Kaj storim, ko se počutim osamljeno?
Osamljenost lahko boli tudi med ljudmi. Kako razumeti svoje občutke, graditi prijateljstva in vedeti, kdaj poiskati podporo.
V petek popoldne odpreš telefon. V skupinskem klepetu se vrstijo fotografije druženja, za katero sploh nisi vedel. Mogoče gre samo za naključje. Mogoče te niso povabili že tretjič. Še slabše je, če si bil ves teden med ljudmi, pa zdaj ne veš, komu bi lahko napisal: »Danes mi res ni dobro. Bi se malo pogovorila?«
Osamljenost zna boleti, tudi kadar nisi fizično sam. Kaj torej storiti?
Najprej ne sklepaj, da je s teboj nekaj narobe. Poskusi ugotoviti, kaj pravzaprav pogrešaš: družbo, skupno dejavnost, nekoga, ki te posluša, ali občutek, da si nekje sprejet. Potem naredi en majhen, varen korak proti takemu odnosu. Če te drugi namerno izključujejo ali je stiska tako močna, da vpliva na tvoje življenje, se ne trudi vsega rešiti sam. Poišči človeka, ki ti lahko pomaga.
Ni treba, da jutri postaneš najbolj družaben človek v razredu. In ni treba, da svojo žalost skrivaš, dokler ne boš imel dovolj prijateljev.
Si osamljen — ali si samo rad sam?
Ko prideš domov po napornem dnevu, je lahko ura miru najboljši del popoldneva. Nekdo rad bere, drugi popravlja kolo, tretji se sprehaja brez družbe. Nič od tega ni slabo. Samota, ki jo izbereš in ti ustreza, ni isto kot osamljenost, ki te boli.
Osamljenost se pojavi, ko med odnosi, ki jih imaš, in odnosi, ki jih potrebuješ, občutiš vrzel. Lahko imaš veliko znancev, pa nobenega, s katerim bi bil zares odkrit. Lahko imaš samo dva dobra prijatelja in se počutiš povezanega. Število stikov samo po sebi ne odloča.
Strokovnjaki razlikujejo tudi socialno izolacijo: to je položaj, ko ima človek dejansko malo stikov ali opore. A celo nekdo, ki pogosto sedi v polnem razredu, je lahko zelo osamljen. Zato nasvet »Pojdi vendar malo med ljudi!« ni vedno odgovor.
Zamisli si razliko. Rad bi igral nogomet, pa nimaš ekipe. Takrat ti lahko pomaga vključitev v dejavnost. Ali pa že imaš ekipo in prijatelje za šalo, a te doma nekaj močno skrbi in nikomur ne zaupaš. V tem primeru potrebuješ nekaj drugega: človeka, pred katerim ti ni treba igrati, da je vse v redu.
Zakaj se včasih zdi, da nikamor ne spadaš?
Osamljenost nima enega samega vzroka. Preseliš se in drugi imajo že leta svoje prijatelje. Prijatelj odide na drugo šolo. Doma se odnosi spremenijo. Zaradi bolezni, invalidnosti, pomanjkanja denarja ali prevoza se težko udeležuješ dejavnosti, na katere drugi hodijo brez razmišljanja. Morda si preprosto drugačen od večine v svojem okolju in ne najdeš veliko skupnih zanimanj.
Včasih gre tudi za krivično ravnanje drugih: posmehovanje, izključevanje ali predsodke. Takrat ni prav reči, da se mora osamljeni človek le bolj potruditi. Tudi skupina in odrasli, ki so zanjo odgovorni, morajo poskrbeti za varno in spoštljivo okolje.
Zgodi pa se še nekaj. Po nekaj neprijetnih izkušnjah se začneš vnaprej bati nove zavrnitve. Nekoga bi rad ogovoril, vendar se ti po glavi podijo vprašanja: Kaj, če bom izpadel čuden? Kaj, če me ignorira? Tak strah se lahko pojavi pri komerkoli. Če pa je zelo močan, se ponavlja in te ovira pri šoli, delu ali običajnih stikih, je smiselno o njem govoriti tudi s strokovnjakom.
V raziskavah mladih se osamljenost povezuje z zavračanjem med vrstniki, ustrahovanjem in nekaterimi duševnimi težavami. To ne pomeni, da so vsi osamljeni ljudje enaki ali da ena okoliščina vedno povzroči drugo. Pomeni pa, da osamljenosti ne smemo razlagati samo z osebnostjo ali voljo posameznika.
Kako začeti, če ne znaš kar pristopiti?
»Spoznaj nove ljudi« je lažje reči kot narediti. Kaj naj sploh poveš človeku, ki ga ne poznaš? Kaj, če so vsi že v svojih skupinah?
Za začetek ne išči popolnega stavka. Poišči nekaj, kar že počneta oba. Pri skupni nalogi lahko vprašaš, kako se je drugi lotil težkega dela. Na treningu se pozanimaš, kdaj je naslednja vaja. V knjižnici vprašaš za knjigo, ki jo je nekdo omenil. Ne potrebuješ posebnega nastopa; dovolj je povsem navadno vprašanje in nekaj zanimanja za odgovor.
Izmišljeni primer: Lara se sredi šolskega leta preseli. Med odmori se sošolci zbirajo v svojih družbah, ona pa stoji ob hodniku. Pri skupinskem projektu jo sošolka povabi, naj pomaga pripraviti predstavitev. Naslednji dan Lara reče: »Včeraj si omenila tisto knjigo. Je res tako dobra?« Pogovarjata se le dve minuti. Naslednji teden se pozdravita še enkrat. Še vedno nista najboljši prijateljici, vendar med njima nastaja nekaj poznanega in prijetnega.
Ko Lari kljub temu ostaja težko med odmori, o tem pove razredničarki. Ne zato, da bi ji odrasli ukazal, kdo mora biti njen prijatelj, ampak da pomaga pri dejavnostih, pri katerih lahko tudi nov učenec sodeluje, ne da bi moral prositi za mesto v že zaprti skupini.
Ta razlika je pomembna. Stik lahko poskusiš vzpostaviti sam, vključitev v skupino pa ni samo tvoja odgovornost.
Če trenutno nimaš priložnosti za več družbe, pomisli tudi na dejavnosti zunaj šole: glasbo, šport, ustvarjanje, prostovoljstvo, mladinski center, društvo ali varno spletno skupnost, povezano s tvojimi interesi. Ne izbiraj po tem, kje bi moral biti priljubljen, ampak kje bi lahko kaj rad počel. Ko se z istimi ljudmi srečuješ večkrat, se pogovorom ni treba začeti vsakič od začetka. To je razumna možnost, ne zagotovilo, da bo nastalo prijateljstvo.
Kaj, če drugi ne odgovorijo tako, kot upaš?
Mogoče si zbral pogum in povabil nekoga na sprehod. Odgovoril je: »Nimam časa.« Tak odgovor lahko zaboli bolj, kot je drugi sploh slutil.
Toda en »ne« še ne pomeni, da si nezaželen. Človek je lahko zaposlen, utrujen ali preprosto ne razmišlja o novem poznanstvu. Lahko čez nekaj časa ponudiš drug konkreten predlog: »Bi imel prihodnji teden pol ure časa?« Če se vedno izmika, nikoli ne predlaga ničesar in ne pokaže zanimanja, pa je pametno svojo pozornost nameniti drugam.
Prijateljstvo potrebuje dve strani. Ni ti treba prosjačiti za sprejetost, prenašati poniževanja ali se pretvarjati, da so ti všeč stvari, ki jih v resnici nočeš početi. Prav tako drugim ni treba izpolniti vsake tvoje želje po družbi. Spoštovanje velja v obe smeri.
Morda se boš bolje razumel z enim človekom kot z veliko skupino. Morda boš prijateljstva sklepal počasneje. To ni nič manj vredna pot. Boljše je počasi zgraditi odnos, v katerem lahko ostaneš svoj, kot imeti množico stikov, pri katerih te je ves čas strah, da bi povedal kaj napačnega.
Imaš veliko sporočil, pa se vseeno počutiš samega?
Telefon lahko odnose ohranja. Prek sporočil se pogovarjaš s prijateljem, ki živi daleč, se dogovoriš za druženje ali spoznaš ljudi s podobnimi interesi. Za nekoga, ki je zaradi bolezni ali drugih okoliščin veliko doma, je tak stik lahko zelo dragocen.
Vendar skupinski klepet še ni nujno kraj, kjer si lahko odkrit. Včasih spremljaš, kako drugi objavljajo druženja, in se začneš primerjati z njihovimi najboljšimi trenutki. Drugič se v klepetu veliko govori, nihče pa ne vpraša, kako si v resnici.
Raziskave iz leta 2026 kažejo, da je občutek osamljenosti močneje povezan s problematično uporabo družbenih omrežij kot s samim časom na njih. To še ne dokazuje, da omrežja povzročajo osamljenost; lahko se dogaja tudi obratno ali oboje hkrati. Bolj uporabno vprašanje je: Ali mi način, kako uporabljam splet, pomaga biti z ljudmi povezan ali me po njem še bolj boli, da sem sam?
Če bi rad govoril z nekom bolj osebno, mu lahko namesto novega sporočila v skupini napišeš zasebno: »Imaš danes čas za kratek klic? Nekaj bi ti rad povedal.« Ni pa ti treba svoje zasebnosti razkriti človeku, ki mu ne zaupaš. Posebej previden bodi pri neznancih, ki obljubljajo popolno razumevanje, nato pa zahtevajo fotografije, osebne podatke ali srečanje, ki ni varno.
Kaj pa, če mi je lažje govoriti z odraslim kot z vrstniki?
Tudi to je povsem mogoče. Včasih te bolje razume starejša sestra, dedek, teta, trener, mentor ali svetovalna delavka kot ljudje tvojih let. Ni nujno, da imate enake interese. Pomembno je, da te človek posluša, spoštuje tvoje meje in je varen.
Če imaš doma dober odnos, lahko začneš zelo preprosto: »Zadnje čase se počutim precej osamljeno. Ne potrebujem takoj rešitve, samo rad bi, da me malo poslušaš.« Mogoče bodo starši sprva mislili, da govoriš le o enem slabem dnevu. Povej jim, če se občutek ponavlja in te res teži.
Če doma ne najdeš posluha, ne odnehaj pri prvem poskusu. Poišči drugega zaupanja vrednega odraslega. Če je dom zate nevaren, ponižujoč ali nasilen, ne pričakuj, da moraš pomoč iskati prav pri človeku, ki ti škoduje.
Starejši ljudje se morda spominjajo, da so se z drugimi redno srečevali pri skupnem delu, v društvih ali med sosedi. Iz tega se lahko česa naučimo: včasih se bližina razvije ob drobnih skupnih opravilih, ne šele ob velikih zaupnih pogovorih. Vendar preteklosti ni treba idealizirati in ni treba iskati družbe samo tam, kjer jo drugi pričakujejo. Tvoja naloga je najti varno, izvedljivo pot do ljudi, s katerimi se lahko resnično povežeš.
Kdaj ni dovolj, da samo poskušam spoznati nove ljudi?
Če je osamljenost dolgotrajna in se ji pridružijo vztrajna potrtost, močan strah pred ljudmi, težave s spanjem, izguba zanimanja ali nezmožnost opravljanja vsakdanjih stvari, se pogovori z zaupanja vredno odraslo osebo ali zdravstvenim strokovnjakom. To niso znaki, iz katerih bi si moral sam postaviti diagnozo. So pa dovolj dober razlog, da poiščeš pomoč.
Če te kdo namerno izključuje, žali ali ustrahuje, ne skušaj znova in znova dokazovati, da si zaslužiš njegovo prijaznost. Obrni se na učitelja, šolsko svetovalno službo ali drugega varnega odraslega in povej, kaj se dogaja. Če prvi ne pomaga, poišči drugega. Za nasilje je odgovoren tisti, ki ga izvaja, ne človek, ki ga doživlja.
V Sloveniji obstajajo konkretne poti do pomoči. Otroci in mladostniki lahko brezplačno pokličejo TOM telefon na 116 111, vsak dan med 12. in 20. uro, ali uporabijo njihovo spletno klepetalnico po objavljenem urniku. Pri dolgotrajnejši stiski se lahko obrnejo tudi na šolsko svetovalno službo, osebnega zdravnika ali Center za duševno zdravje otrok in mladostnikov; za prvi stik s centrom napotnica ni nujno potrebna. Za pogovor v duševni stiski je na voljo še brezplačni 116 123, ki deluje 24 ur na dan.
Če si v neposredni nevarnosti, je ogroženo tvoje življenje ali zdravje oziroma te skrbi, da bi si lahko kaj naredil, ne čakaj na naslednji prosti termin svetovanja. Obrni se na dosegljivo varno osebo in pokliči 112 ali prosi, da kdo pokliče zate. Če ti neposredno grozi nasilje in potrebuješ policijo, lahko pokličeš tudi 113. Ni treba, da znaš svojo stisko popolno razložiti, preden smeš zaprositi za pomoč.
Kaj bi bilo danes pametno storiti?
Razmisli o treh različnih položajih. Če pogrešaš starega prijatelja, mu lahko danes napišeš: »Hej, že dolgo se nisva videla. Greva ta teden na sprehod?« Če si v novem okolju, izberi eno dejavnost in pri naslednjem srečanju ogovori eno osebo, ne cele skupine. Če imaš družbo, vendar nikogar, ki bi mu zaupal svoje skrbi, poskusi najprej z enim varnim človekom in mu povej toliko, kolikor želiš.
Če takšni koraki trenutno niso dosegljivi, ker si izključen, se bojiš, si bolan ali je stiska premočna, naj bo prvi korak iskanje pomoči, ne še ena zahteva, da se moraš bolj potruditi.
Nekatera povabila ne bodo sprejeta. Nekateri odnosi ne bodo postali prijateljstva. To je lahko boleče, ni pa razsodba o tvoji vrednosti. Človek potrebuje bližino, vendar mu ni treba zanjo plačati z lastnim dostojanstvom ali varnostjo. Bolje je narediti majhen korak k odnosu, v katerem sta spoštovanje in zanimanje obojestranska — in poiskati podporo, kadar ga sam ne zmoreš.
Viri in nadaljnje branje
- WHO (2025), Social connection — https://www.who.int/news-room/questions-and-answers/item/social-connection
- NIJZ (2023), Kaj je osamljenost? — https://nijz.si/zivljenjski-slog/kaj-je-osamljenost/
- Buecker idr. (2024), A systematic review of longitudinal risk and protective factors for loneliness in youth, pregled 105 študij — https://doi.org/10.1111/nyas.15266
- Feng idr. (2026), Exploring the relationship between social media use and loneliness in adolescents and young adults, sistematični pregled in metaanaliza; korelacija ni dokaz vzročnosti — https://doi.org/10.1007/s00127-026-03175-4
- Burke idr. (2026), Interventions to reduce loneliness in children and adolescents (4–18 years), metaanaliza; dokazi za posamezne intervencije omejeni — https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/41707733/
- TOM telefon (2026), Stopi v stik — https://www.e-tom.si/stopi-v-stik/
- Program MIRA, Otroci in mladostniki – CDZOM — https://www.zadusevnozdravje.si/kam-po-pomoc/centri-za-dusevno-zdravje/otroci-in-mladostniki/
- GOV.SI, Klici v sili — https://www.gov.si/teme/klic-v-sili/