rok
V Sloveniji imamo dokumentiran primer izročila, pri katerem je prenos znanja med generacijami del samega opisa dediščine. Klekljanje čipk v Sloveniji je bilo leta 2018 uvrščeno na Unescov Reprezentativni seznam nesnovne kulturne dediščine človeštva. Pri njem se niti, navite na kleklje, po vzorcu križajo, sučejo in prepletajo na klekljarski blazini. V uradnem opisu vpisa je navedeno, da se znanje pogosto prenaša od babic na vnuke; pomembne pa so tudi skupine, v katerih se klekljarice srečujejo in učijo druga od druge. [1]
Na Idrijskem je klekljanje dokumentirano od druge polovice 17. stoletja. V 19. stoletju se je iz Idrije razširjalo in se oblikovno spreminjalo tudi drugod. To je zgodovina določene spretnosti v določenih krajih, ne dokaz, da so v vsaki slovenski hiši izdelovali čipke. [2]
Zanimivo je, da za nastanek čipke ni dovolj navodilo »bodi potrpežljiv«. Učenec mora videti položaj rok, slediti zaporedju, opaziti, kdaj je nit napačno prepletena, in napako popraviti. Pri takem delu hitro opaziš, da izdelek ne nastane iz ukaza »bodi potrpežljiv«, ampak iz niza drobnih popravkov. To, da je klekljanje del dediščine, še ne dokazuje, da je vsakdo, ki kleklja, potrpežljivejši ali boljši človek. Vrednost primera je v prikazu kako se zahtevno znanje prenaša in uči.
Če je bilo klekljanje v preteklosti pretežno povezano z ženskami, to ne pomeni, da je učenje čipk danes moralno ali poklicno rezervirano za dekleta. Fant se lahko nauči klekljati, dekle popravljati kolo, oba pa lahko spoštujeta znanje, ki ga je nekdo gradil leta. Pri tem članku je najpomembnejša kakovost znanja, ki ga znamo predati, in priložnost, da se ga lahko nauči vsak, ki ga zanima.
Še nekaj: tradicija ni ostala živa zato, ker bi vsak učenec samo natančno ponovil eno obliko. Spreminjali so se vzorci, uporaba in okoliščine izdelovanja. To ne zmanjšuje spretnosti prejšnjih generacij. Pokaže, da je mogoče nekaj ohraniti prav s tem, da razumemo, kaj v njem sme in kaj mora živeti naprej.
Kaj če ima dedek prav — vendar ne več na enak način?
Drugi slovenski primer je čebelarstvo. Unesco ga je pod imenom Čebelarstvo v Sloveniji, način življenja na isti seznam vpisal leta 2022. V uradni obrazložitvi je navedeno, da se znanje prenaša v družinah, pa tudi v šolah in čebelarskih krožkih. Opis hkrati poudarja nadaljnje učenje in raziskovanje. [3] [4]
Zamisli si dedka, ki ti pri čebelnjaku pokaže, kaj najprej opazi, preden se odloči za delo. To ni prizor, ki bi dokazoval, da imajo vsi dedki čebelarji prav. Lahko pa je začetek dobrega pogovora: »Kaj ti pove to, kar opazuješ? Katero odločitev si nekoč sprejel drugače? Kje se danes o tem še izobražuješ?«
Tradicija in novo znanje tu nista nujno tekmeca. Dolgoletna izkušnja lahko pomaga opaziti nekaj pomembnega, strokovno usposabljanje pa preveriti, ali je ustaljeni postopek še primeren. Dela z živimi čebelami se ne lotevaj samostojno zgolj na podlagi družinskega nasveta: potrebuješ usposobljeno vodstvo in ustrezne varnostne ukrepe. Tudi stare zgodbe o čebeljih izdelkih niso nadomestilo za zdravstveno presojo.
Podoben premislek velja za veliko manj nenavadne stvari. Družinski recept je lahko okusen in poln spominov, toda sestavine, alergije in zdravstvene potrebe se med ljudmi razlikujejo. Nekdanje pravilo o varčevanju lahko uči preudarnosti, vendar ne pove, katera današnja ponudba posojila je poštena. Nasvet »včasih smo vse naredili sami« lahko spodbuja spretnost, lahko pa tudi spregleda čas, ki ga imaš na voljo, ali nevarnost opravila.
Zato starejšega človeka vprašaj nekaj, kar ga običajno ne razvrednoti, ampak odpre pogovor: »Kaj si sčasoma spremenil pri svojem načinu dela?« Če zna povedati, da se je sam kaj novega naučil, ti prenaša še posebno koristno držo: zvestoba dobremu delu ne zahteva, da imamo vedno prav.
Kaj ohraniti, če vam je družinski običaj postal pretesen?
Družinska tradicija ni nujno zahtevna spretnost. Lahko je pesem, ki jo kdo poje na praznik, posebna pot ob obisku domačega kraja, skupno fotografiranje, beseda v narečju ali način, kako se spominjate nekoga, ki ga ni več. Za nekoga pomeni bližino. Za drugega samo obveznost, ki mu je nihče ni razložil.
Naslednji prizor je izmišljen.
Sedemnajstletnega Jana že čaka prijatelj. Doma pa se ob vsakem večjem srečanju še vedno postavijo pred hišo starih staršev in posnamejo skupinsko fotografijo. Dedek želi, da tudi letos stojijo na istem mestu in v istem vrstnem redu.
»Dedi, res moramo spet pol ure stati tam?« vpraša Jan.
»Saj veš, vedno se slikamo.«
»Ja, ampak zakaj je pomembno, da je čisto enako?«
Dedek nekaj časa molči. Potem pove, da včasih družine ni mogel pogosto zbrati. Ko gleda stare fotografije, prepozna tudi tiste, ki jih danes ni več. Jan ga posluša. Prej je videl le izgubo časa; zdaj razume, zakaj dedku tak trenutek veliko pomeni.
»Kaj pa, če naredimo eno sliko takoj, potem pa mi pokažeš tisto najstarejšo? Čez dvajset minut moram iti,« predlaga.
Dedek bi si želel več časa, vendar se dogovorita. Namen običaja — ohraniti spomin — ostane. Jan pa zaradi tega ni dolžan odpovedati vsem svojim načrtom.
Ne gre za idealen razplet, ki ga je mogoče zahtevati v vsaki družini. Pokaže pa razliko med smislom običaja in njegovo natančno obliko. Če je namen ohranjati spomin in povezanost, se lahko način spremeni. Če pa običaj temelji na prisili, zasramovanju, nezaželenem telesnem dotiku ali na tem, da mora ena oseba vedno žrtvovati svoje potrebe, ga ni treba ponavljati zaradi starosti navade.
Ministrstvo za kulturo nesnovno kulturno dediščino opisuje kot znanja in prakse, ki jih ljudje prenašajo med generacijami in jih tudi prilagajajo svojemu okolju, naravi ter zgodovini. [5] To je opis kulturne dediščine; naša moralna presoja pa je, da mora biti pri konkretni družinski navadi pomembno tudi, ali je poštena, varna in spoštljiva do sodelujočih.
Včasih boš običaj z veseljem nadaljeval. Drugič boš izbral drugačno obliko ali se mu ne boš pridružil. Dobro je, da znaš povedati razlog: »Rad bi ohranil spomin, ne pa tega dela navade, ki nekoga ponižuje.« Spoštljiv odgovor ni nujno soglasje.
Kako vprašati, da iz zgodbe nastane znanje?
Včasih pogovor s starimi starši obtiči pri »Kako je bilo nekoč?« in odgovoru »Čisto drugače«. Strokovnjaki za ustno zgodovino predlagajo bolj odprta, konkretna vprašanja: kaj se je zgodilo, kako je človek to doživljal, kdo mu je pomagal, kaj je naredil in zakaj. Smithsonianovi pripomočki za ustno zgodovino navajajo fotografije, kraje in vsakdanja opravila kot dobra izhodišča za pogovor; pomembno je, da vprašanja ostanejo odprta in da sogovornik lahko odgovori po svoje. [6] [11]
Če na primer najdeš staro fotografijo, ne vprašaj le »Kdo je to?« Povej, kaj opaziš: »Vidim, da stojite pred drugo hišo. Kdaj ste se preselili? Zakaj prav tja? Je bilo to za vse enako težko?« Če sogovornik govori o obdobju, ko je moral zgodaj začeti delati, vprašaj, kaj mu je takrat omogočalo ali preprečevalo šolanje. Tako v zgodbo vstopijo okoliščine in drugi ljudje, ne samo nauk »mi smo bili pridnejši«.
Vredno je vprašati tudi: »Se spomniš napake, ki bi jo danes popravil drugače?« Toda nihče ni dolžan pripovedovati o bolečih ali zasebnih dogodkih samo zato, ker si sorodnik ali ker bi rad opravil šolsko nalogo. Če nekdo ne želi govoriti, je to meja, ki jo spoštuješ.
Kaj pa, če se dve osebi istega dogodka spominjata drugače? Dedek pravi, da je bila šola strožja, babica pa, da so bili nekateri učitelji zelo različni. Ni treba, da enega takoj razglasiš za lažnivca. Vprašaj, v katero šolo sta hodila, v katerem času, katere učitelje sta poznala in ali obstaja kakšno pismo, dokument ali drugi spomin. Družinska pripoved je dragocen vir o tem, česa se človek spominja in kako svoje življenje razume; sama pa še ne dokazuje, da so se stvari natanko tako zgodile ali da je bilo povsod enako. Zato strokovne smernice za ustno zgodovino svetujejo kontekstualizacijo in preverjanje trditev, kadar jih predstavljamo kot dejstva. [8]
Če bi rad pogovor posnel, vprašaj prej — ne šele potem, ko je telefon že na mizi in snemanje teče. Povej tudi, zakaj snemaš in kdo bo posnetek lahko poslušal. »Lahko shraniš za doma« še ne pomeni »lahko objaviš na spletu«. Za javno deljenje se posebej dogovori; upoštevaj tudi zasebnost drugih ljudi, ki jih pripoved omenja. Če sogovornik katerega dela zgodbe noče deliti, se tam ustavi. [7] [8]
Tudi starejši se lahko kaj naučijo od tebe
Morda ti babica pokaže, kako razločiti popuščen šiv od strgane tkanine. Ti pa ji pomagaš urediti digitalni album starih fotografij — če ji je takšna pomoč sploh potrebna. Lahko je tudi obratno: starejši človek odlično uporablja telefon, ti pa se prvič učiš ravnati z neko aplikacijo. Nobena generacija nima vnaprej vseh odgovorov. Če se znata poslušati, se lahko učita oba.
Starejši lahko pove, kako je ravnal v težavnih časih. Mlajši lahko pozna sveže informacije, drugačne družbene okoliščine ali nova orodja. Samo starost ne naredi človeka niti nezmotljivega niti nepotrebnega. Tudi Svetovna zdravstvena organizacija pri obravnavi starizma opozarja na posledice stereotipov, s katerimi ljudi vrednotimo zgolj po starosti. [9]
To je posebno pomembno, kadar nekdo začne govoriti: »Ti si premlad, da bi razumel,« ali: »Stari so itak za časom.« V obeh izjavah je bližnjica, ki človeka nadomesti s predstavo o njegovi generaciji. Veliko koristneje je vprašati: »O čem imaš res izkušnje? Kaj lahko preveriva skupaj?«
Spoštovanje pa ne pomeni, da moraš postati edini pomočnik starejšega sorodnika, prevzeti oskrbo odraslega človeka ali zanemariti šolo in svoje potrebe. Odnos, v katerem se človeka poslušata, lahko vključuje tudi iskren stavek: »Danes ne zmorem, poiščimo še drugo pomoč.« O pravični porazdelitvi družinskih obveznosti bomo govorili tudi pri odnosih z drugimi domačimi.
Kaj, če svojih starih staršev ne poznaš ali jih ne želiš obiskovati?
Za marsikoga so stari starši vir topline in znanja. Drugi so jih izgubili, nikoli niso živeli blizu njih, so odraščali v drugačni družinski ureditvi ali imajo z njimi boleč odnos. Iz tega ne sledi, da je komu primanjkovalo moralne vzgoje ali možnosti za učenje.
Izkušen človek je lahko tudi teta, stric, soseda, ki ji zaupaš, družinski prijatelj, učiteljica, obrtnik, knjižničar ali mentor v skupnosti. Pomembnejši od sorodstvene vezi je odnos, v katerem sta znanje in spoštovanje dejansko prisotna. Pri osebi, ki je ne poznaš, poskrbi za primerno in varno okolje ter podporo zaupanja vrednih odraslih.
Če te sorodnik ponižuje, sili v neželene stvari ali ogroža, od tebe nihče ne sme zahtevati intervjuja, obiska ali »sprave« kot pogoja za to, da bi bil spoštljiv. Tvoja varnost ima prednost. Za pomoč se lahko obrneš na zaupanja vrednega odraslega ali ustrezno strokovno službo. O tem, kako ravnati, ko doma ni varno, posebej govori članek N25.
In če pogrešaš nekoga, ki je umrl? Spomin lahko ohraniš tudi skozi predmet, zapis, znanje ali pripoved druge osebe, če ti to pomaga. Ni ti treba na ukaz obujati žalostnih spominov ali delati nečesa, na kar še nisi pripravljen.
Ena stvar, ki jo je vredno vprašati že ta teden
Če imaš možnost in se ob nekom počutiš varno, ta teden izberi eno samo stvar, ki bi se je rad naučil. Lahko je šiv, stara domača beseda, odločitev ob selitvi ali zgodba za družinsko fotografijo. Vprašaj: »Mi pokažeš, kako si to naredil? In kaj bi danes storil drugače?« Če znanje vključuje tveganje, ne poskušaj brez primernega vodstva.
Nato naredi nekaj svojega: zapiši si korak, ki si ga razumel, ali pa ga preizkusi, kadar je varno. Povej, kaj se ti zdi uporabno in česa ne bi prevzel. Tako je mogoče pokazati hvaležnost tudi takrat, ko se s starejšim človekom ne strinjaš.
Ni ti treba živeti po vseh pravilih ljudi pred teboj. Vredno pa se je potruditi, da razumeš, kaj so se naučili, zakaj so ravnali tako in kaj iz tega lahko odgovorno uporabiš danes. S tem dediščina ni ukaz iz preteklosti, temveč znanje, ki ga znaš presoditi in po potrebi dopolniti.
Viri in nadaljnje branje
- UNESCO (2018), Bobbin lacemaking in Slovenia. https://ich.unesco.org/en/RL/bobbin-lacemaking-in-slovenia-01378
- Register nesnovne kulturne dediščine Slovenije, Bobbin Lacemaking in Slovenia; vpis na seznam 29. 11. 2018 in zgodovinski pregled. https://nesnovnadediscina.si/en/unesco/bobbin-lacemaking-in-slovenia
- UNESCO (2022), Beekeeping in Slovenia, a way of life. https://ich.unesco.org/en/RL/beekeeping-in-slovenia-a-way-of-life-01857
- UNESCO ICH Committee (2022), Decision 17.COM 7.B.27. https://ich.unesco.org/en/decisions/17.COM/7.B.27
- Ministrstvo za kulturo RS, Nesnovna kulturna dediščina. https://www.gov.si/teme/nesnovna-dediscina/
- Smithsonian Center for Folklife and Cultural Heritage (2016), The Smithsonian Folklife and Oral History Interviewing Guide. https://folklife.si.edu/the-smithsonian-folklife-and-oral-history-interviewing-guide/smithsonian
- Smithsonian Center for Folklife and Cultural Heritage, The Interview. https://folklife.si.edu/the-smithsonian-folklife-and-oral-history-interviewing-guide/the-interview/smithsonian
- Oral History Association (2018), Best Practices in Core Principles. https://oralhistory.org/best-practices/ ; https://oralhistory.org/oha-core-principles/
- World Health Organization (2021), Global report on ageism. https://www.who.int/publications/i/item/9789240016866
- Ministrstvo za kulturo RS (2022), Čebelarstvo v Sloveniji, način življenja vpisano na Unescov seznam nesnovne kulturne dediščine. https://www.gov.si/novice/2022-12-01-cebelarstvo-v-sloveniji-nacin-zivljenja-vpisano-na-unescov-seznam-nesnovne-kulturne-dediscine/
- Smithsonian Institution Archives, How to Do Oral History. https://siarchives.si.edu/history/how-do-oral-history