SerijaUmetnost življenja Del 24 / 62

Kaj, če se starša prepirata, ločita ali se družina spremeni?

Ko se starša prepirata, razideta ali se družina spremeni, se lahko počutiš negotovo. Spoznaj, kaj je tvoja odgovornost in kje dobiš oporo.

Nekega večera se doma pogovarjate kot običajno. Naslednji dan se starša komaj pogledata. Eden spi v drugi sobi, v kuhinji slišiš besedo selitev, nato pa odrasli utihnejo, ko vstopiš. Morda veš, da se že dolgo prepirata. Morda si do včeraj mislil, da je vse v redu. In čeprav moraš naslednje jutro v šolo ali službo, razmišljaš samo o tem, kaj bo z družino.

Sem kaj zakrivil? Se bosta pobotala? Kje bom živel? Ali se bom še videval z obema? Kaj pa, če ima kdo od njiju že novega partnerja?

Kratek odgovor: za partnerski spor in odločitev odraslih, ali bodo ostali skupaj, nisi odgovoren. Tega ne moreš popraviti z boljšimi ocenami, prijaznostjo ali s tem, da postaneš njun posrednik. Imaš pa dober razlog, da vprašaš, kaj se bo spremenilo v tvojem življenju, poveš, kaj potrebuješ, in poiščeš oporo. Če je doma prisotno nasilje, je prvi korak varnost, ne družinsko pogajanje.

Kaj pravzaprav pomeni prepir, ki ga slišim?

Odrasla se lahko ne strinjata glede stroškov, dela, vzgoje, zvestobe ali stvari, o katerih ti niti ne govorita. En glasen prepir še ne pomeni ločitve; po drugi strani pa tudi tišina ne pomeni, da je vse urejeno. Včasih se starša po sporu pogovorita in najdeta boljši način skupnega življenja. Drugič nesoglasja ostajajo in potrebujeta pomoč ali spremembo. Kadar se napetost ponavlja, jo lahko občutiš, četudi se starša prepričujeta, da se pogovarjata »samo o svojih zadevah«. Težko zaspiš, preden povabiš prijatelje domov, razmišljaš, katera beseda bi spet zanetila prepir.

Najbolj mučno je včasih prav pomanjkanje informacij. Če se starša prepirata o denarju, ti pa si ravno dobil novo opremo za šport, se lahko vprašaš, ali sta zaradi tebe v težavah. Toda to, da te starša vzgajata in preživljata, še ne pomeni, da si kriv za njuno medsebojno ravnanje. Svoje obveznosti lahko opravljaš skrbno; za način, kako rešujeta partnerske probleme, pa sta odgovorna onadva.

V mirnem in varnem trenutku lahko poveš, kar zares veš in čutiš: »Slišim, da se veliko prepirata, in me skrbi. Ne potrebujem podrobnosti vajinega odnosa. Rad pa bi vedel, ali se bo kaj spremenilo zame.« Če odgovora še nimata, ju lahko prosiš, naj ti povesta, kdaj se boste znova pogovorili. »Ne veva še« ni prijeten odgovor, je pa poštenejši od obljube, da bo zagotovo vse tako kot prej.

Izmišljen primer: petnajstletni Vid že nekaj noči posluša prepire o denarju. Ko mu mama reče, naj ne skrbi, jo vpraša: »Se prepirata zaradi mojih copat in treningov?« Mama pojasni, da so težave širše. Vid ji pove še nekaj, česar ni vedela: »Ko se prepirata pred mojo sobo, ne morem spati. Jutri pišemo test.« Mama ne more v trenutku odpraviti finančnih skrbi, lahko pa prevzame odgovornost za to, da se odrasli ne prepirajo pred njim in da mu razumljivo povedo, kaj bo drugače. Če se to ne zgodi, Vid ni dolžan še naprej tiho prenašati posledic; lahko se zaupa drugemu varnemu odraslemu.

Tu je bistvo: Vid ne poskuša postati starševski svetovalec. Pove, kako se njegovo življenje spreminja, in odraslo osebo prosi, naj opravi svoj del.

Ali lahko naredim kaj, da ostaneta skupaj?

Ko se družina maje, se človek rad oprime lepih spominov. Mogoče se spomniš skupnih počitnic, rojstnih dni in trenutkov, ko je bila doma sproščena tišina. Želiš si, da bi bilo spet tako. Zato se odločiš, da ne boš povzročal nobenih težav, da boš skrbel za mlajše otroke ali da nikoli več ne boš povedal, kaj te moti. Kot da bi s tem lahko obdržal starša skupaj.

Biti pozoren do domačih je vredno. Toda pomoč v gospodinjstvu ni cena, ki jo moraš plačati za obstoj družine. Odrasla se lahko potrudita za odnos, poiščeta pomoč, ostaneta skupaj ali se razideta. Izida ne smeš šteti za svojo nagrado ali kazen. Če se odločita za razhod, to ne pomeni, da si odpovedal kot sin ali hči.

Tudi ločitev nima za vsako družino enakih posledic. Nekateri otroci in mladostniki žalujejo za življenjem, ki so ga poznali. Drugi čutijo tudi olajšanje, če se doma konča dolgotrajna napetost. Nekdo lahko občuti oboje v istem tednu. Strokovni pregledi ugotavljajo različne poteke prilagajanja; pomembni so predhodni odnosi, stopnja konflikta, varnost, podpora in življenjske okoliščine. Iz same besede ločitev zato ni pošteno napovedati, kakšna bo posameznikova prihodnost.

Lahko spoštuješ oba starša in hkrati priznaš, da sta v čem ravnala napačno. Ni treba zanikati preteklih lepih trenutkov, da bi smel povedati resnico o sedanjih težavah. Prav tako ti ni treba razsoditi, kateri od njiju je »kriv za vse«. Če se starša odločita ostati skupaj, imaš še vedno pravico povedati, kako nate vplivajo ponavljajoči se prepiri: skupno bivanje ni dovolj, če doma ni mogoče najti miru in varnega prostora za odraščanje.

Kaj se bo spremenilo v ponedeljek zjutraj?

Starša se morda pogovarjata o stanovanju, premoženju in pravnih postopkih, tebe pa najbolj skrbi, kje bo naslednji teden tvoja šolska torba. To ni nepomembna podrobnost. Kadar ne veš, kje boš spal in kdo te bo peljal na dejavnost, se je težko osredotočiti na vse drugo.

Ko razhod ali selitev postaneta verjetna, lahko prosiš za razumljiv dogovor o bližnji prihodnosti. Kje boš naslednji teden? Kako boš prišel v šolo? Kje bodo zdravila, učbeniki in oblačila, ki jih potrebuješ? Se boš lahko še videval s prijatelji, obiskoval šport ali glasbeno šolo? Kako boste ohranili stik z ljudmi, ki ti veliko pomenijo? Če nekateri odgovori še niso znani, je koristno vedeti vsaj, kaj je začasno in kdaj se boste spet pogovorili.

Priporočam, da začneš z eno stvarjo, ki ti ta hip najbolj otežuje vsakdan. Če se moraš seliti med dvema domovoma, je to lahko preprost, vsem dostopen koledar. Toda naj se za datume in prevoze dogovarjajo odrasli; ni pošteno, da moraš iz njunih sporočil sam ugibati, kdo pride pote. Namesto »Nikoli ničesar ne uredita« lahko poveš: »Že tretji petek ne vem, kdaj me kdo pride iskat. Rad bi, da se za naslednji teden dogovorita do četrtka.« To je konkreten problem, ki ga lahko starša rešujeta.

Morda bo treba zaradi manjšega družinskega proračuna spremeniti počitnice, prevoz ali način preživljanja prostega časa. Razumno je, da pri prilagoditvah sodeluješ, če to zmoreš. Ni pa tvoja naloga, da skrbiš za preživnino ali zagotavljaš osnovne pogoje za življenje. Odrasli morajo prepoznati tvoje potrebe tudi takrat, ko so sami pod velikim pritiskom.

Ko od mene pričakujejo, da izberem stran

»Oče pravi, da ga mama nalašč ovira.« »Mama sprašuje, kaj oče počne ob vikendih.« »Oba bi rada slišala, pri kom mi je lepše.« Takrat lahko začutiš, da bo vsaka iskrena beseda enega od njiju prizadela. Včasih je najtežje prav to, da imaš oba rad, onadva pa se ne razumeta več.

Naklonjenost ni glasovanje. Lahko pogrešaš očeta in te njegovo vedenje hkrati jezi. Lahko se pri mami počutiš varno in si vseeno želiš več časa z drugim staršem. Čustva do obeh niso dolžna biti enaka, da so resnična. Če se pri enem ne počutiš varno, pa ti ni treba vzdrževati stika zgolj zato, da bi bila videti enako pravična do obeh.

Ni ti treba prenašati njunih sporočil, zbirati podatkov o drugem staršu ali varovati skrivnosti o njunem partnerskem sporu. Če te prosita, da prenašaš obtožbe, lahko — kadar je varno — rečeš: »Lahko povem, kdaj pridem na obisk. Vajinih sporov pa ne želim prenašati. Prosim, dogovorita se sama.« Če te eden sprašuje po zasebnih podrobnostih drugega: »Ne želim zbirati informacij o njem. Lahko pa ti povem, kako se jaz počutim.«

Včasih se starš, ki mu je zelo hudo, začne otroku zaupati kot odraslemu prijatelju. Lepo je pokazati sočutje. Toda poslušati človeka in nositi odgovornost za njegovo čustveno stabilnost nista ista stvar. Starš potrebuje podporo odraslih; ti ne potrebuješ občutka, da moraš z eno napačno besedo povzročiti njegov zlom. Če ti je pretežko, se lahko tudi o tem pogovoriš z zaupanja vredno odraslo osebo.

Ali se lahko moje mnenje pri odločitvah upošteva?

V Sloveniji morajo starši, ki ne živijo skupaj, urediti vprašanja varstva in vzgoje, stikov ter preživljanja; če se ne dogovorijo, o tem pod zakonskimi pogoji odloča sodišče. Osrednje merilo je korist otroka. Tvoje mnenje je lahko pomembno in v ustreznih postopkih imaš možnost, da ga izraziš, vendar to ni isto kot dolžnost, da sam določiš, kje boš živel, ali zagotovilo, da bo odločitev natančno takšna, kot želiš.

Če imaš pri enem domu izčrpavajočo pot do šole, če si navezan na brata ali če se pri kom bojiš, to niso nepomembne podrobnosti. Povej jih čim bolj razumljivo. Če te starša ne slišita ali pogovor ni varen, lahko poiščeš pomoč šolske svetovalne službe, centra za socialno delo ali informacije o zagovorništvu otrok pri Varuhu človekovih pravic. Zagovornik je način, da je otrokovo mnenje slišano, ne oseba, ki bi mu lahko obljubila želeni sodni izid.

Ko se stvari zapletejo, se je smiselno vprašati: »Kdo mi lahko pojasni, kaj je že dogovorjeno, kaj še ni in kako lahko povem, kaj potrebujem?« Ni ti treba postati poznavalec družinskega prava, da bi nekdo tvoje besede vzel resno.

Ko se doma pojavijo novi obrazi

Včasih je družinska sprememba dvakratna. Najprej se starša razideta. Nato eden od njiju spozna novega partnerja, z njim pa pridejo v hišo še drugi otroci, navade in pričakovanja. Odrasli lahko novo razmerje doživlja kot začetek nečesa lepega; zate je to lahko še ena izguba občutka domačnosti.

Novo osebo je razumno spoznati brez vnaprejšnje sovražnosti. Toda vljudnost ni enaka takojšnji bližini. Zaupanje se gradi iz dejanj in časa. Nič ni narobe, če partnerja svojega starša kličeš po imenu in še nisi pripravljen, da bi ga imenoval »mama« ali »oče«. To ni avtomatično zavračanje njegovega truda. Prav tako smeš še naprej pogrešati prejšnje družinsko življenje.

Izmišljen primer: šestnajstletna Nika vsak drugi konec tedna preživi pri očetu. Njegova nova partnerica ima dvanajstletnega sina. Oče ju želi povezati, zato predlaga, da si bosta otroka delila sobo, partnerico pa Niki predstavi z besedami: »Zdaj imaš tudi novo mamo.« Nika sprva molči. Kasneje mu pove: »Vesela sem, da sta srečna. Rada jo bom bolje spoznala, ampak ne morem je kar začeti klicati mama. In če si deliva sobo, potrebujem prostor za svoje stvari in čas, ko se lahko v miru preoblečem.«

Oče to sprva razume kot zavrnitev. Nika mu nato pojasni, da ne zavrača družine, ampak potrebuje nekaj predvidljivih meja. Morda dodatna soba ni mogoča. So pa mogoči dogovori o zasebnosti, osebnih stvareh in o tem, kako drug drugega nagovarjajo. Oče in njegova partnerica sta odgovorna, da se za tak dogovor potrudita. Niki ni treba za ceno miru igrati čustev, ki jih še nima.

Z novimi ljudmi lahko pridejo tudi prijetna presenečenja: skupen hobi, nekdo, ki te razume, nov način praznovanja. Ni treba vnaprej izbrati med popolnim navdušenjem in odporom. Daj odnosom možnost, vendar ne preskakuj časa, ki ga potrebujejo.

Kaj ostane od naših starih navad?

Po razhodu se ne spremeni samo naslov. Morda ni več nedeljskega kosila pri babici, brat ne prespi ob istem času pri istem staršu ali pa se morate o praznikih prvič dogovarjati. Takšne navade se zdijo majhne, dokler jih ne izgubimo. Skupni recept, obisk, sprehod ali večerni pogovor so lahko način, kako človek čuti, da nekam pripada.

Izkušnje starih staršev so pri tem lahko dragocene. Morda ti povedo, kako so nekoč premagali težko obdobje, zakaj so vztrajali pri določeni navadi ali kako so si pomagali, ko ni šlo vse po načrtih. Njihovo izkušnjo je vredno poslušati, ne pa je spremeniti v pravilo, da mora vsaka družina za vsako ceno ostati v istem gospodinjstvu. Še posebej nobena tradicija ne opravičuje nasilja.

Če ti je nekaj pomembno, poskusi povedati natančno kaj: »Rad bi se še naprej vsaj občasno videl z babico« ali »Pogrešam, da bi praznovali z bratom.« Vseh starih navad morda ne bo mogoče ohraniti v isti obliki, vendar je včasih mogoče najti novo. Ob tem ni treba zanikati žalosti za tem, česar ni več.

Kaj, če se mi občutki ves čas spreminjajo?

Mogoče si en dan jezen, drugi dan zaskrbljen, tretji dan pa se zdi življenje skoraj običajno. Morda ti odleže, ker se starša ne prepirata več, potem pa se počutiš krivega zaradi olajšanja. Čustev ni treba urejati po urniku, prav tako ti ni treba pred vsakim staršem dokazovati, da te ločitev prizadene na »pravilen« način.

Koristno je imeti vsaj enega človeka, pred katerim ni treba reči samo »v redu sem«. To je lahko starš, ob katerem se počutiš varno, stari starš, sorodnica, mentor ali šolska svetovalna delavka. Če je težko začeti, povej preprosto: »Zaradi tega, kar se dogaja doma, se težko zberem. Bi me lahko malo poslušal?« Če se težave s spanjem, učenjem, razpoloženjem ali vsakdanjimi dejavnostmi nadaljujejo oziroma stopnjujejo, je smiselno poiskati dodatno strokovno podporo.

Obdrži tudi kaj zase, kar ni povezano s sporom. Trening, glasba, prijatelj, delo ali sprehod niso znamenje, da ti za domače ni mar. So del tvojega življenja, ki se ne sme v celoti skrčiti na težave odraslih.

Kdaj ni dovolj, da se skušamo pogovoriti?

Vse dosedanje usmeritve o mirnem pogovoru veljajo samo, kadar je pogovor varen. Če so doma grožnje, udarci, spolna zloraba, zastraševanje, nasilno nadzorovanje ali drugo nasilje, to ni običajen prepir, ki bi ga moral kot otrok ali mladostnik pomagati rešiti. Nasilje lahko prizadene tudi tistega, ki mu je priča. Odgovornost nosi povzročitelj; ni se ti treba postaviti med odrasla ali ju poskušati spraviti za isto mizo.

Če je nevarnost neposredna, se, če lahko, umakni na varno in pokliči 113 (policija) oziroma 112 (klic v sili, zlasti kadar je potrebna nujna pomoč). Za pogovor in usmeritev je v Sloveniji na voljo tudi TOM 116 111. Pomagajo lahko center za socialno delo, šolska svetovalna služba in varna odrasla oseba. Če pred povzročiteljem ni varno govoriti, poišči varnejši način za pomoč; če te prvi človek ne sliši, povej naslednjemu, ki lahko ukrepa.

Slovenska uradna navodila določajo, da se ob sumu nasilja v družini mediacija med strankama ne izvaja. Varnost torej ni stvar dogovora, pri katerem bi bila žrtev dolžna popuščati. Temu bo namenjen še poseben članek serije »Kaj storim, če doma ni varno?«, vendar za pomoč ni treba čakati nanj.

Kaj ti torej svetujem?

Če se doma zaostrujejo spori ali prihaja razhod, ne poskušaj najprej rešiti cele družine. Začni pri vprašanju, ki ti zdaj najbolj otežuje življenje. Morda potrebuješ pojasnilo, ali se kdo seli; morda dogovor za petkov prevoz; morda možnost, da brez pritiskov poveš, da pogrešaš oba starša. Poišči odraslega, s katerim je pogovor varen, in začni pri tej konkretni stvari.

Pri nenasilnem razhodu priporočam jasne, izvedljive dogovore in ohranjanje odnosov, ki so zate dobri. Ne prevzemaj vloge razsodnika, prenašalca sporočil ali čustvene opore, ki jo mora imeti odrasli. Novim odnosom daj čas; naklonjenosti ni treba odigrati na ukaz. Če so dogovori nejasni ali te ne poslušajo, poišči drugo varno osebo in pomoč pri tem, da bo tvoj glas slišan.

Če doma ni varno, imajo zaščita, pomoč in tvoje dostojanstvo prednost pred vsakim pričakovanjem, da moraš ohraniti družinski mir.

Družina po spremembi ne bo nujno enaka kot prej. Nekaj se lahko izgubi in nekaj novega počasi zraste. Toda ne glede na to, ali odrasli ostanejo skupaj, ti ni treba dokazovati svoje vrednosti z reševanjem njihovega odnosa. Pripadajo ti skrb, poštene informacije, varnost in možnost, da te resno slišijo.


Viri in nadaljnje branje

  1. [1] American Academy of Child and Adolescent Psychiatry (AACAP), Children and Divorce (posodobljeno april 2026), vir.
  2. [2] American Academy of Pediatrics (AAP), Helping Children and Families Deal With Divorce and Separation, Pediatrics (2016; v C0 evidentirana poznejša potrditev), vir.
  3. [3] AAP / HealthyChildren, Traps Divorced or Separating Parents Should Avoid, vir.
  4. [4] AACAP, Stepfamily Problems (posodobljeno april 2026), vir.
  5. [5] van Eldik in sodelavci, The interparental relationship: Meta-analytic associations with children's maladjustment and responses to interparental conflict, Psychological Bulletin (2020), PubMed. Povezanost ne omogoča gotove napovedi za posameznika.
  6. [6] Härkönen, Bernardi in Boertien, Family Dynamics and Child Outcomes: An Overview of Research and Open Questions (2017), članek.
  7. [7] GOV.SI, Zaupanje otroka v varstvo in vzgojo, določitev stikov in preživnine, vir; Na sodišču, Družinski postopki, vir; Varuh človekovih pravic RS, Zagovorništvo otrok, vir
  8. [8] GOV.SI, Pomoč žrtvi v primeru nasilja, vir; Mediacija v družinskih sporih, vir
  9. [9] GOV.SI, Klici v sili, vir. Kontakti 112, 113, TOM 116 111.