SerijaUmetnost življenja Del 50 / 62

Kako živim z žalostjo po smrti ali drugi izgubi?

Žalovanje nima enakega ritma za vse. Kako preživeti izgubo, sprejeti težke občutke in najti podporo pri bližnjih.

V šoli je običajen dan. Nekdo se pritožuje nad testom, nekdo se smeje šali, ti pa pomisliš, da bi moral po pouku poklicati babico. Nato se spomniš: umrla je. Za hip te stisne v grlu. Ali pa ne občutiš skoraj ničesar. Morda te razjezi, da se drugi pogovarjajo kot običajno, čeprav se je zate svet spremenil.

Ko umre nekdo, ki ti je veliko pomenil, življenje ne steče naprej samo zato, ker je pogreba konec. Tudi ob drugih izgubah — razhodu, selitvi ali velikih spremembah v družini — lahko pogrešaš del življenja, ki ga ni več. Kako živeti naprej, ko te to še vedno boli?

Ne zahtevaj od sebe, da moraš žalovati na določen način ali do določenega dne. Poišči varnega človeka, ki te lahko posluša, in povej, kaj ti pomaga: pogovor, družba, malo miru ali čisto praktična pomoč. Spomin na pokojnega lahko ohranjaš na način, ki je tebi blizu. Če te žalost resno ovira ali ogroža, pa je pomembno vključiti strokovno pomoč. To ni preizkus, ki bi ga moral prestati sam.

Zakaj se lahko danes smejem, jutri pa komaj vstanem?

Po smrti bližnjega se ne pojavlja samo žalost. Lahko občutiš šok, praznino, jezo, strah, hrepenenje ali olajšanje, če se je končala dolga in težka bolezen. Včasih se občutki zvrstijo v eni uri. Včasih se človek najprej ukvarja z opravili in ga izguba močneje zadene šele pozneje.

Izmišljeni primer: Šestnajstletni Jan na pogrebu babice stoji ob mlajšem bratu. Brat joka, Jan pa ne. Sorodnica pripomni, da je videti, kdo je babico najbolj pogrešal. Jan molči, a ga komentar prizadene. Babico je imel zelo rad; le jokati ne more. Čez nekaj dni po radiu zasliši pesem, ki jo je poslušala med kuhanjem, in takrat ga preplavijo solze.

Kaj bi Janu koristilo? Ne očitek, da je premalo žalosten, temveč nekdo, ki bi mu rekel: »Če želiš, mi lahko kaj poveš o babici. Lahko pa samo sediva skupaj.« Solze niso merilo ljubezni. In če jokaš, ti ni treba skrivati občutkov zato, ker ti kdo naroča, naj boš »močan«. To velja za dekleta in fante.

Tudi smeh ni izdaja spomina. Lahko se veseliš prijateljevega rojstnega dne, se nasmeješ filmu ali greš na trening in zvečer vseeno pogrešaš pokojnega. Če se ti kak dan uspe le naspati, nekaj pojesti in priti v šolo, tudi to šteje; ni treba, da si vsak dan enako zbran in dejaven. Žalost lahko pride v valovih. Ponovno se lahko oglasi na rojstni dan, ob praznikih, pri pomembnem dosežku ali ob čisto navadni pesmi — tudi mesece ali leta pozneje. To samo po sebi ne pomeni, da se vračaš na začetek. Dovoliti si lep trenutek pa ne pomeni, da si pozabil.

Ali je čudno, da sem jezen ali da se počutim krivega?

Smrt lahko sproži vprašanja, na katera ni zadovoljivega odgovora. Zakaj prav on? Zakaj zdaj? Zakaj je nihče ni mogel rešiti? Jeza se lahko obrne na zdravnike, druge sorodnike, življenje nasploh ali celo na pokojnega, ker te je zapustil. Občutek je lahko neprijeten, vendar sam po sebi ne pove, da si slab človek.

Posebej težke so misli, ki se začnejo z »Ko bi vsaj …« Morda sta se nazadnje sprla. Morda nisi obiskal prijatelja, ko si obljubil. Morda si bil med dolgotrajno boleznijo kdaj utrujen in sit nenehnih skrbi. Po smrti se taki trenutki v spominu včasih zdijo večji od vsega, kar je bilo v odnosu dobrega.

Pomembno je razlikovati med obžalovanjem in dejansko odgovornostjo. Iz tega, da si nekoga nekoč prizadel z besedo, ne sledi, da si povzročil njegovo smrt. Če si se po dolgi bolezni ob koncu trpljenja počutil olajšanega, to ne pomeni, da si si želel izgube. O takih mislih se je vredno pogovoriti z nekom, ki zna poslušati brez obsojanja. Če se krivde ne moreš otresti, te preplavlja ali si zaradi nje pripisuješ odgovornost za smrt brez stvarne podlage, je smiseln tudi pogovor s strokovnjakom.

Ni pa treba, da ti kdo na silo dopove, kaj moraš čutiti. Včasih pomaga že to, da lahko izrečeš zapleteno misel in je drugi ne poskuša takoj popraviti.

Ko izgubiš človeka, se lahko spremeni tudi tvoj vsakdan

Če umre stari starš, lahko pogrešaš vajine pogovore, nedeljska kosila ali občutek, da te nekdo razume brez dolge razlage. Če umre mama, oče, brat, sestra ali oseba, ki je skrbela zate, se lahko poleg žalosti pojavijo zelo stvarne skrbi. Kdo te bo pričakal doma? Kdo bo poskrbel za prevoz, šolske potrebščine ali položnice? Ali se boste morali preseliti?

Po izgubi lahko odrasli žalujejo tako močno, da nekaj časa težko skrbijo za običajne stvari. Mladostnik lahko prevzame več gospodinjskih opravil, skrbi za mlajšega sorojenca in posluša težave vseh drugih, svojih pa ne želi omenjati, da ne bi koga dodatno prizadel. Pomagati doma je lahko izraz bližine, ni pa tvoja naloga, da sam prevzameš odgovornost odraslih ali nosiš stisko celotne družine. Tudi ti potrebuješ oporo.

Če ti doma manjka opore ali je skrbnik nedosegljiv, povej to drugemu varnemu odraslemu, na primer sorodniku, razredniku, svetovalni delavki ali zdravniku. Povsem stvarno lahko rečeš: »Odkar je umrl oče, težko sledim pouku in doma ne vem, komu naj povem, kaj potrebujem. Mi lahko pomagaš urediti naslednje korake?«

Včasih je največja pomoč prav praktična: dogovor, kdo te pelje na dejavnost, kdo ti pomaga z zaostalo snovjo, kdo prevzame opravila, ki jih doma ne zmorete, in kdo se bo čez nekaj dni znova oglasil. Če so ogrožene osnovne potrebe ali doma ni odraslega, ki bi poskrbel zate, to izrecno povej varni odrasli osebi oziroma pristojni službi. Ne potrebuješ samo lepih besed.

Zakaj doma vsi žalujejo drugače?

Po isti izgubi lahko dva človeka živita v povsem različnih svetovih. Nekdo rad pripoveduje zgodbe o pokojnem, drugi o njem skoraj ne govori. Nekdo želi čim prej nazaj k vsakdanjim opravilom, drugi še dolgo težko vstopi v prazno sobo. Tudi če sta izgubila istega človeka, nista imela z njim povsem istega odnosa.

Razlike lahko vodijo v nesporazume. Mama bi rada skupaj gledala fotografije, tebi pa se danes zdijo preveč boleče. Oče pospravi pokojnikove stvari, ti pa misliš, da hoče izbrisati spomin nanj. Morda imata oba svojo razlago in nobeden ni vprašal drugega, kaj potrebuje.

Lahko rečeš: »Vem, da bi rada govorila o njem. Danes še ne zmorem; bi lahko konec tedna?« Ali: »Preden pospravimo njegove stvari, bi rad izbral nekaj za spomin.« Lahko pa druge vprašaš, kako so oni. Ni treba, da vsi žalujete enako, dobro pa je, da pri skupnih odločitvah drug drugega slišite.

Če se družinski člani odzivajo neprijazno, pretirano pritiskajo ali žalovanje postane razlog za poniževanje oziroma nasilje, ti ni treba vsega prenašati zaradi »spoštovanja družine«. Varen odrasli zunaj doma ali ustrezna služba sta lahko pomembna opora.

Moram na pogreb? In kaj, če ne verjamem enako kot drugi?

Pogreb, slovo, verski obred ali družinsko spominjanje lahko ponudijo nekaj, česar v vsakdanjem življenju pogosto nimamo: čas in prostor, da skupaj priznamo izgubo. Nekateri se ob tem počutijo povezane z družino in prejšnjimi rodovi. Drugi se bojijo, da bodo prizori in množica zanje pretežki.

O tem, ali in kako sodelovati pri slovesu, je pomemben pogovor. Pred pogrebom lahko vprašaš, kako bo potekal obred, kaj boš videl in ali boš lahko za nekaj časa odšel na zrak, če ti bo pretežko. Če želiš, se dogovori z odraslim, ki mu zaupaš, da bo ob tebi. Morda bi rad prišel samo na del slovesnosti ali se poslovil drugače. Če te odrasli iz dobrih namenov želijo izključiti, jim povej, kaj si želiš. Če ne želiš sodelovati, je prav, da odrasli tvojo željo vzamejo resno in skupaj s teboj poiščejo spoštljiv način slovesa, ki te ne sili v obred. Pri dogovoru naj upoštevajo tvojo starost, razumevanje, varnost in družinske okoliščine.

Družinske tradicije si zaslužijo spoštovanje. Za nekoga je molitev iskren vir tolažbe, za drugega je pomembnejša tišina, sprehod na znan kraj ali pogovor o življenju pokojnega. O tem, kaj se zgodi po smrti, imajo ljudje različna verska in filozofska prepričanja. Teh vprašanj ni treba razrešiti v trenutku, ko žaluješ, in nihče ti ne bi smel vsiljevati gotovosti, ki je ne deliš.

Če želiš ohraniti spomin, lahko shraniš pismo, pripraviš najljubšo jed pokojnega, posadiš rastlino ali z nekom obudiš lep dogodek. To so možnosti, ne obvezen seznam nalog. Nekaterim fotografije pomagajo, drugi jih nekaj časa raje ne gledajo. Oboje je lahko razumljivo.

Kaj naj povem prijateljem in učiteljem?

Ko se vrneš v razred, lahko prijatelji o smrti molčijo, ker se bojijo povedati kaj napačnega. Drugi te sprašujejo preveč. Tretji se vedejo, kot da se ni nič zgodilo. To te lahko prizadene, čeprav njihova nerodnost ni nujno brezbrižnost.

Ni treba, da razlagaš vse podrobnosti. Morda rečeš: »Umrla mi je babica. Danes o tem ne bi govoril, bi pa rad, da veš, zakaj sem bolj tih.« Ali: »Pomaga mi, če me kdaj vprašaš, kakšna je bila. Ni se ti treba bati njenega imena.« Tudi stavek »Danes potrebujem samo običajno družbo« je dovolj. Prijatelj ne more uganiti vseh tvojih želja; kratek stavek mu lahko pomaga biti ob tebi na pravi način.

Če ti je težko slediti pouku, povej razredniku ali šolski svetovalni službi, kaj je zdaj najtežje: preveč nalog, slaba zbranost, neprijetna vprašanja sošolcev ali nepričakovani spomini med poukom. Lahko se dogovorite, kakšna pomoč pri obveznostih je izvedljiva, komu se oglasiš, če te sredi dneva preplavi žalost, in kaj smejo drugi izvedeti. Ni treba, da izguba postane javna zgodba pred razredom. Tudi če delaš ali se šolaš drugje, je bolje prositi za konkreten dogovor, kot pa tiho nositi vse breme.

Kaj pa, če izgubim nekaj drugega kot bližnjega človeka?

Žalost lahko spremlja tudi drugačne izgube. Po razhodu pogrešaš človeka, s katerim si si predstavljal prihodnost. Po ločitvi staršev se preseliš in izgubiš domačo ulico, prijatelje ali vsakodnevni stik z enim od staršev. Po poškodbi ne moreš več trenirati športa, ki je bil velik del tvojega življenja. Tudi smrt hišnega ljubljenčka lahko močno boli, če je bil del tvojega vsakdana.

Te izgube niso isto kot smrt bližnjega človeka. Nekatere spremembe se lahko še uredijo, stiki se lahko obnovijo, nekatere pa so dokončne. Toda občutek, da ti nekaj pomembnega manjka, je resničen in ga ni treba zanikati, ker se komu drugemu zdi tvoja izguba »premajhna«.

Izmišljeni kratek primer: Petnajstletna Mija se po razhodu staršev preseli v drug kraj. Najbolj ne pogreša stare sobe, ampak prijateljico, s katero je vsak dan hodila peš domov. Odrasli ji ponavljajo, da bo dobila nove prijatelje, ona pa želi predvsem vedeti, ali bo še lahko obiskovala staro družbo. Pomaga ji lahko, če skupaj poiščejo realen način za varne obiske, klice in vključevanje v novo okolje. Takšna pomoč ne odpravi vseh občutkov, rešuje pa del izgube, ki ga je mogoče dejansko nasloviti.

Pri različnih izgubah se torej razlikujejo tudi rešitve. Včasih pomaga spominjanje, drugič dogovor o nadaljnjih stikih, tretjič podpora ob spremembi življenjskih načrtov. Pomembno je vprašati: Kaj sem izgubil in kaj od tega lahko skupaj z drugimi še uredimo?

Kdaj potrebujem več kot pogovor s prijateljem?

Po izgubi so lahko občutki zelo močni, ne da bi to pomenilo duševno motnjo. Prav tako ni dneva, do katerega bi moral človek nehati žalovati. Vendar se za besedami »vsak žaluje po svoje« ne smemo skriti pred resno stisko.

Če dlje časa komaj ješ ali spiš, ne zmoreš običajnih opravil, se vse bolj umikaš, doživljaš zelo hude strahove ali te spomini na nenadno oziroma nasilno smrt preplavljajo, se pogovori z zdravnikom ali strokovnjakom za duševno zdravje. Tudi če ne veš, ali so tvoje težave »dovolj hude«, lahko zaprosiš za pogovor in oceno. Po posebej pretresljivi izgubi lahko potrebuješ dodatno podporo. Ni treba čakati, da postane nevzdržno.

Če se pojavijo misli, da ne bi več živel ali da bi si kaj naredil, to še danes povej varni odrasli osebi oziroma takoj poišči zdravstveno pomoč — tudi če nisi prepričan, kaj pomenijo te misli. Če te prvi človek ne vzame resno, poišči drugega. Če si v neposredni nevarnosti, imaš občutek, da bi si lahko zdaj kaj naredil, ali ne moreš ostati na varnem, takoj pokliči 112 oziroma prosi nekoga, naj pokliče zate; na odgovor nenujne spletne svetovalnice ne čakaj. Če je mogoče, do prihoda pomoči ostani z varnim človekom. Ni treba čakati, da stiska postane še hujša.

V Sloveniji imaš več poti do pomoči. Če si otrok ali mladostnik, lahko brezplačno pokličeš TOM na 116 111, vsak dan med 12. in 20. uro, ali uporabiš spletni klepet po objavljenem urniku oziroma jim pišeš. Slovensko društvo Hospic ponuja brezplačno podporo otrokom in mladostnikom od 5 do 17 let, ki žalujejo po smrti bližnjega; obrneš se lahko nanje tudi neposredno in napotnice ne potrebuješ. Če stiska vztraja ali močno vpliva na tvoje življenje, so na voljo centri za duševno zdravje otrok in mladostnikov (CDZOM), praviloma za mlade do 19. leta; za vstop v obravnavo napotnica ni nujna. Za prvi pogovor lahko zaprosiš tudi šolsko svetovalno službo ali osebnega zdravnika. Nobena od teh nenujnih poti ne nadomešča 112 ob neposredni nevarnosti.

Kaj lahko naredim že danes?

Danes ti ni treba povedati celotne zgodbe. Izberi tisto, kar zdaj najbolj potrebuješ. Če pogrešaš pogovor, pokliči nekoga, ki mu zaupaš. Če te izčrpavajo vsakdanja opravila, prosi za pomoč pri eni od njih. Če želiš, obudi spomin na pokojnega na način, ki ti ustreza. Če ti je izguba spremenila dom, šolo ali prihodnost, povej odraslemu, katero stvar je treba najprej urediti. In če se stiska stopnjuje, poišči strokovno pomoč; ni ti treba samemu presojati, ali je že dovolj hudo.

Na začetku sva se vprašala, kaj narediti, ko se svet okoli tebe vede kot prej, ti pa še vedno pogrešaš človeka, ki ga ni več. Odgovor ni, da moraš pozabiti ali biti nenehno žalosten. Lahko živiš naprej in ga še vedno pogrešaš. Pomembno je, da pri tem ne ostaneš brez podpore.


Viri in nadaljnje branje

  1. [1] American Academy of Pediatrics (2024), Supporting the Grieving Child and Family, Pediatrics 154(1), e2024067212. https://publications.aap.org/pediatrics/article-lookup/doi/10.1542/peds.2024-067212 — različni odzivi mladih, dodatne vsakdanje izgube, šola in vključevanje v slovo.
  2. [2] NHS, Bereavement and young people. https://www.nhs.uk/mental-health/children-and-young-adults/help-for-teenagers-young-adults-and-students/bereavement-and-young-people/ — čustva, olajšanje, krivda, brez enotnega roka žalovanja.
  3. [3] Child Bereavement UK, Supporting bereaved children and young people. https://www.childbereavementuk.org/supporting-bereaved-children-and-young-people — podporne možnosti, razlike med mladimi in ohranjanje rutine; dodatno What to say to a grieving young person, https://www.childbereavementuk.org/what-to-say-to-a-grieving-young-person — praktična pomoč pri pogovoru.
  4. [4] Childhood Bereavement Network, About bereavement. https://childhoodbereavementnetwork.org.uk/get-involved/resources/resources-families/about-bereavement — sekundarne izgube po smrti in praktične okoliščine.
  5. [5] Slovensko društvo Hospic, Ko žaluje otrok ali mladostnik. https://hospic.si/zalovanje-otrok-in-mladostnikov/ — 5–17 let, brezplačno, brez napotnice, možnost neposrednega kontakta.
  6. [6] TOM telefon, Stopi v stik. https://www.e-tom.si/stopi-v-stik/ — 116 111, vsak dan 12.00–20.00, spletni klepet po urniku.
  7. [7] Program MIRA, Centri za duševno zdravje. https://www.zadusevnozdravje.si/kam-po-pomoc/centri-za-dusevno-zdravje/ — CDZOM, možnost brez napotnice.
  8. [8] GOV.SI, Klici v sili. https://www.gov.si/teme/klic-v-sili/ — 112, 113.