SerijaUmetnost življenja Del 48 / 62

Kaj storim, če izgubljam nadzor nad uporabo snovi ali navado?

Ko navada ali snov prevzema nadzor nad vsakdanom, je čas za pogovor. Prepoznaj znake težav in poti do pomoči v Sloveniji.

Spet je pozno. Pred eno uro si si rekel, da boš končal z igranjem, zdaj pa že razmišljaš o naslednji partiji. Ali pa si sklenil, da danes ne boš posegel po nikotinu, vendar si ob prvi neprijetnosti premislil. Morda piješ pogosteje, kot si nameraval, in te skrbi, da doma ne poveš več vse resnice.

Ko se to ponavlja, se lahko pojavi vprašanje: Kaj če izgubljam nadzor? Še težje je pomisliti, da bi to komu priznal.

Če ti večkrat ne uspe zmanjšati uporabe, če zaradi nje trpijo tvoje zdravje, spanje, odnosi ali obveznosti ali če te lastno ravnanje resno skrbi, poišči pogovor in pomoč. Ni ti treba čakati na diagnozo ali na še hujše posledice. Pogovor z zaupanja vredno osebo je lahko prvi korak; pri ponavljajočih se ali resnih težavah je pomembna tudi strokovna presoja. Če gre za možno telesno odvisnost od alkohola ali nekaterih zdravil, pa se pred spreminjanjem uporabe posvetuj z zdravnikom, saj je nenadna prekinitev lahko nevarna. [1] [2] [3] [5] [6]

Kako prepoznam, da težava presega običajno navado?

Nekdo igra videoigre zato, da se druži in sprosti. Drugi se po napornem dnevu zazre v telefon, ne da bi opazil, koliko časa je minilo. To samo po sebi ni dokaz zasvojenosti. Bolj zgovorno je, kaj se dogaja skozi čas in kaj zaradi uporabe izgubljaš.

Morda si že večkrat določil mejo, vendar je ne uspeš držati. Zaradi uporabe opuščaš trening, zanemarjaš učenje, izgubljaš spanec ali porabljaš denar, ki ga potrebuješ za druge stvari. Nadaljuješ, čeprav vidiš posledice. Takšne spremembe so razlog, da položaj vzameš resno, niso pa samodejna diagnoza. [1] [2] [3]

Tudi skrivanje ni zanesljiv diagnostični znak. Včasih mladostnik prikriva uporabo zato, ker se boji pretiranega odziva doma. Včasih pa zato, ker mu je težko priznati tudi samemu sebi, kako je ravnal. V obeh primerih lahko odkrit pogovor pomaga bolje razumeti težavo.

Pri videoigrah Svetovna zdravstvena organizacija posebej opisuje motnjo igranja: izgubo nadzora nad igranjem, dajanje prednosti igranju pred drugimi pomembnimi dejavnostmi ter nadaljevanje kljub škodljivim posledicam, ob pomembni prizadetosti vsakdanjega delovanja. Veliko ur igranja samo po sebi še ne pomeni motnje igranja. Tudi težav s telefonom in družabnimi omrežji ni pravilno brez razlike imenovati z isto diagnozo. [1]

Snovi so drugačno vprašanje. Alkohol, nikotin, prepovedane droge in nekatera zdravila vplivajo na telo na različne načine. Zato si za vse težave ne moreš predpisati istega načrta. Toda ne glede na to, za kaj gre, je smiselno poiskati pomoč, kadar ponavljajoče se težave začenjajo obvladovati tvoje življenje.

Žan naredi prvi korak

Primer je izmišljen.

Šestnajstletni Žan je sprva igral spletne igre predvsem s prijatelji. Potem so se večeri podaljšali. Večkrat je vstal neprespan, izpustil trening in se doma zapletel v prepir. Ko je kdo vprašal, koliko časa je igral, je odgovoril: »Samo malo.« Sam je vedel, da ni bilo tako.

Poskusil je z opomnikom na telefonu. Prvi večer je deloval, drugi večer ga je izklopil, tretjič se je prepričal, da mora dokončati še eno igro. Ni vedel, ali ima motnjo igranja. Vedel pa je, da njegove obljube ne zadoščajo več.

Nekega popoldneva je starejšemu bratu povedal: »Že nekajkrat sem si rekel, da bom igral manj. Potem pa spet ostanem pokonci. Zaradi tega mi gre slabše v šoli. Ne vem, kako naj to ustavim.«

Brat ga je vprašal: »Bi rad, da skupaj poiščeva nekoga, s katerim se lahko pogovoriš?«

»Ja. Samo nočem, da bodo vsi mislili, da sem zasvojen.«

»Potem pa jim povej to, kar veš. Da si poskusil zmanjšati in ti ne gre. Ni ti treba samemu določiti diagnoze.«

Skupaj sta poiskala možnosti svetovanja za težave z digitalnimi navadami. Žan si je zapisal, kaj bi rad povedal ob prvem stiku, in se dogovoril, da brat ostane ob njem, ko bo poklical. Naslednji korak še ni rešil vsega, je pa prekinil prikrivanje in osamljen poskus, da bi težavo obvladal brez podpore.

Pomislimo še na drugo, prav tako izmišljeno situacijo. Sedemnajstletna Maja je na druženjih večkrat pila alkohol, čeprav si je že rekla, da bo to zmanjšala. Skrbi jo, kaj bodo rekli doma, zato je dolgo molčala. Nazadnje zaupanja vredni teti pove: »Večkrat sem poskusila piti manj, pa mi ne uspeva. Nočem ugibati, ali sem zasvojena. Mi pomagaš do zdravnika, da izvem, kako varno naprej?« Teta je ne poniža in ji ne obljubi hitre rešitve. Skupaj poiščeta možnost za prvi zdravniški pogovor. Maji ni treba sama določiti diagnoze niti poskušati morebitne telesne odvisnosti obvladovati brez strokovne presoje.

Zakaj zgolj še ena obljuba včasih ne pomaga?

»Od jutri bom res drugačen.« V tem stavku je lahko iskrena želja. Če se položaj vedno znova ponovi, pa ni koristno, da si zato pripisuješ vedno hujše oznake. Bolje je ugotoviti, kaj se dogaja pred trenutkom, ko spet nadaljuješ.

Morda takrat iščeš sprostitev po stresnem dnevu, se želiš izogniti osamljenosti ali se bojiš, da boš pri igri zamudil druženje s prijatelji. Pri uporabi snovi se lahko pridružijo tudi hrepenenje, telesni odzivi in druga zdravstvena tveganja. Razlogov je lahko več in vseh morda še ne znaš prepoznati. Težave se lahko prepletajo z duševno stisko, vendar iz tega ne smemo sklepati, da ima vsak človek isti vzrok. [2] [3] [4]

Zapisati si, kdaj se je navada ponovila in kako si se takrat počutil, je lahko koristna priprava na pogovor. Ni pa tak zapis nadomestilo za strokovno oceno. Prav tako ne pomeni, da moraš vse urediti samo z bolj strogim urnikom.

Ko govoriš s strokovnjakom, lahko skupaj preverita tudi okoliščine, v katerih se težava najpogosteje ponovi: določeno družbo, stres, osamljenost ali dostopnost snovi. Nato lahko poiščeta varnejše možnosti in ljudi, na katere se lahko zaneseš. To ne pomeni, da mora vsak prekiniti vsa prijateljstva, niti ne nadomesti potrebnega zdravljenja.

Poštenost, odgovornost in samodisciplina niso nepomembne. Toda odgovornost ne pomeni, da moraš ob resni stiski dokazovati, kako zmoreš brez drugih. Včasih je najodgovornejše priznanje: Sam ne najdem več dovolj dobre rešitve. Potrebujem pomoč. To ni medicinska diagnoza, ampak pošten opis položaja.

Kdaj je potreben zdravnik in kdaj takojšnja pomoč?

Če pogosto ali veliko piješ alkohol in sumiš, da se je razvila telesna odvisnost, se čim prej posvetuj z zdravnikom o varnem nadaljnjem ravnanju. Nenadno prenehanje pitja lahko pri telesni odvisnosti povzroči nevarne odtegnitvene simptome, med njimi krče ali hudo zmedenost. To ne velja za vsakogar, ki je kdaj pil alkohol, je pa pomemben razlog, da si ne načrtuješ domačega razstrupljanja na lastno pest. [2] [5]

Pri nekaterih zdravilih, zlasti pomirjevalih iz skupine benzodiazepinov, lahko nenadna prekinitev prav tako povzroči nevarne težave. Če jemlješ predpisano zdravilo in te skrbita odvisnost ali zmanjševanje odmerka, se pogovori z zdravnikom, ki te zdravi. Odmerka ne spreminjaj in zdravljenja ne prekini samovoljno. Strokovne smernice, uporabljene za to previdnostno opozorilo, so prvenstveno namenjene odraslim; pri mladostniku mora o ustreznem postopku odločiti njegov zdravnik. [6]

Če je kdo neodziven, ne diha normalno, ima krče, je hudo zmeden ali sumiš na predoziranje, takoj pokliči 112. Povej, kje ste in kaj opažaš, ter upoštevaj navodila dispečerja. Ob takih znakih ne čakaj na termin svetovanja in ne poskušaj težave prikriti. [7]

Kadar ni neposredne nevarnosti, vendar se težave ponavljajo, je lahko primeren prvi naslov osebni zdravnik oziroma pediater. Pomaga lahko oceniti zdravstvena tveganja in te usmeriti naprej. Ni treba čakati, da bi postalo nujno. [8]

Kako začnem pogovor, če me je sram?

Pomislek je razumljiv: Kaj če se starši razjezijo? Kaj če mi odvzamejo vse, kar imam rad? Kaj če me nihče ne bo poslušal? Toda ti strahovi ne pomenijo, da moraš ostati brez pomoči.

Začni pri človeku, ob katerem si lahko varen: pri staršu, skrbniku, starejšem sorojencu, šolski svetovalni delavki, osebnem zdravniku ali drugi zaupanja vredni odrasli osebi. Če doma pogovor ni varen zaradi nasilja ali groženj, poišči drugo odraslo osebo ali se neposredno obrni na strokovno službo. Če te prvi človek ne razume, poskusi pri drugem.

Ni ti treba začeti z »zasvojen sem«. Žanov stavek je bolj uporaben: »Že večkrat sem poskusil zmanjšati, pa mi ni uspelo. Zaradi tega slabše spim in sem opustil stvari, ki sem jih prej rad počel.« Če gre za snov, lahko poveš: »Skrbi me, kako pogosto posežem po nikotinu oziroma alkoholu. Rad bi nasvet, kako naprej.«

Pravico imaš vprašati tudi, kako bo potekal pogovor in kdo bo izvedel zanj. Pri mladoletnikih ni pošteno obljubljati popolne zaupnosti v vseh okoliščinah; strokovnjak naj ti pojasni pravila in izjeme. To vprašanje lahko postaviš, še preden poveš vse podrobnosti.

Kje lahko v Sloveniji poiščem pomoč?

Ni treba poznati cele mreže ustanov. Če ne veš, kje začeti, je osebni zdravnik ali pediater pogosto dobra prva izbira. Za mladostnike delujejo tudi centri za duševno zdravje otrok in mladostnikov (CDZOM), s katerimi lahko po informacijah Programa MIRA vzpostaviš stik tudi brez napotnice. O obliki obravnave in nadaljnjih korakih se dogovoriš s pristojno službo. [8]

Če gre za prepovedane droge, NIJZ objavlja seznam centrov za preprečevanje in zdravljenje odvisnosti od prepovedanih drog (CPZOPD) in drugih programov. Ob prvem stiku povej, koliko si star in kakšno pomoč potrebuješ; niso vsi programi namenjeni vsem starostim ali težavam. [9]

Pri igrah in digitalnih navadah lahko preveriš strokovne programe, med njimi Logout&Restart, oziroma za usmeritev vprašaš zdravnika ali CDZOM. Namen podpore ni avtomatično prepovedati vsako uporabo tehnologije, ampak razumeti težavo in najti ustrezno ravnanje. [10] [11]

Če te skrbi predvsem nikotin, NIJZ navaja brezplačni svetovalni telefon 080 27 77, vsak dan med 7. in 10. uro ter 17. in 20. uro. Mladoletnemu lahko zdravstveni strokovnjak svetuje, katere možnosti pomoči so zanj primerne. [12]

Kadar potrebuješ predvsem nekoga za prvi pogovor, je TOM dosegljiv na brezplačni številki 116 111, vsak dan med 12. in 20. uro. TOM lahko pomaga pri pogovoru in usmerjanju, ni pa nadomestilo za nujno zdravstveno pomoč. [13]

Najpomembneje ni, da pokličeš vseh pet služb, temveč da izbereš eno ustrezno pot in narediš prvi stik. Če nisi prepričan, ali si na pravem naslovu, to povej. Za iskanje pomoči po kraju je na voljo tudi mreža virov Programa MIRA. [14]

Kaj če se težava ponovi?

Morda boš po prvem pogovoru spet igral dlje, kot si želel. Morda boš znova posegel po nikotinu ali pil, čeprav si si zastavil drugačen cilj. Tega ni treba prikriti pred človekom, ki ti pomaga. Povej, kaj se je zgodilo. Pri nekaterih težavah je potrebna daljša podpora; včasih je treba spremeniti način obravnave. Ponovitev težave ne pomeni, da je iskanje pomoči nesmiselno. [3] [4] [14]

Tudi domači se bodo morda morali naučiti, kako ti pomagati. Lahko jih bo strah ali bodo najprej jezni. To ne pomeni, da je poniževanje sprejemljivo, niti da moraš vse skrbeti sam. Če je odnos varen, lahko skupaj s strokovnjakom poiščete boljši način pogovora in podpore.

Po Naravnem zakonu, kot ga razume THY-REALITY, poštenost pomeni pogledati resničnosti v oči, odgovornost pa tudi pravočasno sprejeti ustrezno pomoč. Človekovo dostojanstvo ni odvisno od tega, ali mu je neka navada ušla iz rok. Vrednostna presoja dejanj in strokovna obravnava morebitne zdravstvene težave imata različni nalogi; ena druge ne nadomestita.

Če se prepoznaš v tem članku, danes povej eni varni osebi nekaj konkretnega: »Poskusil sem že večkrat, pa mi ne gre. Mi pomagaš najti nekoga, s katerim se lahko pogovorim?« To ni obljuba, da bo odtlej vse lahko. Je pa začetek, za katerega ti ni treba čakati, da bi bilo še slabše.


Viri in nadaljnje branje

[1] Svetovna zdravstvena organizacija (WHO). Gaming disorder (ICD-11). https://www.who.int/standards/classifications/frequently-asked-questions/gaming-disorder
[2] National Institute on Alcohol Abuse and Alcoholism (NIAAA). Alcohol Use Disorder: From Risk to Diagnosis to Recovery. https://www.niaaa.nih.gov/health-professionals-communities/core-resource-on-alcohol/alcohol-use-disorder-risk-diagnosis-recovery
[3] Nacionalni inštitut za javno zdravje (NIJZ). Nekemične zasvojenosti. https://nijz.si/zivljenjski-slog/nekemicne-zasvojenosti/nekemicne-zasvojenosti/
[4] National Institute for Health and Care Excellence (NICE). Alcohol-use disorders: diagnosis, assessment and management of harmful drinking and alcohol dependence (CG115). https://www.nice.org.uk/guidance/cg115/chapter/Recommendations
[5] NICE. Alcohol-use disorders: diagnosis and management of physical complications (CG100). https://www.nice.org.uk/guidance/cg100/chapter/recommendations
[6] NICE. Medicines associated with dependence or withdrawal symptoms: safe prescribing and withdrawal management for adults (NG215). https://www.nice.org.uk/guidance/ng215/chapter/Recommendations
[7] GOV.SI. Klici v sili. https://www.gov.si/teme/klic-v-sili/
[8] Program MIRA. Centri za duševno zdravje otrok in mladostnikov. https://www.zadusevnozdravje.si/kam-po-pomoc/centri-za-dusevno-zdravje/otroci-in-mladostniki/
[9] NIJZ. Imam težave zaradi uporabe prepovedanih drog. Kam po pomoč? https://nijz.si/zivljenjski-slog/prepovedane-droge/imam-tezave-zaradi-uporabe-prepovedanih-drog-kam-po-pomoc/
[10] Ministrstvo za zdravje. Izberi sebe, ne zaslona – za zdravje otrok in mladostnikov v digitalni dobi (10. 2. 2026). https://www.gov.si/novice/2026-02-10-izberi-sebe-ne-zaslona-za-zdravje-otrok-in-mladostnikov-v-digitalni-dobi/
[11] Logout. Logout&Restart. https://www.logout.org/sl/programi/logout-and-restart
[12] NIJZ. Svetovalni telefon za opuščanje kajenja. https://nijz.si/zivljenjski-slog/tobacni-in-povezani-izdelki/svetovalni-telefon-za-opuscanje-kajenja/
[13] TOM telefon. Stopi v stik. https://www.e-tom.si/stopi-v-stik/
[14] Program MIRA. Mreža virov pomoči. https://www.zadusevnozdravje.si/kam-po-pomoc/mreza-virov-pomoci/