SerijaUmetnost življenja Del 23 / 62

Kako se razumem z brati, sestrami in drugimi domačimi?

Skupna streha še ne pomeni skupnih želja, skupnih stvari ali pravice, da odločamo drug o drugem. Lahko pa postane prostor, kjer se učimo pošteno živeti skupaj.

Skupna streha še ne pomeni skupnih želja, skupnih stvari ali pravice, da odločamo drug o drugem. Lahko pa postane prostor, kjer se učimo pošteno živeti skupaj.

Zjutraj čakaš na kopalnico, pa nekdo v njej ostane še dvajset minut. Popoldne izginejo slušalke, za katere si prihranil denar. Zvečer po večerji spet ostaneš pri posodi, čeprav bi se rad učil. Ko to omeniš, dobiš odgovor: »Nehaj se prepirati. Saj ste vendar družina.«

Toda kaj, če je problem ravno v tem, da se o isti stvari prepirate že ves mesec? Ali moraš zaradi družinskega miru vedno popustiti? In ali lahko pričakuješ, da bo tvoj brat ali sestra spoštoval tvoje meje, četudi si sam pripravljen pomagati?

Kratek odgovor: z domačimi se ni treba vedno strinjati, niti ni nujno, da ste najboljši prijatelji. Vredno pa se je naučiti treh stvari: razlikovati med svojim in skupnim, prispevati pošten delež k življenju doma ter reševati nesoglasja brez žaljenja in poniževanja. Začni pri eni določljivi težavi, predlagaj izvedljiv dogovor in se ga tudi sam drži. Če kdo vztrajno prestopa tvoje meje, poišči pomoč odraslega, ki zna poslušati. Če se bojiš nasilja ali prisile, ne poskušaj z običajnim družinskim pogajanjem: najprej poskrbi za varnost.

Zakaj se prav doma tako hitro spretečemo?

S prijatelji lahko preživiš prijeten večer in se nato posloviš. Z bratom ali sestro pa se srečaš tudi takrat, ko si utrujen, imaš skrbi ali hočeš biti sam. Če si delita sobo, računalnik ali eno samo mirno mizo, si težko vedno drug drugemu po volji.

Poleg prostora si v družini pogosto delite še nekaj manj vidnega: pozornost odraslih, čas, denar in odgovornosti. Mlajši si morda želi več družbe in enake svobode kot starejši. Starejši si želi, da bi ga nehali obravnavati kot brezplačnega varuha. Včasih en otrok res potrebuje več pomoči, drugi pa se zato počuti prezrtega. Običajne razlike v potrebah lahko hitro dobijo neprijetno razlago: »Vedno je po njegovo«, »Ona lahko vse«, »On je mamin najljubši«.

Preden drugega označiš za sebičnega, se vprašaj, kaj se v resnici ponavlja. Te moti hrup, ker potrebuješ mir, ali zato, ker te nihče ne vpraša za mnenje? Ti je žal za stvar, ki jo je nekdo poškodoval, ali za zaupanje, ki ga je z izposojo brez vprašanja zapravil? Odgovor je pomemben: različne težave potrebujejo različne rešitve.

Razumevanje ozadja seveda ni opravičilo za grožnje, izsiljevanje ali nasilje. Je pa dober začetek, kadar gre za običajen spor, v katerem se lahko oba brez strahu pogovorita.

»Samo sposodil sem si« — kdaj izposoja prestopi mejo?

Naslednji prizor je izmišljen.

Šestnajstletna Maja po pouku potrebuje slušalke za šolski posnetek. Najde jih pri mlajšem bratu Timu. Že tretjič jih je vzel brez vprašanja.

»Spet si jih odnesel!« reče Maja.

»Pa saj jih nisem ukradel. Zdaj jih imaš nazaj.«

»Nisem jih imela takrat, ko sem jih potrebovala.«

Tim ji nato pove, da so družinske slušalke pokvarjene in da brez njih ne more igrati igre, ne da bi motil vse druge. To je razumljiva težava. Toda odgovor nanjo ni, da sam odloči, da so Majine slušalke odslej skupne.

Maja ima dober razlog za svojo mejo. Tim ima dober razlog, da opozori na pokvarjeno skupno opremo. Če drug drugega samo obtožujeta, bosta spregledala obe težavi. Zato se lahko pogovor premakne: »Prosim, da me za moje slušalke najprej vprašaš. Danes jih potrebujem jaz. Lahko pa skupaj poveva doma, da skupne ne delujejo več.« Tim lahko prizna: »Vzel sem jih brez vprašanja. To ni bilo prav. Naslednjič vprašam.«

Tak dogovor ni čudežna rešitev. Če Tim znova vzame slušalke, Maja ni dolžna še desetič mirno razlagati istega. Lahko jih shrani na dogovorjeno mesto in prosi skrbnika, naj pomaga urediti jasna pravila. Prav tako ni treba Tima poniževati, da bi se naučil spoštovati tuje stvari. Če je predmet poškodovan, je treba razmisliti o popravilu ali poštenem nadomestilu v okviru njegovih starostnih in dejanskih možnosti.

Moje, tvoje, naše — in prostor, ki ga potrebujemo zase

V skupnem domu se marsikaj uporablja skupaj: jedilni pribor, hladilnik, včasih televizor ali računalnik. Toda družinsko članstvo samo po sebi ne spremeni osebnih stvari v skupno lastnino. Darilo, osebni zvezek, oblačila, prihranki ali predmet, ki ti ga je nekdo zaupal, zahtevajo drugačno ravnanje kot družinska posoda. Kdo je pravni lastnik določene stvari, je lahko posebno vprašanje; vsakodnevni dogovor o spoštovanju in izposoji pa je potreben tudi brez pravniških razprav.

Zato priporočam preprosto navado: preden vzameš tujo osebno stvar, vprašaj; povej, kdaj jo vrneš; vrni jo v primernem stanju. Če slišiš »ne«, ne sklepaj takoj, da je drugi škrt. Lahko jo potrebuje, je zanjo dolgo varčeval ali ima slabo izkušnjo. Ko je odgovor tvoj, pa se vprašaj, ali lahko kdaj radodarno pomagaš. Prostovoljna izposoja gradi zaupanje; izsiljena izposoja ga krha.

Spor se pogosto začne tudi pri nečem, česar ni mogoče držati v rokah: pri zasebnosti. Če si z nekom deliš sobo, ne moreš pričakovati, da bo ves prostor vedno samo tvoj. Lahko pa upravičeno predlagaš, da se potrka pred vstopom, da se ne odpira tujih predalov in da se zasebnih pogovorov ne uporablja za šale pred drugimi. Tudi sporočila, fotografije in gesla drugega niso na voljo za brskanje iz radovednosti. Konvencija o otrokovih pravicah varuje otroka pred samovoljnimi ali nezakonitimi posegi v zasebnost. To ni obljuba, da skrbnik nikoli ne sme ukrepati, kadar mora otroka zaščititi pred nevarnostjo. [1]

»Pojdi v svojo sobo« ni uporaben nasvet nekomu, ki svoje sobe nima. V majhnem stanovanju je zato lahko pomembnejši dogovor o času kakor o vratih. Če se eden pripravlja na izpit, drugi pa bi rad igral na glas, lahko najdeta mirno uro za učenje in drugo za glasnejšo dejavnost; po možnosti z uporabo slušalk ali drugega prostora. Vsak lahko dobi svojo polico ali škatlo za osebne predmete. Za video klice in obiske se dogovorita vnaprej. Nobena od teh možnosti ni zagotovljena v vsakem stanovanju, toda tudi skromen dogovor je boljši od pravila, po katerem mora vedno isti človek izginiti iz skupne sobe.

Pomembno je še nekaj: zasebnost in skrivnost nista ista stvar. Svojih sporočil ni treba kazati sorojencu iz radovednosti. Če pa kdo razkrije, da mu grozijo, ga izsiljujejo ali zlorabljajo, je prav, da varna odrasla oseba pomaga zaščititi ogroženega. To ni dovoljenje za vsakodnevno brskanje, temveč razlika med spoštovanjem človeka in preprečevanjem škode.

Zakaj jaz pomivam posodo, drugi pa »ne opazi« ničesar?

Vsak dom potrebuje delo, ki ga nihče ne vidi na fotografiji družinskega praznovanja: izpraznjen koš, čiste krožnike, oprano perilo, hrano za hišno žival. Zraven pa še nekoga, ki opazi, da je zmanjkalo detergenta, se spomni na smeti pred odvozom in pove, kaj je treba nakupiti. Nepravičnost ni samo v tem, kdo opravilo izvede, ampak tudi v tem, kdo se mora nanj vedno spomniti.

Poštena razdelitev ne pomeni, da imata devetletnik in sedemnajstletnica natanko enako število nalog ali enako težka opravila. Upoštevati je treba starost, sposobnosti, zdravje, šolo, druge obveznosti in varnost. Dober dogovor ne more pomeniti, da eden vedno dobi prosti čas, drugi pa ne. Strokovne vzgojne smernice priporočajo jasne, starosti primerne zadolžitve, postopno učenje spretnosti in po potrebi menjavo opravil. [2][3]

Naslednji prizor je izmišljen.

Nika po večerji pogosto pomiva posodo. Mlajši brat Jan naj bi odnesel smeti, toda to velikokrat ostane za jutri. »Vedno jaz vse delam,« se razjezi Nika. Jan odvrne: »Tudi jaz moram pomagati!« Mama sprva pomisli, da se spet prepirata zaradi malenkosti. Potem Nika pove nekaj bolj določnega: ne moti je samo pomivanje, temveč to, da mora poleg njega vsak večer še opomniti Jana, preveriti koš in pospraviti pult.

Namesto tekmovanja, kdo ima hujši občutek krivice, bi lahko za dva tedna poskusili drugače. Najprej vsi skupaj ugotovijo, kaj je treba dejansko storiti in kdo opravila zdaj opravlja. Vključijo tudi delo odraslih; ni pošteno, da vso skrb za gospodinjstvo preložijo na otroke. Nato določijo naloge glede na starost in znanje: Nika denimo nekaj večerov pomije posodo, Jan pripravi mizo in odnese lahek koš, če to varno zmore. Oba vesta, kaj pomeni, da je delo dokončano, in za opominjanje ne odgovarja samodejno Nika. Naslednji teden zamenjajo tista opravila, ki jih oba zmoreta. Po štirinajstih dneh se vprašajo, kaj je dejansko delovalo in kaj je treba spremeniti.

Dva tedna nista strokovno določen čarobni rok; gre za predlog poskusa, ki ga je mogoče prilagoditi. Smisel je, da se razprava »ti nikoli, jaz vedno« spremeni v nekaj, kar lahko skupaj preverite. Če eden zaradi bolezni, invalidnosti ali pomembnega izpita začasno zmore manj, to ni samodejno krivica. Če pa mora vedno isti otrok žrtvovati učenje ali počitek, se o tem ne sme preprosto molčati.

Kuhanje, čiščenje, oskrba živali in osnovno vzdrževanje doma niso ne »ženska« ne »moška« znanja. Prav je, da jih dekleta in fantje spoznavajo glede na svoje zmožnosti. V nekaterih okoljih dekleta nosijo nesorazmeren delež gospodinjskega in skrbstvenega dela; to izpostavlja tudi UNICEF v regionalnem gradivu, vendar iz njega ne moremo sklepati, kako je v vsaki slovenski družini. Raje poglejmo, kdo doma v resnici dela, organizira in kdo ima čas zase. [4]

Ali mora starejši otrok postati drugi starš?

Starejši brat lahko mlajšemu razloži račun, sestra pokaže, kako pripraviti malico, mlajši pa starejšega navduši za igro, ki je že dolgo ni igral. Takšna pomoč je dragocena. Lepo je tudi, kadar se v razširjeni družini skrb in spretnosti prenašajo med generacijami.

Težava nastane, ko se iz »prosim, pomagaj« neopazno razvije »saj si starejši, zato je vse tvoje«. Ni isto, če občasno popaziš na mlajšega, medtem ko je odrasli dosegljiv, ali če moraš redno odpovedovati šoli, počitku, treningu in prijateljem, ker je varstvo brez pogovora preloženo nate. Obseg primerne pomoči je odvisen tudi od starosti obeh otrok in konkretne varnosti. Glavna odgovornost za ustrezno varstvo in vzgojo otrok ostaja pri starših oziroma skrbnikih. [1][3]

Če imaš takšno težavo v varnem domu, povej, koliko lahko dejansko prispevaš: »V torek lahko pomagam po šoli. V četrtek pa pišem test in potrebujem popoldne za učenje. Kako bomo uredili varstvo takrat?« S tem ne zavračaš mlajšega sorojenca; predlagaš, da se pomoč organizira tako, da ne izgubiš lastnega otroštva ali mladosti.

Če si mlajši, imej v mislih še drugo stran: starejša sestra ne postane tvoja stalna družba samo zato, ker je doma. Lahko jo povabiš k igri, ne moreš pa zahtevati, da mora odložiti vse svoje delo. Spoštovati čas drugega je eno prvih dejanj resničnega prijateljstva.

»Njega imate raje« — je vsakršna razlika krivična?

Včasih se ti zdi, da za brata vedno najdejo pohvalo, zate pa navodila. Ali da mlajša sestra dobi pomoč pri domači nalogi, medtem ko se od tebe pričakuje samostojnost. Tak občutek je vredno vzeti resno. Ni pa vsak različen odziv odraslih dokaz, da enega otroka ljubijo bolj. Nekdo je lahko bolan, ima drugačne učne potrebe ali je še premlad za določeno odgovornost.

Pravičnost ni vedno enakost v vsaki podrobnosti. Vendar pa odrasli ne bi smeli ene osebe nenehno primerjati z »boljšim« sorojencem, samodejno kaznovati starejšega ali dovoliti, da samo glasnejši pove svojo plat. Če se to ponavlja, povej dva konkretna primera, ne zgolj sodbe o ljubezni: »Ko je brat vzel mojo stvar, sem bil kaznovan tudi jaz, ne da bi lahko povedal, kaj se je zgodilo. Prosim, da me naslednjič najprej poslušate.«

Ne zameri bratu vsake odločitve, ki so jo sprejeli odrasli. Če si zaradi nje prizadet, poskusi govoriti o svoji potrebi: več časa za pogovor, jasnejša pravila ali pošteno možnost, da pojasniš dogodek. Kadar neposreden pogovor ne uspe, lahko v varnih razmerah pomaga drugi zaupanja vreden odrasli. Takšnega občutka ni treba nositi sam, prav tako pa zaradi njega ni treba tekmovati, kdo doma zasluži več naklonjenosti. [5]

Ko se domači šele učijo živeti skupaj

V nekaterih domovih živijo bratje in sestre od rojstva, v drugih se pozneje pridružijo polsorojenci, otroci novega partnerja, stari starši ali sorodniki. Tudi edinec se lahko znajde pred enakimi vprašanji o zasebnosti, kopalnici in gospodinjskih pravilih. Razlikujejo se navade: nekje se pred vstopom potrka, drugje so vrata ves čas odprta; nekdo je navajen skupnih večerij, drugi več časa zase.

Ni pošteno, da novega domačega takoj označiš za vsiljivca zgolj zato, ker je drugačen. Prav tako pa od tebe ni pošteno zahtevati takojšnje bratske bližine ali obveznega deljenja vseh osebnih stvari. Še posebno v sestavljenih družinah lahko mladostniki potrebujejo čas, svoj prostor in stik s staršem, s katerim so živeli že prej. To izpostavljajo tudi pediatrična strokovna priporočila. [6]

Prvi uspeh nove skupnosti zato morda sploh ni objem, temveč dogovor, kdaj kdo uporablja kopalnico, kam lahko odloži stvari in kako se razdeli delo. Če se pozneje razvije zaupanje, toliko bolje. Če ostane odnos za zdaj zadržan, je spoštljivo sobivanje še vedno vredno prizadevanja. O žalosti, ločitvi staršev in drugih globljih spremembah družine govori naslednji članek N24; tukaj rešujemo predvsem vsakdan skupnega življenja.

Kako se pogovoriti, ne da bi moral nekdo izgubiti?

V običajnem varnem sporu začni z dejstvom, ne s človekovim značajem. Med »Sebičen si, vedno mi kradeš stvari« in »Včeraj si brez vprašanja vzel polnilec, zato ga nisem imel, ko sem ga potreboval« je velika razlika. Drugi stavek drugemu ne vzame možnosti, da pojasni, kaj se je zgodilo. Tebi pa ne vzame pravice, da poveš, kaj pričakuješ naslednjič.

Pomaga, če razpravo omejiš na eno stvar. Kaj se je zgodilo? Kaj potrebuje vsak od naju? Kaj bova prihodnjič naredila drugače? To niso vprašanja za formalno družinsko zaslišanje, ampak način, da se ne izgubita v desetih starih zamerah. Če odkriješ, da si nekaj razumel narobe, svojo presojo popravi. Če se drugi opraviči, mu pusti možnost, da ravnanje res spremeni. Če si ti poškodoval stvar ali prelomil dogovor, reci »oprosti«, nato pomagaj popraviti tudi posledice.

Kadar se glasovi zvišajo, je v varni situaciji razumno reči: »Zdaj sva oba preveč jezna. Nadaljujeva, ko se umiriva.« Pomembno je, da se k težavi pozneje res vrneta; premor ne sme postati način kaznovanja z molkom. Če eden od vaju pri običajnih sporih ne zna sam najti rešitve, naj pomaga odrasli, ki ne išče samo krivca, temveč poskrbi, da sta slišana oba. Nasveti o reševanju sorojenskih nesoglasij poudarjajo čas za umiritev, jasen problem in spoštovanje osebnega prostora. [5]

Ne moreš pa prisiliti drugega, da sodeluje. Če se pogovor že večkrat izjalovi, še naprej spoštuj meje drugih, svojo stvar varno shrani, zase zahtevaj razumno mejo in prosi za pomoč pri skupnem pravilu. Pošten odnos ne zahteva, da moraš vedno popustiti, da bi dokazal, da si prijazen. Prav tako te ne upravičuje, da bi se maščeval s poškodovanjem ali skrivanjem njegovih stvari.

Kdaj to ni več običajen prepir?

Brata se lahko sporečeta zaradi računalnika, ne da bi bil kateri od njiju nasilen. Povsem drugače je, če te kdo udari, ti grozi z udarcem, te prisilno dotika, spolno nadleguje, izsiljuje s fotografijami, te zastrašuje ali vztrajno ponižuje in nadzoruje. Tudi izgovor »samo šalil sem se« ne izbriše tega, kar se je zgodilo. Za pomoč ni treba čakati, da se nevarnost ponovi ali da imaš vidno poškodbo. [7]

Pri nasilju ne priporočam pogajanj s povzročiteljem, obveznega družinskega sestanka, prisilnega soočenja ali sklepanja, da sta za nasilje oba enako kriva. Slovenska uradna navodila pojasnjujejo, da mediacija pri nasilju v družini ni dopustna; za nasilje odgovarja tisti, ki ga povzroča. [7][8]

Če si neposredno ogrožen, se če je varno umakni na varno in pokliči 113 (policija). Za nujno medicinsko, gasilsko ali drugo reševalno pomoč je številka 112; tudi ta lahko posreduje ob nujnih nevarnostih. Povej, kaj se dogaja in kje si. Če ne moreš varno govoriti doma, poišči pomoč pri osebi zunaj nevarnega okolja: zaupanja vrednem odraslem, učitelju, šolski svetovalni službi, centru za socialno delo. Na 116 111 je brezplačni TOM telefon za otroke in mladostnike. Če prva oseba ne ukrepa, povej drugi. Nekateri strokovnjaki morajo ob sumu nasilja nad otrokom obvestiti pristojne službe; zato popolne tajnosti pri nevarnosti ni mogoče obljubiti. [7][9]

Tvoja naloga ni, da z lepšim vedenjem preprečiš nasilje druge osebe. Posebni članek N25 bo varnost obravnaval podrobneje, vendar ti za prvi korak ni treba čakati nanj.

Ali lahko odnos postane tudi nekaj dobrega, ne samo znosen?

Včasih si s sorojencem najprej izmenjujeta samo očitke. Ko pa skupaj popravljata kolo, kuhata ali skrbita za žival, odkrijeta, da ima vsak kakšno spretnost, ki je drugemu koristna. Starejši domači lahko pokaže, kako se kaj naredi, mlajši lahko prinese novo zamisel. To je tudi dragocen del družinskega izročila: znanje, pomoč in skrb prehajajo med ljudmi, namesto da se vse vsakič začne znova. Za trditev, da je bilo tako v vseh zgodovinskih slovenskih družinah, tukaj nimamo posebne etnografske podlage — in je ne potrebujemo, da bi prepoznali vrednost dobrovoljne medsebojne pomoči.

Poskusi kdaj opaziti trud drugega, ne samo njegove napake. Zahvali se, če opravi neprijetno nalogo. Vprašaj ga za nasvet pri stvari, ki jo obvlada. Predlagaj dejavnost, v kateri ni treba tekmovati. Hkrati pa mu dovoli, da kdaj želi biti sam. Skupna dejavnost ni obveznost za dokazovanje ljubezni, še manj mora kdorkoli v imenu družine razkriti svoje osebne misli. Strokovna priporočila sorojencem in skrbnikom pripisujejo pomen skupnim zanimanjem in osebnemu prostoru. [5]

Nekateri bratje in sestre bodo postali tesni prijatelji, drugi bodo različni vse življenje. Tudi drugi domači nam morda nikoli ne bodo enako blizu. Toda že to, da se znamo pozdraviti, sodelovati, pošteno izposoditi stvar in drug drugemu pustiti dihati, spremeni ozračje v domu.

Kaj ti priporočam za začetek?

Ne začni z velikim družinskim govorom o vsem, kar te je kdaj prizadelo. Izberi eno pogosto, vendar varno težavo. Če gre za polnilec, se dogovorite o izposoji. Če gre za skupno sobo, določite izvedljivo uro miru. Če gre za opravila, naj odrasli skupaj z otroki pogledajo, kaj kdo dejansko dela — vključno z opominjanjem in organizacijo — in naj poskusijo pravičnejšo razdelitev. Daj dogovoru možnost, potem preverite, ali deluje. Kar obljubiš, opravi tudi sam.

Pri tem ti svetujem dvoje hkrati: ne zahtevaj od drugih, česar sam nisi pripravljen spoštovati, in ne odreci se svojemu dostojanstvu zato, da bi bilo navzven vse mirno. Če lahko pomagaš, pomagaj. Če potrebuješ mejo, jo povej. Če se motiš, popravi napako. Če druga oseba noče sodelovati, poišči primerno pomoč. Če je doma nevarno, ima zaščita prednost pred spravo.

Družina ni uspešna zato, ker v njej nikoli ni nesoglasij. Veliko več pove to, ali imajo ljudje v njej prostor za svoje potrebe in ali si pri skupnih obveznostih in napakah pomagajo ravnati bolj pošteno.


Viri in nadaljnje branje

[1] OZN / UNICEF, Konvencija o otrokovih pravicah, predvsem čl. 12, 16, 18–19: https://www.unicef.org/child-rights-convention/convention-text. Varstvo zasebnosti ne pomeni pravice do samostojne sobe; skrbniki imajo zaščitne dolžnosti.
[2] Raising Children Network, Household chores for kids and teenagers: https://raisingchildren.net.au/pre-teens/family-life/routines-rituals-rules/chores-for-children. Razpored opravil je uredniški primer, ne strokovno določen postopek.
[3] American Academy of Pediatrics / HealthyChildren, Age-Appropriate Chores for Children: https://www.healthychildren.org/English/family-life/family-dynamics/communication-discipline/Pages/chores-and-responsibility.aspx. Starostne usmeritve so orientacijske, ne slovenski predpis.
[4] UNICEF, Four key ways to promote equity in household tasks: https://www.unicef.org/lac/en/parenting-lac/nurturing-care/four-key-ways-promote-equity-household-tasks. Podatkov o Latinski Ameriki in Karibih ne prenašamo na Slovenijo.
[5] Raising Children Network, Sibling fighting: what you need to know: https://raisingchildren.net.au/pre-teens/behaviour/sibling-fights/sibling-fighting. Strokovni nasveti o običajnih konfliktih niso varnostni protokol za nasilje.
[6] American Academy of Pediatrics / HealthyChildren, Stepsiblings: https://www.healthychildren.org/English/family-life/family-dynamics/types-of-families/Pages/stepsiblings.aspx. Svetovanje za sestavljene družine, ne obvezna pravila za vsak dom.
[7] GOV.SI, Pomoč žrtvi v primeru nasilja: https://www.gov.si/teme/pomoc-v-primeru-nasilja. Za nasilje odgovarja povzročitelj; zaščita ima prednost pred pogajanjem; vključuje TOM.
[8] GOV.SI, Mediacija v družinskih sporih: https://www.gov.si/teme/mediacija-v-druzinskih-sporih/. Ob sumu nasilja v družini se mediacija med strankama ne izvaja.
[9] GOV.SI, Klici v sili: https://www.gov.si/teme/klic-v-sili/. Številki 112 in 113 ponovno preverjeni ob C2; pred skupno objavo serije ponovno preveriti kontakte in povezave.